Tag Archive | strah pred izgubo nadzora

KO ZDRAVA PREHRANA POSTANE OBSESIJA: ORTOREKSIJA

Naš odnos do hrane
Hrana je pomembni element v človekovem življenju. Ne pomeni samo energije za preživetje, ampak je nepogrešljiva pri družabnih dogodkih in je ena izmed prvih stvari, ki smo jih okusili kot novorojenček. Hrana nas spremlja vse življenje in prav v teh zgodnjih fazah se začne oblikovati naš odnos do hrane.

Za tančico motenj hranjenja
Ko govorimo o motnjah hranjenja, mislimo na anoreksijo, bulimijo in prenajedanje. Pomembno se je zavedati, da so razlogi zanje zelo kompleksni, zato ni nujno, da spodaj opisane okoliščine vodijo prav v razvoj motnje hranjenja, vendar pomembno doprispevajo k našemu odnosu do hrane.
Raziskave so pokazale, da so v povprečju ljudje z motnjo hranjenja zelo uspešni v svojem življenju in nagnjeni k perfekcionizmu. Pomembno jim je, da ustrežejo drugim, hkrati pa s tem zanemarjajo sebe in svoje potrebe. Za popolno masko, se navadno skrivajo občutki nevrednosti in kritičnosti do sebe. Pogosto se perfekcionizem razvije v kritičnem okolju, kjer se je otrok trudil biti popoln in ustreči svojim staršem, zato da bi ga sprejeli.
Vedenje staršev, ki želijo pretirano nadzorovati življenje svojega otroka, vpliva na razvoj motnje hranjenja. Starši od njega pričakujejo, da bo delal po njihovih željah, zahtevajo da bo z njimi deli vse ter mu s tem odvzamejo zasebnost. Tako se otrok obrne na kontrolo svojega prehranjevanja, saj mu to da občutek, da je vsaj na enem področju on tisti, ki odloča zase.
Ne smemo pa zanemariti vloge ob šolskih aktivnosti kot so balet, modna šola ipd., skratka hobiji, ki v današnjem svetu pričakujejo suho postavo. K temu olje na ogenj zagotovo prilivajo mediji, ki nam narekujejo suhljato podobo. Sporočila, da je suho edino kar je sprejemljivo, negativno vplivajo na naš odnos do telesa. Pritisk nas lahko vrže v svet diet, lepotnih operacij ter zavračanja svojega telesa. Odraščanje v okolju, kjer nas stalo nekdo opominja na telesno težo, ali se naš starš sam bori s hrano prav tako pomembno vpliva na naše dojemanje hrane. 

Hrana me osrečuje
V hrani lahko iščemo našo čustveno uteho. Ko nas nekaj vznemiri ali smo pod stresom, se lahko po tolažbo zatekamo k hrani. Ta nam da občutek polnosti, zadovoljstva in občutek, da zapolnimo praznino, ki jo čutimo. Spomnimo se, kdaj smo nazadnje dobro jedli. Hrana je bila odlična, najedli smo se do polnega, po kosilu smo zadovoljni obsedeli »mmmm, ravno prav sem se najedel«. Hrana nam ne da samo občutek telesne sitosti, ampak tudi zadovoljstva. Žal pa postane za nas problematično, ko se ne ukvarjamo z bolečino, ki jo čutimo, ampak le-to dušimo s hrano. V tem primeru se izogibamo svojim čustvom, podobno kot nekdo išče uteho v alhoholu, drogah ali odvisniških odnosih.

Saj samo zdravo jem
Dan danes se veliko piše o zdravem načinu življenja, kako skrbeti za svoje telo in kako bolj uravnotežiti svoje prehrano. Izgleda da je svet vse bolj osveščen in začenja slediti nasvetom, ki so v današnjem času obravnavajo kot zdravi. Zdrav način pa nekatere ljudi obsede in zdravo preraste v nezdravo. Danes se vse več ljudi spopada z ortoreksijo, ki v dobesednem prevodu pomeni »fiksacijo na pravilno prehranjevanje«. Gre za obsedenost z zdravim načinom prehranjevanja za katerim se skriva težnja obvarovanja pred slabim zdravjem, iskanja duhovnosti preko hrane, želja po popolni kontroli, izogibanje neprijetnim čustvom, uporaba hrane za ustvarjanje določene identitete, višanje samozavesti, fantazija o nesmrtnosti in želja po superiornosti nad drugimi. Gre za samovrednotenje preko hrane, torej če se držim tega načina prehranjevanja sem vreden človek. Podobna dinamika se dogaja pri osebah z anoreksijo in bulimijo. Žal pa je ortoreksiji težje oporekati, saj ljudje skrivajo svoje strahove za stavkom »Saj samo zdravo jem«.

Le kam je šlo intuitivno prehranjevanje?
Ob rojstvu je naš način prehranjevanja intuitiven. Telo točno ve kaj in koliko hrane potrebujemo. Žal pa se prepogosto dogaja, da nam intuicija zbledi, ko nas v vrtcu silijo s prehrano, ko nam starši ali okolica narekujejo njihove prehranjevalne navade ali ko naše okoliščine privedejo do tega, da razvijemo kakšno od motenj prehranjevanja. Prav tako prekomerne količine kave, sladkarij, alkohola, ogljikovih hidratov, skratka prekomerne količine katere koli hrane, izbrišejo našo zdravo intuicijo zanjo.
Pomembno se je vprašati kaj nam hrana pomeni. Ali se za našimi navadami, skrivajo drugi strahovi, bolečine in neprijetni občutki, ki se odražajo v naših prehranjevalnih navadah? Za nas je pomembno, da telo očistimo »navlak« in ponovno ojačamo našo zdravo intuicijo za prehrano. Pomembno je, da se naučimo poslušati naše telo, saj nam ta jasno govori kaj in koliko česa potrebuje, pa naj bo to meso ali zelenjava.

STRAH PRED NEZNANIM: ZAKAJ SE BOJIMO SPREMEMB IN NOVIH IZKUŠENJ?

Vsakemu se je že zgodilo, da si je nadvse želel poskusit nekaj novega. V mislih se je poigraval z idejo kako vznemirljivo in lepo mu bo, ko bo uresničili svojo željo. Toda nenadoma pride do preobrata. Ponudi se možnost, da željo uresničimo in kar naenkrat pozabimo na vse prednosti in vidimo le neprijetne vidike naše želje. »Potegnemo se nazaj«, še nekaj dni pa ostaja za dogodkom grenak priokus. Kaj se dogaja?

Strah pred neznanim
Pretiran in stalno prisoten strah pred neznanim imenujemo neofobija, pogosto se pojavi pri otrocih, ki se bojijo poskušati novo hrano. Vendar v tem članku ne pišem o skrajni obliki strahu pred neznanim, ampak o njegovi blažji obliki, ki se kaže kot nepripravljenost poskusiti nove stvari in odstopiti od svoje vsakodnevne rutine.
Strah se pogosto pojavi, ker ne vemo kaj se bo zgodilo. Vsi smo šli prvič na morje v neznan kraj. Bili smo živčni, ker nismo vedeli kam prihajamo, ali bomo našli apartma, bodo lastniki v redu, bo res blizu morja itd? Ko smo se prepričali, da apartma zadostuje našim željam, in se naslednjo leto vprašamo na isto mesto, strah izgine. Torej, izkušnja zmanjša strah pred neznanim.
Zamisliti se je nad raziskavami, ki so pokazale, da se ljudje bolj bojimo neznane situacije kot situacije z neprijetnim izidom. Iz tega lahko sklepamo, da nam je za občutek varnosti zelo pomembna (po)znanost situacije. V novi situaciji pa si v naši glavi narišemo mnogo malih skrbi: »Kaj če mi novo pohištvo ne bo všeč, kaj če novi avto ne bo deloval tako kot je treba?«
Prav tako je strah pred nepoznanim bolj prisoten pri starejših ljudeh, ki se pogosto oklepajo starih navad in se ne želijo priučiti »novih trikov«. Strokovnjaki pri starejših živalih opažajo pomanjkanje raziskovalnega nagona, kar poleg straha lahko delno razložimo tudi z apatijo. Do tega naj bi prišlo zaradi motenj delovanja živčnih poti, povezanih z predfrontalno skorjo, ki nastanejo s staranjem. Nekateri strokovnjaki se odkrili večji strah pred neznanim, tudi pri ljudeh, ki postanejo starši in vzgajajo otroke.

Širši sistem
Strah pred novostmi spremljajo še drugi dejavniki. Recimo, da smo zaposleni v večjem podjetju. Podjetje je veliko, zato ima vsaka delovna pozicija predpisano vlogo in naloge, ki naj bi jim zaposleni sledili. Vendar mi nismo povsem zadovoljni, saj vidimo možnost, kako bi sistem lahko izboljšali. Ob želji, da poskusimo nekaj novega (t.j. izboljšati sistem) se porodijo sledeči dvomi in vprašanja, ki nas ovirajo:
»Ne bodo mi dovolili vpeljati nove spremembe« mnogi se bojijo predlagati spremembo, ker se bojijo, da bodo izpadli ne predani delu, svojemu nadrejenemu, podjetju v katerem delajo. Da bodo izpadli nezadovoljno in nehvaležno ali pa se bojijo zavrnitve s strani šefa.
Prav tako se v taki situaciji lahko zbudi strah, da smo sebični, »zakaj si jaz v primerjavi z drugimi zaslužim večjo prilagodljivost s strani nadrejenih«? Spet drugi ljudje sploh ne vedo kaj naj naredijo oz. kako bi lahko oni doprinesli k temu, da bi spremenili situacijo. Na primer, izvemo da sodelavka nadleguje sodelavca, vendar »kaj lahko naredim zato, saj mi tako ali tako ne bodo verjeli«.
Vse neprijetne misli, ki se pojavijo, ko si predstavljamo neko novo situacijo, nam jemljejo pogum, da zadevo v resničnem življenju tudi izpeljemo.
 

Zakaj tvegati?
Narediti nekaj novega pogosto zahteva pogum in odprtost za novo učenje. Z novimi situacijami se soočamo vsak dan, na nas je ali se jih bomo izognili ali jih bomo pogledali v oči. Vredno se je spomniti pregovora »Pogum ni odsotnost strahu, pogum je premagovanje strahu« in to prinese občutek moči in ponosa. Poleg tega lahko spoznate, da uživate v tej novi stvari in si popestrite življenje, kajti življenjska rutina lahko s časom postane izredno dolgočasna in ne izpopolnjujoča. Nov izziv življenje razgiba in nenazadnje začini pogovore s prijatelji in vnuki. Soočanje s strahovi nas spodbujajo, da osebnostno rastemo. 

Vizualizacija vam lahko pomaga
Ko se soočamo s strahom pred novim in nam po glavi gre kup »opravičljivih« razlogov zakaj naj ne bi poskusili nekaj novega, se iskreno vprašajmo, ali je nova situacija resnično tako slaba zame, ali se samo bojim? Če ugotovite, da je prisoten samo strah, ki buri vašo domišljijo, se o njem lahko pogovorite s prijateljem, ki mu zaupate. Pogovor vam lahko razjasni stvari, prav tako spodbudna beseda in podpora viša motivacijo in strahu vzame moč.
Strah pred neznanim se zmanjša tudi, če se o situaciji podučimo. O tem lahko preberemo veliko v knjigah, časopisih, na internetu, vprašamo ljudi okoli nas, če se že kdaj šli na to potovanje, kupili ta avto, se že srečali s tem človekom. Prav tako lahko pokličemo »odgovorno osebo, ki je del nove situacije in se z njo pogovorimo. Vsi smo že klicali za razgovor za službo. Ko smo z osebo poklepetali po telefonu, nam je bilo dosti lažje priti na razgovor v živo, kot pa če prej z njo ne bi imeli stika.
Prav tako si lahko pomagate z vizualizacijo. Zaprite oči in si predstavljajte kako bo situacija potekala, kako se boste počutili. Predstavljajte si pozitivne aspekte in se ne predajajte negativnim fantazijam. Bolj natančno in večkrat si boste situacijo vizualizirali in jo obdali s prijetnimi čustvi, lažje vam bo. 

Zavedajte se, da se s strahom pred neznanim soočamo vsi. Če smo čisto odkriti do sebe tudi z rutino nismo dolgo časa zadovoljni, saj si v življenje želimo vnesti nekaj novega, se naučiti nekaj kar še ne vemo. Vredno je poskusiti, nenazadnje se je lažje soočiti s strahom v neznani situaciji kot pa tiho živeti z občutkom nemoči. Naj bo vaš dan posejan z novim!

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

PRETIRANA ZASKRBLJENOST: VPLIV NA TELO IN KAKO SI POMAGATI, 2. DEL

V prejšnem članku sem pisala o zaskrbljenosti na splošno. Ker je zaskrbljenost pogosta spremljevalka sodobnega zahodnega človeka, ki živi v stresni družbi in nosi s sabo obremenjujoče skrbi, si bomo v nadaljevanju pogledali, kako zaskrbljenost vpliva na naše telo, katera čustva se povezujejo z njo in kaj lahko naredite, da si olajšate življenje z zaskrbljenostjo.

Telo in zaskrbljenost
Zaskrbljeni ljudje ne živijo v sedanjosti, ampak v mislih pogosto premlevajo situacije in neugodne izide, ki bi jih lahko doživeli v prihodnosti. Mnogi ljudje, ki so zaskrbljeni, čutijo napetost v mišicah in v predelu želodca.  Mučijo jih glavoboli, bolečine v zadnjem delo vratu in zbadanje v prstnem košu. Imajo kratko sapo, hitro bitje srca, povišan krvni tlak in so nenormalno utrujeni, razdraženi, imajo težave s koncentracijo in se potijo. Simptomi spominjajo na simptome paničnega napada, o katerem sem pisala v prejšnjih številkah. In res, zaskrbljenost povečuje anksioznost in najvišja stopnja anksioznosti se odraža v paničnemu napadu.
Zaradi vseh skrbi, jih muči nespečnost, saj pred spanjem pogosto razmišljajo, kaj vse lahko gre narobe. Slednje je verjetno posledica njihove utrujenosti, poleg tega pa posameznik porabi veliko energije za neprestano ukvarjanje z negativnimi posledicami, sploh zaradi tega, ker zaskrbljen posameznik, ne razmišlja le v enem problemu, ampak ga neprestano skrbi za več stvari hkrati.

Zaskrbljenost in ostala občutja

Potrebno je ločiti zaskrbljenost od ostalih občutji in vedenj. V prvi vrsti je potrebno ločiti med skrbjo za nekoga in zaskrbljenostjo. Če za nekoga skrbim, še ne pomeni da sem zaskrbljen. Ko nekod zbolim, poskrbim za njega tako, da mu skuham čaj. Če bi pri tem bila zaskrbljena, bi me skrbelo, da nikoli ne bo ozdravel, saj je njegov kašelj tako globok, da ima najverjetneje pljučnico in bo umrl. Te misli bi ga neprestano obdajale in ne bi se jih mogle znebit.
Nadalje je potrebno ločiti med zaskrbljenostjo in odgovornostjo. Pravilo, bolj ko si zaskrbljen bolj si odgovoren, ne velja.  Zaskrbljenost nas lahko zaslepi in namesto, da bi ravno prevzeli odgovornost in se soočili s svojimi strahovi, ki se skrivajo za zaskrbljenostjo, se le te prepuščamo. Seveda to ne pomeni, da zaskrbljen človek, ni odgovoren. Potrebno se je le zavedati, da odgovornost ne gre enačiti z zaskrbljenostjo.

Čustveno izsiljevanje
Včasih posameznik s svojo pretirano skrbjo v drugih zbuja občutek krivde. Oseba želi, da posameznik spremeni vedenje ali nečesa ne počne, zato ker njo skrbi. Že tolikokrat slišana zgodba starša, ki čaka pozno v noč svojega otroka, vsakič ko se ta druži zunaj s prijatelji. Ko pride domov, mu starš očita, da ga je skrbelo in da zaradi tega ni spal celo noč. Hkrati to otroku zbudi občutek krivde vsakič, ko se odloči, da želi večer preživeti zunaj doma. Pogosto v teh situacijah starš zahteva, da otrok vedenje spremeni, torej da ne hodi ven, zato da se bo on bolje počutil.

Želim da se skrbi prenehajo
Zaskrbljenost je zelo vztrajno stanje, ki zahteva dolgotrajno zdravljenje, da se naučimo kontrolirati negativne misli. Zdravljenje z zdravili se je izkazalo kot neuspešno, zato si je najbolje poiskati strokovno pomoč. Kljub temu, pa spodaj navajam predloge, kar lahko sami naredite v trenutkih, ko izgubite kontrolo nad negativnimi mislimi.
Potrebno se je naučiti razlikovat med problemi, ki so v vaši moči in med situacije, ko se je najbolje prepustiti in verjet na najboljše. Ena glavnih vrlin je, da se naučiš ustaviti misli, ki ti prinašajo skrbi.
Glede slednjega si lahko določite čas v dnevu, ko se boste ukvarjali s svojimi skrbmi. Ta čas si jasno strukturirajte in si proces napišite na list papirja. Kajti, ko imamo ideje in misli v glavi, se zdijo dosti bolj ne oprijemljive in ne kontroliranje, kot pa ko jih vidimo pred sabo, na papirju. Tako si zberite misel, ki vas bremeni in jo zapišite. Vprašajte se, kaj je najhuje kaj se lahko zgodi in kako boste ravnali v tem primeru. Ko s pisanjem zaključite, se s to skrbjo več ne ukvarjajte. Kar pomeni, da vsakič ko se zalotite, da premlevate skrb v mislih, zavestno nehajte in se osredotočite na nekaj drugega.
Sprostitev je še kako pomembni del vsakdana, zato si vzemite del dneva za vaje sproščanja ali ustvarjanja nečesa kar vas veseli in sprošča. Pomislite kaj te je v otroštvu zabavalo, nekaterim pomaga risanje, drugim ustvarjanje, petje, plesanje, reševanje križank. Pomembno je, da se ne obremenjujete, če vam bodo misli, kljub trudu, da jih odrinete, prihajale v zavest. Pomembno je, da jih vztrajno odganjate in se zavestno koncentrirate na nalogo, ki ste si jo zadali.

Zagotovo se vsak spomni trenutka, ko je bil popolnoma sproščen, nič ga ni obremenjevalo, počutil se je varno. Načeloma z odraščanjem pride določena odgovornost in z odgovornostjo skrbi, ki se lahko izjalovijo v zaskrbljenost. Ta nas začne obremenjevati, kar slabo vpliva na naše telo in splošno počutje. Marsikateri posameznik je preobremenjen, pretirana zaskrbljenost pa mu še dodatno jemlje voljo do življenja. Potrebno se jo je zavedati in zavestno delati na tem, da se boste manj posvečali skrbem in več sedanjemu trenutku. Carpe diem.

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna