Tag Archive | pomanjkanje starševske pozornosti

PSIHOLOŠKA CENA ODRAŠČANJA V PREMOŽNEJŠI DRUŽINI

V tem članku bom pisala kako vzgoja v premožni družini vpliva na naše psihološko zdravje. Razsikave namreč potrjujejo, da otroci iz premožnejših družin (letni dohodek nad 100,000 funtov), v primerjavi z vrstniki pogosteje trpijo za anksioznostjo, depresijo in psihosomatskimi simptomi. Prav tako so otroci iz družin, kjer je bilo bogastvo prisotno v večih generacijah, bolj nagnjeni k kriminalnemu vedenju, motnjam hranjenja in odvisnosti, Pomembno je poudariti, da ni premoženje, kot tako vzrok za večje tveganje za razvoj psihološke bolezni, ampak na to vpliva tudi okolje in kulturni kontekst.

Pomanjklivosti odraščanja v premožni družini
• Na žalost mnogi premožni starši zanemarjajo svoje otroke. Preveč so zaposleni, da bi bili dovolj prisotni v njihovem življenju in jim nudili čustveno podporo. Otrok ima mogoče preveč materialnih stvari, vendar strada za starševsko pozornostjo in ljubeznijo.
• Starši preveč posegajo v otrokovo življenje. Hodijo čez otrokove meje in se mu ne pustijo razviti po svoje. Govorijo mu kaj in kako naj naredi stvari, poleg tega le te urejajo namesto njega. Kar kasneje lahko vodi do občutka nejasne identitete. Ko nimamo prostora za raziskovanje in odkrivanje, se naša identiteta ne razvije v koherentno celoto.
• Pretirano visoka pričakovanja, ne samo od naših staršev ampak tudi od okolice-učiteljev, trenerjev in vrstnikov. Otrok lahko čuti ogromni pritisk, da mora uspeti. Hkrati pa se od njega zelo malo pričakuje v smislu odgovornosti. Starševska pričakovanja so lahko še posebe visoka v družinah, kjer imajo premoženje in socialni status že več generacij. Vse prepogosto v teh družinah ni prosora za individualnost, saj te vsi tretirajo kot del družinske dinastije. Medtem, ko takšno prilagajanje ustreza nekaterim otrokom, drugim ne. Konflikt nastane, če je isto pričakovano od vseh otrok v družini.
• Od otrok se ne pričakuje, da se bodo kasneje sami preživljali in poskrbeli zase. Kar jim v ozadju daje občutek, da tega niso sposobni. Posledično jih to še bolj veže na lastno družino, tudi če se od nje želijo osamosvojiti. Občutek, da znamo poskrbeti sami zase igra pomembno vlogo pri razvoju pozitivne samopodobe.
• Premožni otroci so pogosto tarča zavisti. Vrstniki jih vidijo kot uspešne, samo zato ker so bili rojeni v premožni družini. Težko je ločiti ali te ljudje sprejemajo zaradi tega kar imaš, ali zaradi tega, kar si. V njih se lahko razvojejo občutki krivde, da imajo tako veliko. Posledično se lahko v družbi umaknejo in ne izpostavljajo.
• Po drugi strani so deležni pretiranega občudovanja s strain okolice. Ljudje ne občudujejo njih, ampak njihovo premoženje. Tvoja identiteta je močno povezana z družinskim premoženjem, brez njega se počutiš nesigurno in ne preostane ti drugega kot da nasaljuješ tradicijo. To ustvari velik pritisk v nas samih. Ker smo tako vajeni občudovanja, se brez njega počutimo izgubljeno. Pomanjkanje občudovanja nam lahko zbudi občutke jeze, in dvom vase.

Osebnostne karakteristike, ki se pogosto pojavljajo pri premožnih otrocih
Tovrstno okolje vzgoji otroka z določeni karakteristikami, ki se otroku zdijo normalne, vendar s strani okolice niso dobro sprejete. Za njihovim hrbtom, se lahko ljudje zgražajo nad njihovim vedenjem. Zaradi njihovega statusa v družbi jih s problematičnim vedenjem le redko kdo sooči. Ti otroci težko zgradijo realno predstavo o sebi in svetu, saj se jim določen tip vedenja prepogosto dovoljuje. Pri njih se najpogosteje pojavljajo sledeče karakteristike:
• Pomanjkanje empatije in občutka za druge: mnogi med njimi se imajo za empatične ljudi in so presenečeni, ko jih okolica doživlja drugače. Pogosto mešajo njihovo dobrodelnost z empatijo. Glede na to, da so kot otroci prejemali materialne dobrine namesto čustvene podpore ta zamenjava dobrodelnosti z empatijo ni tako nenavadna. Nekateri izmed njih skrivoma pričakujejo hvalo za njihovo pomoč ali pa se z njo odprto hvalijo.
• Sebično in brezčutno vedenje, do katerega se čutijo upravičeni. Pogosto želijo spregledat negativni odziv ljudi na njihovo vedenje in si ga interpretirajo drugače. Čeprav mnogi izmed njih lahko začutijo, da njihovo vedenje ni bilo dobro sprejeto, si to zanikajo.
• Prepričanje, da so do stvari upravičeni in jim pripadajo.
• Problemi s prevzemanjem odgovornosti v medosebnimi odnosi.
• Elitizem in materializem prežema njihov karakter, odnose in življenje.
• V intimnih odnosih so lahko nagnjeni k narcizmu in mačizmu.
• Z rastjo njihovega premoženja raste tudi občutek kontrole. Verjamejo, da lahko vplivajo na vse aspekte njihovega življenja in posledično od drugih zahtevajo perfekcionizem in pokoro.

Problematična področja vedenja, ki se skrivajo za psihološko motnjo
• Pomanjkanje samodiscipline: otroci iz premožnih družin imajo težavo s koncentracijo in ohranitvijo motivacije. Prav tako težko preložijo zadovoljstvo in pričakujejo rezultate prehitro. V odnosih pogosto niso konsistentni in kršijo v naprej postavljena pravila, kar se dogaja tudi v terapevtskem odnosu. V terapiji je odpoved v zadnji minuti in prestavljanje ure brez pravega razloga zelo pogosta.
• Pozna zrelost: bogato okolje preprečuje otrokom, da dozorijo. Večina premožnih otrok s časoma dozori, vendar mnogi zelo pozno, nekateri pa se celo izogibajo temu procesu.
• Nizka samopodoba: Oseba, vzgojena v premožnem okolju, dobro opiše, kako se zgradi nizka samopodoba: “Nikoli me niso naučili delati praktičnih stvari, zato ker je bilo vse narejeno zame. S tem, ko so mi odvzeli možnost, da preko napak in uspehov izpolnim svoje razvojne naloge, so v meni zgradili narcisistično pričakovanje, da mi mora biti vse dano. V resnici se v sebi počutim kot da tega ne zmorem narediti sam.” Otroci, ki jih je moč opredeliti visoko na spektru Narcisistične osebnostne motje, se ne zavedajo svojega močnega občutka nevrednosti. Skušajo ga prekriti z narcisističnim vedenjem, vendar je to le simptom zelo nizke samopodobe.
• Šibka identiteta: Njihova identiteta je v naprej določena. Rodili so se v bogato družino, ki jim privzgoji občutek materialne superiornosti in visokega statusa. Vsa pravila, ki naj bi jim sledili, jim preprečujejo gradnjo lastne identitete.
• Sumičavost in paranoja: Najpogosteje so jih že starši vzgojili tako, da naj ne zaupajo drugim. „Ljudje želijo samo tvoj denar.“, “Želi te samo izkoristiti”. Ni lahko živeti z občutkom, da mogoče človeka zanima samo denar in ne ti kot oseba. Posledično se ti otroci pogosto izolirajo od družbe. “Odraščali smo z opozorili o vsaki punci in prijatelju, ki smo ga imeli. Tako sem se naučil, da sm sumičav in še sedaj mi je težko iti preko tega občutka, ko vstopam v odnose.”
• Strah pred neuspehom je zelo pogost med premožnimi otroci. Pogosto menijo, da ne morejo preseči uspeha svojih staršev. Sumijo, da je njihov uspeh posledica družinskega premoženja in statusa. Vse to jim jemlje samozavest. Težko je biti prepričan ali jih imajo ljudje resnično radi in ali so uspešni zaradi njih samih.
• Pomanjkanje motivacije: “Moja največja težava je moja lenoba in vedenje, da ne bom uničen, če mi ne uspe“. Zaradi ugodnja bogastva, je težko vztrajati pri ciljih, ko se stvari zalomijo. Ker jim je strah pred preživetjem odvzet, je njihova motivacija pogosto kratkotrajna. “Mogoče si želiš in se trudiš, vendar nimaš istega pritiska, da moreš zaslužiti dovolj, da lahko živiš. In to vzame stran velik pomen in smisel dela. Navečje proklestvo bogastva zame in za mnoge ostale je iluzija, da ne potrebuješ narediti veliko s svojim življenjem.”

Zaključna misel
Otroku je pomembno dati čustveno podporo in ne samo materialnih stvari. Prva je veliko pomembnejša kot materialne dobrine. Ključno je, da se naučijo prevzemati odgovornost, drugače bodo imeli težave s samozavestjo in gradnjo pozitivne identitete. Pomembno jih je izobraziti o financah, odgovornosti in jih motivirati za delo. Ne potrebuje trdo delo, samo delo. Tako se bodo naučili preložiti zadovoljstvo in bodo ponosni na svoje lastni dosežke. Otroci imajo svoje lastne želje in potrebe. Njihova dolžnost ni slediti pričakovanjem svojega starša. Prav tako ni dolžnost starša, da jih finančno podpira, ko odrastejo.
Pomembno je, da si otrok iz premožne družine najde pomoč, če se počuti anksiozno, depresivno, brez motivacije in občutka kdo je. V procesu terapije jim je navadno privilegij “odvzet”, kar zna biti zelo težko za nekatere. Vendar, ko preidejo ta del, začnejo odkrivati nekaj veliko bolj pomembnega-samega sebe.
Osnova tega članka je knjiga Madeline Levine: The price of Privilege in moje osebne izkušnje dela z ljudmi, ki so odrasli v priviligiranem okolju. Prepogosto imamo občutek, da ljudje z denarjem nimajo težav. Kot vidimo imajo veliko večje tveganje za razvoj psiholoških motenj v primerjavi z vrstniki. Njihove težave so mogoče drugačne od naših, vendar niso zato nič manj pomembne. Pri delu z njimi je pomembno doseči ločitev med njimi in premoženjem njihove družine, delo na občutku, da so sposobni poskrbeti zase, delo na zavedanju, kako izpadejo pred drugimi ljudmi, delo na prevzemanju odgovornosti in jim pomagati postali to kar v resnici so.

ZANEMARJANJE OTROKA: FIZIČNE IN ČUSTVENE POSLEDICE

O zanemarjanju ne govorimo samo, ko privede do njegove skrajnosti. Zanemarjanje se lahko dogaja že v navideznih malenkostih kot je zanemarjanje svojega zdravja, saj ne gremo k zdravniku, ko bi to bilo potrebno. V pričujočem članku bomo zanemarjanje vzeli pod drobnogled.

Kaj sploh je zanemarjanje?
O zanemarjanju govorimo, ko bi posameznik, najpogosteje je to starš, moral zadovoljiti otrokove osnovne potrebe, vendar je pri tem neuspešen. Seveda, pa se zanemarjanje ne dogaja samo v odnosu starš-otrok, ampak v različnih odnosih, kjer je ena oseba nemočna, druga pa naj bi zanjo poskrbela. V Sloveniji je zanemarjanje zakonsko opredeljeno na sledeči način: »Roditelj, posvojitelj, skrbnik ali druga oseba, ki zanemarja mladoletno osebo, za katero mora skrbeti, tako da hudo krši svoje dolžnosti skrbi in vzgoje, se kaznuje z zaporom do dveh let.«
Ločimo dve vrsti zanemarjanja, in sicer pasivno. O njej govorimo, ko oseba zaradi bolezni, lastne nevednosti, stresa, ignoriranja, nezrelosti, pomanjkanja sposobnosti ne zmore poskrbeti za drugo osebo. Tako na primer hčer ali sin skrbi za svojega depresivnega očeta in s tem prevzame vlogo starša. S tem pa se zanemari njegove še kako pomembne potrebe.
Druga vrsta zanemarjanja je aktivno zanemarjanje, ki bi ga lahko opredelili tudi kot namerno, saj v tem primeru oseba zavedno zanemari potrebe drugega človeka.

Kako ne zadovoljitev osnovnih potreb vpliva na nas?
Zanemarjanje ima dolgotrajen in uničujoč učinek tako na psihično kot na telesno stanje posameznika.
Zanemarjanje je lahko fizično, sem spada nezadostna oskrba s hrano, nezadostna skrb za otroka in dom. Fizično zanemarjanje vodi do razvoja kroničnih bolezni, slabega mišičnega tonusa, ran in kožnih izpuščajev, bolšjih ugrizov in oteklega trebuha. Podhranjenost povzroči nenormalne vzorce v razvoju kot so zastoj v rasti, nepravilna rast kosti in mišic. Otroci nosijo tudi neustrezna oblačila, na primer pozimi nimajo plašča.
O zdravstvenem zanemarjanju govorimo, ko gre za nezadostno oskrbo z zdravniško obravnavo. Sem spadajo slabe higienske razmere kot so umazani ali piškavi zobje.
Pri psihičnem počutju se posledice zanemarjanja kažejo na slabi samopodobi, motnji pozornosti, zgodnji spolni aktivnosti in zlorabi drog. Probleme imamo z navezovanjem stikov. Drugače rečeno, če mu starši niso znali dati bližine, v odraslosti tak posameznik ne bo sposoben bližnjih odnosov, tudi če si jih bo morda iskreno želel. Težave se pojavijo tudi pri spopadanju s stresnimi situacijami. Zgodnje zanemarjanje povzroči poplavo hormonov, ki dobesedno deprivirajo otrokovo odziv na stres. Posamezniki imajo več možnosti, da razvijejo depresijo in samomorilna nagnjena.
Prav tako lahko starši zanemarjajo otrokovo izobraževanje. Zanemarjanje pa pomembno vpliva tudi na naše možgane. Ko so raziskovalci merili električno aktivnost, ki jo ustvarjajo možgani pri otrocih, ki so kot dojenčki bili v sirotišnici so ugotovili, da je ta znatno manjša. Tudi, če so bili otroci kasneje posvojeni  je problem ostal, saj so zgodnja leta odločilna pri oblikovanju nevroloških poti. Zanemarjanje tako vodi v težave z razumevanjem navodil, procesiranjem informacij ter negativno vpliva na opravljanje akademskih nalog.

Kako do tega pride?
Obstajajo kultura in verska prepričanja, ki delno zanemarjajo neko potrebo, tako nekateri starši zaradi verskega prepričanja otroka ne oskrbijo s primerno medicinsko oskrbo.
Prav tako pomanjkanje izobrazbe in informiranosti lahko vodi do zanemarjanja in ogrožanja drugega posameznika. Na primer ne vemo, da spolnost brez primerne zaščite vpliva na prenos spolne bolezni.
Nekateri odrasli težko organizirajo svoje življenje, zato njihov otrok odrašča v kaosu. Ne razumejo otrokovih čustvenih potreb, verjetno zato, ker sami niso imeli ustreznega starševstva.
Danes zaradi ozaveščanja javnosti vemo veliko več o fizičnem nasilju, njenih posledicah in posledicah takega zanemarjanja. Malo manj pa je povedanega o pomenu čustvenega zanemarjanja, ki se dogaja zelo pogosto, v večini primerov zaradi pomanjkanja znanja staršev, kako čustveno zadovoljiti potrebe otrok.
Prav tako do zanemarjanja prihaja zaradi dolgotrajne bolezni staršev, ko odrasel enostavno ni zmožen poskrbeti za svojega otroka, četudi si to iskreno želi. Na tem mestu je pomembno še enkrat poudariti, da do zanemarjanja ne prihaja samo v odnosu starš-otrok, ampak tudi v drugih odnosih. Še več zanemarjamo lahko tudi samega sebe.

Ko ne poskrbimo zase
Kot rečeno lahko zanemarjamo tudi svoje potrebe. To se pogosto zgodi, če nismo bili naučeni ali pa smo imeli prepoved na zadovoljitev svojih lastnih potreb. O samo zanemarjanju govorimo, ko odrasli ne skrbijo za svoje osnovne potrebe do te mere, da povzroča telesno, duševno ali čustveno škodo. Do tega pogosto privede tudi zaradi težav v duševnem zdravju, vključno z zlorabo prepovedanih substanc ali zaradi demence in depresije.  Za razliko od otroka, pa si je odrasli v večini primerov sposoben poiskati pomoč in prebroditi svoje težave, ki so ga pripeljale do te skrajnosti.

*Članek je bil objavlen v reviji Vzajemna