Tag Archive | občutek osamljenosti

PSIHOLOŠKA CENA ODRAŠČANJA V PREMOŽNEJŠI DRUŽINI

V tem članku bom pisala kako vzgoja v premožni družini vpliva na naše psihološko zdravje. Razsikave namreč potrjujejo, da otroci iz premožnejših družin (letni dohodek nad 100,000 funtov), v primerjavi z vrstniki pogosteje trpijo za anksioznostjo, depresijo in psihosomatskimi simptomi. Prav tako so otroci iz družin, kjer je bilo bogastvo prisotno v večih generacijah, bolj nagnjeni k kriminalnemu vedenju, motnjam hranjenja in odvisnosti, Pomembno je poudariti, da ni premoženje, kot tako vzrok za večje tveganje za razvoj psihološke bolezni, ampak na to vpliva tudi okolje in kulturni kontekst.

Pomanjklivosti odraščanja v premožni družini
• Na žalost mnogi premožni starši zanemarjajo svoje otroke. Preveč so zaposleni, da bi bili dovolj prisotni v njihovem življenju in jim nudili čustveno podporo. Otrok ima mogoče preveč materialnih stvari, vendar strada za starševsko pozornostjo in ljubeznijo.
• Starši preveč posegajo v otrokovo življenje. Hodijo čez otrokove meje in se mu ne pustijo razviti po svoje. Govorijo mu kaj in kako naj naredi stvari, poleg tega le te urejajo namesto njega. Kar kasneje lahko vodi do občutka nejasne identitete. Ko nimamo prostora za raziskovanje in odkrivanje, se naša identiteta ne razvije v koherentno celoto.
• Pretirano visoka pričakovanja, ne samo od naših staršev ampak tudi od okolice-učiteljev, trenerjev in vrstnikov. Otrok lahko čuti ogromni pritisk, da mora uspeti. Hkrati pa se od njega zelo malo pričakuje v smislu odgovornosti. Starševska pričakovanja so lahko še posebe visoka v družinah, kjer imajo premoženje in socialni status že več generacij. Vse prepogosto v teh družinah ni prosora za individualnost, saj te vsi tretirajo kot del družinske dinastije. Medtem, ko takšno prilagajanje ustreza nekaterim otrokom, drugim ne. Konflikt nastane, če je isto pričakovano od vseh otrok v družini.
• Od otrok se ne pričakuje, da se bodo kasneje sami preživljali in poskrbeli zase. Kar jim v ozadju daje občutek, da tega niso sposobni. Posledično jih to še bolj veže na lastno družino, tudi če se od nje želijo osamosvojiti. Občutek, da znamo poskrbeti sami zase igra pomembno vlogo pri razvoju pozitivne samopodobe.
• Premožni otroci so pogosto tarča zavisti. Vrstniki jih vidijo kot uspešne, samo zato ker so bili rojeni v premožni družini. Težko je ločiti ali te ljudje sprejemajo zaradi tega kar imaš, ali zaradi tega, kar si. V njih se lahko razvojejo občutki krivde, da imajo tako veliko. Posledično se lahko v družbi umaknejo in ne izpostavljajo.
• Po drugi strani so deležni pretiranega občudovanja s strain okolice. Ljudje ne občudujejo njih, ampak njihovo premoženje. Tvoja identiteta je močno povezana z družinskim premoženjem, brez njega se počutiš nesigurno in ne preostane ti drugega kot da nasaljuješ tradicijo. To ustvari velik pritisk v nas samih. Ker smo tako vajeni občudovanja, se brez njega počutimo izgubljeno. Pomanjkanje občudovanja nam lahko zbudi občutke jeze, in dvom vase.

Osebnostne karakteristike, ki se pogosto pojavljajo pri premožnih otrocih
Tovrstno okolje vzgoji otroka z določeni karakteristikami, ki se otroku zdijo normalne, vendar s strani okolice niso dobro sprejete. Za njihovim hrbtom, se lahko ljudje zgražajo nad njihovim vedenjem. Zaradi njihovega statusa v družbi jih s problematičnim vedenjem le redko kdo sooči. Ti otroci težko zgradijo realno predstavo o sebi in svetu, saj se jim določen tip vedenja prepogosto dovoljuje. Pri njih se najpogosteje pojavljajo sledeče karakteristike:
• Pomanjkanje empatije in občutka za druge: mnogi med njimi se imajo za empatične ljudi in so presenečeni, ko jih okolica doživlja drugače. Pogosto mešajo njihovo dobrodelnost z empatijo. Glede na to, da so kot otroci prejemali materialne dobrine namesto čustvene podpore ta zamenjava dobrodelnosti z empatijo ni tako nenavadna. Nekateri izmed njih skrivoma pričakujejo hvalo za njihovo pomoč ali pa se z njo odprto hvalijo.
• Sebično in brezčutno vedenje, do katerega se čutijo upravičeni. Pogosto želijo spregledat negativni odziv ljudi na njihovo vedenje in si ga interpretirajo drugače. Čeprav mnogi izmed njih lahko začutijo, da njihovo vedenje ni bilo dobro sprejeto, si to zanikajo.
• Prepričanje, da so do stvari upravičeni in jim pripadajo.
• Problemi s prevzemanjem odgovornosti v medosebnimi odnosi.
• Elitizem in materializem prežema njihov karakter, odnose in življenje.
• V intimnih odnosih so lahko nagnjeni k narcizmu in mačizmu.
• Z rastjo njihovega premoženja raste tudi občutek kontrole. Verjamejo, da lahko vplivajo na vse aspekte njihovega življenja in posledično od drugih zahtevajo perfekcionizem in pokoro.

Problematična področja vedenja, ki se skrivajo za psihološko motnjo
• Pomanjkanje samodiscipline: otroci iz premožnih družin imajo težavo s koncentracijo in ohranitvijo motivacije. Prav tako težko preložijo zadovoljstvo in pričakujejo rezultate prehitro. V odnosih pogosto niso konsistentni in kršijo v naprej postavljena pravila, kar se dogaja tudi v terapevtskem odnosu. V terapiji je odpoved v zadnji minuti in prestavljanje ure brez pravega razloga zelo pogosta.
• Pozna zrelost: bogato okolje preprečuje otrokom, da dozorijo. Večina premožnih otrok s časoma dozori, vendar mnogi zelo pozno, nekateri pa se celo izogibajo temu procesu.
• Nizka samopodoba: Oseba, vzgojena v premožnem okolju, dobro opiše, kako se zgradi nizka samopodoba: “Nikoli me niso naučili delati praktičnih stvari, zato ker je bilo vse narejeno zame. S tem, ko so mi odvzeli možnost, da preko napak in uspehov izpolnim svoje razvojne naloge, so v meni zgradili narcisistično pričakovanje, da mi mora biti vse dano. V resnici se v sebi počutim kot da tega ne zmorem narediti sam.” Otroci, ki jih je moč opredeliti visoko na spektru Narcisistične osebnostne motje, se ne zavedajo svojega močnega občutka nevrednosti. Skušajo ga prekriti z narcisističnim vedenjem, vendar je to le simptom zelo nizke samopodobe.
• Šibka identiteta: Njihova identiteta je v naprej določena. Rodili so se v bogato družino, ki jim privzgoji občutek materialne superiornosti in visokega statusa. Vsa pravila, ki naj bi jim sledili, jim preprečujejo gradnjo lastne identitete.
• Sumičavost in paranoja: Najpogosteje so jih že starši vzgojili tako, da naj ne zaupajo drugim. „Ljudje želijo samo tvoj denar.“, “Želi te samo izkoristiti”. Ni lahko živeti z občutkom, da mogoče človeka zanima samo denar in ne ti kot oseba. Posledično se ti otroci pogosto izolirajo od družbe. “Odraščali smo z opozorili o vsaki punci in prijatelju, ki smo ga imeli. Tako sem se naučil, da sm sumičav in še sedaj mi je težko iti preko tega občutka, ko vstopam v odnose.”
• Strah pred neuspehom je zelo pogost med premožnimi otroci. Pogosto menijo, da ne morejo preseči uspeha svojih staršev. Sumijo, da je njihov uspeh posledica družinskega premoženja in statusa. Vse to jim jemlje samozavest. Težko je biti prepričan ali jih imajo ljudje resnično radi in ali so uspešni zaradi njih samih.
• Pomanjkanje motivacije: “Moja največja težava je moja lenoba in vedenje, da ne bom uničen, če mi ne uspe“. Zaradi ugodnja bogastva, je težko vztrajati pri ciljih, ko se stvari zalomijo. Ker jim je strah pred preživetjem odvzet, je njihova motivacija pogosto kratkotrajna. “Mogoče si želiš in se trudiš, vendar nimaš istega pritiska, da moreš zaslužiti dovolj, da lahko živiš. In to vzame stran velik pomen in smisel dela. Navečje proklestvo bogastva zame in za mnoge ostale je iluzija, da ne potrebuješ narediti veliko s svojim življenjem.”

Zaključna misel
Otroku je pomembno dati čustveno podporo in ne samo materialnih stvari. Prva je veliko pomembnejša kot materialne dobrine. Ključno je, da se naučijo prevzemati odgovornost, drugače bodo imeli težave s samozavestjo in gradnjo pozitivne identitete. Pomembno jih je izobraziti o financah, odgovornosti in jih motivirati za delo. Ne potrebuje trdo delo, samo delo. Tako se bodo naučili preložiti zadovoljstvo in bodo ponosni na svoje lastni dosežke. Otroci imajo svoje lastne želje in potrebe. Njihova dolžnost ni slediti pričakovanjem svojega starša. Prav tako ni dolžnost starša, da jih finančno podpira, ko odrastejo.
Pomembno je, da si otrok iz premožne družine najde pomoč, če se počuti anksiozno, depresivno, brez motivacije in občutka kdo je. V procesu terapije jim je navadno privilegij “odvzet”, kar zna biti zelo težko za nekatere. Vendar, ko preidejo ta del, začnejo odkrivati nekaj veliko bolj pomembnega-samega sebe.
Osnova tega članka je knjiga Madeline Levine: The price of Privilege in moje osebne izkušnje dela z ljudmi, ki so odrasli v priviligiranem okolju. Prepogosto imamo občutek, da ljudje z denarjem nimajo težav. Kot vidimo imajo veliko večje tveganje za razvoj psiholoških motenj v primerjavi z vrstniki. Njihove težave so mogoče drugačne od naših, vendar niso zato nič manj pomembne. Pri delu z njimi je pomembno doseči ločitev med njimi in premoženjem njihove družine, delo na občutku, da so sposobni poskrbeti zase, delo na zavedanju, kako izpadejo pred drugimi ljudmi, delo na prevzemanju odgovornosti in jim pomagati postali to kar v resnici so.

SHIZOIDNA OSEBNOSTNA MOTNJA: STRAH PRED BLIŽINO IN ČUSTVENI UMIK

Izraz »shizoidni« izhaja iz grščine in pomeni razcepljen. Za shizoidnega posameznika intimnost in osebni stik predstavljata grožnjo njegovemu občutku jaza. Pristen odnos lahko tak posameznik doživlja kot nevarnost. (Erskine, 1999)

Pri tej osebnostni motnji je manj verjetno, da bo posameznik poiskal psihoterapevtsko pomoč, saj se težko sooča s težavami v odnosih, še posebej v intimnih in čustvenih odnosih. Boji se, da bi postal pretirano navezan in odvisen od druge osebe ter s tem tvegal, da bi bil zlorabljen. Na podlagi svojih izkušenj meni, da si v takšni situaciji ne bi znal pomagati. Zato se lahko že vnaprej odreče odnosom in živi izolirano. (Praper, 1996: 185–186)

Shizoidni posameznik se boji, da bi druga oseba s poseganjem skozi njegove porozne ali rigidne meje popolnoma preplavila njegov notranji psihični prostor. Kadar mu druga oseba dopušča, da sam uravnava bližino in distanco, lahko v odnosu ostaja dolgo časa stabilen, lojalen in iskren. (Praper, 1996: 186)

Shizoidni posameznik živi v strahu med dvema zastrašujočima možnostma. Če se preveč distancira, lahko doživlja občutke izničenja in dezintegracije. Če pa se drugi osebi preveč približa, tvega občutek, da ga bo ta »požrla«, oziroma da se bo v odnosu izgubil in izgubil svoje meje. (Praper, 1996)

Zaradi strahu se posameznik umika in skriva pred drugimi, kar lahko vodi v globoko osamljenost. Ta ga ponovno spodbudi k iskanju stika s svetom. Tako je nenehno ujet med željo po umiku in potrebo po povezovanju z drugimi. (Guntrip v Erskine, 1999)

Posledično lahko izbere tako imenovani shizoidni kompromis-imeti stik z ljudmi, vendar z njimi ne biti zares čustveno povezan. (Praper, 1996)

Shizoidni posameznik je pogosto introvertiran in živi v svojem notranjem svetu. Lahko se počuti osamljenega, kar v njem prebudi željo po stiku in ljubezni. Hkrati pa ga spremlja strah, da bi druge uničil ali da bi bil sam uničen zaradi bližine z njimi.

Pogosto takšni posamezniki navzven delujejo dostopni in vešči socialnih stikov, vendar so lahko v resnici čustveno odmaknjeni. Lahko doživljajo občutke praznine in pomanjkanja notranje povezanosti. (Klein v Little)

Prikrita shizoidna motnja

Klein opisuje posameznike s shizoidno osebnostno motnjo, ki vzpostavljajo socialne stike, kar je v nasprotju s splošno predstavo o shizoidni osebi.

Imenuje jih »prikriti shizoidni posamezniki«. Opazovalcu se lahko zdijo socialno dostopni, zainteresirani in vključeni v odnose, vendar se čustveno umikajo v svoj notranji svet.

Opis posameznika s shizoidno osebnostno motnjo, ki je navidezno čustveno angažiran, je poznan že dolgo. Fairbairn (1940) je opisoval pojav, ki ga je poimenoval »shizoidni ekshibicionizem«.

Po njegovem opisu je tak posameznik sposoben izražati precej čustev, zaradi česar se zdi pripravljen na socialne stike. V resnici pa se lahko počuti, kot da v odnosu ničesar ne pridobi in ničesar ne izgubi, saj igra vlogo, v katero njegova osebnost ni zares vključena.

Razlogi za nastanek motnje

Guntrip je izvor shizoidne osebnostne motnje povezoval s prikrajšanostjo dojenčka v prvem letu življenja, predvsem v odnosu s skrbnikom, ki ni bil ustrezno uglašen na otrokove telesne in čustvene potrebe.

Po tej teoriji so bile nezadovoljene predvsem otrokove potrebe po telesnem stiku in bližini.

Opisane so tri vrste prikrajšanosti:

  1. Odklanjanje in zavračanje otroka.
  2. Agresivni, sovražni in konfliktni odnosi.
  3. Brezbrižnost in zanemarjanje.

Po tej razlagi so imeli shizoidni posamezniki težave že pri vzpostavljanju zgodnjega odnosa s skrbnikom.

Otrok se je moral prilagajati nepredvidljivemu vedenju skrbnika, ki ga je lahko enkrat preplavljal s pretirano naklonjenostjo, drugič grobo zavračal, spet tretjič pa ostajal brezbrižen, odvisno od svojega razpoloženja in potreb.

Otrok je lahko takšno vstopanje skrbnika v odnos začel doživljati kot vsiljivo poseganje v svoj notranji prostor.

Meja med zunanjim in notranjim svetom se po tej teoriji ni ustrezno izoblikovala. Posameznik si zato želi ohraniti stik z drugimi, hkrati pa se boji poseganja v svoj osebni prostor. (Praper, 1996: 187)

Značilnosti shizoidne osebnostne motnje

F60.1 – Shizoidna osebnostna motnja (po starejši klasifikaciji ICD-10)

Za shizoidno osebnostno motnjo je značilen umik iz čustvenih, socialnih in drugih stikov, nagnjenost k fantaziranju, samotarskim dejavnostim in introspekciji.

Sposobnost izražanja čustev in doživljanja ugodja je lahko omejena.

Starejša klasifikacija ICD-10 je med značilnosti shizoidne osebnostne motnje uvrščala naslednje:

  1. Čustvena hladnost, odmaknjenost in zmanjšana naklonjenost.
  2. Omejena sposobnost izražanja pozitivnih ali negativnih čustev do drugih.
  3. Izrazita naklonjenost samotarskim dejavnostim.
  4. Zelo malo intimnih prijateljev ali bližnjih odnosov oziroma pomanjkanje želje po njih.
  5. Navidezna ravnodušnost do pohval ali kritik.
  6. Doživljanje ugodja pri zelo malo dejavnostih oziroma skoraj nobeni.
  7. Navidezna brezbrižnost do socialnih norm in običajev.
  8. Pretirana zaposlenost s fantazijami in introspekcijo.
  9. Pomanjkanje želje po spolnih izkušnjah z drugo osebo.

V starejši klasifikaciji so bile za diagnozo potrebne najmanj tri navedene značilnosti ob izpolnjevanju splošnih diagnostičnih pogojev za osebnostno motnjo. Samo prisotnost treh značilnosti ne zadostuje za postavitev diagnoze.

Obrambni mehanizmi

Eden najpogosteje opisanih obrambnih mehanizmov v psihodinamskem razumevanju shizoidne osebnosti je razcep.

Razcep lahko opazimo na ravni objektnih odnosov, kjer so značilni parcialni objektni odnosi.

Alternativa takšnemu načinu delovanja je lahko popolna samozadostnost in izolacija, ki posamezniku služita kot obramba pred čustveno bližino.

Hrepenenje po intimnih odnosih se lahko premakne na raven fantazij, ki jih posameznik skrbno skriva pred drugimi. (Praper, 1996: 188–189)

Svoja čustva lahko zadržuje zase. V mislih in fantazijah je lahko zelo aktiven, medtem ko svoje zunanje življenje doživlja kot prazno.

Včasih najde način izražanja svojega notranjega sveta skozi umetnost ali znanost, kjer je osebni stik z drugimi manj neposreden. (Praper, 1996: 223)

Umik pred nevarnostjo v varnost je naraven človeški odziv. Ralph Klein poudarja, da je shizoidni posameznik pogosto osredotočen predvsem na izogibanje nevarnosti in zagotavljanje občutka varnosti.

Terapevt lahko ob shizoidnem pacientu včasih doživlja občutek, da je odveč. Kljub temu posameznik prihaja na terapijo, saj mu lahko terapevtski odnos predstavlja enega redkih intenzivnih odnosov, ki je zaradi svojih profesionalnih meja hkrati dovolj varen.

Shizoidni posameznik se lahko dobro počuti ob dejstvu, da za terapevtsko srečanje plača, saj mu to pomaga ohranjati jasne meje odnosa. Terapevtski odnos mu lahko pomeni veliko več, kot je pripravljen pokazati.

Prav tako lahko v svojem notranjem svetu pripisuje drugim odnosom velik pomen, saj se precejšen del njegovega doživljanja odvija v fantazijah. (Praper, 1996: 223–225)

Občutek prikrajšanosti lahko prekriva z delom, intelektualizacijo ali drugimi obrambnimi mehanizmi, ki omogočajo čustveno distanco.

Takšne obrambe lahko v nekaterih pogledih spominjajo na narcistične osebnostne značilnosti. Shizoidni posamezniki lahko kažejo tudi določene grandiozne poteze, na primer skozi pretirano intelektualizacijo.

Po Praperjevem opisu zato pogosto ne doživljajo toliko bolečine osamljenosti kot predvsem strah pred bližino. (Praper, 1996: 185–186)

Intimni odnosi

V nekaterih psihodinamskih opisih se shizoidni posamezniki najbolje počutijo v odnosih, kjer partner od njih ne pričakuje veliko čustvene bližine ali intimnosti.

Ne izogibajo se nujno ljudem kot takim, temveč predvsem intenzivnim čustvom, čustveni intimnosti in razkrivanju svojega notranjega sveta.

Lahko vzpostavljajo odnose na intelektualni, fizični, poklicni ali športni ravni, dokler ti odnosi od njih ne zahtevajo prevelike čustvene bližine.

Donald Winnicott opisuje posameznike, ki imajo raje odnose, v katerih lahko sami določajo pogoje in meje bližine. Če tega ne morejo, se lahko raje odločijo za izolacijo.

Ljudje s shizoidno osebnostno motnjo lahko navzven delujejo ravnodušno, hladno ali brezbrižno, kar jim lahko povzroča težave v socialnih stikih.

Lahko imajo težave pri vzpostavljanju osebnih odnosov in izražanju čustev ter ostajajo pasivni tudi v neprijetnih situacijah.

V pogovorih z drugimi lahko govorijo zadržano, ravnodušno in jedrnato.

Zaradi omejenih socialnih stikov lahko dobijo manj povratnih informacij o tem, kako jih drugi doživljajo. Takšne povratne informacije pa so pomembne za razvoj samozavedanja in razumevanje lastne vloge v družbenem okolju.

Guntrip opisuje primere skrivnih spolnih razmerij, s katerimi naj bi nekateri poročeni posamezniki s shizoidnimi značilnostmi zmanjševali intimnost v zakonu.

V takšnih primerih lahko posameznik spolnost v trajnem odnosu doživlja kot preveč intimno, zato se raje odloča za spolne odnose z neznanci.

Nasprotno pa lahko nekateri posamezniki odnos omejijo predvsem na spolne stike, ne da bi s partnerjem delili druge intimne podrobnosti svojega življenja.

Profesor socialnega dela Jeffrey Seinfeld z Univerze v New Yorku je opisoval pojav, ki ga je poimenoval »shizoidna lakota«.

Ta se lahko po njegovem opisu pri nekaterih posameznikih izraža tudi skozi številne spolne odnose.

V enem izmed svojih kliničnih primerov opisuje žensko, ki je načrtno obiskovala bare, kjer je spoznavala moške zaradi spolne zadovoljitve. Takšno vedenje ji je začasno lajšalo občutke notranje praznine in hrepenenja.

Gre za posamezne psihodinamske opise in klinične primere, ne pa za splošne ali diagnostične značilnosti shizoidne osebnostne motnje.

Primer iz prakse

Little v svoji klinični praksi opisuje Sebastjana, ki terapevtsko srečanje pogosto začne s temo, o kateri se lahko s terapevtom pogovarjata in jo podrobno obravnavata, ne da bi pri tem razkrival svojo ranljivost.

Na ta način preverja, ali lahko terapevtu zaupa tudi med tem srečanjem.

Terapevtska ura se lahko zdi kot pogovor o posameznih izkušnjah brez jasne kontinuitete. Včasih je videti, kot da je Sebastjan pozabil na prejšnja srečanja in izbrisal izkušnje stika s terapevtom.

Med terapevtskimi srečanji se Sebastjan pogosto umakne vase. Videti je, kot da terapevta opazuje in spremlja vsak njegov gib.

Sam je opisal, da se v takšnih trenutkih v mislih umakne v grad oziroma ječo, kjer se počuti varno, vendar ima ves čas na straži svojega stražarja.

Dvižni most je spuščen, vendar ga lahko v vsakem trenutku dvigne.

Če terapevt opazi čustveni izraz na njegovem obrazu in se nanj odzove, je Sebastjan ganjen, ker je bil opažen. Kljub temu težko vzpostavi čustveno povezavo, saj jo doživlja kot nevarno in zastrašujočo.

Sebastjan se je umaknil od sveta in osebnih odnosov. Pri izražanju čustev in v medosebnih odnosih je deloval otopelo.

Na začetku terapije sta s terapevtom raziskovala njegove občutke ob terapevtovih odsotnostih. Sprva je Sebastjan zatrjeval, da mu ti odhodi ničesar ne pomenijo.

Sčasoma pa je začel kazati več čustev ob zaključkih njunih srečanj.

Ko sta se pred kratkim pogovarjala o terapevtovem odhodu, je Sebastjan prvič nakazal, da ga bo pogrešal.

To lahko razumemo kot premik od prikritega, notranjega doživljanja odnosa k bolj neposrednemu čustvenemu stiku s terapevtom. (Little)

Literatura

Praper, P. (1996): Razvojna analitična psihoterapija. Ljubljana: Inštitut za klinično psihologijo.

Sennett, R. (1989): Nestanak javnog čovjeka. Zagreb: ITP Naprijed.

Erskine, R. (1999): navedeno v besedilu; bibliografski podatki potrebujejo dopolnitev.

Little: navedeno v besedilu; bibliografski podatki potrebujejo dopolnitev.

Dodatni viri iz izvirnega članka: