Tag Archive | zdravi partnerski odnosi

KAJ JE SREČA? KAKO JO NAJTI IN OHRANITI?

Sreča je po mojem mnenju najpogosteje uporabljena beseda pri izražanju želj, poleg denarja in zdravja. »Bodi srečna« in res, vsi si želimo in težimo k temu, da bi izkusili trenutke sreče, ki se jih radi spominjamo z nasmehom na obrazu. Večno vprašanje pa je ali se srečo sploh da zadržati?

Sreča
Ko smo srečni se počutimo dobro, morda celo rečemo »dobro nam je v življenju«, občutimo spekter prijetnih občutkov od zadovoljstva, pa vse do radosti. Kar osrečuje mene, ni nujno da bo osrečilo vas. Filozofsko gledano je sreča stanje kjer si ničesar več ne želimo in smo zadovoljni točno s tem kar smo in imamo. Ko dosežemo pomemben cilj, ob njem pogosto čutimo srečo in to nas motivira, da se trudimo doseči se druge cilje v našem življenju. Težnja k sreči nas na nek način motivira. Sreča pa nima samo motivacijskega učinka, ampak na vpliva zelo ugodno na naše telesno počutje.
Neredko se zgodi, da se ustrašimo, ko občutimo stanje sreče in miru. V mislih si začnemo predstavljati, da se bo kmalu zagotovo zgodilo kaj neprijetnega, da bomo zboleli ali pa nas bo pomembna oseba zapustila. S tem si kazimo našo srečo in v obdobju, ko bi lahko v njej uživali, se v resnici obremenjujemo. Prav tako se lahko ustrašimo, da nas bo okolica zavračala, če se bomo »pobahali« s svojo srečo ali pa se bomo polenili, saj ne nazadnje imamo vse kar smo si želeli. Zakaj si to počnemo? Za tem se skriva naša prepoved čutiti srečo.

Odtenki sreče
Če se navežem na strah, da nas sreča poleni. V grobem poznamo dve vrsti sreče, ena je minljiva drugo lahko čutimo dlje časa. Pri minljivi sreči gre predvsem za stimulacijo iz zunanjega okolja. Hodimo po mestu in na tleh najdemo 100 evrov. Z nasmehom na obrazu jih poberemo, čutimo srečo. Učinek nas spremlja še kak dan ali dva, na to mine. Namen te sreče je motivacija.
Kolikokrat smo že slišali, sreča prihaja iz nas samih? Tu je govora o notranji sreči, ki izhaja iz stanja notranjega zadovoljstva. Ta sreča nam ne bo kar »padla z neba«, ampak je za njo potrebno veliko narediti. Zanimivo je, da je že Aristotel povezoval srečo bolj z dejavnostjo kot pa s čustvi ali stanjem.

Kako se osrečiti?
Za to, da občutimo dlje časa trajajoč občutek sreče lahko naredimo marsikaj. V glavnem se občutek sreče veča, če smo v stiku z naravo, ker je v hitrem mestnem tempu težje. Ne nazadnje je človek del narave in vračanje vanjo ga osreči. Telesna aktivnost pripomore k občutku sreče.
Osrečujejo nas tudi odnosi in druženje. Prijatelji s katerimi radi pokramljamo, partner katerega poljubimo, pa četudi nas kdaj razjezi. Tretja pomembna stvar je, da delamo nekaj zaradi česar se počutimo, da smo koristni in da naše delo nekaj pomeni tako nam kot svetu. Ko nam naše delo sporoča, da smo sposobni, da lahko uživamo v njem, nas le-to osrečuje.
Predvsem v najstniških letih, nekateri pa celo življenje, niso pomirjeni sami s sabo, morda svojo podobo, lastnostmi, karakterjem. Sprejemanje samega sebe, postati prizanesljiv do svojih slabosti in radosten do svojih prednosti je pomemben ključ pri občutku sreče. In ne samo, da sprejmemo sebe, ampak da se v vrvežu življenja ohranimo notranje stanje miru in pozitivnih misli. Kar lahko dosežemo s telesno aktivnostjo, tehnikami sproščanja, meditacijo. Še poslednji ključ do sreče je naše zdravje, dobro telesno počutje je dom srečnih občutkov.  Kot vidite je za srečo potrebno veliko narediti, naj vas potolažim s tem, da če naredite nekaj že na enem področju boste v življenju občutili večjo radost in zadovoljstvo.

Je sreča denar?
Študije so ugotovile, da z denarjem ne moremo kupiti sreče, razen če tega porabimo na poseben način. Izkazalo se je namreč, da smo srečnejši, če denar porabimo za druge. Ugotovitev lahko potrdimo tudi iz lastnih izkušenj. Ko kupimo nekomu darilo, za katerega smo prepričani, da si ga nadvse želi, smo bolj vznemirjeni in srečni kot on. Veseli smo, da smo nekoga osrečili.
Sedaj pa k vprašanju ali nas denar osreči? Denar je potreben za zadovoljitev naših osnovnih potreb. Družbe, kjer te potrebe niso zadovoljene, niti ne razmišljajo o sreči, saj se borijo za svoje osnovno preživetje. Ko enkrat presežemo to točko in imamo hrano, obleko in streho nad glavo, se z večjimi količinami denarja sreča ne veča. Res je, da so v povprečju bogatejši narodi srečnejši od revnih držav, vendar se ta učinek zmanjša med bogatimi državami. Enako povišan procent BDP-ja v revni in bogati državi, prinese enak procent sreče v obeh državah. Ne glede na to da je prva še vedno revnejša od druge. Torej, potrebno je imeti nekaj denarja, za zadovoljitev osnovnih potreb, čim je ta meja presežena, je sreča z nakupom izven dosega naših rok.

Pozitivna stran sreče je njena nalezljivost. Ne samo, da smo srečni ko osrečimo druge, ampak občutimo tudi občutek sreče, ko so srečni drugi. Torej naša prijateljica je dobila v službi napredovanje, ki si ga je nad vse želela. Ko vam to sporoči občutite občutek sreče. Prav tako, če izveste, da je srečna neka oseba, ki jo sploh ne poznate, torej od prijateljice znanka je dobila otroka. Ob novici občutite srečo zanjo »A res, joj kako lepo« se smehljate. Kako poskrbeti za svojo srečo? S tem podatkom je preprosto. Družite se z ljudmi, ki so veseli in srečni in se boste ne samo nalezli njihove sreče, ampak tudi zadostili vašo potrebo po druženju z ljudmi. In to je vaš prvi korak k trajnejši sreči.

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

ZAKAJ LJUDJE LAŽEMO? PSIHOLOGIJA LAGANJA IN VRSTE LAŽI

Verjetno smo vsi kdaj lagali, mar ne? Če ne drugega smo iz vljudnosti  nekoga vprašali »Kako si?«, čeprav nas odgovor v resnici ni zanimal. Njegov površinski odgovor »dobro« pa nam kaže na to, da tudi on pozna »igro lažnega zanimanja« in nam po vsej verjetnosti ni odgovoril po resnici.

O lažeh
Laž je neresnična trditev, ki smo si jo zavestno izmislili, saj imamo od tega neko korist. Lagati začnemo nekje med četrtim in petim letom. Motivi za laganje so najrazličnejši. Največkrat lažemo zaradi strahu pred kaznijo ali ker se želimo zaščititi, zaradi slednjega je težko trditi, da so vse laži škodljive. Če se zaradi strahu nenehno lažemo in le to postane del vsakdana, se laganje spremeni v vedenjski vzorec, ki se ga je težko znebi. Lažemo lahko tudi, ker se želimo izogniti prepiru. Verjetno je vsak kdaj bežno prikimal, da se strinja s sogovornikom, ker je presodil, da si ni vredno ali pa da se mu je neprijetno, spuščati v konflikt. Tudi molk se lahko sprevrže v laganje. Strah, da nas bo nekdo zavrnil lahko vodi v laž, saj si želimo ostati priljubljeni in ljubljeni. Laž lahko uporabimo tudi kot orodje nadzora nad drugim človekom, saj oseba, ki laže po svoje oblikuje situacijo. Z lažmi lahko ohranjamo neko distanco v medsebojnih odnosih in se s tem izognemo našemu strahu pred bližino.

Laganje sebi
Zanimivo je, da ljudje ne lažemo samo drugim, ampak lahko uspešno lažemo tudi sami sebi. Mojstri laganja so lahko tako prepričljivi, da na koncu resnično verjamejo svojim lažem. Odločimo se, da bomo izgubili nekaj kilogramov, čeprav v resnici vemo, da tega nismo pripravljeni narediti, lažemo sebi in drugim, da v ponedeljek  resno začenjamo z dieto in bolj zdravim življenjskim slogom. S tem lahko izgubimo jasno razumevanja samega sebe, saj nismo več prepričani, kaj je res in kaj ne.

(Telesna) govorica in čustva Ostržka
Mnoge študije so se posvetile raziskovanju laži. Odkrili so, da laž lahko prepoznamo na podlagi telesne govorice, načina govora in čustvenega izražanja posameznika. Seveda se je potrebno zavedati, da vsak znak ne pomeni nujno, da oseba laže. Poglejmo si nekatere značilne znake pri laganju:

Telo: značilna je odsotnost očesnega stika, moč je opaziti živčnost (tapkanje z nogo, praskanje nohtov). Laganje v našem telesu povzroči ščemenje v občutljivih tkivih, zato se mnogi praskajo po vratu ali pa si rahljajo ovratnik, saj imajo v vratu neprijeten občutek. Pri  laganju se sprošča snov, zaradi katere nabrekne nosna sluznica, pospešen krvni obtok pa resnično poveča nos. Pravljica o Ostržku očitno ni popolnoma privlečena za lase. Lažnivci se tako pogosto praskajo po nosu.

Čustva: Telesna govorica pogosto ni usklajena z izražanjem čustev, prav tako je izražanje le-teh zapoznelo. »Ali me ljubiš?« in odgovor, »res te ljubim« ter nasmeh. Čustvo se ne izrazi skupaj z besedami. Prav tako ga ne pokažejo s celim obrazom, ampak samo z usti. Če se umetno nasmejemo, se smehljamo z usti, medtem ko se resničen nasmeh pokaže na celem obrazu.

Govor: na vprašanje ne odgovorijo jasno, ampak hodijo okoli kot maček okoli vrele kaše. Včasih na vprašanje sploh ne odgovorijo, ampak ti vprašanje vrnejo. Hitro spremeni vsebino pogovora, tišina v pogovorih jih moti. Lahko so obrambno nastrojeni, tako da nas začnejo oboževati, da mi lažemo, ali pa nas prepričujejo in prisegajo, da so pošteni ljudje, ki nikoli ne lažejo.

Vrste laži
Laž ni enoznačna, ampak lahko govorimo o več vrstah laži, nekatere so dobronamerne, spet druge nas ščitijo ali so blage, tretje manipulativne in škodljive. Sem spada tudi gola laž, o kater je očitno, da gre za izmišljeno zgodbo ali prirejeno resnico. Poleg nje poznamo še belo laž, ki koristi obema. Lahko bi ji rekli tudi vljudnostna laž. »Ti je všeč moja obleka?«, »Ja zelo lepa je«. Čeprav nam obleka ni všeč, sogovorniku pritrdimo, saj ga ne želimo prizadeti. Te laži so pogoste in jih mnogi sploh več ne doživljajo kot laž. Nesebična laž je, ko želimo pomagati neki osebi. Otrok, bi bil tepen, če bi oče izvedel, da si je hlače umazal tako, da je plezal po drevesih. Zato se zlažemo, da smo ga videli pasti, ko je tekel domov. Lažemo lahko tudi tako, da sicer ne izgovorimo nič lažnega, ampak izpustimo dele zgodbe. S tem zavedemo posameznika. O zavajanju govorimo tudi takrat, ko pretiravamo v svojih trditvah, »ujel sem en meter veliko ribo«. Laž pa lahko izgovorimo tudi zlonamerno, »nimam te več rad«, ko želimo doseči, bi ljubljena oseba delala tako kot si mi želimo.

Zanimivi so rezultati raziskave, ki so ugotovili, da naj bi ključno vlogo pri laganju igrala bela snov v prefrontalnem korteksu (del možganov). V preteklosti so že ugotovili povečano aktivnost prefrontalnega korteksa med laganjem. V raziskavi leta 2005 so primerjali patološke lažnivce s kontrolno skupino in ugotovili, da imajo le ti 22% več bele snovi v možganih. K temu v prid pričajo tudi raziskave, ki so ugotovili, da imajo ljudje z avtizmom manj bele snovi, kot običajni ljudje. Za njih je namreč značilno, da ne znajo lagati. Zagotovo pa večja količina bele snovi ne more biti naš izgovor za izrabljanje laganja v našo korist in manipuliranje!

 

KAKO REŠEVATI KONFLIKTE? OD PREPIROV DO RAZUMEVANJA

Konflikt je povsod okoli nas. Borimo se z našimi notranjimi konflikti, rešujemo konfliktne situacije v našem okolju, oblačimo si barvna oblačila, ki se med sabo tepejo, jemo kisle kumarice z jogurtom. Zakaj se ga mnogi tako bojijo?

O konfliktu
Veliko ljudi si predstavlja, da je konflikt fizično nasilje, vojna, nekaj skrajno neprijetnega in destruktivnega, zato se mu je bolj izogniti. Pri konfliktu gre za to, da si dve želji med seboj nasprotujeta, torej sta med seboj konfliktni. To se lahko dogaja v odnosu med partnerjema, med državama in tudi v nas samih. Ob tem nam je neprijetno, ta občutek pa traja dokler konflikta ne razrešimo.
Ovira, ki je jedro konflikta, je lahko notranja, na primer želimo si javno nastopiti, ampak imamo nepopisno tremo pred nastopanjem. Ovire pa lahko izhajajo tudi od zunaj, želimo si na počitnice, vendar so vsi apartmaji zasedeni. Konflikt lahko vidimo kot  nekaj ogrožajočega, lahko pa v njem vidimo priložnost za spoznavanje in razvoj sebe in odnosov.

Konflikt in frustracija
Konflikta in frustracije ni enačiti. Frustracija je neprijetno stanje, ki ima močnejšo intenziteto in traja dlje časa. Konflikt lahko preraste v frustracijo, če dlje časa ne najdemo rešitve zanj ali če gre za stvari, ki nam veliko pomenijo. Tako smo si od nekdaj želeli postati astronavt, vendar nismo zbrali dovolj točk za vpis na primerno fakulteto. Naše želje in realna situacija nista samo konfliktni, ampak nam to povzroča tudi veliko frustracijo, saj moremo spremeniti svojo dolgoletno željo in cilj.

Vrste konflikta
Konfliktov je več vrst, od osebnih, medonosnih, skupinskih. Zanimivo ločevanje konflikta je na
–plus plus konflikt: o njem govorimo, ko moremo izbirat med dvema enako privlačnima možnostma. Ali naj oblečem sivo obleko ali vijolično.
–minus minus konflikt se pojavi, ko nobena od možnosti ni v redu. Torej ko moremo izbrat boljšo od slabših možnosti. Ali naj se vselim v stanovanje z nedelujočim ogrevanjem ali stanovanje kjer pušča streha.
–plus minus konflikt je pogost. Zgodi se ko te isti cilj hkrati odbija in privlači. Na semaforju je rdeča luč za pešce, pred vami je prazna cesta. Mudi se vam. Ali naj prečkam cesto in ne zamudim, vendar s tem tvegam kazen.

Odzivi na konflikt
Vsak posameznik in skupnost se na konflikte različno odzove. Naš odziv na konflikt tudi ni vedno enak, odvisen je od okoliščin in našega razpoloženja. Poglejmo si načine kako se lahko na konflikt odzovemo:
–ignoriranje konflikta: konflikt potisnemo v stran in se pretvarjamo, da ne obstaja
–prilagajanje: kljub temu, da se ne strinjamo, se podredimo in se pretvarjamo, da konflikta ni, saj nam je ob njem neprijetno
–manipulacija: ker želimo, da se nekdo podredi ali reši problem, najverjetneje zaradi svojega lastnega nelagodja, nanj izvajamo pritisk, ga izsiljujemo in obtožujemo. To so sredstva, s katerim želimo doseči svoj cilj.
-kompromis: kompromis lahko dosežemo hitro, ob večjih problemih, pa je zanj potrebno več časa za pogovor oziroma pogajanja. Trudimo se doseči cilj, ki bi ustrezal tako nam kot drugi strani, kljub temu, da se bomo mogli delu naših želja odreči.
–reševanje konflikta: iščemo rešitve, ki odgovarjajo obema stranema, ki sta v konfliktu. To lahko zahteva čas in napor, običajno pa pripelje do kakovostnejših rešitev.

Reševanje konfliktov
Kako konflikte konstruktivno rešujemo si zasluži podrobnejši pogled. Razreševanjem med dvema skupinama ali dvema posameznikoma je različno. Seveda bo v skupini težje doseči neko soglasje, sploh če skupina znotraj sebe ni složna, kar se pogosto zgodi.
Na ugodno reševanje konflikta v skupini vpliva razporeditev moči, odgovornosti in vpliva. Bolj ko so te enakopravno razporejene, bolj pozitivno vplivajo na razreševanje skupinskega spora. Ne enakomerno razporejena moč lahko privede do izsiljevanja in nezadovoljstva na drugi strani. Če je stopnja zaupanja med skupinami velika, je reševanje konfliktov lažje prav tako pa je pomembna informiranost skupine. Vsi vemo, da manj veš o situaciji, težje je smiselno argumentirati svoje stališče.
Pri reševanju konfliktov v medosebnem odnosu je pomembna spoštljiva komunikacija. Priporočljivo je govoriti samo o situaciji, ki je predmet spora in se ne obešati na pretekle konflikte »a jaz sem ti pa lahko pomagala, ko ti je bilo hudo« je formula za poglobitev konflikta. Pomembno je, da jasno opredelite kaj vas je razjezilo in prav tako poslušate partnerja. Govorite kaj čutite »strah me je bilo, ko si zamujal, čez čas sem začutila jezo« in ne obtožujte »zamujal si, zato sem prismodila kosilo«.

Konflikti nas spremljajo na vsakem koraku, kljub temu, da jih večina doživlja kot neprijetne, ima večje posledice izogibanje le tem. Ne razreševanje konfliktov se stopnjuje in vpliva na naše vedenje in počutje.  Lahko privede do te skrajnosti, da raje prekinemo odnos kot da bi se soočili s konfliktom. Funkcionalno razreševanje konflikta nas lahko združi in ne razdruži, kar večina prepisuje konfliktu. V konfliktu lahko vidimo stanje, ki od nas terja odziv in spremembe.

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna