Tag Archive | spolni stereotipi

KAKO SE POGOVARJATI O SPOLNOSTI

Veliko je napisanega o spolnosti in o temah povezanih z njo: “Kako ohraniti strast, kako se soočit z bolečino varanja, kolikokrat na teden je priporočljivo imeti spolni odnos, ipd.” Mediji so polni tovrstnih sporočil, medtem ko se prijateljski, partnerski ali starševki pogovori le redko kdaj dotaknejo odkritega pogovora o spolnosti. V tem članku ne bom pisala, kaj je priporočljivo v spolnosti, ampak o tem, kako v partnerskem odnosu komunicirat o naših potrebah, željah in pričakovanjih v spolnosti.

Kaj si on/a želi?
Na začetku odnosa, ko še nismo sproščeni v partnerskem odnosu, le redko kdaj omenimo kaj nam ni všeč ali kaj bi si želeli drugače. Še manjkrat pa se dotaknemo tovrstne vsebine v spolnosti. Pogosto ljudje s seboj nosimo predstave o spolnosti in nenapisana pravila, s katerimi zapolnimo ta prostor tišine, ne da bi predstave resnično preverili z našim partnerjem.
Razlog lahko tiči v vsesplošni sramežljivosti in sramu, pogovarjati se o spolnosti. Slabih izkušnjah, ko smo skušali govoriti o spolnosti z nekom drugim. Morda smo prepričani, da so naše predstave (npr. seksati je potrebno 3x na teden) pravilne in se pogovora izogibamo.
Partnerski odnos je vse prej kot kup pravil in predstav. Zaradi različnosti med našimi spolnimi potrebami in nenapisanimi (družbenimi) pravili še ne bo prišlo do konca odnosa, če se o tem odkrito pogovarjate s svojim partnerjem.

Varen prostor
Nekateri se brez problema pogovarjajo o spolnosti, spet drugi imajo s tem težave. Veliko ljudi se najde nekje na sredini med tema dvema poloma. Za intimen pogovor o bolečih ali nam neprijetnih temah je potrebno vzpostaviti varen prostor med partnerjema. Kjer je obema na spoštljiv način in brez obsojanja dovoljeno povedati svoje občutke, doživljanje in potrebe v spolnosti. “Maji ni do seksa že 2.meseca. V odnosu ni nič narobe, preprosto ji telesno ne paše.” Partner bi jo lahko, tako kot marsikateri članek, obtožil, da je frigidna ali pa jo preprosto poslušal in sprejel njeno počutje. Vprašanje za vas pa je tudi ali ste sami obsodili Majino izjavo ali ste izdihnili in pomislili, hvala bogu, nisem čuden/na.

Iskrenost
Včasih je lažje naša resnična čustva prikriti, ker nas je strah odziva partnerja. Vendar je naše iskreno priznanje, kako se počutimo glede spolnosti, kaj želimo in potrebujemo, pomembno tudi za nas. Preprosto, če nam nekaj ne paše in tega ne povemo, bo najverjetneje partner s tem nadaljeval, nam pa spolnost ne bo tako prijetna.
Na primer: Partner čuti pritisk, da mora biti neprestano vzburjen, ko partnerica naga leži zraven njega. Ker v taki situaciji ni nenehno vzburjen, si izmisli izgovor o stresnem delu. Čuti, da partnerica to od njega pričakuje, ne da bi preveril ali je njeno pričakovanje resnično. Mogoče partnerica od njega tega sploh ne pričakuje. V nasprotnem primeru pa se lahko pogovor nadaljuje s tem, kako se ona počuti, ko partner nima erekcije in skupaj odkrivata njun odnos do spolnosti. S tem, ko iskreno povemo, kaj doživljamo in smo sprejeti, se pritisk, neprijetni občutki in strah zmanjša.
Tudi na splošno ni zanemariti pomena iskrenega pogovora o spolnosti, saj sporočila, ki jih slišimo, lahko dajejo napačno predstavo o spolnem odnosu. “Vsi moški želijo samo eno (tj. seks), vse ženske (vedno) doživijo orgazem, seks mora biti takšen kot v filmih itd.” Nerealna sporočila v posamezniku zbudijo pritisk, sram in strah glede njegovih spolnih potreb in želja. Iskrenost in postopno grajenje varnega prostora v partnerskem odnosu lahko doprinese k kvaliteti odnosa, večjemu občutku intimnosti, povezanosti in ljubljenosti.

TIPI PARTNERSKIH ODNOSOV: OD NEZDRAVEGA DO ZRELEGA ODNOSA

Tipi zakona in zakonske vloge
V literaturi je veliko napisanega o zakonu med dvema partnerjema, toda današnja statistika priča o manjšanju pomena zakonske vloge pri nas. Danes je vse pogostejši dolgotrajni odnos med partnerjema, ki ni sklenjen z zakonom. Po mojem mnenju lahko v literaturi, ki raziskuje značilnosti in odnosnosti v zakonu, vidimo značilnosti in vzporednice v dolgotrajnem partnerskem odnosu, ki je značilen v sodobni družbi. Zato nimam v nadaljevanju v mislih samo odnosa med dvema zakoncema, ampak tudi dolgotrajen odnos med partnerjema, ki nista poročena.

Brajša loči dva tipa zakona, in sicer:

  1. Odnosno-enostransko zadovoljujoč zakon:
    v tem zakonskem odnosu je vse podrejeno enemu zakonskemu partnerju, med njima ni enakopravnega zadovoljevanja potreb. Posamezni partner v tem odnosu ni samostojna, celovita oseba, ampak je kot predmet namenjen uporabi drugega partnerja. V takem odnosu prevladuje medsebojno izrabljanje, kjer je vse podvrženo funkcionalnosti in koristnosti. Odkrite konfrontacije v tem odnosu ni, vsak izmed partnerjev varuje svoje ‘karte’, ki mu omogočajo (priti na) boljši položaj. V tem odnosu vlada lažna harmonija, konflikti pa izbruhnejo le v primeru večjih kritičnih trenutkov. Iz tega se lahko razvijejo različne zakonske vloge. Pod zakonsko vlogo razumemo medsebojno pričakovano vedenje partnerjev. Vloga posameznega zakonskega partnerja naj bi zagotovila, izpolnila in utrdila osebnost drugega partnerja (narcistične potrebe), ponovila ter dokončala za drugega partnerja v preteklosti pomemben, vendar nerešen odnos (transferne potrebe) ter zagotovila zavezništvo ob ogroženosti (zavezniške potrebe).
    Vloge:
  • Popolna podobnost partnerju; mnogi od zakonskega partnerja pričakujejo, da bo natančna kopija njihovega vedenja, idej, ambicij, spolnih pričakovanj itd. Ti partnerji ne prenesejo različnosti in jo pojmujejo za nezvestobo ter pomanjkanje ljubezni. Partnerje prisilijo, da so enaki, sami pa se težko sprijaznijo z različnim mesečnim dohodkom, izobrazbo itd. Značilnost tega zakona je neprilagodljivost in posnemanje, cilj pa je v drugem partnerju utrditi to, v kar prvi partner ni povsem prepričan.
  • Vsiljevanje idealizirane kopije samega sebe se dogaja, ko od partnerja zahtevamo, da postane vse tisto, kar sami nismo mogli ali uspeli postati. Od njega pričakujemo, da bo pametnejši, uspešnejši, spretnejši itd. Živimo od njegovega uspeha in napredovanja, mi pa se hvalimo z njegovimi uspehi in s tem napredujemo sami. Njegovo ljubezen do nas merimo z njegovim uspehom, ob neuspehu pa ga vse manj spoštujemo, vse bolj nas jezijo njegove lastnosti, ne vidimo ga več kot ustreznega partnerja za nas.
  • Poznamo pa tudi obraten primer, kjer od partnerja pričakujemo, da ne bo boljši od nas in s tem ohranjamo svojo veljavo. Iz dneva v dan mu kažemo, da je slabši od nas, prisilimo ga, da nam verjame, da brez nas ne bi mogel obstajati. S partnerjevo ‘šibkostjo’ ohranjamo občutek naše moči. S tem, ko mu pomagamo, ga delamo še bolj šibkega, na vzven živimo za partnerja, v resnici pa ga uporabljamo za ohranjanje sebe in svojega položaja.
  • Partner nam lahko služi tudi kot projekcijsko platno. Partner se namesto nas vdaja alkoholu, je namesto nas prostaški, krši zakone, se vede asocialno, vendar mu vse oproščamo. Drugi zaradi tega sočustvujejo z nami, sami pa kontroliramo zavrte in negativne impulze v nas. Samo navzven želimo, da se partner spremeni, v resnici pa nam to ustreza. S pomočjo partnerja smo namreč lahko pokvarjeni in slabi brez vesti in kazni. Partner je negativen zato, da bi mi lahko obvarovali svojo pozitivnost.
  • Vsiljevanje vlog roditelja. Od partnerja pričakujemo, da bo prevzel vlogo našega starša. Tako dolgo vztrajamo v tem, da je naš starš, dokler tega v resnici ne začne početi. Narekujemo mu, kako naj se vede do nas, razlog pa tiči v tem, da želimo obračunati s svojo preteklostjo. Na tak način pa se ne odzivamo na dejanskega partnerja, ampak na tistega, ki ga predstavlja. Zakonski partner tako postaja nadomestek drugega.
  • Vloga zaveznika v smislu, da skupaj s partnerjem obvladuješ in se boriš proti svojim sovražnikom. Pogosto se zakon ustvari za to, da bi se pred nečem zavaroval in bil skupaj močnejši proti sovražniku. Pomembno postane le tisto, kar se dogaja zunaj zakona, kar pa izčrpava zakon in se ne posveča notranjim odnosom. Zakon se ohranja s pomočjo tretjega, ki je skupen sovražnik, če kdo od partnerjev preneha igrati igro, zakon razpade. Notranja praznina se tako kompenzira z zunanjim dogajanjem.

    2. Odnosno-obojestransko zadovoljujoč odnos:
    Služi obema partnerjema, ker enakopravno zadovoljujeta svoje potrebe. Tu gre za odkrito konfrontacijo različnosti, ki jih ne prikrivata ali žrtvujeta, ampak med njima poteka kompromisno usklajevanje. Gre za recipročno in obojestransko zadovoljevanje potreb. Pogoj za to je razvita lastna in partnerjeva identiteta, ki omogoča prepoznavanje lastnih in tujih potreb. V takem zakonu ostajamo zato, ker si tega želimo, in ni nobene potrebe po nekom tretjem, kar navadno vodi v nezvestobo (Brajša 1982). Za partnerstvo je značilna recipročnost in vzajemnost v odnosu, podobno kot se to dogaja v diadnih odnosih med starši in otroci. Za ljubezenski partnerski odnos je značilno pozitivno vzajemno vrednotenje, katerega posledica so dobri odnosi med partnerji (Musek 1995). Seveda se je potrebno zavedati, da sta to dve skrajnosti v zakonskih odnosih, stvaren zakon je navadno mešanica obeh odnosov.

Zanimiva pa je tudi razdelitev zakonskih tipov, ki sta jo na podlagi njune raziskave oblikovala Olson in Fowers (1993). Avtorja ločujeta pet zakonskih tipov:

  1. Mrtvi zakon (‘devitalized couples’): pri teh parih izgleda, da so konstantno nezadovoljni s svojim zakonom. V raziskavi je bila ta skupina tudi najbolj obsežna, kar pa je najverjetneje posledica, da je bila raziskava del družinske terapije. Posamezniki v teh parih so mlajši, manj izobraženi, imajo poklic z nižjim statusom, nižji dohodek, moški del para ima v tej skupini pogosto dve službi. Pari so bili poročeni krajši čas, tako da so bili manj časa vajeni zakonskega življenja, v njihovi skupini je bilo več parov z različnim verskim ozadjem ali raso. Večina teh parov je razmišljala o ločitvi in so bili na splošno z zakonom nezadovoljni. Ti pari so se ločevali dvakrat pogosteje kot pari v konfliktnem zakonu in soimeli desetkrat več možnosti za ločitev kot pari v drugih tipih. Eden od petih partnerjev v tej skupini je bil v svojem življenju že enkrat ločen.
  2. Konfliktni zakon (‘conflicted couples’): zakonci v tej skupini imajo navadno enakopravno porazdeljene vloge, religija je pomemben del odnosa. Težave pa nastopijo pri sposobnostih za komunikacijo in reševanje sporov. Ti pari imajo, podobno kot prejšnja skupina, nižjo izobrazbo, delavni status in dohodek, prav tako so mlajši in pred kratkim poročeni. Oba partnerja sta razmišljala o razvezi in sta bila na splošno nezadovoljna z zakonom, vendar se je ločitev redkeje dejansko zgodila.
  3. Tradicionalni zakon (‘traditional couples’): v primerjavi z drugimi tipi je bil ta tip najbolj zadovoljen s svojim načinom vzgoje otrok. Par se je v večini strinjal, kakšno mesto naj v družini postavi religiji, rezultati so pokazali, da religijo vidijo kot pomemben aspekt zakona. Ta skupina je mlada, ampak je poročena dlje časa in ima več otrok kot drugi tipi zakonov. Žene so bile redkeje zaposlene polni delavničas. Ta skupina je imela tradicionalni pogled na poroko, zato je bil le 1% parov poročen že prej. Po večini niso razmišljali o ločitvi, oba partnerja sta poročala o vsesplošnem zadovoljstvu v večini primerov.
  4. Harmoničen zakon (‘harmoniouc couples’): ta skupina je bila v primerjavi z drugimi skupinami zakonskih tipov najmanj usklajena v starševstvu. Skupina je bila starejša, poročena krajši čas in je imela najmanj otrok v primerjavi z drugimi tipi. Bili so bolj izobraženi in imeli višji delovni status. Moški so imeli manjši dohodek, kot je bilo pričakovano za moške v tej raziskavi, ženske pa višjega. Te so bolj pogosto kot ženske v drugih skupinah delale polni delavničas in bile redkeje nezaposlene. Tričetrtine parov ni razmišljalo o ločitvi, kar 94% jih je bilo na splošno zadovoljnih z zakonom, posledično se je ločilo manj kot 1% parov iz te skupine.
  5. Vitalni zakon (‘vitalized couples’): najvišja stopnja zadovoljstva v zakonu velja za ta tip zakona. Ta par je bil na sploh sprijaznjen z navadami in osebnostjo partnerja, zadovoljen je bil z njunim komuniciranjem v zakonu in sposoben konstruktivno razreševati konflikte. Pari v tej skupini so bili starejši, poročeni dlje časa, z višjo izobrazbo in delavnim statusom ter dohodkom. Možje so redkeje imeli dve službi in so pogosteje delali polovični delavni čas. Noben od partnerjev ni razmišljal o ločitvi, poročali so o vsesplošnem zadovoljstvu z zakonom, nihče od njih se ni ločil (Olson in Fowers 1993).

Zmotna prepričanja in zreli zakon
Danes so ločitve pogoste. Zanašanje na romantič ni mit, da bo ljubezen premagala vse težave, najverjetneje pomeni njen propad. Mnogi se zavedamo, da je potrebno na odnosu delati, vendar nam ni povsem jasno, kaj moramo narediti. Veliko parov ostaja v nesrečnih odnosih. Če zraven prištejemo še razpadle odnose, preden so ti sploh prišli do poroke, dobimo veliko neuspelih odnosov. Ločitvena statistika je le en delček tega, ki je viden (Tysoe 1997).

Pet nerealnih pričakovanj, ki jih po Eidelsonu in Epsteinu ljudje lahko prinesejo v odnos:

  1. Nesoglasje je destruktivno: čeprav nesoglasja prinašajo konflikte, to še ne pomeni, da konflikt predstavlja pomanjkanje ljubezni. Osebe s tem prepričanjem se navadno poskušajo konfliktom ali neposredni komunikaciji izogniti, kar pa lahko prinaša dodatne težave.
  2. Branje misli: partnerja, tudi če se imata zares rada in drug drugega poznata, ne moreta pričakovati, da bo drugi slutil njegove potrebe in želje ob odsotnosti odkrite komunikacije. Oseba, ki to od partnerja pričakuje, je razočarana in nezadovoljna, ko se partner ne odzove tako, kot bi želela, s tem se stopnjujejo nesporazumi in konflikti.
  3. Partner se ne more spremeniti: prepričanje, da partner ne more spremeniti sebe ne kvalitete odnosa je destruktivno zato, ker ne daje nobenega upanja, da je probleme močrešiti. Oseba s tem prepričanjem bo verjetno manj vlagala v vezo in bo naredila manj aktivnih poskusov, da bi konstruktivno reševala konflikte.
  4. Perfekcionizem v spolnosti: če vidimo spolnost kot nek projekt, ki ga je potrebno do konca izpeljati, lahko to ob ‘neuspehu’ povzroči negativna čustva, napetosti in odpor do spolnosti, kar zmanjša spolno odzivnost in užitek.
  5. Spola se med seboj razlikujeta: Prepričanje, da se moški in ženske bistveno razlikujejo po osebnosti in potrebah v odnosu, je lahko disfunkcionalno za odnos, kar bo verjetno spodbudilo stereotipno gledanje na partnerja in zmanjšalo obč utljivost za njegove posebne želje in značilnosti (Tysoe 1997). Mnogi verjamejo, da bo zakon naredilčudež v njihovem življenju in da bodo po zakonu že sami po sebi preplavljeni s čustvi neizmerne sreče. Pretirana pričakovanja lahko vodijo v razočaranje. Pri sklepanju zakona je potrebno upoštevati partnerjeve in svoje lastnosti, zlasti tiste, ki so pomembne za sklepanje zakonske zveze, kajti z zakonom se partnerjeve lastnosti, ki so nam pred njim šle na živce, ne bodo spremenile (Čerin in dr.1983). Za ljubezenski odnos verjetno ni tako pomembna natančna razčlenitev in ujemanje osebnostnih atributov dveh ljudi, ampak način, kako se dve osebnosti ujemata kot ‘tim’ ter kako njun odnos oba zadovoljuje (Tysoe 1997). Tako zrelost za zakon ni odvisna od lastnosti posameznega partnerja, njegove fiziče podobe ali psihične zrelosti, ampak od sposobnosti obeh partnerjev za kvaliteten in obojestransko zadovoljujoč odnos (Brajša 1982).

Aspekti zrelega zakona

  1. Oba zakonca morata biti sposobna za tak odnos, odnos, v katerim se izmenjavajo vloge dajanja in sprejemanja, subjekta (ontološki odnos) in objekta (funkcionalni odnos), pobudnika in stabilizatorja itd. Le v takem odnosu sta partnerja zavoljo tega, ker želita biti v njem, ne pa zato, ker morata.
  2. Potreba po uravnoteženju ter funkcionalnega odnosa.
  3. Priznavanje pravice do individualnosti in ločenosti. Vsak partner se mora sam odločiti, ali želi ostati v odnosu in se zaradi sebe odločiti za ohranitev odnosa. Nezrelo je, da partnerja z različnimi neodnosnimi sredstvi vežemo nase.
  4. Prostor za to, kar se dogaja v sedanjosti, pa tudi za preteklost in prihodnost. V zakon prineseta zakonca tudi svojo preteklost, nihče ne živi popolnoma v sedanjosti, ampak vsi uporabljamo sedanjost za to, da bi rešili svojo preteklost. V naših sedanjih odnosih smo toliko bolj prisotni, kolikor bolj smo rešili svoje pretekle odnose. S tem mislimo tudi uspešno razrešitev odnosa s starši, ki vsak zakon močno obremenjujejo. Zakon pogosto ne služi ničemur drugemu kot dokončanju teh odnosov, kar pa ga zelo obremenjuje in ne daje prostora za novo odnosnost. Uporabljamo sedanje partnerje in odnose, da bi ublažili ali sprostili napetost, ki so jo povzročili nerešeni konflikti v preteklih odnosih. Zrelost za zakon je toliko večja, kolikor bolj rešimo naše pretekle odnose in se zavedamo, da sedanje odnose uporabljamo za razreševanje preteklih. Pomembno je, da skupaj s partnerjem v zakonu prediskutiramo škodljive vplive preteklih odnosov na sedanje zakonsko življenje.
  5. Sposobnost za prepir in konfrontacijo ter skupno reševanje medosebnih problemov na zadovoljiv način za obe strani.
  6. Dopuščanje šibkosti, iskanje pomoči, dopuščanje vedenja ‘majhnega otroka’, kar ne pomeni, da partner ostaja v tem stanju. To je pravica obeh partnerjev, ne samo žensk, ampak tudi moških, ki prav tako potrebujejo tolažbo in podporo. To je tudi pogoj za uspešno spolno življenje v zakonu. Biti kdaj pa kdaj otrok je pogoj za to, da ostanemo odrasli.
  7. Dovoliti drugemu, da ohrani doživljanje sebe in da mu ne vsiljujemo tega, kako ga doživljamo mi, kar omogoča tudi konstruktivno prepiranje. Različna mnenja ne ločujejo partnerjev, ločuje jih morebitno razvrednotenje, ki sledi različnemu mnenju.
  8. Razvita identiteta obeh partnerjev.
  9. Ohranjanje odnosa bi lahko označili tudi kot ohranjanje komunikacije, ki je tista, ki ohranja odnos živ, tako po enistrani zrelost za zakon pomeni tudi sposobnost za komuniciranje (Brajša 1982).

*Za reference glej moje diplomsko delo Vpliv partnerskega odnosa staršev na lastni partnerski odnos.

KAKO MEDIJI VPLIVAJO NA SAMOPODOBO IN DOŽIVLJANJE LASTNEGA TELESA?

Lepota je v današnji kulturi pomembna, če ne že najpomembnejša vrednota. K postavljanju vitkosti na vrh piramide vrednot pa veliko prispevajo mediji, ki nas nenehno nagovarjajo, kakšnemu idealu naj sledimo. 

Kaj si mislim o sebi?
Preden se osredotočim na vpliv medijev na samopodobo, si poglejmo, kaj razumemo pod tem pojmom. Samopodoba je povezana s posameznikovim doživljanjem in vrednotenjem samega sebe. Na to vpliva več dejavnikov – izkušnje s samim seboj in drugimi: ali same sebe vidimo vredne ljubezni, smo zadovoljni s šolskim uspehom, s svojo postavo, se drugi radi družijo z nami, nam zaupajo, nas opazijo?
O telesni samopodobi govorimo, kadar se osredotočamo na svoje občutke o zunanjem videzu in telesnih sposobnostih. Socialna samopodoba zaobjema kakovost naših odnosov, zmožnost navezovanja stikov z drugimi ljudmi, še posebno vrstniki in nasprotnim spolom. O akademski samopodobi govorimo, kadar vrednotimo svoj uspeh na izobraževalnem oziroma poslovnem področju.
Pozitivna samopodoba je pomembna. Vliva nam pogum, da preizkušamo nove izzive in verjamemo vase. Omogoča nam, da spoštujemo samega sebe, tudi ko naredimo napako. Načeloma nas, ko spoštujemo sami sebe, spoštujejo tudi drugi. Nizko samopodobo spremljajo negativna sporočila o sebi, ki vplivajo na način, kako vstopamo v odnose, se družimo, sprejemamo izzive in podobno.
Samopodoba se lahko spreminja. Otroku, ki je imel pozitivno samopodobo, lahko neuspeh v šoli zniža samovrednotenje. Prav tako lahko imamo visoko samopodobo glede naših družabnih stikov, medtem ko se v svojem telesu ne počutimo najbolje.

Vitkost je povsod
V sodobni postmoderni kulturi nas na vsakem koraku spremlja neskončno število podob. Ob listanju revije, gledanju najljubše televizijske nadaljevanke, deskanju po spletu in ne nazadnje tudi pri hoji po ulici nas z velikih plakatov in izložb nagovarjajo idealne podobe ženskih in moških teles. Kako so ti ljudje lahko tako lepi? Preprosto. Z različnimi računalniškimi programi ali lepotnimi operacijami, s katerimi naredijo manjše (ali večje) popravke.

Lepota je kulturno pogojena
Kaj imamo ljudje za lepo, ni odvisno samo od našega okusa, ampak tudi od kulture. V srednjem veku, pa vse do prejšnjega stoletja, je bilo občudovano močnejše žensko telo, ki so ga povezovali z izobiljem in blagostanjem. Akt na slikarskem platnu je bil močnejše postave, suho telo pa je vse do 20. stoletja veljalo za neprivlačno. Sodobno kulturo telo ne zanima več kot materialna osnova, ampak predvsem kot videz. Povsod navzoči sodobni lepotni ideali častijo pomen vitkosti in težko dosegljivih telesnih značilnosti. Seganje po idealni zunanji podobi pa, čeprav ne smemo zanemariti vedno večjega pritiska na moško populacijo, zadeva predvsem ženske. V tem članku se osredotočam predvsem nanje, saj so bile tudi zgodovinsko gledano vedno bolj izpostavljene lepotnim idealom kot moški.

Koga kriviti?
Vzroke lahko iščemo že v spolni socializaciji deklic, s katero se ženske učijo identificirati kot seksualna bitja oziroma graditi identiteto skozi telo. Že v rosnih letih so deklice pri igri z nekaterimi igračami (na primer barbika) izpostavljene idealnemu ženskemu telesu. Če na kratko opišem podobo barbike: ima velike, navadno modre oči, prelesten majhen nosek, polne ustnice, veliko oprsje, preozek pas in dolge noge. Skratka, predstavlja podobo ženske, ki ne obstaja, in taka izkrivljena podoba ženskega telesa naj bi se usidrala v otrokovo podzavest ter vplivala na njegove predstave o sebi.
Statusa spolnih objektov se ženske naučijo skozi nenehno opazovanje, ki so ga deležne na vsakem koraku, in prek medijev, ki potrjujejo status ženske kot objekta pogleda (pornografija, moda, lepotna tekmovanja in oglaševanje). To ne določa samo odnosa med moškim in žensko, ampak tudi, kako se ženske vidijo.

Zakaj nisem kot dekle iz revije?
Podobe iz medijev nam vsiljujejo jasen ideal, ki je vseprisoten. Ženske posledično nenehno opazujejo razlike med svojim realnim in idealnim telesom. Po idealu hrepenijo in so zaradi njega nesrečne, saj je nedosegljiv. Mediji omogočajo dosego tega ideala z nakupom določenih izdelkov, ki obljubljajo zadovoljstvo in lepoto. Toda občutek zadovoljstva je kratkotrajen, saj na tržišče prihajajo nova merila lepote in z njim novi izdelki. Tako se ujamemo v zanko današnje potrošniške družbe, z nenadzorovanim zapravljanjem denarja in poseganjem v svoje telo. Izdelki in postopki nam obljubljajo večno zadovoljstvo. Vse, kar v resnici prinašajo, pa je nezadovoljstvo s svojo podobo, zapravljanje denarja in nenehni gon za tem, da ustrezamo ter da smo privlačni in popolni kot podobe iz medijev, ki nas budno opazujejo in nagovarjajo.
Primer vpliva medijev na samopodobo nazorno prikazujejo izsledki Fieldingove raziskave na otoku Fidži. Prebivalke Fidžija so v primerjavi z dekleti iz zahoda močnejše postave, kar je tam veljalo za lepo. S prihodom zahodnih televizijskih vsebin , kot so ER, Melrose Place in Xena, leta 1995 so se socialne vrednote na otoku močno spremenile. Po 38 mesecih predvajanja televizijskih programov so socialne vrednote in telesne podobe deklet, ki so bile povprečno stare 17 let, odsevale zahodno kulturo. Motnje hranjenja med dekleti so se iz treh odstotkov povečale na 15. V raziskavi, ki je sledila, se je presenetljivih 74 odstotkov deklet počutilo predebelih, 62 odstotkov pa je bilo v zadnjem mesecu na dieti.

Izgubljeni jaz v vrtincu popolnih podob
Ob tem ljudje pozabljamo na pravo bistvo, bistvo sebe in svoje sreče. Nič ne bi bilo narobe, če bi v medijih srečevali podobe, ki bi veljale za sprejemljive, sporno je to, da mediji postavljajo samo eno podobo kot pravilno, kot idealno. Treba se je zavedati te zanke, in vedeti, da ni treba doseči ideala, da smo lahko srečni. Ostati moramo zvesti sebi in predvsem zdravemu razumu, kajti pretiravanja lahko vodijo v številne bolezni ali nepotrebne lepotne popravke, pretiravanja in predvsem v osebno nezadovoljstvo. Dovoliti sebi biti jaz je največje zadovoljstvo, ki nam ga ne bo pričarala nobena idealna podoba iz medijev. 

Zanimivosti:

  • Ameriška dietna industrija na leto zasluži 40 milijard dolarjev.
  • 86 odstotkov najstnikov je na dieti ali pa menijo, da bi morali biti.
  • Modeli v reviji so bolj suhi kot 98 odstotkov deklet in žensk v Ameriki.
  • Idealna ženska z leti postaja bolj suha, medtem ko povprečna ameriška ženska z leti pridobiva na teži.
  • Naravne danosti za postavo, ki jo predstavljajo mediji, ima le en odstotek žensk na svetu.

DRUŽBENI TABUJI: ZAKAJ O NEKATERIH STVAREH NE GOVORIMO?

Malokrat se govori in piše o temah, ki so družbeno prepovedane in veljajo za tabuje. Čeprav bi marsikdo želel odprto govoriti o določenih temah, jih strah pred izstopanjem iz družbe in zavračanjem le-te, ohromi. Tabuji so trdovratni in zakoreninjeni v naši kulturi in moralnih načelih. Gre za nekaj prepovedanega, ki se lahko dotika ljudi, prostorov ali predmetov.

Trdovratni tabuji v naši kulturi

Umiranje
Ljudje o smrti začnemo razmišljati, ko umirajo naši bližnji ali pa smo sami tik pred njo. Ko nam nekdo umre, malo postojimo in se poglobimo v svoje razmišljanje o smrti, nato pa te misli kaj hitro preženemo in se vrnemo v vsakdan. Čeprav je smrt naravni proces življenja je tabu. O njej se ne govori, ljudje se navadno umaknejo od umirajočega človeka, tako da ljudje umirajo sami v bolnišnicah in domih za ostarele. Zgleda kot da so včasih bili ljudje bolj odprti za sprejemanje smrti, saj so ljudje umirali v domačem okolju med bližnjimi ljudmi. Najverjetneje je ne sprejemanje staranja in smrti poglobila današnja kapitalistična družba.

Psihoterapija
Obiskovanje psihoterapevta, psihologa ali psihiatra je še vedno družbena tabu tema. Ko povprečnemu človeku poveš, da želiš ali obiskuješ tovrstno pomoč najpogosteje odvrnejo »ja, pa saj nisi nor«. Čeprav se v mestih tabu počasi rahla, je v vaškem okolju in mestnih obrobjih še vedno močno prisoten. To da obiskuješ terapevta, je nekaj sramotnega. Moški, pa imajo dvojno težo, ne samo, da obiskujejo terapijo, ampak za njih velja prepričanje, da nisi pravi moški, če imaš težave.

Spolnost
Nekateri tabuji so družbeno funkcionalni, mednje spada tudi tabu o incestu. Če imajo ljudje, ki so si v bližnjem sorodstvu, spolne odnose in skupne otroke, imajo več možnosti, da otrok razvije gensko nenormalnost. Izkazalo se je, da je skupina, ki ni dovoljevala incesta, bolje preživela, kot skupina, ki ga je. Razmerja med otrokom in staršem ter bratom in sestro so po svetu skoraj univerzalno prepovedani, medtem ko so razmerja med ostalimi sorodniki v nekaterih kulturah sprejemljiva. Tabu incesta ne prepreči vseh tovrstnih razmer, vendar v družbi zbudi odpor in dovolj učinkovito družbeno kontrolo.
Poleg funkcionalne vloge pri tabuju incesta, pa se tabuji, v zvezi s spolnostjo, dotikajo tem, ki bi si zaslužile bolj odprto in odkrito debato v družbi. Mednje spada tabu o samozadovoljevanju, kjer se je potrebno pretvarjati, da samozadovoljevanje ne obstaja. Spremljajo ga občutek sramu in občutek, da počneš nekaj narobe.
Tema povezana s spolnostjo je tudi splav. Včasih je bila ta tema strogo prepovedana. Družine so žensko, ki je splavila zavrgle. Zato so ponekod nastale skrivne klinike, kjer so ženske splavile, o tem molčale in se vrnile nazaj v svoje družinsko življenje. Ta tema postaja tema javnih pogovorov, predvsem borbe med dvema poloma-splav je v redu in splav je umor. Pogosto pa se o splavu ne govori v običajnih pogovorih, nekulturno je tudi žensko vprašati ali je imela splav.
Spolnost je na splošno tabu tema, dotika se še mnogih področjih od različnih spolnih praks, do razmerji med istospolnimi partnerji, do menstruacije in menstrualnega cikla. V nekaterih kulturah so se ženske med menstruacijo, bile primorane umakniti iz družbe, saj so veljale za nečiste. Spolni tabuji se počasi rahljajo, o njih se vedno več govori, vendar je tabu nekaj kar je težko izprati iz družbe, čeprav je nefunkcionalen in je težko razumeti, zakaj se o določenih temah ne sme govoriti.

Poligamija
Poligamija je zakon, kjer ima moški istočasno več žen. Navadno jo prakticirajo mormonske skupnosti, vendar je od leta 1800 prepovedana in v Združenih državah Amerike velja za ilegalno. Danes so še vedno nekatere skupnosti, ki jo na skrivaj prakticirajo, vendar se o tem ne govori. Tema pa je v družbi sprejeta z obsojanjem in zgražanjem.

Tabu besede
Na nekatere besede se je obesil tabu. V nekaterih družbah ali družabnih dogodkih, besede ki jih imamo za neprimerne, kot so »sranje« in ostale kletvice, ne spadajo v tovrstno okolje. Ti tabuji imajo svojo pozitivno funkcijo. Bolj so zanimive besede, ki so jih včasih uporabljali kot sprejemljivo besedo, vendar je v družbi čez čas postala prepovedana in je veljala za žalitev, taka beseda je na primer »niger«.

Hrana
Prepoved uživanja določene hrane ima prav tako svojo funkcijo. Tako je zaradi krčenja gozdov na bližnjem vzhodu reja prašičev postala ekološko uničujoča. Zato so Izraelci izumili prepoved uživanja svinjine.
Tudi geografsko okolje igra pomembno vlogo, kdaj je nekatera hrana tabu. V Evropi in Ameriki je uživanje insektov tabu. Zaradi dotične klime v teh državah v njej uspeva malo užitnih insektov. Nasprotno se dogaja v Mehiki, kjer je klima ugodnejša za uspevanje užitnih insektov, njihovo uživanje pa je stalna praksa na menijih.
Prav tako obstajajo začasni tabuji glede hrane. Tako v nosečnosti ne smeš piti alkohola, jesti določene hrane, ki jo sicer lahko.

Se tabuji spreminjajo ?
Tabuji so trdovratni, vendar jih je moč spremeniti. Migracija je tako pomembni dejavnik pri spreminjanju le teh. Če pogledamo migrante iz bližnjega vzhoda, so se v večini prilagodili zahodnemu svetu in spremenili svoje prehrambne navade. Prav tako izobraževanje in spodbujanje pogovorov o določenih temah pozitivno vpliva na razdiranje tabujev.

Kot smo lahko videli ima tabu svojo funkcijo, kar se je vredno vprašati je ali nam določene tabu teme otežujejo življenje in bi bilo bolj vredno o njih govoriti, saj so ne nazadnje del našega vsakdana.

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna