Tag Archive | čustvena zloraba v otroštvu

DRUGI DEL: ODRASLI OTROCI BORDERLINE STARŠEV-KRIVDA, SAMOPODOBA IN ODNOSI

V naslovu tega članka sem uporabila besedo „škoda“-zelo močna izbira besede. Vendar v moji praksi odrasli-otroci, ki so odraščali z Borderline staršom, občutijo ravno to-počutijo se oškodovane. V tem članku bomo šli v večje globine, ki jih imam v mislih s to besedo. Kakšen je njihov notranji svet? Za začetek naj omenim, da se pogosto srečujejo z anksioznostjo, nizko samopodobo, s težavami v intimnih odnosih in skrivajo svojo ranljivost.

Branje misli
Otroci Borderline starša postanejo zelo občutljivi na razpoloženja in potrebe drugih ljudi. To je posledica tega, da so se morali prilagoditi na razpoloženje svoje mame in predvideti, kako bo reagirala. Mnogi so odrastli v strahu pred svojo mamo. Neprestano so tipali in se prilagajali zunanji situaciji. Na ta način so skušali preprečiti izbruhe jeze in dramo.
V intimnih odnosih se tako odzivajo na ta nevidna pričakovanja drugega. Problem nastane, da se prilagajajo na nekaj, kar druga (zdrava) oseba od njih ne pričakuje. Skrivno pričakovanje s strani druge osebe ni več tam, tako kot je bilo v njihovem otroštvu. Otroci borderline družin zelo težko prenehajo s tem vedenjem in težko zaupajo, da se jim ne bo zgodilo nič slabega, če se na podtalno sporočilo ne bodo odzvali. Realizacije, da smo vsi odrasli in odgovorni sami zase, jim je tuja. Problem nastane, ko se zapletejo v odnose, ki so zelo podobni odnosom doma. Tako preigravajo isto dinamiko v svojem intimnem odnosu.

So moja čustva resnična?
Otroci borderline staršev pogosto dvomijo v svojo zaznavo in čustva. V njihovo zaznavo se je vedno dvomilo in njihova čustva niso bila upoštevana s strani Borderline starša. To najpogosteje vodi v neprepoznavanje lastnih čustev. Ko ti starš neprestano sporoča, da je tvoja zaznava nepravilna, začneš dvomiti vanjo in v svojo realnost.
Zelo težko izražajo svoja čustva, saj težko ločijo med tem, katero čustvo je njihovo in katero od druge osebe (beri Borderline starša). Dvom v lastno zaznavo se tudi kaže v njihovem pogledu na svoje otroštvo. Se je res zgodilo, tako kot se jaz spominjam?
Težko se zanesejo na lastno zaznavo, ker njihov Borderline starš nikoli ne prevzame odgovornosti za svoje vedenje. V obdobju miru začnejo še bolj dvomiti o tem, če se je drama, ki jo je povzročil Borderline starš, resnično zgodila. “Mogoče pa le ni bilo tako slabo.”
V odraslosti se dvom lahko sproži vsakič, ko naletiš na nestrinjanje s strain drugega. Če nisi 150% v to, kar praviš, se raje potegneš nazaj in začneš dvomiti v svojo zaznavo. Še več, tudi če si 150% prepričan, da vidiš rdečo sliko, lahko začneš dvomiti v svojo zaznavo, če te “nasprotnik” vztrajno skuša prepričati, da je slika oranžne barve. Posledično iščeš potrditev v zunanjem okolju, da je to, kar ti zaznavaš in čutiš, resnično.

  • “Ko sem odkrila, da mi je mama vzela ves denar iz mojega bančnega računa, sem bila zgrožena. Vendar sem na nekam nivoju čutila olajšanje. Drama z mojo mamo se je vedno dogajala za zaprtimi vrati, tako da sem imela težavo vrjeti, da se to resnično dogaja. Ampak s tem sem vedela, da je vse resnično. Zdaj sem imela dokaz. In končno sem lahko pretrgala stik z njo brez slabe vesti.”

Težave z zaključevanjem
Mnogi otroci Borderline starša imajo težave fizično ali čustveno zapustiti svojega starša in posledično tudi nezdrave intimne odnose. Zato ker so neprestano poslušali, kako slabi so, ker želijo odrasti, postati samostojni, čutijo nepopisljivo krivdo, če želijo zapustiti ali odrezati svojega starša. Ta krivda jih veže nanj in jo zelo težko ne čutijo več. V svojem delu opažam, da je to čustveno vez, ki je prežeta z občutki krivde, najtežje predelati. Otroci Borderline starša se počutijo obvezane, da so v stiku s svojim staršem. Čeprav je zunanjemu opazovalcu očitno, da to počnejo iz dolžnosti in krivde in ne iz lastne želje po stiku.

Prekomerna kritičnost
Otroci Borderlina starša se počutijo nezadostne in nevredne. Imajo nizko samopodobo in so zelo kritični, celo brutalni, do samega sebe. Izgleda, da internalizirajo svojo kritično mamo, in se sedaj do sebe obnašajo na isti način, kot se je Borderline starš do njih.

  • “Odrasla sem v samosovraštvu in zanašanju na mojo mamo glede svoje vrednosti.”

Iluzija ljubezni
Otrok Borderline starša nosi v sebi konflikt med idejo, da je odraščal v ljubečem okolju, medtem ko to v resnici ni. Ne čutijo ljubezni do svojih staršev, vendar za to obtožujejo sebe. Ta zanka se ustvari, ker jim je Borderline starš nenehno sporočal, da se do njega ne vedejo ljubeče in da je problem v njih, saj so nehvaležni, slabi, problematični otrok.

  • “Pogosto sem se počutila noro, da čutim sovraštvo do svoje mame. Mogoče bi mi moja mama začela vračati ljubezen, če ne bi bila tako slab otrok in bi se bolj potrudila. Nisem se zavedala, da za mojo mamo nikoli ne bo nič dovolj dobro.”
  • “Počutim se kot slaba hči, ker imam sovražne občutke do svoje mame. Včasih celo mislim, da bi mi bilo lažje, če bi bila moja mama mrtva. Svoja čustva delim s fantom in prijatelji in vsi mislijo, da je moja mama najbolj prijazna oseba na svetu. Ona pa le manipulira z vsemi. Posledično mene zaznavajo kot nekoga, ki pretirava.“

Sanjarjenje
Mnogi otroci Borderline staršev pobegnejo pred grozljivim družinskim okoljem v sanjarjenje. Če ne razrešijo svoje preteklosti, se sanjarjenja poslužujejo tudi v odraslosti. Zelo pogosto otrok fantazira, da mu starši umrejo. Samo otroci, ki so izredno čustveno in fizično zlorabljeni, imajo take fantazije. Želijo, da se nasilje neha. Njihovo fantaziranje je edini način, kako obežijo neznosnemu okolju.

  • “Obežala sem svojemu otroštvu, tako kot večina zlorabljenih otrok, s pomočjo disociacije in sanjarjena. Drevesa, omare, okna so me klicala k sebi. Tam sem lahko zbežala v sanjarjenje, stran od tega okolja.”
  • “Spomnim se, da sem preigraval Tom in Jerry risanko neprestano v svoji glavi, ko sem skušal zaspati. To je bil edini način, da sem se umiril in lahko zaspal.”

Jeza
Poleg krivde, dvomov, občutkov nevrednosti, otrok Borderline starša čuti ogromno jezo do njega. Čutijo, da ni pravično (in res ni), da so odraščali v takem okolju in od tam pobrali vse čustvene in fizične probleme, ki jih imajo sedaj. Jezni so, da se ukvarjajo s svojimi problemi na terapiji, medtem ko njihov starš ne prevzema nobene odgovornosti.

  • „Jezna sem, da nisem imela otroštva, da sem bila priča groznim stvarem, da sem bila zlorabljena na mnogo načinov in da imam posledično zelo slabe odnose s svojimi brati in sestrami. Besna sem. Ampak bolj kot karkoli, sem besna na to, da moja mama ne bo tega nikoli dojela. Nikoli ne bo videla in razumela moje bolečine, ki jo je povzročila ona. Vse kar si želim je, da bi dojela kaj mi je naredila in videla koliko energije sem morala vložiti v to, da sem prišla ven iz tega šita v katerega me je potunkala. Želim opravičilo. In potem želim, da me pusti pri miru. Skušam se sprijazniti s tem, da tega verjetno ne bom nikoli dobila, kar še bolj podžge mojo jezo. Ugggggh.”

Strah, da boš postal kot starš
Strah, da boš postal tak kot svoj starš narašča z leti. Nekateri otroci Borderline staršev zanikajo svojo željo po otroku, ker jih je tako strah, da bi ponovili vzorce. S tem skušajo prekiniti bolečino, ki jim jo je povzročilo odraščanje v Borderline družini. Mogoče tvoje primerjanje s staršem ni očitno na prvi pogled, vendar se lahko kaže v zelo majhnih stvareh, kot so na primer “Jaz ne pijem kave, tako kot jo je moja mama.” Premagati to primerjavo in se zavedati, da te podobne ali iste lastnosti, še ne delajo tvojega starša, je zelo težko.

  • “Svoje življenje sem posvetila temu, da sem si dokazovala, da nisem ista kot ona. V glavi sem ob vsakem večjem dogodku naredila check listo-„Nisi ista kot mama.“ Imaš diplomo. Kljukica. Še vedno govoriš z očetom po 21. letu. Kljukica. Nisi odvisna od alkohola ali tablet. Kljukica. Če pogledam za nazaj, je bilo moje neprestano primerjanje z mamo, zaskrbljujoče.”

Odnos
Otroci Borderline staršev imajo pogoste težave v partnerskih odnosih. Zelo pogosto razvijejo soodvisniški odnos. Prav tako se poslužujejo manipulacij ali pretirane ustrežljivosti (podrejanja), samo da bi obdržali obstoječi odnos. Zelo pogosto se znajdejo v bolečem, disfunkcionalnem odnosu. Niso sposobni resnične bližine. Pred bližino zbežijo z neprestanimi konflikti v odnosu, distanciranjem (čustvenim ali fizičnim), manipulacijo in soodvisnostjo.
Zato, ker jim je bilo pogosto rečeno, da je zunanji svet slab, imajo pri formiranju odnosov težave z zaupanjem. Prav tako težko verjamejo, da so vredni ljubezni.

  • “Pred kratkim sem se zavedala zakaj so vsi moji odnosi (ljubezenski ali prijateljski) površinski in ne trajajo dolgo. Okoli sebe sem zgradila nevidni oklep, ki me ščiti. Če mi ljudje ne pridejo preblizu, me ne morejo prizadeti.”
  • “Težavo imam pri izražanju svojega mnenja in se postaviti zase, ko imam prav. V odnosu sem štiri leta in preko terapije sem se zelo spremenila . Na začetku tega odnosa sem bila podredljiva in nisem želela povzročiti nobenega konflikta. Zdaj postajam bolj samozavestna in sem bolj mirna z konfrontacijo in konfliktom.“

Realistična pričakovanja
Verjetno je najtežje sprejeti, da Borderline starš nikoli ne bo sposoben uvideti svojih napak in razumeti, zakaj se ga njegov otrok izogiba ali mu postavlja meje. Borderline starš ne prevzeme odgovornosti za svoja dejanja in v tebi zbudi občutek, da pretiravaš. “Saj sem ti samo delala uslugo. To je za tvoje dobro.” Zelo težko je sprejeti, da te tvoj starš nikoli ne bo zares slišal, razumel tvoje bolečine in se opravičil.

  • “Zakaj se me izogibaš?
    Zato, ker si me prizadela v preteklosti in se ne želim več izpostaviti tej možnosti.
    Jaz sem te prizadela? Kdaj?
    Kot otroka si me pretepala s pasom.
    Ne spomnim se tega. To si izmišljuješ, ti usrane.”
  • “Moja mama se ni sposobna opravičiti. Ne prenese kritike. Ko gre za primerjanje moči, mora ona vedno zmagati.”

Kaj prinaša prihodnjost?
Na žalost si zaradi odraščanja v Borderline družini nagnjen k razvoju psiholoških motenj in težav, kot so depresija, anksioznost, Postravmatski stres, narcisizem in BDP. Predelava ran, ki so ti bile zadane v otroštvu, je navadno življenjski proces. Čeprav s časom postane veliko lažje, če delaš na sebi. Izobrazba na tem področju (prebiraš literaturo o Borderline družinah, motnji itd.) je pomemben prvi korak k razumevanju kaj se je dogajalo v tvoji preteklosti. Kajti, spremeniš lahko samo tisto, česar se zavedaš. Osebno bi otrokom Borderline staršev priporočila psihoterapijo, kjer lahko delajo in predelajo svoja čustva, bolečino in preko terapije dobijo zdravo izkušnjo intimnega odnosa. S časom se boš premaknil k bolj zdravim odnosom. Prav tako želim poudariti, da Borderline starš prav tako trpi za svojo bolečino. Vendar je naša odgovornost, ko se odločimo za starševstvo, da predelamo svoje rane iz otroštva in jih ne prenašamo naprej v tako brutalni obliki. Zato je zelo pomembno, da poskrbiš za svoje rane iz otroštva in s tem prekineš disfunkcionalni krog tvoje družine.

Če želite poglobiti svoje razumevanje odnosa s starši, si oglejte mojo spletno delavnico “Ozaveščanje ran in vzorcev iz otroštva.”

Ta delavnica vam bo pomagala pri razumevanju vzorcev, vlog in navezanosti, ki jo imate v svoji družinski dinamiki, ter osvetlila vaše vedenje in rane, ki jih nosite s seboj. Naučila vas bo tudi, kako ravnati s svojimi čustvi, ki se bodo sprožila ob tem samospoznavanju.

ALEKSITIMIJA: ZAKAJ NEKATERI LJUDJE TEŽKO PREPOZNAJO IN IZRAŽAJO ČUSTVA?

Če za trenutek pogledamo skozi grške naočnike besedo “aleksitimija”, v njej lahko odkrijemo sledečo sestavljanko: ‘a’ pomeni pomanjkanje, ‘leksi’ pomeni beseda ter ‘timija’ pomeni čustva. Kar pomeni nezmožnost verbalizirati ali prepoznati čustva pri sebi ali pri drugih ljudeh. Aleksitimija ni diagnoza ali psihična motnja. Povezujemo jo z več boleznimi kot na primer avtizem, depresija, motnje hranjenja, psihosomatske bolezni, post traumatsko stresno motnjo itd.
Za primer si lahko vzamemo Tomaža, ljubečega človeka, ki mu je umrl oče. Kljub situaciji, ki bi navadno sprožala močna čustva, pa Tomaž še nekaj tednov ob misli na očeta ni začutil ničesar, čeprav ga prijatelji in družinski člani opisujejo kot skrbnega in čustvenega človeka. To stanje bi lahko opredelili kot  začasno stanje aleksitimije, ki jo navadno sproži pretresljiv dogodek.
Poznamo tudi drugo vrsto aleksitimije, ki je trajna in za katero nekateri strokovnjaki menijo, da je del človekove osebnosti. Tomažev sodelavec Aljaž izhaja iz neurejene družine. Ljudje Aljaža doživljajo kot uspešnega, inteligentnega podjetnika, vendar preveč premišljenega. V čustvenih situacijah se ne znajde, težko razume občutja drugih, nanje se ne odzove in posledično deluje hladno.
Raziskave potrjujejo, da ima aleksitimijo manj kot 10% prebivalstva. V primerjavi z ženskami naj bi aleksitimijo imelo več moških. Kar je lahko rezultat tega, da ženske vzgoja spodbuja pri izražanju čustev, medtem ko je pri moških ravno obratno. Slednje pa ne velja za prepoznavanje čustev. Tu je namreč procent med spoloma enak.

Različni družini isti rezultat
Poglejmo si iz kakšnega družinskega okolja je izhajal Aljaž. Bil je edinec staršema, ki si med seboj nista izkazovala čustev. Nista se ljubkovala, prav tako se pred njim nista prepirala. Čeprav je Aljaž začutil, da med staršema nekaj ni v redu, sta ga starša odslovila s trditvijo, da je vse v redu. Aljaža ni nihče spodbujal naj izraža svoja čustva. V takem ozračju je Aljaž preživel svojo mladost. Sedaj ima v odraslosti probleme z navezovanjem stikov in ohranjanja odnosov.
V Aljaževi soseski živi družina Novak. Lea je otrok ločenih staršev. Oče je odšel, ko je bila Lea stara dve leti. Njena mama se je na novo poročila z Leinim očimom. Očim jo je od malega ter vse do konca najstniških let, ko je Lea odšla študirat v drugo mesto, spolno zlorabljal. Njena mama se je zatekla v alkohol ter Lee ni zaščitila pred nasilnim očimom. Nanjo je pogosto vpila in njena čustva ni imela potrpljenja. Ko je Lea skušala izraziti svoja čustva, je naletela na mamino jezo in kritiko.
Zgoraj sem opisala zgodbi dveh ljudi, ki sta izhajala iz neurejenih družinskih razmer. Oba imata v odraslosti težave s čustvovanjem. Do slednjega lahko pride v različnih disfunkcionalnih družinah. Ni nujno, da iz takega okolja zraste prav alesitimija. Aljaž in Lea bi lahko razvila kakšni drugi obrambni mehanizem, ki bi jima omogočil preživetje v travmatičnem okolju.

Vzroki bolj strokovno
Razlogi za aleksitimijo niso popolnoma znani. Zgodnja raziskovanja so aleksitimijo pripisovala slabši povezavi med desno in levo možgansko hemisfero. Desna hemisfera je aktivna pri intuiciji, čustvih, domišljiji, prostorskemu presojanju in umetnosti, medtem ko je leva zaslužna za govor, branje, pisanje, logično razmišljanje itd. Čustveni impulzi potujejo iz desne hemisfere v levo in obratno. Slabšo povezavo med desno in levo hemisfero imajo pogosto ljudje s psihično motnjo.
Drugi razlog so strokovnjaki iskali v okolju. Če je odrasli nezmožen prepoznati in izraziti čustveno stanje otroka, bo kasneje tudi otrok imel probleme na tem področju. Ko so se pri Tomaževih doma igrali družinsko igro, je Tomaž ob porazu postal žalosten in je pričel jokati. Mama je njegovo žalost prepoznala in ga vprašala zakaj joka. Tomaž ji je odvrnil, da je žalosten, ker je izgubil igro. Mama ga je stisnila k sebi in mu povedala, da včasih ljudje izgubijo, spet drugič zmagajo. Tako je bila njegova žalost prepoznana in sprejeta. Pri Aljažu je oče ob podobni situaciji odreagiral drugače. Ko je Aljaž zaradi poraza začel jokati, ga je oče grobo zavrnil, da naj ne bo taka cmera, saj je samo igra. Da je bila mera polna, mu je zagrozil, da če misli še naprej jokati, naslednjič z njim ne bo več igral kart. Tako Aljaž tudi v kasnejših letih ob porazu ni več čutil žalosti.
Nasplošno so razlogi za aleksitimijo so najverjetneje kombinacija med faktorjem okolja, genetskim ter nevrološkim faktorjem.

Kako prepoznati aleksitimijo?
Pri aleksitimiji lahko težave razdelimo na štiri večja področja, in sicer:

Težava pri prepoznavanju in govorjenju o čustvih
Leo je dobra prijateljica na fakulteti vprašala kako se počuti ob dejstvu, da je odraščala v neznostnih družinskih razmerah. Odvrnila je, da ne ve, kaj naj reče. ‘Nič posebnega, verjetno so ostali odraščali še v težjih okoliščinah.’ Ljudje z aleksitimojo ponavadi vztrajajo, da nimajo nobenega problema in si pogosto nadanejo masko sreče. Po Leino je bilo vse v redu. V družini ni doživela večjih pretresov in razočaranj. Ni ji bilo jasno kakšna čustva so v resnici pod njeno masko navidezne sreče.

Težava pri ločitvi med čustvi in telesnimi reakcijami
Med aleksitimijo in psihosomatskimi motnjami obstaja povezava. Ljudje s psihosomatskimi težavami imajo dvakrat več karakteristik aleksitimije kot ostali. Primer psihosomatike je kronični gastritis. Lea je bila pod hudim stresom. Mama je pritiskala nanjo, da naj se vrne domov in pusti fakulteto, saj je imela težave pri učenju. Profesor ji je dal še zadnjo priložnost. Lea je bila v strahu, da se bo ponovno mogla vrniti domov k svoji družini, česar si ni želela. Že več tednov jo je mučil gastritis. Ko jo je prijateljica opozorila na povezavo med stresom in gastritisom je Lea odvrnila, da je to nemogoče.

Zmanjšana zmožnost domišljije in fantaziranja
Lea je bila otrok z veliko domišljije. Ko so njene otroške zamislice naletele na jezen odziv mame jih je kaj hitro opustila. Kot omenjeno je domišljije domena desne možganske hemisfere. Zaradi slabe povezave se ti impulzi naj ne bi pretvorili v verbalni center leve hemisfere. Posledica je težava pri izražanju in govorjenju o fantazijah.

Raje se osredotočijo na zunanje dogodke kot da bi govorili kaj se dogaja v notranjosti
Lea velja za racionalno osebo, ki težko govori o svojih čustvih. Ko jo je na univerzitetni zabavi prevaral fant se o tem s prijateljico ni želela pogovarjati. Raje je razglabljala kako lepo so bile oblečene ostale punce, kakšna glasba bi ji bolj odgovarjala ter na katero zabavo bosta šli nocoj. Skratka, kot da se v njenem čustvenem svetu, ne bi zgodil pretres ob boleči novici o varanju.

Problemi v odnosih
Aleksitimija povzroča probleme v partnerskih odnosih, saj se posamezniki izogibajo intimnih čustvenih odnosov. Če pa že imajo odnos, so navadno podrejeni, dominantni ali neosebni. Omenjene pozicije jim omogočijo, da njihov odnos ostane na površinski ravni in niso deležni pristne intimnosti. Kar negativno vpliva na zadovoljstvo med partnerjema. Lea je bila s fantom, ki jo je prevaral v partnerskem odnosu eno leto. V tem odnosu je bila Lea v podrejenem položaju. O svojih željah in potrebah ni govorila, večino jih tudi ni prepoznala. Počela je vse tisto kar ji je fant naročil, saj se ni znala postavit zase. V odnos ni vnašala svojih čustev in svojih zahtev ter želja. Tako je bil odnos podoben odnosu otrok-starš. S tem se je nezavedno zavarovala pred pristnim enakovrednim intimnim odnosom med žensko in moškim.
Aleksitimija pa se ne pojavlja samo v partnerskih odnosih, ampak v vseh, tudi službenih. Nekateri posamezniki delajo v podjetjih, kjer je kontrola čustev norma. To lahko na prvi pogled izgleda kot aleksitimistično obnašanje, vendar posameznik nima aleksitimije. Skozi leta pomanjkanje samoizražanja lahko postane del njihovega življenja. Pri tem pa izgubijo svojo pravo identiteto.

Testirajte se
Na sledečem internetnem naslovu lahko naredite test za aleksitimijo. Vprašalnik je sestavljen iz 37 vprašanj, ki se dotikajo glavnih karakteristik aleksitimije. Preden začnete reševati vprašalnik, si lahko izberete angleški, nemški ali španski jezik.

Več o izražanju čustev, pa v moje intervjuju o čustvenem zavedanju TUKAJ.