Tag Archive | psihoterapija in partnerski odnosi
LJUBEZEN NI ZALJUBLJENOST
LJUBEZEN: igra, zanke, slast in strup,
Omama, sreča, vera in obup,
Zdaj noč, zdaj sonca luč, zdaj led, zdaj kres-
si trnek pekla ali dar nebes? (Aljoz Gradnik)
Izbira partnerja
Vse se začne, ko se zaljubimo v nekoga, ki nam je všeč. V trebuhu začutimo metuljčke in šibijo se nam kolena. Vendar izbira partnerja ni tako naključna kot se to zdi na prvi pogled. Pomembno vlogo igra privlačnost. Povedano drugače, če želimo z nekom vstopiti v odnos, mora biti odnos s to izbrano osebo za nas privlačen, kar je pomembno tudi za nadaljevanje, ohranjanje in razvoj odnosa.
Pri izbiri partnerja igrata pomembno vlogo tako zavedni kot nezavedni del nas. Pri tem pa so nezanemarljivi naši pretekli odnosi. Navadno si izberemo nekoga, ki od nas ne bo zahteval, da se spremenimo. Na primer nismo vajeni bližine in čiste intimnosti, zato si izberemo nekoga, ki je zaradi dela veliko odsoten. Tako nismo prisiljeni, da bi se soočili s svojimi izogibajočimi se vzorci. Zanimivo je, da nas partnerji, s katerimi bi lahko vzpostavili trden odnos, prej odbijejo kot privlačijo, saj njihovih lastnosti ne znamo prepoznati. Poleg tega na izbiro vplivajo tudi naše notranje potrebe po dopolnjevanju naše osebnosti. Sama privlačnost med dvema pa ne pove nič o nadaljevanju odnosa. Pri slednjem je pomembnejša podobnost med partnerjema.
Tudi metuljčki odletijo
Marjeta se je zaljubila v Mateja. Vsakič je komaj čakala, da ga vidi. Pred zmenkom je čutila prijetno draženje v trebuhu, ves dan je razmišljala o njem, počutila se je zadovoljno, srečno, izpopolnjeno. To je to. On je moj princ, ki sem ga tako dolgo iskala.” si je mislila.
Zaljubljenost je spontan odnos, ki nastane in ga ni potrebno razvijati. Na telesnem nivoju se nam v stanju zaljubljenosti poviša dopamin ali hormon sreče. Počutimo se izpopolnjene in srečne. Zaljubljena partnerja imata idealizirajočo predstavo eden o drugem, meje med njima so zabrisane, čutita da se dopolnjujeta in gojita iluzijo, da bo njun odnos trajal večno.
V zaljubljenosti skušamo ugajati partnerju, tako da v tem obdobju ni prostora za razvoj prave intimnosti v kateri je partner lahko tak kot v resnici je. Zaljubljena partnerja navadno ne vidita neujemanja, medtem ko to postane povod za kasnejše konflikte v odnosu.
Razvoj odnosa
Da bi se odnos ohranil, se mora zaljubljenost razviti v ljubezen. Večkrat slišim, da začetna zaljubljenost traja 6. mesecev, nato pa se začnejo pojavljati prva razhajanja v odnosu. Tu nastane prostor, kjer se lahko začne graditi na ljubezenskem odnosu. V njem mora priti do prehoda iz monologa (”sva eno”) k dialogu (”sva individuuma”). Marjeta je ob koncu zaljubljenosti čutila razočaranje. Začela je opažati, da si z Matejem vendarle nista tako podobna. Čez čas je začela sprejemati njuno različnost, običajni konflikti v odnosu, pa so jo prav tako nehali strašiti.
Poglejmo si še kako se odnos razvija (povzeto po Lavingeru):
- Prva faza v odnosu je privlačnost.
- Faza gradnje odnosa: na tej stopnji se partnerja vzajemno angažirata. Pri slednjem so na začetku pri navezovanju stikov in zmenkih aktivnejši moški, vendar to vlogo vedno bolj prevzemajo tudi ženske.
- Tretja faza je nadaljevanje odnosa, ki ima lahko tri zaključke:
a) Odnos napreduje in je obojestransko zadovoljiv, angažiranost ni več tako intenzivna, odnos se navadno konča s smrtjo enega izmed partnerjev.
b)Postopno poslabšanje v odnosu, ki povzroči prekinitev odnosa.
c)Mmirno, labilno, konfliktno nadaljevanje odnosa, ki se prevesi v poslabšanje in prekinitev.
Raziskave kažejo, da imajo pari, ki pojmujejo čas svoje zaljubljenosti za zelo srečen, kasneje veliko večje težave kot pari z bolj realističnimi predstavami. Ni neobičajno, da se ljudje nikoli v življenju ne zaljubijo, ampak razvijejo ljubezenske odnose. Zaljubljenost ni nujna začetna faza odnosa. Nekateri viri menijo, da bolj kot je človek zrel, manjkat se zaljublja.
Ljubezen
Ljubezni je več vrst (ljubezen do otrok, prijateljev itd.) najbolj znana oblika pa je ljubezen med partnerjema. Partnerska ljubezen je univerzalni pojav, vendar njena vloga nima v vseh kulturah enakega pomena. V naši zahodni kulturi ljubezen predstavlja temelj partnerskega odnosa in gradnje družine. Včasih so se ljudje med seboj poročali zaradi denarnih koristi, danes pa se poročamo zaradi ljubezni oziroma ”glasa našega srca.” Vendar pa različne predstave o ljubezni niso samo kulturno določene. Vsak posameznik ima neko svojo predstavo kaj naj bi ljubezen bila. Zaradi tega lahko kasneje tudi prihaja do konfliktov v ljubezenskem odnosu. Marjeti ljubezen pomeni to, da ji partner enkrat tedensko prinese rože. Mateju pa je izkazovanje ljubezni preko darovanja tuje, on ji raje ljubezen izkazuje z besedami in telesnimi dotiki.
V razvoju ljubezenskega odnosa igra prijateljstvo pomembno vlogo. To ne pomeni, da morata partnerja imeti rada iste stvari, vendar je pomembno, da imata čim več skupnih dejavnosti.
Po Sternbergu obstajajo tri dimenzije ljubezni:
1. Intimnost: pretežno čustvena komponenta, kjer človek teži po bližini, povezanosti, toplini, odkritosti s partnerjem, išče stik in komunikacijo, vzajemno čustveno podporo in razumevanje, skrb in visoko vrednotenje partnerja.
2. Strast: prevladuje motivacijska komponenta, ki se izraža kot zanosna čustvena usmerjenost k partnerju ter telesna privlačnost.
3. Zavezanost (odločenost): vsebuje kognitivno komponento ljubezni, ki pomeni našo odločitev, da ostajamo v odnosu. Kaže se v vztrajanju v odnosu kljub težavam.
Kombinacije med različnimi dimenzijami ljubezni tvorijo različne vrste ljubezni, kot so romantična ljubezen, tovariška ljubezen, prazna ljubezen, nora ljubezen, strastna ljubezen, polna ljubezen ter ugajanje.
Najbrž je napačno mnenje, da se mora odnos med dvema partnerjema nujno izčrpati in postati manj zadovoljujoč, vsekakor pa se to tudi dogaja.
Kvalitetni odnos
Za gradnjo resnične povezanosti med partnerjema ni odločilna samo spolna skladnost, ampak tudi vrsto drugih dejavnikov. Pomembno je koliko zaupamo drug drugemu in smo pripravljeni deliti svoje radosti in razočaranja.
Pomembno je priznati, da je vsak izmed partnerjev samostojni posameznik. Nezrelo je, da partnerja z različnimi sredstvi vežemo nase. Potreben pa je tudi prostor za dopuščanje vedenja ‘majhnega otroka’ (npr.: uporaba otroških besed), kar ne pomeni, da partner ostaja v tem stanju. To je pravica obeh partnerjev, ne samo žensk, ampak tudi moških.
Pomembno je zavedanje, da konflikt ni rušilec harmonije v odnosu, ampak da lahko s konstruktivnim reševanjem problemov doprinesemo k večji intimnosti v odnosu. To pot sta izbrala tudi Marjeta in Matej, ko sta imela konflikt zaradi različnih predstav o tem, ”kaj naj bi ljubezen bila”. Oba sta se bila pripravljena odkrito pogovorit in poslušati en drugega. Nesoglasje sta uskladila in njun odnos se je poglobil. Komunikacija je tako še en pomembni aspekt zrelega odnosa in ohranja odnos živ. Različna mnenja ne ločujejo partnerjev, ločuje jih morebitno razvrednotenje, ki sledi različnemu mnenju.
In še za na konec: v zakon prineseta zakonca tudi svojo preteklost, nihče ne živi popolnoma v sedanjosti. Zrelost odnosa se poveča, bolj kot uspemo razrešiti naše pretekle odnose in vzorce ter se zavedamo, da sedanje odnose uporabljamo za razreševanje preteklih.
TIPI PARTNERSKIH ODNOSOV: OD NEZDRAVEGA DO ZRELEGA ODNOSA
Tipi zakona in zakonske vloge
V literaturi je veliko napisanega o zakonu med dvema partnerjema, toda današnja statistika priča o manjšanju pomena zakonske vloge pri nas. Danes je vse pogostejši dolgotrajni odnos med partnerjema, ki ni sklenjen z zakonom. Po mojem mnenju lahko v literaturi, ki raziskuje značilnosti in odnosnosti v zakonu, vidimo značilnosti in vzporednice v dolgotrajnem partnerskem odnosu, ki je značilen v sodobni družbi. Zato nimam v nadaljevanju v mislih samo odnosa med dvema zakoncema, ampak tudi dolgotrajen odnos med partnerjema, ki nista poročena.
Brajša loči dva tipa zakona, in sicer:
- Odnosno-enostransko zadovoljujoč zakon:
v tem zakonskem odnosu je vse podrejeno enemu zakonskemu partnerju, med njima ni enakopravnega zadovoljevanja potreb. Posamezni partner v tem odnosu ni samostojna, celovita oseba, ampak je kot predmet namenjen uporabi drugega partnerja. V takem odnosu prevladuje medsebojno izrabljanje, kjer je vse podvrženo funkcionalnosti in koristnosti. Odkrite konfrontacije v tem odnosu ni, vsak izmed partnerjev varuje svoje ‘karte’, ki mu omogočajo (priti na) boljši položaj. V tem odnosu vlada lažna harmonija, konflikti pa izbruhnejo le v primeru večjih kritičnih trenutkov. Iz tega se lahko razvijejo različne zakonske vloge. Pod zakonsko vlogo razumemo medsebojno pričakovano vedenje partnerjev. Vloga posameznega zakonskega partnerja naj bi zagotovila, izpolnila in utrdila osebnost drugega partnerja (narcistične potrebe), ponovila ter dokončala za drugega partnerja v preteklosti pomemben, vendar nerešen odnos (transferne potrebe) ter zagotovila zavezništvo ob ogroženosti (zavezniške potrebe).
Vloge:
- Popolna podobnost partnerju; mnogi od zakonskega partnerja pričakujejo, da bo natančna kopija njihovega vedenja, idej, ambicij, spolnih pričakovanj itd. Ti partnerji ne prenesejo različnosti in jo pojmujejo za nezvestobo ter pomanjkanje ljubezni. Partnerje prisilijo, da so enaki, sami pa se težko sprijaznijo z različnim mesečnim dohodkom, izobrazbo itd. Značilnost tega zakona je neprilagodljivost in posnemanje, cilj pa je v drugem partnerju utrditi to, v kar prvi partner ni povsem prepričan.
- Vsiljevanje idealizirane kopije samega sebe se dogaja, ko od partnerja zahtevamo, da postane vse tisto, kar sami nismo mogli ali uspeli postati. Od njega pričakujemo, da bo pametnejši, uspešnejši, spretnejši itd. Živimo od njegovega uspeha in napredovanja, mi pa se hvalimo z njegovimi uspehi in s tem napredujemo sami. Njegovo ljubezen do nas merimo z njegovim uspehom, ob neuspehu pa ga vse manj spoštujemo, vse bolj nas jezijo njegove lastnosti, ne vidimo ga več kot ustreznega partnerja za nas.
- Poznamo pa tudi obraten primer, kjer od partnerja pričakujemo, da ne bo boljši od nas in s tem ohranjamo svojo veljavo. Iz dneva v dan mu kažemo, da je slabši od nas, prisilimo ga, da nam verjame, da brez nas ne bi mogel obstajati. S partnerjevo ‘šibkostjo’ ohranjamo občutek naše moči. S tem, ko mu pomagamo, ga delamo še bolj šibkega, na vzven živimo za partnerja, v resnici pa ga uporabljamo za ohranjanje sebe in svojega položaja.
- Partner nam lahko služi tudi kot projekcijsko platno. Partner se namesto nas vdaja alkoholu, je namesto nas prostaški, krši zakone, se vede asocialno, vendar mu vse oproščamo. Drugi zaradi tega sočustvujejo z nami, sami pa kontroliramo zavrte in negativne impulze v nas. Samo navzven želimo, da se partner spremeni, v resnici pa nam to ustreza. S pomočjo partnerja smo namreč lahko pokvarjeni in slabi brez vesti in kazni. Partner je negativen zato, da bi mi lahko obvarovali svojo pozitivnost.
- Vsiljevanje vlog roditelja. Od partnerja pričakujemo, da bo prevzel vlogo našega starša. Tako dolgo vztrajamo v tem, da je naš starš, dokler tega v resnici ne začne početi. Narekujemo mu, kako naj se vede do nas, razlog pa tiči v tem, da želimo obračunati s svojo preteklostjo. Na tak način pa se ne odzivamo na dejanskega partnerja, ampak na tistega, ki ga predstavlja. Zakonski partner tako postaja nadomestek drugega.
- Vloga zaveznika v smislu, da skupaj s partnerjem obvladuješ in se boriš proti svojim sovražnikom. Pogosto se zakon ustvari za to, da bi se pred nečem zavaroval in bil skupaj močnejši proti sovražniku. Pomembno postane le tisto, kar se dogaja zunaj zakona, kar pa izčrpava zakon in se ne posveča notranjim odnosom. Zakon se ohranja s pomočjo tretjega, ki je skupen sovražnik, če kdo od partnerjev preneha igrati igro, zakon razpade. Notranja praznina se tako kompenzira z zunanjim dogajanjem.
2. Odnosno-obojestransko zadovoljujoč odnos:
Služi obema partnerjema, ker enakopravno zadovoljujeta svoje potrebe. Tu gre za odkrito konfrontacijo različnosti, ki jih ne prikrivata ali žrtvujeta, ampak med njima poteka kompromisno usklajevanje. Gre za recipročno in obojestransko zadovoljevanje potreb. Pogoj za to je razvita lastna in partnerjeva identiteta, ki omogoča prepoznavanje lastnih in tujih potreb. V takem zakonu ostajamo zato, ker si tega želimo, in ni nobene potrebe po nekom tretjem, kar navadno vodi v nezvestobo (Brajša 1982). Za partnerstvo je značilna recipročnost in vzajemnost v odnosu, podobno kot se to dogaja v diadnih odnosih med starši in otroci. Za ljubezenski partnerski odnos je značilno pozitivno vzajemno vrednotenje, katerega posledica so dobri odnosi med partnerji (Musek 1995). Seveda se je potrebno zavedati, da sta to dve skrajnosti v zakonskih odnosih, stvaren zakon je navadno mešanica obeh odnosov.
Zanimiva pa je tudi razdelitev zakonskih tipov, ki sta jo na podlagi njune raziskave oblikovala Olson in Fowers (1993). Avtorja ločujeta pet zakonskih tipov:
- Mrtvi zakon (‘devitalized couples’): pri teh parih izgleda, da so konstantno nezadovoljni s svojim zakonom. V raziskavi je bila ta skupina tudi najbolj obsežna, kar pa je najverjetneje posledica, da je bila raziskava del družinske terapije. Posamezniki v teh parih so mlajši, manj izobraženi, imajo poklic z nižjim statusom, nižji dohodek, moški del para ima v tej skupini pogosto dve službi. Pari so bili poročeni krajši čas, tako da so bili manj časa vajeni zakonskega življenja, v njihovi skupini je bilo več parov z različnim verskim ozadjem ali raso. Večina teh parov je razmišljala o ločitvi in so bili na splošno z zakonom nezadovoljni. Ti pari so se ločevali dvakrat pogosteje kot pari v konfliktnem zakonu in soimeli desetkrat več možnosti za ločitev kot pari v drugih tipih. Eden od petih partnerjev v tej skupini je bil v svojem življenju že enkrat ločen.
- Konfliktni zakon (‘conflicted couples’): zakonci v tej skupini imajo navadno enakopravno porazdeljene vloge, religija je pomemben del odnosa. Težave pa nastopijo pri sposobnostih za komunikacijo in reševanje sporov. Ti pari imajo, podobno kot prejšnja skupina, nižjo izobrazbo, delavni status in dohodek, prav tako so mlajši in pred kratkim poročeni. Oba partnerja sta razmišljala o razvezi in sta bila na splošno nezadovoljna z zakonom, vendar se je ločitev redkeje dejansko zgodila.
- Tradicionalni zakon (‘traditional couples’): v primerjavi z drugimi tipi je bil ta tip najbolj zadovoljen s svojim načinom vzgoje otrok. Par se je v večini strinjal, kakšno mesto naj v družini postavi religiji, rezultati so pokazali, da religijo vidijo kot pomemben aspekt zakona. Ta skupina je mlada, ampak je poročena dlje časa in ima več otrok kot drugi tipi zakonov. Žene so bile redkeje zaposlene polni delavničas. Ta skupina je imela tradicionalni pogled na poroko, zato je bil le 1% parov poročen že prej. Po večini niso razmišljali o ločitvi, oba partnerja sta poročala o vsesplošnem zadovoljstvu v večini primerov.
- Harmoničen zakon (‘harmoniouc couples’): ta skupina je bila v primerjavi z drugimi skupinami zakonskih tipov najmanj usklajena v starševstvu. Skupina je bila starejša, poročena krajši čas in je imela najmanj otrok v primerjavi z drugimi tipi. Bili so bolj izobraženi in imeli višji delovni status. Moški so imeli manjši dohodek, kot je bilo pričakovano za moške v tej raziskavi, ženske pa višjega. Te so bolj pogosto kot ženske v drugih skupinah delale polni delavničas in bile redkeje nezaposlene. Tričetrtine parov ni razmišljalo o ločitvi, kar 94% jih je bilo na splošno zadovoljnih z zakonom, posledično se je ločilo manj kot 1% parov iz te skupine.
- Vitalni zakon (‘vitalized couples’): najvišja stopnja zadovoljstva v zakonu velja za ta tip zakona. Ta par je bil na sploh sprijaznjen z navadami in osebnostjo partnerja, zadovoljen je bil z njunim komuniciranjem v zakonu in sposoben konstruktivno razreševati konflikte. Pari v tej skupini so bili starejši, poročeni dlje časa, z višjo izobrazbo in delavnim statusom ter dohodkom. Možje so redkeje imeli dve službi in so pogosteje delali polovični delavni čas. Noben od partnerjev ni razmišljal o ločitvi, poročali so o vsesplošnem zadovoljstvu z zakonom, nihče od njih se ni ločil (Olson in Fowers 1993).
Zmotna prepričanja in zreli zakon
Danes so ločitve pogoste. Zanašanje na romantič ni mit, da bo ljubezen premagala vse težave, najverjetneje pomeni njen propad. Mnogi se zavedamo, da je potrebno na odnosu delati, vendar nam ni povsem jasno, kaj moramo narediti. Veliko parov ostaja v nesrečnih odnosih. Če zraven prištejemo še razpadle odnose, preden so ti sploh prišli do poroke, dobimo veliko neuspelih odnosov. Ločitvena statistika je le en delček tega, ki je viden (Tysoe 1997).
Pet nerealnih pričakovanj, ki jih po Eidelsonu in Epsteinu ljudje lahko prinesejo v odnos:
- Nesoglasje je destruktivno: čeprav nesoglasja prinašajo konflikte, to še ne pomeni, da konflikt predstavlja pomanjkanje ljubezni. Osebe s tem prepričanjem se navadno poskušajo konfliktom ali neposredni komunikaciji izogniti, kar pa lahko prinaša dodatne težave.
- Branje misli: partnerja, tudi če se imata zares rada in drug drugega poznata, ne moreta pričakovati, da bo drugi slutil njegove potrebe in želje ob odsotnosti odkrite komunikacije. Oseba, ki to od partnerja pričakuje, je razočarana in nezadovoljna, ko se partner ne odzove tako, kot bi želela, s tem se stopnjujejo nesporazumi in konflikti.
- Partner se ne more spremeniti: prepričanje, da partner ne more spremeniti sebe ne kvalitete odnosa je destruktivno zato, ker ne daje nobenega upanja, da je probleme močrešiti. Oseba s tem prepričanjem bo verjetno manj vlagala v vezo in bo naredila manj aktivnih poskusov, da bi konstruktivno reševala konflikte.
- Perfekcionizem v spolnosti: če vidimo spolnost kot nek projekt, ki ga je potrebno do konca izpeljati, lahko to ob ‘neuspehu’ povzroči negativna čustva, napetosti in odpor do spolnosti, kar zmanjša spolno odzivnost in užitek.
- Spola se med seboj razlikujeta: Prepričanje, da se moški in ženske bistveno razlikujejo po osebnosti in potrebah v odnosu, je lahko disfunkcionalno za odnos, kar bo verjetno spodbudilo stereotipno gledanje na partnerja in zmanjšalo obč utljivost za njegove posebne želje in značilnosti (Tysoe 1997). Mnogi verjamejo, da bo zakon naredilčudež v njihovem življenju in da bodo po zakonu že sami po sebi preplavljeni s čustvi neizmerne sreče. Pretirana pričakovanja lahko vodijo v razočaranje. Pri sklepanju zakona je potrebno upoštevati partnerjeve in svoje lastnosti, zlasti tiste, ki so pomembne za sklepanje zakonske zveze, kajti z zakonom se partnerjeve lastnosti, ki so nam pred njim šle na živce, ne bodo spremenile (Čerin in dr.1983). Za ljubezenski odnos verjetno ni tako pomembna natančna razčlenitev in ujemanje osebnostnih atributov dveh ljudi, ampak način, kako se dve osebnosti ujemata kot ‘tim’ ter kako njun odnos oba zadovoljuje (Tysoe 1997). Tako zrelost za zakon ni odvisna od lastnosti posameznega partnerja, njegove fiziče podobe ali psihične zrelosti, ampak od sposobnosti obeh partnerjev za kvaliteten in obojestransko zadovoljujoč odnos (Brajša 1982).
Aspekti zrelega zakona
- Oba zakonca morata biti sposobna za tak odnos, odnos, v katerim se izmenjavajo vloge dajanja in sprejemanja, subjekta (ontološki odnos) in objekta (funkcionalni odnos), pobudnika in stabilizatorja itd. Le v takem odnosu sta partnerja zavoljo tega, ker želita biti v njem, ne pa zato, ker morata.
- Potreba po uravnoteženju ter funkcionalnega odnosa.
- Priznavanje pravice do individualnosti in ločenosti. Vsak partner se mora sam odločiti, ali želi ostati v odnosu in se zaradi sebe odločiti za ohranitev odnosa. Nezrelo je, da partnerja z različnimi neodnosnimi sredstvi vežemo nase.
- Prostor za to, kar se dogaja v sedanjosti, pa tudi za preteklost in prihodnost. V zakon prineseta zakonca tudi svojo preteklost, nihče ne živi popolnoma v sedanjosti, ampak vsi uporabljamo sedanjost za to, da bi rešili svojo preteklost. V naših sedanjih odnosih smo toliko bolj prisotni, kolikor bolj smo rešili svoje pretekle odnose. S tem mislimo tudi uspešno razrešitev odnosa s starši, ki vsak zakon močno obremenjujejo. Zakon pogosto ne služi ničemur drugemu kot dokončanju teh odnosov, kar pa ga zelo obremenjuje in ne daje prostora za novo odnosnost. Uporabljamo sedanje partnerje in odnose, da bi ublažili ali sprostili napetost, ki so jo povzročili nerešeni konflikti v preteklih odnosih. Zrelost za zakon je toliko večja, kolikor bolj rešimo naše pretekle odnose in se zavedamo, da sedanje odnose uporabljamo za razreševanje preteklih. Pomembno je, da skupaj s partnerjem v zakonu prediskutiramo škodljive vplive preteklih odnosov na sedanje zakonsko življenje.
- Sposobnost za prepir in konfrontacijo ter skupno reševanje medosebnih problemov na zadovoljiv način za obe strani.
- Dopuščanje šibkosti, iskanje pomoči, dopuščanje vedenja ‘majhnega otroka’, kar ne pomeni, da partner ostaja v tem stanju. To je pravica obeh partnerjev, ne samo žensk, ampak tudi moških, ki prav tako potrebujejo tolažbo in podporo. To je tudi pogoj za uspešno spolno življenje v zakonu. Biti kdaj pa kdaj otrok je pogoj za to, da ostanemo odrasli.
- Dovoliti drugemu, da ohrani doživljanje sebe in da mu ne vsiljujemo tega, kako ga doživljamo mi, kar omogoča tudi konstruktivno prepiranje. Različna mnenja ne ločujejo partnerjev, ločuje jih morebitno razvrednotenje, ki sledi različnemu mnenju.
- Razvita identiteta obeh partnerjev.
- Ohranjanje odnosa bi lahko označili tudi kot ohranjanje komunikacije, ki je tista, ki ohranja odnos živ, tako po enistrani zrelost za zakon pomeni tudi sposobnost za komuniciranje (Brajša 1982).
*Za reference glej moje diplomsko delo Vpliv partnerskega odnosa staršev na lastni partnerski odnos.
ALEKSITIMIJA: ZAKAJ NEKATERI LJUDJE TEŽKO PREPOZNAJO IN IZRAŽAJO ČUSTVA?
Če za trenutek pogledamo skozi grške naočnike besedo “aleksitimija”, v njej lahko odkrijemo sledečo sestavljanko: ‘a’ pomeni pomanjkanje, ‘leksi’ pomeni beseda ter ‘timija’ pomeni čustva. Kar pomeni nezmožnost verbalizirati ali prepoznati čustva pri sebi ali pri drugih ljudeh. Aleksitimija ni diagnoza ali psihična motnja. Povezujemo jo z več boleznimi kot na primer avtizem, depresija, motnje hranjenja, psihosomatske bolezni, post traumatsko stresno motnjo itd.
Za primer si lahko vzamemo Tomaža, ljubečega človeka, ki mu je umrl oče. Kljub situaciji, ki bi navadno sprožala močna čustva, pa Tomaž še nekaj tednov ob misli na očeta ni začutil ničesar, čeprav ga prijatelji in družinski člani opisujejo kot skrbnega in čustvenega človeka. To stanje bi lahko opredelili kot začasno stanje aleksitimije, ki jo navadno sproži pretresljiv dogodek.
Poznamo tudi drugo vrsto aleksitimije, ki je trajna in za katero nekateri strokovnjaki menijo, da je del človekove osebnosti. Tomažev sodelavec Aljaž izhaja iz neurejene družine. Ljudje Aljaža doživljajo kot uspešnega, inteligentnega podjetnika, vendar preveč premišljenega. V čustvenih situacijah se ne znajde, težko razume občutja drugih, nanje se ne odzove in posledično deluje hladno.
Raziskave potrjujejo, da ima aleksitimijo manj kot 10% prebivalstva. V primerjavi z ženskami naj bi aleksitimijo imelo več moških. Kar je lahko rezultat tega, da ženske vzgoja spodbuja pri izražanju čustev, medtem ko je pri moških ravno obratno. Slednje pa ne velja za prepoznavanje čustev. Tu je namreč procent med spoloma enak.
Različni družini isti rezultat
Poglejmo si iz kakšnega družinskega okolja je izhajal Aljaž. Bil je edinec staršema, ki si med seboj nista izkazovala čustev. Nista se ljubkovala, prav tako se pred njim nista prepirala. Čeprav je Aljaž začutil, da med staršema nekaj ni v redu, sta ga starša odslovila s trditvijo, da je vse v redu. Aljaža ni nihče spodbujal naj izraža svoja čustva. V takem ozračju je Aljaž preživel svojo mladost. Sedaj ima v odraslosti probleme z navezovanjem stikov in ohranjanja odnosov.
V Aljaževi soseski živi družina Novak. Lea je otrok ločenih staršev. Oče je odšel, ko je bila Lea stara dve leti. Njena mama se je na novo poročila z Leinim očimom. Očim jo je od malega ter vse do konca najstniških let, ko je Lea odšla študirat v drugo mesto, spolno zlorabljal. Njena mama se je zatekla v alkohol ter Lee ni zaščitila pred nasilnim očimom. Nanjo je pogosto vpila in njena čustva ni imela potrpljenja. Ko je Lea skušala izraziti svoja čustva, je naletela na mamino jezo in kritiko.
Zgoraj sem opisala zgodbi dveh ljudi, ki sta izhajala iz neurejenih družinskih razmer. Oba imata v odraslosti težave s čustvovanjem. Do slednjega lahko pride v različnih disfunkcionalnih družinah. Ni nujno, da iz takega okolja zraste prav alesitimija. Aljaž in Lea bi lahko razvila kakšni drugi obrambni mehanizem, ki bi jima omogočil preživetje v travmatičnem okolju.
Vzroki bolj strokovno
Razlogi za aleksitimijo niso popolnoma znani. Zgodnja raziskovanja so aleksitimijo pripisovala slabši povezavi med desno in levo možgansko hemisfero. Desna hemisfera je aktivna pri intuiciji, čustvih, domišljiji, prostorskemu presojanju in umetnosti, medtem ko je leva zaslužna za govor, branje, pisanje, logično razmišljanje itd. Čustveni impulzi potujejo iz desne hemisfere v levo in obratno. Slabšo povezavo med desno in levo hemisfero imajo pogosto ljudje s psihično motnjo.
Drugi razlog so strokovnjaki iskali v okolju. Če je odrasli nezmožen prepoznati in izraziti čustveno stanje otroka, bo kasneje tudi otrok imel probleme na tem področju. Ko so se pri Tomaževih doma igrali družinsko igro, je Tomaž ob porazu postal žalosten in je pričel jokati. Mama je njegovo žalost prepoznala in ga vprašala zakaj joka. Tomaž ji je odvrnil, da je žalosten, ker je izgubil igro. Mama ga je stisnila k sebi in mu povedala, da včasih ljudje izgubijo, spet drugič zmagajo. Tako je bila njegova žalost prepoznana in sprejeta. Pri Aljažu je oče ob podobni situaciji odreagiral drugače. Ko je Aljaž zaradi poraza začel jokati, ga je oče grobo zavrnil, da naj ne bo taka cmera, saj je samo igra. Da je bila mera polna, mu je zagrozil, da če misli še naprej jokati, naslednjič z njim ne bo več igral kart. Tako Aljaž tudi v kasnejših letih ob porazu ni več čutil žalosti.
Nasplošno so razlogi za aleksitimijo so najverjetneje kombinacija med faktorjem okolja, genetskim ter nevrološkim faktorjem.
Kako prepoznati aleksitimijo?
Pri aleksitimiji lahko težave razdelimo na štiri večja področja, in sicer:
Težava pri prepoznavanju in govorjenju o čustvih
Leo je dobra prijateljica na fakulteti vprašala kako se počuti ob dejstvu, da je odraščala v neznostnih družinskih razmerah. Odvrnila je, da ne ve, kaj naj reče. ‘Nič posebnega, verjetno so ostali odraščali še v težjih okoliščinah.’ Ljudje z aleksitimojo ponavadi vztrajajo, da nimajo nobenega problema in si pogosto nadanejo masko sreče. Po Leino je bilo vse v redu. V družini ni doživela večjih pretresov in razočaranj. Ni ji bilo jasno kakšna čustva so v resnici pod njeno masko navidezne sreče.
Težava pri ločitvi med čustvi in telesnimi reakcijami
Med aleksitimijo in psihosomatskimi motnjami obstaja povezava. Ljudje s psihosomatskimi težavami imajo dvakrat več karakteristik aleksitimije kot ostali. Primer psihosomatike je kronični gastritis. Lea je bila pod hudim stresom. Mama je pritiskala nanjo, da naj se vrne domov in pusti fakulteto, saj je imela težave pri učenju. Profesor ji je dal še zadnjo priložnost. Lea je bila v strahu, da se bo ponovno mogla vrniti domov k svoji družini, česar si ni želela. Že več tednov jo je mučil gastritis. Ko jo je prijateljica opozorila na povezavo med stresom in gastritisom je Lea odvrnila, da je to nemogoče.
Zmanjšana zmožnost domišljije in fantaziranja
Lea je bila otrok z veliko domišljije. Ko so njene otroške zamislice naletele na jezen odziv mame jih je kaj hitro opustila. Kot omenjeno je domišljije domena desne možganske hemisfere. Zaradi slabe povezave se ti impulzi naj ne bi pretvorili v verbalni center leve hemisfere. Posledica je težava pri izražanju in govorjenju o fantazijah.
Raje se osredotočijo na zunanje dogodke kot da bi govorili kaj se dogaja v notranjosti
Lea velja za racionalno osebo, ki težko govori o svojih čustvih. Ko jo je na univerzitetni zabavi prevaral fant se o tem s prijateljico ni želela pogovarjati. Raje je razglabljala kako lepo so bile oblečene ostale punce, kakšna glasba bi ji bolj odgovarjala ter na katero zabavo bosta šli nocoj. Skratka, kot da se v njenem čustvenem svetu, ne bi zgodil pretres ob boleči novici o varanju.
Problemi v odnosih
Aleksitimija povzroča probleme v partnerskih odnosih, saj se posamezniki izogibajo intimnih čustvenih odnosov. Če pa že imajo odnos, so navadno podrejeni, dominantni ali neosebni. Omenjene pozicije jim omogočijo, da njihov odnos ostane na površinski ravni in niso deležni pristne intimnosti. Kar negativno vpliva na zadovoljstvo med partnerjema. Lea je bila s fantom, ki jo je prevaral v partnerskem odnosu eno leto. V tem odnosu je bila Lea v podrejenem položaju. O svojih željah in potrebah ni govorila, večino jih tudi ni prepoznala. Počela je vse tisto kar ji je fant naročil, saj se ni znala postavit zase. V odnos ni vnašala svojih čustev in svojih zahtev ter želja. Tako je bil odnos podoben odnosu otrok-starš. S tem se je nezavedno zavarovala pred pristnim enakovrednim intimnim odnosom med žensko in moškim.
Aleksitimija pa se ne pojavlja samo v partnerskih odnosih, ampak v vseh, tudi službenih. Nekateri posamezniki delajo v podjetjih, kjer je kontrola čustev norma. To lahko na prvi pogled izgleda kot aleksitimistično obnašanje, vendar posameznik nima aleksitimije. Skozi leta pomanjkanje samoizražanja lahko postane del njihovega življenja. Pri tem pa izgubijo svojo pravo identiteto.
Testirajte se
Na sledečem internetnem naslovu lahko naredite test za aleksitimijo. Vprašalnik je sestavljen iz 37 vprašanj, ki se dotikajo glavnih karakteristik aleksitimije. Preden začnete reševati vprašalnik, si lahko izberete angleški, nemški ali španski jezik.
Več o izražanju čustev, pa v moje intervjuju o čustvenem zavedanju TUKAJ.
POŽELENJE: KAJ NAS PRIVLAČI IN ŽENE NAPREJ?
Poželenje je vsem poznan občutek, ki nas prevzame in motivira, da osvojimo objekt našega poželenja. Do nekaterih stvari lahko občutimo tako močno poželenje, da nam »zamegli razum«. Pri nekaterih posameznikih lahko vodi tudi do obsesivnega vedenja. Poželenje se največkrat prebuja v kontekstu spolnosti, vendar to ni edino področje, kjer občutimo poželenje. Poželenje se prebudi tam, ko si neko stvar po-želimo.
O poželenju
Poželenje je hrepenenje po neki stvari, osebi ali izidu, ki nas aktivira, da željo potešimo z dosego želenega cilja. Motivacijska spodbuda, ki jo zbuja poželenje, je že dolgo poznana. Poželenje naj ne bi bilo čustvo, ampak izhaja iz naših telesnih potreb. Je univerzalno in nas spodbuja, da težimo k sreči, zdravju, varnosti in socialnemu zadovoljstvu. Raziskave so pokazale, da se ob občutku poželenja aktivirajo enaka možganska področja kot pri uživanju kokaina.
Kadar občutimo (spolno) poželenje, naše telo ustvarja hormon oksitocin. Tako imenovani ‘hormon ljubezni’, se sprošča med spolnim odnosom, med tem ko doživljamo orgazem, med rojevanjem in dojenjem. Hormon povzroča občutek večje povezanosti, zaupanja, sočutja. Obstaja verjetnost, da zaradi tega hormona postanemo zasvojeni z našim partnerjem, kar so psihologi poimenovali kar oksitocinska vez. Raziskave so pokazale, da so se ženske po porodu, bolj vključevale v različne aktivnosti, v primerjavi z drugimi ženskami. Razlog naj bi tičal prav v hormonu. Oksiticin pa ni edini hormon, ki vpliva na prebujenje spolnega poželenja. Za to nalogo poskrbi tudi testosteron, ki poveča spolno poželenje, vzdržljivost in mišično maso. Njegovo pomanjkanje vpliva na zmanjšano poželenje, težave z erekcijo, potrtost, depresijo in utrujenost.
Poželenje naj bi temeljilo izključno na fizični privlačnosti in domišljiji in je bolj sorodno zaljubljenosti kot ljubezni. Seveda pa je lahko razlog za to, da se je med dvema osebama sploh razvil ljubezenski odnos.
Zanimivo raziskavo na področju poželenja je izvedel Steven Reiss. Izsledki njegove raziskave, so pokazali, da imamo ljudje 16 oblik poželenj, ki motivirajo naše vedenje in oblikujejo našo osebnost. Tako naj bi med drugim posameznik imel po-želenje po učenju, lojalnosti tradicionalnim vrednotam (čast), socialnih pravicah, individualnosti, stabilnem okolju in varnosti, vplivu in moči, telesni aktivnosti, spolnosti in lepoti, varčevanju, druženju, tekmovanju in postaviti se zase. Če pogledamo na naštete potrebe lahko vidimo, da skoraj v celoti zajemajo naše vedenje, želje in močno vplivajo na oblikovanje naših osebnosti.
Afrodiziak
Večini izmed nas je poznan vpliv hrane na naše telo. Ne samo, da hrana vpliva na našo telesno težo in počutje, ampak tudi na telesne procese, ki se dogajajo v naših telesih. Čokolada tako povečuje hormon sreče-dopamin. Katera hrana pa vpliva na poželenje? Zanimivo je, da na spolno poželenje moškega in ženske, ne vpliva nujno ista hrana. Nekatera hrana je pri prebujenje ženskega (moškega) poželenja uspešnejša. Hrana spodbuja kroženje krvi po telesu in vzdraži živčni sistem, ki povzroči večjo prekrvavitev spolnih organov in posledično dvig spolnega nagona. Če vas požgečkam le s par živil, ki spodbudijo naše poželenje:
–šparglji vsebujejo folno kislino, ki je ključ za dvig spolnega poželenja. Folno kislino, katere drugo ime je vitamin B9, naše telo potrebuje za proizvajanje novih celic. Ime izhaja iz besede folium, ki po latinsko pomeni list. Tako ste lahko že ugotovili, da je listnata zelenjava glavni vir te kisline.
–fige so kot afrodiziak poznane že od grških časov, v ta namen jih je uporabljala tudi Kleopatra. Njihova oblika naj bi spominjala na ženske spolne organe.
–ostrige vsebujejo cink, ki tako pri moškem kot ženski prebuja poželenje. Vonj ostrig je podoben ženskim feromonom. Cink v telesu sodeluje pri pomembnih fizioloških funkcijah, med drugim tudi pri sinteza genskega materiala in tvorbi novega tkiva, zato je pomemben za našo rast in razvoj.
Kako jim uspe?
Z našim poželenjem pa se že dolgo poigrava oglaševalka industrija. S pomočjo izsledkov psiholoških raziskav, so na bolj učinkovit način, skušali prepričati potrošnika za nakup izdelka ali storitve. To jim v grobem uspe na dva načina, in sicer, oglas v naš zbudi občutek pomanjkanja »Ali še vedno vozite star avto?«, medtem ko nam druge vrste oglasi obljubljajo dosego želenih lastnosti »Loreal, ker se cenim«. Ker pa je poželenje razumljeno po vsem svetu, v njem znamke lahko najdejo globalno priložnost. Trgovske znamke, ki resnično razumejo fenomen poželenja, lahko iz potrošnika ustvarijo zvestega kupca.
Poželenje se tako ne dotika zgolj področja spolnosti, čeprav ga v vsem njegovem zanosu verjetno začutimo ravno v ljubezenskih »dramah«. Za razmisliti je koliko se naše potrebe, želje in poželenje med seboj prekrivajo, je poželenje tisto, ki nas žene naprej ali je to naš gon po preživetju? Karkoli od tega je, je naše poželenje zagotovo zbudilo zanimanje oglaševalcev, saj so prepoznali, da se poželenje v nas tako zlahka zbudi kot tudi odide.
*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna