Tag Archive | posttravmatski stres

DRUGI DEL: ODRASLI OTROCI BORDERLINE STARŠEV-KRIVDA, SAMOPODOBA IN ODNOSI

V naslovu tega članka sem uporabila besedo „škoda“-zelo močna izbira besede. Vendar v moji praksi odrasli-otroci, ki so odraščali z Borderline staršom, občutijo ravno to-počutijo se oškodovane. V tem članku bomo šli v večje globine, ki jih imam v mislih s to besedo. Kakšen je njihov notranji svet? Za začetek naj omenim, da se pogosto srečujejo z anksioznostjo, nizko samopodobo, s težavami v intimnih odnosih in skrivajo svojo ranljivost.

Branje misli
Otroci Borderline starša postanejo zelo občutljivi na razpoloženja in potrebe drugih ljudi. To je posledica tega, da so se morali prilagoditi na razpoloženje svoje mame in predvideti, kako bo reagirala. Mnogi so odrastli v strahu pred svojo mamo. Neprestano so tipali in se prilagajali zunanji situaciji. Na ta način so skušali preprečiti izbruhe jeze in dramo.
V intimnih odnosih se tako odzivajo na ta nevidna pričakovanja drugega. Problem nastane, da se prilagajajo na nekaj, kar druga (zdrava) oseba od njih ne pričakuje. Skrivno pričakovanje s strani druge osebe ni več tam, tako kot je bilo v njihovem otroštvu. Otroci borderline družin zelo težko prenehajo s tem vedenjem in težko zaupajo, da se jim ne bo zgodilo nič slabega, če se na podtalno sporočilo ne bodo odzvali. Realizacije, da smo vsi odrasli in odgovorni sami zase, jim je tuja. Problem nastane, ko se zapletejo v odnose, ki so zelo podobni odnosom doma. Tako preigravajo isto dinamiko v svojem intimnem odnosu.

So moja čustva resnična?
Otroci borderline staršev pogosto dvomijo v svojo zaznavo in čustva. V njihovo zaznavo se je vedno dvomilo in njihova čustva niso bila upoštevana s strani Borderline starša. To najpogosteje vodi v neprepoznavanje lastnih čustev. Ko ti starš neprestano sporoča, da je tvoja zaznava nepravilna, začneš dvomiti vanjo in v svojo realnost.
Zelo težko izražajo svoja čustva, saj težko ločijo med tem, katero čustvo je njihovo in katero od druge osebe (beri Borderline starša). Dvom v lastno zaznavo se tudi kaže v njihovem pogledu na svoje otroštvo. Se je res zgodilo, tako kot se jaz spominjam?
Težko se zanesejo na lastno zaznavo, ker njihov Borderline starš nikoli ne prevzame odgovornosti za svoje vedenje. V obdobju miru začnejo še bolj dvomiti o tem, če se je drama, ki jo je povzročil Borderline starš, resnično zgodila. “Mogoče pa le ni bilo tako slabo.”
V odraslosti se dvom lahko sproži vsakič, ko naletiš na nestrinjanje s strain drugega. Če nisi 150% v to, kar praviš, se raje potegneš nazaj in začneš dvomiti v svojo zaznavo. Še več, tudi če si 150% prepričan, da vidiš rdečo sliko, lahko začneš dvomiti v svojo zaznavo, če te “nasprotnik” vztrajno skuša prepričati, da je slika oranžne barve. Posledično iščeš potrditev v zunanjem okolju, da je to, kar ti zaznavaš in čutiš, resnično.

  • “Ko sem odkrila, da mi je mama vzela ves denar iz mojega bančnega računa, sem bila zgrožena. Vendar sem na nekam nivoju čutila olajšanje. Drama z mojo mamo se je vedno dogajala za zaprtimi vrati, tako da sem imela težavo vrjeti, da se to resnično dogaja. Ampak s tem sem vedela, da je vse resnično. Zdaj sem imela dokaz. In končno sem lahko pretrgala stik z njo brez slabe vesti.”

Težave z zaključevanjem
Mnogi otroci Borderline starša imajo težave fizično ali čustveno zapustiti svojega starša in posledično tudi nezdrave intimne odnose. Zato ker so neprestano poslušali, kako slabi so, ker želijo odrasti, postati samostojni, čutijo nepopisljivo krivdo, če želijo zapustiti ali odrezati svojega starša. Ta krivda jih veže nanj in jo zelo težko ne čutijo več. V svojem delu opažam, da je to čustveno vez, ki je prežeta z občutki krivde, najtežje predelati. Otroci Borderline starša se počutijo obvezane, da so v stiku s svojim staršem. Čeprav je zunanjemu opazovalcu očitno, da to počnejo iz dolžnosti in krivde in ne iz lastne želje po stiku.

Prekomerna kritičnost
Otroci Borderlina starša se počutijo nezadostne in nevredne. Imajo nizko samopodobo in so zelo kritični, celo brutalni, do samega sebe. Izgleda, da internalizirajo svojo kritično mamo, in se sedaj do sebe obnašajo na isti način, kot se je Borderline starš do njih.

  • “Odrasla sem v samosovraštvu in zanašanju na mojo mamo glede svoje vrednosti.”

Iluzija ljubezni
Otrok Borderline starša nosi v sebi konflikt med idejo, da je odraščal v ljubečem okolju, medtem ko to v resnici ni. Ne čutijo ljubezni do svojih staršev, vendar za to obtožujejo sebe. Ta zanka se ustvari, ker jim je Borderline starš nenehno sporočal, da se do njega ne vedejo ljubeče in da je problem v njih, saj so nehvaležni, slabi, problematični otrok.

  • “Pogosto sem se počutila noro, da čutim sovraštvo do svoje mame. Mogoče bi mi moja mama začela vračati ljubezen, če ne bi bila tako slab otrok in bi se bolj potrudila. Nisem se zavedala, da za mojo mamo nikoli ne bo nič dovolj dobro.”
  • “Počutim se kot slaba hči, ker imam sovražne občutke do svoje mame. Včasih celo mislim, da bi mi bilo lažje, če bi bila moja mama mrtva. Svoja čustva delim s fantom in prijatelji in vsi mislijo, da je moja mama najbolj prijazna oseba na svetu. Ona pa le manipulira z vsemi. Posledično mene zaznavajo kot nekoga, ki pretirava.“

Sanjarjenje
Mnogi otroci Borderline staršev pobegnejo pred grozljivim družinskim okoljem v sanjarjenje. Če ne razrešijo svoje preteklosti, se sanjarjenja poslužujejo tudi v odraslosti. Zelo pogosto otrok fantazira, da mu starši umrejo. Samo otroci, ki so izredno čustveno in fizično zlorabljeni, imajo take fantazije. Želijo, da se nasilje neha. Njihovo fantaziranje je edini način, kako obežijo neznosnemu okolju.

  • “Obežala sem svojemu otroštvu, tako kot večina zlorabljenih otrok, s pomočjo disociacije in sanjarjena. Drevesa, omare, okna so me klicala k sebi. Tam sem lahko zbežala v sanjarjenje, stran od tega okolja.”
  • “Spomnim se, da sem preigraval Tom in Jerry risanko neprestano v svoji glavi, ko sem skušal zaspati. To je bil edini način, da sem se umiril in lahko zaspal.”

Jeza
Poleg krivde, dvomov, občutkov nevrednosti, otrok Borderline starša čuti ogromno jezo do njega. Čutijo, da ni pravično (in res ni), da so odraščali v takem okolju in od tam pobrali vse čustvene in fizične probleme, ki jih imajo sedaj. Jezni so, da se ukvarjajo s svojimi problemi na terapiji, medtem ko njihov starš ne prevzema nobene odgovornosti.

  • „Jezna sem, da nisem imela otroštva, da sem bila priča groznim stvarem, da sem bila zlorabljena na mnogo načinov in da imam posledično zelo slabe odnose s svojimi brati in sestrami. Besna sem. Ampak bolj kot karkoli, sem besna na to, da moja mama ne bo tega nikoli dojela. Nikoli ne bo videla in razumela moje bolečine, ki jo je povzročila ona. Vse kar si želim je, da bi dojela kaj mi je naredila in videla koliko energije sem morala vložiti v to, da sem prišla ven iz tega šita v katerega me je potunkala. Želim opravičilo. In potem želim, da me pusti pri miru. Skušam se sprijazniti s tem, da tega verjetno ne bom nikoli dobila, kar še bolj podžge mojo jezo. Ugggggh.”

Strah, da boš postal kot starš
Strah, da boš postal tak kot svoj starš narašča z leti. Nekateri otroci Borderline staršev zanikajo svojo željo po otroku, ker jih je tako strah, da bi ponovili vzorce. S tem skušajo prekiniti bolečino, ki jim jo je povzročilo odraščanje v Borderline družini. Mogoče tvoje primerjanje s staršem ni očitno na prvi pogled, vendar se lahko kaže v zelo majhnih stvareh, kot so na primer “Jaz ne pijem kave, tako kot jo je moja mama.” Premagati to primerjavo in se zavedati, da te podobne ali iste lastnosti, še ne delajo tvojega starša, je zelo težko.

  • “Svoje življenje sem posvetila temu, da sem si dokazovala, da nisem ista kot ona. V glavi sem ob vsakem večjem dogodku naredila check listo-„Nisi ista kot mama.“ Imaš diplomo. Kljukica. Še vedno govoriš z očetom po 21. letu. Kljukica. Nisi odvisna od alkohola ali tablet. Kljukica. Če pogledam za nazaj, je bilo moje neprestano primerjanje z mamo, zaskrbljujoče.”

Odnos
Otroci Borderline staršev imajo pogoste težave v partnerskih odnosih. Zelo pogosto razvijejo soodvisniški odnos. Prav tako se poslužujejo manipulacij ali pretirane ustrežljivosti (podrejanja), samo da bi obdržali obstoječi odnos. Zelo pogosto se znajdejo v bolečem, disfunkcionalnem odnosu. Niso sposobni resnične bližine. Pred bližino zbežijo z neprestanimi konflikti v odnosu, distanciranjem (čustvenim ali fizičnim), manipulacijo in soodvisnostjo.
Zato, ker jim je bilo pogosto rečeno, da je zunanji svet slab, imajo pri formiranju odnosov težave z zaupanjem. Prav tako težko verjamejo, da so vredni ljubezni.

  • “Pred kratkim sem se zavedala zakaj so vsi moji odnosi (ljubezenski ali prijateljski) površinski in ne trajajo dolgo. Okoli sebe sem zgradila nevidni oklep, ki me ščiti. Če mi ljudje ne pridejo preblizu, me ne morejo prizadeti.”
  • “Težavo imam pri izražanju svojega mnenja in se postaviti zase, ko imam prav. V odnosu sem štiri leta in preko terapije sem se zelo spremenila . Na začetku tega odnosa sem bila podredljiva in nisem želela povzročiti nobenega konflikta. Zdaj postajam bolj samozavestna in sem bolj mirna z konfrontacijo in konfliktom.“

Realistična pričakovanja
Verjetno je najtežje sprejeti, da Borderline starš nikoli ne bo sposoben uvideti svojih napak in razumeti, zakaj se ga njegov otrok izogiba ali mu postavlja meje. Borderline starš ne prevzeme odgovornosti za svoja dejanja in v tebi zbudi občutek, da pretiravaš. “Saj sem ti samo delala uslugo. To je za tvoje dobro.” Zelo težko je sprejeti, da te tvoj starš nikoli ne bo zares slišal, razumel tvoje bolečine in se opravičil.

  • “Zakaj se me izogibaš?
    Zato, ker si me prizadela v preteklosti in se ne želim več izpostaviti tej možnosti.
    Jaz sem te prizadela? Kdaj?
    Kot otroka si me pretepala s pasom.
    Ne spomnim se tega. To si izmišljuješ, ti usrane.”
  • “Moja mama se ni sposobna opravičiti. Ne prenese kritike. Ko gre za primerjanje moči, mora ona vedno zmagati.”

Kaj prinaša prihodnjost?
Na žalost si zaradi odraščanja v Borderline družini nagnjen k razvoju psiholoških motenj in težav, kot so depresija, anksioznost, Postravmatski stres, narcisizem in BDP. Predelava ran, ki so ti bile zadane v otroštvu, je navadno življenjski proces. Čeprav s časom postane veliko lažje, če delaš na sebi. Izobrazba na tem področju (prebiraš literaturo o Borderline družinah, motnji itd.) je pomemben prvi korak k razumevanju kaj se je dogajalo v tvoji preteklosti. Kajti, spremeniš lahko samo tisto, česar se zavedaš. Osebno bi otrokom Borderline staršev priporočila psihoterapijo, kjer lahko delajo in predelajo svoja čustva, bolečino in preko terapije dobijo zdravo izkušnjo intimnega odnosa. S časom se boš premaknil k bolj zdravim odnosom. Prav tako želim poudariti, da Borderline starš prav tako trpi za svojo bolečino. Vendar je naša odgovornost, ko se odločimo za starševstvo, da predelamo svoje rane iz otroštva in jih ne prenašamo naprej v tako brutalni obliki. Zato je zelo pomembno, da poskrbiš za svoje rane iz otroštva in s tem prekineš disfunkcionalni krog tvoje družine.

Če želite poglobiti svoje razumevanje odnosa s starši, si oglejte mojo spletno delavnico “Ozaveščanje ran in vzorcev iz otroštva.”

Ta delavnica vam bo pomagala pri razumevanju vzorcev, vlog in navezanosti, ki jo imate v svoji družinski dinamiki, ter osvetlila vaše vedenje in rane, ki jih nosite s seboj. Naučila vas bo tudi, kako ravnati s svojimi čustvi, ki se bodo sprožila ob tem samospoznavanju.

NOSEČNOST IN POROD LAHKO VZBUDITA POZABLJENO TRAVMO

Nosečnost je čas, ko gremo skozi velike spremembe. Večino teh sprememb je izven naše kontrole. Raste nam nosečniški trebušček in prsi, raven hormonov se spreminja. Tako se naše telo pripravlja na rojstvo. Vse te spremembe v nosečnosti lahko v nas zbudijo telesni spomin. Preko telesa se lahko prebudijo naši spomini iz preteklosti, s katerimi se še nismo soočili ali pa se sploh nismo zavedali, da jih imamo. Zgodnji spomini so pogosto zamegljeni in radi pridejo k nam preko telesnega spomina in čustev.

Naša vzgoja
V času nosečnost in starševstva ni nenavadno, da se v nas zbudijo dobri in slabi spomini glede naše lastne vzgoje. V tem članku se bom osredotočila na traumatične spomine, vendar želim poudariti, da se v nas prav tako lahko zbudijo pozitivni spomini, ki nas še bolj povežejo z našimi starši.
Za začetek je pomembno, da ločim zavedni spomin od nezavednega. Prvi spomin ni neprestano v naših mislih, vendar priplava na površje, ko postanemo starš. “Ko gledam svojega moža, kako se ukvarja z otroki, pomislim, da takšnega pozitivnega odnosa s svojim očetom nikoli nisem imela.” Z opazovanjem odnosa med možem in hčerko je Nives prišla v stik s svojo bolečino in praznino, ki jo je čutila kot otrok v odnosu z očetom.
Nezavedni spomin ni na dosegu naše roke, ampak je potlačen v naše globine. Na površje lahko pride preko našega telesa kot napetost, razdražen želodec ali kakršna koli druga psihosomatska oblika.
“Nenadoma sem v nosečnosti občutila globok strah, da bom ljubosumna na svojo prihajajočo hčer. Potihoma sem si želela fantka, ker sem se tako bala tega občutka. Kar se je v resnici dogajalo je, da sem občutila ljubosumje svoje mame name. Spomin je prišel do mene skozi moje telo. Jasno sem začutila mamino ljubosumje in breme, ki ga je čutila pri moji vzgoji. Čeprav je bil strah, da bom nadaljevala vzorec močan, sem bila hkrati tudi olajšana, da sem dobila jasno potrditev, kaj se je dogajalo v mojem otroštvu.“
Ko postaneš starš, se v tebi lahko zbudijo občutki in spomini, povezani s tvojim otroštvom. Prav tako lahko obudi potlačene spomine katerakoli razvojna faza pri tvojem otroku. Res je, da naš spomin ni 100% objektiven pokazatelj dogajanja v naši primarni družini, vendar verjamem, da je veliko na njem. Lahko zgrabiš priložnosti, ki se ti je ponudila in se poglobiš ter predelaš spomin, ki se je zbudil v tebi. Ko je moja klientka prišla do spoznanja, zakaj se ji zbuja ogromni strah pred ljubosumjem na svojo hčer, ji je to prineslo veliko olajšanje. Meni, da je s tem dobila potrditev, ki jo je vedno podzavestno čutila-njena mama je bila nanjo ljubosumna.
Mogoče nikoli ne bi dobila te potrditve od svoje mame.  Verjetno se tudi njena mama ni čisto zavedala svojega vedenja do nje.
Včasih je meja med zavednim in nezavednim spominom tanka. Ko je nezavedni (telesni) spomin zbujen, nam je občutek ob tem spominu zelo znan. Občutimo, kot da bi bil občutek stalno nekje v ozadju. Po drugi strani pa se lahko v času nosečnosti in starševstva, zbudijo nezavedni spomini, za katere nismo niti malo slutili, da so tam.

Travmatični spomin spolne zlorabe
Nosečnost preusmeri pozornost na žensko telo, natančneje na privatne dele ženskega telesa-prsi, vagino, trebuh. Nosečnica je primorana opravljati redne ginekološke preglede. S tem na nekem nivoju izgubi telesno zasebnost. Nanjo je usmerjena velika pozornosti (moškega) zdravniškega osebja. Ženski, ki je bila v preteklosti spolno zlorabljena, se lahko v takšni situaciji sproži spomin na spolno zlorabo.
Zelo pomembno je, da spomin vzamemo resno, saj obuditev travmatičnega spomina lahko prinese mnoge komplikacije v nosečniškem obdobju. Raziskave so namreč pokazale, da ima med nosečnostjo spolno zlorabljena ženska:
-več zdravstvenih težav
-je pogosteje v konfliktu s svojim partnerjem
-ima visoko anksioznost
-ima pogostejše težave pri zaupanju zdravstvenemu osebju
-ima večjo verjetnost, da bo rodila s carskim rezom
-statistično ima občutno večjo možnost komplikacij med porodom
-ima večjo možnost depresije med nosečnostjo in po njej

Prav tako lahko občuti in podoživlja sledeče občutke:
-občutek, da jo je telo izdalo
-občutek, da so njene telesne meje prestopljene
-spomine (flashback) na spolno zlorabo
-depresijo, anksioznost, panične napade
-nezavedni spomin na spolno zlorabo prvič stopi v zavest
-sovražne občutke do zarodka
-projekcija občutkov, ki jih čuti do tistega, ki jo se zlorabil, na zarodek
-občutek krivde, zaradi vseh the občutkov
-občutke sramu povezane s telesnimi spremembami
-žrtev spolne zlorabe, ki trpi za posttraumatsko stresno motnjo, se lahko boji intenzitete občutkov (npr. med porodom)
-strah, da se bo njen otrok rodil prizadet, tako kot je ona
-strah, da bo kaznovana in se bo otrok rodil mrtev
-strah, da bo nesposobni starš
-strah, da bo tudi sama zlorabljala svojega otroka.

V primeru, da se bodoča mamica zaveda svoje spolne zlorabe ali pa začenja dobivati flashbacke na zlorabo, je zelo pomembno, da si poišče pomoč. Poleg tega je priporočljivo informirati ginekologa in ključno zdravstveno osebje o spolni zlorabi. Naj omenim še to, da se spomin na spolno zlorabo zbudi tudi pri bodočih očetih. Zelo malo raziskav je bilo narejenih glede spolne zlorabe in percepcije moškega na očetovstvo. Vendar to ne pomeni, da moški ne gre čez podobne čustvene težave kot ženska v tem obdobju.

V tem članku sem pisala o spominu, ki se nam zgodi, ko postanemo starš. Nekateri spomini so prijetni, spet drugi travmatični. Nekateri spomini so boleči, tako zelo boleči, da bi se jim raje izognili in jih ponovno potlačili. Tako boleči spomini niso enostavni za predelavo, vendar imamo hkrati priložnost, da se preko dela na njih osvobodimo potlačenih občutkov in groze. Dajejo nam priložnost, da gremo čez bolečino, ki osvobaja.

Triger je dražljaj iz okolja, ki prebudi naš travmatični spomin. Kaj nas vzdraži je pri vsakem posamezniku različno. Triger lahko prihaja iz zunanjega okolja preko vseh petih čutov-vid, zvok, dotik, vonj in okus. Na primer neka pesem trigne star spomin. Prav tako pa nas lahko trigne notranji dražljaj kot je na primer stres.
Flashback je živ, najpogosteje negativen spomin, ki se pojavi brez kakršnega koli vnaprejšnjega opozorila. Navadno je zelo močan, včasih tako močan, da se ne zavedamo kaj se dogaja v naši okolici, medtem ko podoživljamo spomin.
Telesni spomin je teorija, da je tudi telo in ne samo možgani, sposobno shraniti spomin. Telesni spomin je neprostovoljen. Spomin na incest ali spolno zlorabo je mogoče obnoviti preko telesnega spomina. Telesni spomin ni vedno zavesten, saj smo lahko bili premladi, da bi se zavestno spomnili iz kje izvira ali pa smo ga potlačili.

 

Želite dodatno podporo za prihajajoči porod? Pripravila sem SPLETNO DELAVNICO za nosečnice, ki se želijo čustveno pripraviti na prihajajoči porod v varnem zavetju svojega doma.

Ko sem bila noseča, sem uporabila svoje psihoterapevtsko znanje, da sem se čustveno pripravila na porod. Pomanjkanje virov, ki bi me tudi čustveno pripravili na porod, me je spodbudilo, da sem ustvarila pričujočo delavnico.