Tag Archive | čustvena bližina

INTERVJU: ČUSTVENO ZAVEDANJE JE POMEMBEN DEL ČUSTVENE INTELIGENCE

INTERVJU JE BIL OBJAVLJEN NA SPLETNEM PORTALU MOŠKISVET.COM

Čustva imajo pomembno vlogo v našem življenju, a tako radi bežimo od njih, še posebej od tistih, ki jih težko sprejemamo, pa naj si bodo to strah, jeza, žalost in tako naprej. Razlogi, zakaj je temu tako, so lahko različni, a treba je vedeti, da so čustva naš notranji kompas in če jim prisluhnemo, ne bomo šibkejši, ampak močnejši. “Zame so čustva poleg razuma in našega telesa tretja veja informacij o nas in svetu. Seveda v življenju delamo drugačne odločitve, če nam manjka tretjina informacij,” pojasnjuje psihoterapevtka Eva Štajner. Več o čustvenem zavedanju si lahko preberete v nadaljevanju.

Biti v stiku s svojimi čustvi se nam zdi povsem naravno, a mnogokrat je ta vez lahko oslabljena ali pretrgana, kar močno zaznamuje naše odnose in se odraža na vseh področjih v našem življenju. Eva Štajner, psihoterapevtka: “Biti v stiku s čustvi ne pomeni, da jih razumsko razložimo. Biti v stiku s čustvi pomeni, da jih začutimo in da si jih pustimo čutiti.”

Kaj je čustveno zavedanje in zakaj je pomembno? 
Najprej bi se za trenutek rada ustavila pri pojmu čustva. Čustva so odzivi na nekaj, kar se dogaja v našem okolju, znotraj nas ali v odnosu z drugimi. Čustva ločimo glede na intenziteto in čas trajanja. Doživljamo lahko zelo intenzivna, a kratka čustva (npr. afekt), nežna in dolgotrajna čustva (npr. razpoloženje) ter intenzivna in dolgotrajna čustva (npr. strast ali obsesija).

Za čustveno zavedanje je treba vedeti, da obstajata dva nivoja čustvenega doživljanja. In sicer primarna čustva – torej prva čustva, ki jih občutimo kot odziv na situacijo. Primarno čustvo dostikrat ostaja potisnjeno v ozadje, je neizraženo ali celo nezaznano, medtem ko so sekundarna čustva odziv na naša primarna čustva in jih lažje zaznamo. Na primer, da čutimo razočaranje nad partnerjevim dejanjem. To razočaranje izrazimo z jezo. Jeza je sekundarno čustvo, razočaranje pa primarno čustvo. Jeza je lahko primarno ali sekundarno čustvo.

Čustveno zavedanje je sposobnost prepoznavanja lastnih čustev in čustev drugega. Drugim (in sebi) lahko jasneje sporočimo, kaj se v nas dogaja in posledično bolje poskrbimo zase. Pomaga nam pri razumevanju sebe in drugih, odločitvah, postavljanju mej in izražanju naših potreb ter želja. Čustveno zavedanje je pomemben del čustvene inteligence.

Oboje, premalo ali preveč čustev, je lahko znak pomanjkanja čustvenega zavedanja. Nekateri znaki, da je naše čustveno zavedanje pomanjkljivo, so, da drugi bolje razumejo naša čustva kot mi, premočen ali premajhen odziv na določene situacije, nezavedanje lastnih čustev, ko nas nekdo vpraša, kaj čutimo, mi pa ne čutimo ničesar. Želim poudariti, da močna čustva niso napačna – tako kot smo dostikrat lahko dobili odziv iz naše okolice – tu govorim o čustvih, ki so nenavadno močna v primerjavi s tem, kar se je zgodilo.

Smo v sodobnem času bolj pod pritiskom, da moramo biti neprestano srečni in zakaj to ni mogoče? 
Tako kot velja za vsa ostala čustva, velja tudi za veselje ali srečo, da pride in mine. Čustev ne moremo čutiti neprestano, ne glede na to, o katerem čustvu govorimo. V življenju se nam bodo vedno dogajale prijetne in neprijetne stvari, velike in male. In na situacije se bomo odzvali tudi s čustvi. Čustvenih odzivov ne moremo izločiti iz svojega življenja. Imamo pa lahko vpliv, kako se na ta čustva odzovemo, ali jih prepoznamo in/ali jih nato sprocesiramo na funkcionalen ali disfunkcionalen način.

Bolj ko se zavedamo samih sebe in svojih čustev, bolj se lahko izpostavljamo situacijam, ljudem in okolici, ki v nas zbujajo več pozitivnih čustev kot negativnih. Tako da zavedanje naših čustev v naše življenje lahko prinese večje zadovoljstvo.

Ne glede na to, kako zelo smo čustveno razsvetljeni, pa nikoli ne bomo stalno čutili sreče (strahu, jeze, ljubosumja).

Nekoč je veljalo, da fantje ne jokajo, danes neprijetna čustva niso več tabu oziroma več govorimo o njih. Zakaj ni dobro, da bežimo pred njimi?
Se strinjam s slednjim, več se govori o tem, še vedno pa jokanje pri moških ni dovolj normalizirano. Tudi marsikatera ženska od otroštva posluša, da z jokom izsiljuje. Večina klientov se opraviči, ko začne jokati na terapevtski uri. Oprosti, ker jokam, in potem pričnejo z razlago, zakaj jokajo. Z razlago pa se osredotočijo spet nazaj na razum in ne ostajajo s svojim čustvom žalosti.

Jok ima svojo funkcijo. Jok sprošča hormon oksitocin (povezovalni hormon) in endorfine. Te kemikalije pomagajo lajšati fizično in čustveno bolečino. Zanimivo je tudi, da potočimo solze iz treh različnih razlogov. Ali je naš jok odraz našega čustvenega stanja ali solze potočimo refleksno – torej ko režemo čebulo, ko pa imamo suho oko pa dobimo tako imenovane bazalne solze.

Na splošno neprijetna čustva še niso dovolj normalizirana. Po eni strani je razumljivo, saj je človeška tendenca, da se po najhitrejši poti odstranimo iz neprijetne situacije. To velja tudi za čustva.

Pri svojem delu s klienti veliko ostajamo s čustvi, jih ne preslišimo, ampak jih zaznamo, začutimo na ravni telesa in misli, jih ubesedimo, “dihamo v njih” in smo z njimi. Zanimivo je, da ima veliko ljudi v moji praksi težavo ostati tudi s prijetnimi čustvi, z zadovoljstvom, ponosom in pohvalo. Prijetna čustva ne gredo v njihov skript “Nisem dovolj dober”, ki so si ga zaradi preteklih življenjskih izkušenj ustvarili o samem sebi.

Če smo se zatiranja čustev naučili že v otroštvu, kakšne izzive imamo z njimi kot odrasli? 
Poglejmo najprej zatiranje čustev. Kako lahko sploh prepoznamo, da čustva zatiramo oziroma se jih izogibamo? Strategij je veliko, naj omenim nekatere: tako da se poskušamo racionalno prepričati v nasprotno, tako da zmanjšujemo pomen našega čustvenega doživljanja “Saj ni tako hudo” ali pa “Je že za nekaj dobro” ali tako da skušamo pozornost preusmeriti drugam (delo, droge …) itd.

Tako v nas ostajajo nepredelana čustva, ki se lahko kažejo tudi v obliki mentalnih in fizičnih bolezni ter vsesplošnem nezadovoljstvu v življenju, nekaj nam manjka.Zatrta čustva se v nas nabirajo in se kažejo tako, da se lahko na sedanje življenjske situacije odzovemo bolj močno, kot bi, če bi naša čustva bila primerno sprocesirana. Dostikrat je to indikator, da je današnja situacija le sprožilec za nepredelano bolečino iz preteklosti. Naši odzivi na čustveno situacijo so lahko tudi premajhni. To je verjetno bolj sprejeto v današnji družbi, vendar prav tako prinaša življenjske tegobe.

V prvi vrsti se je vredno vprašati, kakšen odnos imamo do čustev in kako to, da so nekatera čustva zatrta? Navadno je v družini ali družbi nekaj čustev, ki so zaželena in nekaj takih, ki niso dobrodošla. V preteklosti je lahko naše okolje imelo do čustev odklonilen odnos. Recimo “Ne bodi žalosten”, “Ah, saj ni nič takega, to boš že prebolel. “

To nam v sedanjosti preprečuje, da v popolnosti sprejmemo svoja čustva in/ali dovolimo drugim, da si vzamejo ves prostor za svoja čustva. Lahko da smo odraščali v okolju, kjer (določena) čustva niso bila dovoljena oz. niso požela odobravanja. Otroci so bili kaznovani, ker so izražali čustvo, četudi je bilo otrokovo čustveno izražanje ustrezno glede na situacijo. Posledično ti otroci začnejo svoja čustva dojemati kot neprimerna ali imajo težave z uravnavanjem čustev.

Kako lahko pridemo v stik s svojimi čustvi? 
Nesprocesirana čustva se na srečo kažejo tudi na našem telesu. Prvo se bo na čustva odzvalo telo in potem bomo v nekaj sekundah zaznali, kaj čutimo. Stik med telesnim signalom in zavedanjem je lahko pretrgan. Povezovanje odziva telesa na naše čustveno dogajanje je pomembno.

Jaz pri svojem delu začnem graditi povezavo s čustvenim svetom na zelo preprost način: s preletom telesa. Torej klienta povabim, da v mislih preleti svoje telo od glave do pet in samo zazna, kaj se v telesu dogaja – ali zazna napetosti, temperaturo, sproščenost, pekoč občutek. Ločevati začne med fizično bolečino in med neznano, najverjetneje čustveno vsebino, ki se kaže v njegovem telesu. 

Potem pa imamo dva nivoja stika s čustvi. Prvi je, da so čustva popolnoma odrezana in se sploh ne zavedamo, da jih čutimo. Tudi naše telo je vedno v redu. Kadar koli se čustva pojavijo, gremo v odvračanje od njih – alkohol, samopoškodovanje, delo, prekomeren stik z ljudmi, uporaba hrane kot sredstva za čustveno potešitev. Občutek je, kot da čustveni del ne obstaja. Dostikrat je v tem primeru potrebno ogledalo, pomoč, da se ta del lahko zgradi. Torej da terapevt klientu reflektira (morebitna) čustva v dani situaciji: “Uh, tole bi pa mene malo razjezilo,” ali pa: “Kar na jok mi gre, ko poslušam tvojo zgodbo.” Ustvariti je treba varen odnos, v katerem lahko klient začuti, da je njegovo ali njeno čustvo nekaj normalnega. Včasih je potrebno predhodno podeliti s klientom, kaj bi mi čutili v določeni situaciji, da sploh dobijo občutek, katero čustvo je normalno v teh okoliščinah. 

Veliko ljudi zazna, kaj čuti, ampak ne zna čustev ubesediti. Vedo, da se nekaj dogaja na čustveni in telesni ravni. Povedali bodo, da jim je nekaj neprijetno, vendar ne znajo opredeliti, kaj točno. Tako da je naslednji korak poimenovanje čustev.

Čustveno kolo je dobro orodje, ki nam lahko pomaga pri tem. V čustvenem kolesu imamo sedem ali več osnovnih čustev, nato pa je vsako čustvo posebej razdeljeno na mnoge odtenke, vsak odtenek, npr. čustva žalosti, je poimenovan s svojo besedo. 

Ko prepoznamo in poimenujemo čustva, je pomembno, da se z njimi spoprijateljimo, kot da bi sedeli s prijateljem. Veliko ljudi postane nestrpnih: “Mah, kdaj bom že nehal jokati, a ni že čas, da se to konča?” ali pa: “A je sploh v redu, da sem tako jezna?”  Posameznik čuti čustva, vendar želi (pre)hitro stran od njih. V takem primeru čustva vztrajajo še dlje, kot najverjetneje bi. S čustvi smo lahko na različne načine, jim damo besedo prek pisanja, jih damo v gib prek plesa, izrazimo na papirju, v mislih objamemo, govorimo o njih in iz njih. 

Od sposobnosti zavedanja, prepoznavanja do obvladovanja čustev: Kako si lahko pomagamo pri tem, da nas popolnoma ne preplavijo oziroma se jih nehamo bati? 
Dostikrat se bojimo neznanega. Čustva postanejo prijetnejša, ko jih bolj razumemo, četudi za začetek samo na razumski ravni. Berite o posameznem čustvu, nato se vprašajte, kdaj sem jaz čutil to čustvo, kako je bilo to čustvo (ne)sprejeto v mojem družinskem in družbenem okolju? Kako se mi telo odziva, ko čutim to čustvo? Kakšen je moj impulz, kaj bi najraje naredil, ko čutim to čustvo? Dihaj v del telesa, kjer zaznaš to čustvo, bodi z njim na ta način, vedi, da bo minilo. Pogovarjaj se z njim – vprašaj ga, zakaj je tukaj in kaj ti govori. Mogoče poroča o sedanji stiski, mogoče pa se oglaša zaradi vsebin iz preteklosti.

Biti popolnoma preplavljen s čustvi in strah, da te čustva preplavijo, sta dve različni zadevi. Slednje je normalno, strah namreč. Ne poznaš čustva dovolj, ne počutiš se, da ga obvladaš in ne veš, kako boš zmogel z njim. Tako kot prvi meseci nove službe, neprijetno ti je, ampak potem se že privadiš na novo delavno okolje, dobiš občutek, da ga obvladaš. Tudi na čustvo se navadiš. 

Biti preplavljen pa je lahko odziv travme in niso v igri samo čustva, ampak še misli in telo, skratka bolj kompleksna zadeva. V tem primeru mislim, da se je dobro obrniti na terapevta, ki se ukvarja s travmo. Nismo pa s čustvi samo preplavljeni. Lahko se nanje odzovemo tudi preblago. Pri tem nas čustva tako preplavijo, da gremo v umik, da se počutimo popolnoma omrtvičeno, brez čustev in depresivno. V tem stanju ne zaznavamo čustev, ne zaznavamo svojega telesa in misli. Navzven deluje, kot da čutimo premalo. Jaz rada rečem, da tam, kjer čutimo praznino, tam je ujetih mnogo čustev in občutkov.

Kako se lahko globlje povežemo tudi v naših odnosih? 
Bolj smo v stiku s svojimi čustvi, bolj avtentično se povežemo z drugimi ljudmi. Včasih se bojimo pokazati naša čustva, ker čutimo sram in se bojimo, da nas bodo drugi zavrnili. Da nismo v redu taki, kot smo. Če pretirano skrivamo svoja resnična čustva, lahko to povzroči težave v odnosu in posledično privede do občutka nepovezanosti. Na primer če ne izrazimo, da nam nekaj ne paše, bo naš partner dobil vtis, da je za nas to v redu in bo z vedenjem nadaljeval. 

Izražanje čustev pa lahko služi tudi kot indikator, ali je partner pravi za nas. Če nas nekaj zaboli in to izrazimo novemu partnerju, je pomembno vedeti, kako se nov partner odzove na naša čustva. Jih sprejme ali odkloni? Jih minimalizira? Jih ne jemlje resno? Želimo tako osebo v svojem življenju? Ali si želimo nekoga, ki bo naša čustva jemal resno in spoštljivo? 

SIZOIDNA OSEBNOSTNA MOTNJA

Izraz ‘sizoidni’ izhaja iz grške besede za ‘škarje’ in pomeni razrezan ali razcepljen. Za sizoidnega je intimnost in osebni stik grožnja za njegov občutek jaza. Pristen odnos za take posameznike predstavlja nevarnost. (Erskine 1999)
Pri tej osebnostni motnji je le malo verjetno, da bodo poiskali terapijo, saj težko rešujejo probleme znotraj odnosa, še posebej intimnega in čustvenega odnosa. Boji se, da bo postal pretirano navezan in odvisen in s tem tvegal, da bo zlorabljen. Po svojih izkušnjah si v taki situaciji ne bi znal pomagati. Zato se v naprej odreče odnosu in živi izolirano. (Praper 1996: 185-186)
Sizoidni se boji, da bo drugi s prodiranjem skozi njegove porozne ali rigidne meje, popolnoma kontaminiral in preplavil njegov notranji psihični prostor. Kadar mu drugi prepušča urejanje bližine in distance, ostaja sizoidni v odnosu dolgo stabilen, lojalen in iskren. (Praper 1996: 186)
Sizoidni živi v strahu men dvema zastrašujočima pozicijama. Če se preveč distancira, se lahko dezintegrira v občutjih izničenja, ter na drugi strani, kadar gre preveč v bližino, se izpostavi možnosti, da ga drugi ‘požre’ oziroma, da se sam izgubi in dezintegrira v drugem-izgubi meje (Praper 1996). Posameznik je usmerjen v skrivanje zaradi strahu, ki ga privede do globokega občutka osamljenosti, ki ga ponovno prisili v stik s svetom. Taka oseba je stalno ujeta v boju med skrivanjem ali povezovanjem z drugimi. Posameznik je ujet med bojem med umikom in stikom z drugimi (Guntrip v Erskine 1999). Tako se odloči za sizoidni komprimis-imeti kontakt z ljudmi, pa vseeno ne biti z njimi. (Praper 1996)
Sizoidni je introvertiran in živi v svojem notranjem svetu. Lahko zaznajo sebe kot osamljene, kar v njih zbudi željo po stiku in ljubezni. V nasprotju s tem, je njihov strah, da bi uničili druge ali bili uničeni s strani drugih. Pogosto ti posamezniki navzven delujejo dostopni in vešči socilanega stika, vendar so v resnici čustveno odmaknjeni. Na splošno občutijo občutek praznine in pomanjkanja integracije. (Klein v Little)

Prikrita sizoidna motnja
Klein opisuje številne posameznike s sizoidno osebnostno motno, ki stopajo v socilane stike, kar je v nasprotju z zgornim opisom značilnim za sizoidno osebo. Klein te posameznike imenuje ‘prikriti sizoidi’, ki opazovalcu izgledajo kot socialno dostopni, zainteresirani in vpleteni v stik. Po drugi strani pa se čustveno umaknejo v svoj notranji svet. Opis posameznika s sizoidno osebnostno motnjo kot na videz čustveno angažiranega, je že dolgo poznan, začensi s Fairbairnom (1940). V njegovem opisu “shizoidnega ekshibicionizma” pravi, da je tak posameznik sposoben izraziti kar veliko občutkov, kar ga na videz dela voljnega socialnega stika.V resničnosti pa ne pridobi in ne izgubi ničesar, kajti igra le vlogo v kateri njegova osebnost ni vpletena. (http://en.wikipedia.org/wiki/Schizoid_personality_disorder)

Razlogi za nastanek motnje
Guntrip vidi izvor motnje v prikrajšanosti dojenčka v njegovem prvem letu v odnosu do objekta, ki ni bil uglašen na otrokove telesne in čustvene potrebe. Nezadovoljene so bile predvsem otrokove potrebe po kontaktnem ugodju. Opažajo tri vrste deprivacije, in sicer mučenje z odklanjanjem, agresivna in sovražna trčenja in zavračanje ter brezbrižnost in zanemarjanje. Sizoidni so imeli tako težave že pri vstopanju v simbiozo. Niso se mogli prilagoditi na variabilnost objekta, ki običajno dojenčka nepredvidljivo enkrat preplavi z opičjo ljubeznijo, drugič grobo zavrača in spet tretjič ostaja brezbrižen-v skladu s svojim razpoloženjem in potrebami. Otrok vstopanje objekta v odnos začne doživljati kot vsiljivo, intruzivno vdiranje. Meja med zunanjim in notranjim se ne izbistri, ampak okvari. Sizoidni si tako želi obdržati kontakt, boji pa se vdiranja v svoj prostor. (Praper 1996: 187)

Karakteristike (po CSM)
F60.1 Shizoidna osebnostna motnja
Osebnostna motnja, za katero je značilen umik iz čustvenih, socialnih in drugačnih stikov, nagnjenost do fantazije, samotarskih dejavnosti in introspekcija. Sposobnost izražanja čustev in doživljanja ugodja je omejena.
Potrebno je imeti vsaj tri od sledečih karakteristik za diagnozo Sizoidna osebnostna morna, in sicer: 

  1. Čustvena hladnost, nenavezanost in majhna naklonjenost.
  2. Majhna zmožnost izražanja negativnih ali pozitivnih čustev do drugih.
  3. Preferiranje samostojnih aktivnosti.
  4. Zelo malo, če sploh kaj, intimnih prijateljev ali odnosov in pomanjkanje želje po tem.
  5. Neopredeljenost do kritike ali pohvale.
  6. Uživa v redkih, če sploh kateri, aktivnostih.
  7. Neopredeljenost do socialnih norm.
  8. Preveč okupiran s fantazijami in introspekcijo.
  9. Pomanjkanje želje po seksualnih izkušnjah z drugo osebo.(http://en.wikipedia.org/wiki/Schizoid_personality_disorder)

Obrambni mehanizmi
Najpogostejša obramba je razcep. Razcep je opaziti v nivoju objektnih odnosov. Tipičen je nivo parcialnih objektnih odnosov. Edina alernativa temu tipu je popolna samozadostnost in izolacija kot obramba. Hrepenenje po intimnih odnosih se premakne na fantazijski nivo. Sanjarjenja pa so skrbno skrita pred drugimi. (Praper 1996: 188-189). Emocije zaklenejo vase. V mislih in fantazijah so lahko zelo aktivni, njihovo življenje pa je prazno. Včasih najdejo pot preko umetniškega izražanja ali znanosti, ki je še bolj brezosebna (Praper 1996: 223). Umik od nevarnosti k varnosti je naravni človeški odgovor. Sizoidni posameznik se zato v prvi vrsti ukvarja z izogibanjem nevarnosti in zagotavljanju varnosti (Ralph Klein).
Terapevt ob sizoidnem pacientu pogosto čuti, da je odveč, toda ta prihaja na terapijo, ker je to zanj pogosto edini intenzivni odnos, ki je kot profesionalni odnos, hkrati dovolj varen. Sizoidni se tako dobro počuti, če plača seanso, čeprav mu terapevtski odnos veliko več pomeni, kot je pripravljen pokazati. Tudi pomembnost drugih odnosov nerealno povečuje, ker se toliko tega dogaja v njegovi fantaziji. (Praper 1996: 223-225)
Občutek prikrajšanosti navadno prekrije z delom, intelektualizacijo ali drugimi obrambami distanciranja. Slednje obrambe lahko spominjajo na narcistično motnjo, prav tako lahko sizoidni kažejo nekaj grandioznih potez v pretirani intelektualizaciji. Tako običajno ne doživljajo bolečine osamljenosti, ampak prej strah pred bližino. (Praper 1996: 185-186)

Intimni odnos
Ljudje s sizoidno osebnostno motnjo so najbolj veseli, ko so v odnosu, kjer partner na njih polaga malo čustvenih in/ali intimnih zahtev. Niso ljudje kot taki, katerih se sizoidni posameznik želi izogniti, ampak negativnim ali pozitivnim čustvom, čustveni intimnosti in samo razkrivanju. Sizoidna oseba je tako zmožna vzpostsviti odnose na intelektualni, fizični, poklicni ali športni ravni, dokler tovrstni odnosi od ne zahtevajo emocionalne bližine. Donald Winnicott povzame, da imajo ti posamezniki raje odnos, ki ga lahko oblikujejo pod svojimi pogoji, kot po pogoji drugega partnerja. V slednjem primeru raje izberejo izolacijo. (http://en.wikipedia.org/wiki/Schizoid_personality_disorder)
Ljudje s sizoidno osebnostno motnjo delujejo ravnodušno, hladno in brezbrižno, kar jim povzroča težave v socialnih stikih. Kot rečeno imajo probleme z vzpostavlanjem osebnih odnosov in izražanjem čustev ter lahko ostanejo pasivni kljub nepirjetnim situacijam. Ko se pogovarjajo z drugimi lahko govorijo ravnodušno in jedernato. Zaradi pomankanja komunikacije z drugimi, ti posamezniki nimajo jasnega odseva kako jih drugi zaznavajo in vidijo. Odsev pa je pomemben za višje zavedanje sebe in svoje dejavnosti ter vloge v družbenem okolju. (http://en.wikipedia.org/wiki/Schizoid_personality_disorder)
Guntrip opisuje skrivne spolne afere s katerimi želi poročena oseba s sizoidno osebnostno motnjo zmanjšati intimnost v zakonu. Sex je preveč intimen za trajno razmerje, zato raje spijo z neznancem. Nasprotno, pa lahko sizoidni posameznik omeji odnos zgolj na spolne stike in ne deli drugih intimnih podrobnosti o svojem življenju s partnerjem. Profesor socialnega dela Jeffrey Seinfeld na New Yorški Univerzi je objavil članek o ‘sizoidni lakoti’, ki se lahko manifestira kot seksualna promiskuiteta. V članku opisuje sizoidno žensko, ki je načrtno obiskovala številne bare, kjer je spoznavala moške za njeno seksualno zadovolitev. Dejanje je oblažilo njen občutek praznine in lakote. (http://en.wikipedia.org/wiki/Schizoid_personality_disorder)

Primer iz prakse
Little je v svoji praksi pri Sebastjanu opazil, da terapevtsko uro začne s temo, o kateri lahko govorita s terapevtom ali jo ‘prežvekujeta’ vendar ne razkriva njegove ranljivosti. Pri tem preverja ali terapevtu lahko zaupa na tej terpaevtski uri. Ura se zdi kot pogovor o njegovih posameznih izkušnjah, brez kontinuitete. Pogosto se zdi kot da je pozabil na prejšnje terapevtske ure in izbrisal svoje izkušnje stika s terapevtom.
Med zasedanji se Sebastjan pogosto umakne vase in izgleda kot da ga (terapevta) opazuje. Izgleda kot da v notranjosti svoje glave opazuje vsak njegov gib. On je opisal, da se v teh trenutkih umakne v grad, v ječo, kjer se počuti varno, vendar pusti stražarja na dolžnosti. Premični most je spuščen, vendar ga lahko dvigne v vsakem trenutku. Če terapevt vidi čustveni izraz na njegovem obrazu in se nanj odzove, je ganjen, da je bil opažen vendar ne more vzpostaviti povezave. Občutek ima, da bi bilo nevarno in zastrašujoče.
Sebastjan se je umaknil od sveta in osebnih odnosov. Pri izražanju čustev in medosebnih odnosih je otopel. Na začetku, ko sta s terapevtom raziskovala njegove občutke o terapevtovih odhodih, mu niso pomenili nič. Zdaj izgleda, kot da ima več čustev o njunih koncih in pred kratkim, ko sva sta govorila o terapevtovem odhodu, je dal na znanje, da ga bo pogrešal. To nakazuje da prehaja iz skritega v kontaktni odnos s terapevtom. (Little)

LITERATURA

Praper, P. (1996): Razvojna analitična psihoterapija. Ljubljana: inštitut za klinično psihologijo

Sennett, R. (1989): Nestanak javnog čovjeka. Zagreb: ITP »Naprijed«.

    http://www.integrativetherapy.com/en/articles.php?id=45

    http://www.integrativetherapy.com/en/articles.php?id=44

    http://en.wikipedia.org/wiki/Schizoid_personality_disorder