Tag Archive | kontroliranje partnerja

LJUBOSUMJE: ALI JE ZNAK LJUBEZNI ALI STRAHU PRED IZGUBO?

“Kje si bila, rekla si, da prideš pred pol ure. Zakaj si se pa tako lepo oblekla, če si šla samo do trgovine? Kaj mi prekrivaš?” Ali te ima res rajši, če je ljubosumen?

Kaj je ljubosumje?
Ljubosumje je čustvo, ki se odraža v negativnih mislih in občutkih. Ti temeljijo na nesigurnosti in strahu pred izgubo ljubezni osebe, ki nam je pomembna. Ljubosumje je sestavljeno čustvo in pogosto sestoji iz jeze, žalosti in gnusa.
Čustvi ljubosumja in zavisti pogosto zamenjujemo. Zavist se pojavi, ko ocenimo, da ima druga oseba nekaj kar želimo sami. Slovensko stereotipno rečeno, zavidamo sosedu, ker ima bolj zeleno travo. Za zavist sta potreba dva, medtem ko je ljubosumje trikotnik, ki temelji na strahu, da bomo zaradi vmešavanja nekoga tretjega, izgubili ljubljeno osebo. Zavist spremljajo občutki neustreznosti. Ob enem pa nam daje motivacijo, da tudi sami pridobimo stvari, ki jih ima oseba, kateri zavidamo. Ko v posamezniku vznikne zavist, se pogosto zraven rodi občutek krivde ob takem čustvu. Medtem ko ljubosumje spremlja nizka samozavest in žalost ob izgubi, dvom ter jeza ob občutku izdaje. Torej, ljubosumni so predvsem tisti, ki se sprašujejo zakaj je partner z njim, saj vendar niso tako lepi, dobri, popolni. 

Od kje izvira?
Vzrok ljubosumja je lahko resničen ali pa popolnoma izmišljen. Najpogostejši vzrok so izkušnje iz preteklih partnerskih zvez, nizko samospoštovanje in strah pred ponižanjem, ki ga izdaja partnerja prinese s sabo. Ljubosumje je čustvo, ki so ga opazili pri dojenčku v petem mesecu starosti. Nekateri trdijo, da je ljubosumje univerzalno čustvo in ni kulturno pogojeno, medtem ko drugi raziskovalci vidijo vzrok ljubosumja v kulturi.
T
eorija temelji na predpostavki, da  ljubosumje ni le naravni odziv, ampak tudi časovno in kulturno pogojeno.
Zanimivo je, da je bila med leti 1956 in 1960 ideja monogamije nesprejemljiva. Z individualizacijo in spolno revolucijo, pa je postala dogovor med partnerjema. Spremenila se je sama dinamika odnosa med partnerjema kot sam zakon na področju zakonske zveze. S tem je prej negativno poimenovanje ljubosumja zamenjalo razločevanje med zdravim in bolestnim ljubosumjem, ki velja še danes. Zoran Milivojević govori o ustreznem ljubosumju takrat, ko zares obstaja možnost, da nekdo tretji pridobi intimno naklonjenost ljubljene osebe in ko se ljubosumje izraža na družbeno sprejemljiv način.

Štirje obrazi ljubosumja
Ljubosumje se kaže v štirih vzorcih vedenja, in sicer jeza-napad. Cilj je prestrašiti, pregnati ali ponižati nasprotnika. To vedenje je največkrat naslovljen na partnerja, ki ga zaznamo kot krivega za nastalo situacijo. Pri sovraštvo-uničenje je vedenje destruktivno in usmerjena proti ljubljeni osebi ali tretjemu. Prvemu, ker nas je prevaral, drugemu zato, ker je zavestno in namerno uničil naš partnerski odnos. Vedenje je lahko tudi žalost-umik, kjer se oseba umakne iz situacije ali strah-ugajanje, kjer je osebo strah, da bo zapuščena in zato skuša ustrezati partnerju. Najverjetneje nekaj v smislu ”da se bo zavedal kaj lahko izgubi” ali ”da bo videl, da sem boljša od nje.”
Telesno se lahko ljubosumje odraža kot tresenje, vroči vali in potenje. Ljubosumna oseba se pogosto primerja s svojim tekmecem, zaslišuje partnerja, v njegovih dejanjih išče potrdila, kar lahko vodi tudi do nasilnega vedenja.

Dve zgodbi
Pri pisanju članka sem se spraševala o obeh stvari, kako se počuti pretirano ljubosumna oseba in kako ljubosumje doživlja oseba na katero je le to neupravičeno usmerjeno. Za vas sem izbrskala dve zgodbi študentk:

”Do ljubosumja prihaja, če mi nekdo, kakšne za mene pomembne stvari, ne pove in potem to zvem, ko se pogovarjam z drugimi. Verjetno ženske povemo skorja za vsak svoj korak in to potem pričakujemo od drugih. Pomembno je tudi kakšen odnos imata tvoja starša ali je ljubosumje že v družini. Ljubosumje občutim kot nekakšno notranjo vročino in tresavico, tak kot da boš lahko vsak hip počil kot bomba. Ne razmišljaš trezno, ampak kar besede in izmišljene zgodbe letijo ven iz tebe. Sploh dobro ne veš kaj govoriš, ponavadi prepoveduješ in groziš, na koncu pa se narediš kot žrtev.” opisuje Tanja. 

”Začelo se je neopazno. Na začetku se mi to ni zdelo nič takega. Sploh nisem dojela kaj se dogaja, dokler mi ni neki pogovor odprl oči. Na začetku mi je še ugajalo. Dobila sem občutek kot da mu je mar zame. Saj veš kaj pravijo, ljubosumje je izraz ljubezni. V resnici mi je vedno očital, kako ga omejujem, tako da sem se vedno spraševala, če ga res, medtem ko nisem opazila kako se v najinem odnosu počasi dušim. Spomnim se, ko sva šla ven z večjo družbo in sem se pogovarjala tudi s kolegi. Na poti domov me je obtožil, da me je en hotel poljubiti. Spraševala sem se kdo, nisem pa pomisla, da je to absurdno. Sploh ne razumem. Pa tudi, če se me drugi tip želi, kaj nisem jaz tista, ki odloča s kom bo?
Drug večji prepir je nastal, ko smo s kolegi in kolegicami šli na nočno kopanje. Ko sem mu to povedala, ker nisem imela občutka, da je s tem kaj narobe, je v njegovi glavi zgodba, da sem se šla naga kopat s tremi tipi. Tudi ko sem dve uri jokala po telefonu in se zagovarjala, da nisem nič naredila narobe, nisem dojela, da je to pretirano ljubosumje. Jezna sem, ker sem dejansko dopustila, da sva se sploh pogovarjala o tem, da to ni res.
Zanimivo mi je to, da sploh nisem občutila pretiranega ljubosumja. Vem samo, da sem se vedno slabše počutla v odnosu. Moja živahtnost je izginila. Bala sem se dobit s svojimi moškimi kolegi, ker sem se bala kako bo odreagiral. Bila sem razdvojena med tem ali mu začet lagat ali vztrajat pri resnici. Ko mi je pomemben pogovor odprl oči, da nisem jaz tista ki omejuje, ampak tista, ki jo on omejuje, sem odnos z njim prekinila.” pripoveduje Anja.

Pomoč
Zgoraj opisani zgodbi zagotovo nista osamljen primer. Če ste pretirano ljubosumni je pomembno raziskati zakaj se je ljubosumje sploh pojavilo. Zakaj smo tako negotovi vase? Vzrokov je lahko več, na primer kot otrok si gledal ljubosumna starša, kako se obtožujeta in zaslišujeta ali pa so te v osnovni šoli zbadali in imaš zelo nizko samozavest. Po tem, ko se zavedaš iz kje izvira ljubosumje je potrebno delati na vzroku. Torej v zgornjih primerih, predelati odnose v primarni družini ali delati na boljši samopodobi. To so začetni koraki pri premagovanju ljubosumja, ki zagotovo niso lahki. Če vam postane pretežko, si lahko poiščete strokovno pomoč in se v raziskovanje ljubosumja podate s podporo.

Zanimivosti

  • 30% parov zahteva ločitev zaradi ljubosumja.
  • Ljubosumje je tretji najpogostejši vzrok za umor.

ČUSTVENO IZSILJEVANJE: ZNAKI, OBLIKE IN KAKO GA PREPOZNATI

Psihološko ali čustveno nasilje vključuje verbalno nasilje (‘ti si kreten’), avtoritativno obnašanje (‘poskušaš partnerju preprečiti, da se dobiva s prijatelji’) in ljubosumje (‘partner te obtoži intimnega razmerja z ostalimi ljudmi). Čustveno nasilje poškoduje otrokovo integriteto.
Izsiljevalec skuša kontrolirati žrtev preko ustrahovanja, poniževanja, vzbujanja občutkov krivde, omejevanja, kritiziranja itd. Čustveno nasilje lahko srečamo tako v družini kot partnerskih odnosih ter na delovnem mestu. Tovrstno nasilje počasi škrta v žrtvino samozavest, da postane prepričana v svojo nevrednost. Dvomi v svoje občutke in resničnost svojih zaznav. Največkrat žrtev vztraja v takem odnosu, ker meni da je nihče drug ne bo imel rad.  

Kdo je izsiljevalec in kdo žrtev?
Izsiljevalec je v preteklosti verjetno sam bil čustveno zlorabljen. Ker ne želi ponovno izkusiti bolečine, se sam zateče k izsiljevanju. Ali nasprotno, postane žrtev izsiljevanja. Čustveno nasilje se pojavlja v družinah, kjer se ustrahujejo, ponižujejo, kritizirajo za dosego nekega cilja. Vendar ni nujno, da izsiljevalec izhaja iz take družine. Tudi pretirano razvajanje, kjer je otrok dobil vse kar je želel, ne da bi se soočil s frustracijo, ustvarja izsiljevalce.
Ljudje radi sebe vidimo kot žrtev, toda dostikrat se zgodi, da smo tudi sami izsiljevalci. Za izsiljevanje sta potrebna dva. Najpogosteje se vloge menjavajo. Enkrat smo žrtev, spet drugič izsiljujemo sami.  

S čim nas izsiljujejo?
Mia je Mihu zaupala, da staršem nikoli ni povedala, da je v mladosti ekspirementirala z drogo. Čez nekaj mesecev je Miha želel na dopust, Mia pa je svojega že porabila. Od nje je zahteval, da se zlaže, da je bolna. Temu se je uprla, toda Miha je zagrozil, da bo njenim staršem izdal njeno skrivnost.
Izsiljevalec podatke, ki smo mu jih povedali v zaupanju, pogosto izkoristi za dosego željenega. Izsiljevalci igrajo na naša čustva strahu, krivde in občutek dolžnosti. Vsem izsiljevalcem je skupen strah pred izgubo ali spremembo moči ter zavrnitvijo. Izsiljevanje jim daje vstopnico za občutek varnosti in oblasti nad drugimi. Ne glede na to kako močni so videti, jih prežemata strah in tesnoba. Ko izsiljevalcu popustimo, mu s tem sporočimo, da dejanje na nas učinkuje in mu s tem dajemo sporočilo, da ga ponovi.  

Oblike čustvene zlorabe
Čustvenega nasilja se lahko dogaja v mnogih oblikah. Nekatere je težje, spet druge lažje prepoznati. V nadaljevanju opisujem več oblik nasilja, načeloma pa se oblike med seboj prepletajo.

  1. Zanikanje
    Luka je zmerjal Anjo: ”Krava neumna, poglej se kako si grda, noben drug te ne bo imel rad.” Ko mu je Anja naslednji dan rekla, da jo je to zelo prizadelo je Luka zanikal, da je sploh kdaj izrekel te besede.
    Opisan je pogost primer zanikanja in razvrednotenja Anjinega zaznavanja situacije. Izsiljevalec lahko celo zanika, da se je dogodek sploh zgodil. Gre za zanikanje čustvenih potreb druge osebe, tudi s tem, ko jo ignoriramo, kuhamo mulo ali smo užaljeni. Minimaliziranje je ena izmed oblik zanikanja, ker izsiljevalec ne zanika dogajanja, ampak se sprašuje o primernosti naše čustvene izkušnje ali reakcije. To se odraža v besedah kot so. ”Ne pretiravaj”, ”Iz muhe delaš slona”, ”Spet paničariš”, ”Kompliciraš”, ”Preobčutljiv si” itd. Izsiljevalec tako označi naše občutke kot nepomembne, kar lahko vodi v spraševanje o pravilnosti svojih lastnih zaznav.
  1. Čustveno izsiljevanje
    Susan Forward, je v knjigi Čustveno izsiljevanje, le temu dala štiri obraze:

Kaznovalec: ”Če se boš dobival s prijatelji, te bom zapustila.” Kaznovalci najbolj jasno izrekajo svoje grožnje. Povedo nam kakšne bodo posledice, če ne bomo popustili. Z nepopuščanjem si nakopljemo njihovo jezo, ki se lahko kaže odkrito ali pa prikrito z molkom. Da bi se izognili kaznovalcu, pogosto delamo stvari, ki jih sicer ne bi- se lažemo, prikrivamo in prirejamo dejstva.
Samokaznovalec: Eva se je odločila prekiniti ljubezensko razmerje. Partner ji je zagrozil, da če bo odšla, se bo ubil. Podobno izsiljevalsko orožje samokaznovalcev je še: ”Ne prepiraj se z mano, če ne bo me kap”, ”Če ne storiš kar te prosim, bom nehala jesti” itd. Samokaznovalci grozijo s škodovanjem samemu sebi, svoji sreči in zdravju. Zanje je značilno ustvarjanje drame. Če se kaznovalci postavijo v pozicijo starša nad otrokom, se samokaznovalci postavijo v obratno pozicijo, torej otrok-starš.
Trpin: ”Ponavadi me samo pomenljivo pogleda in odide. Ko ga kasneje vprašam, kaj je bilo narobe, mi odvrne ‘nič’. Potem se morem opravičevati in ugibati kaj sem tokrat storila narobe in lahko traja dneve preden dobim odgovor.” Trpni ne škodujejo ne nam ne sebi, ampak nam dajo vedeti, da bodo trpeli, če ne bomo storili kar želijo. Pogosto so potrti, nemi in se solznih oči umaknejo, tako nas dolgo pustijo čakati, brez pojasnil, mi pa jim moramo uganiti misli.
Mučitelj: Poročen šef je ogovoril podrejeno. Vedel je, da ji je všeč in da je pripravljena zanj narediti karkoli. Tako ji je v zameno za afero obljubljal napredovanje v njeni karieri.” Mučitelji so najbolj predkani in nam obljubljajo gradove v oblakih, neskončno ljubezen, bajne vsote denarja, napredovanje po lestvici navzgor itd. Potem pa nam jasno pokažejo, da če ne naredimo kot želijo, ne bo plačila ipd.

  1. Verbalno nasilje
    Jan in Tara sta odšla s prijatelji na zabavo. Tara je začela pred vsemi razlagati, kakšen cepec je Jan, da zadnjič ni bil sposoben zlikati srajce. ”Ane, lubi, zato si pa danes malo zmečkan”. Smešenje pred ostalimi ter sarkazem sta dve izmed oblik verbalnega nasilja. Prav tako sem štejemo zmerjanje, kričanje, kritiko, grožnje, ponižujoče besede, obtoževanje ali pridigo. Če nam sogovornik neprestano posega v besedo, pomeni, ni odkrito pripravljen poslušati našega mnenja, ampak mu gre le za izražanje njegovih stališč. Zanimivo je tudi, da smo lahko žrtev nasilja, ko nam kdo vsiljuje pozitivna čustva, kot so ljubezen, naklonjenost, veselje, mi pa tega nismo pripravljeni sprejeti. Če nam sodelavec neprestano govori kako smo lepi, nam pa to ne ustreza, je lahko situacija zelo neprijetna.
  1. Ostale oblike
    Osebe, ki so v nenehnih konfliktih z drugimi ljudmi in ustvarjajo kaos, so tudi izvrševalci čustvenega nasilja. Prav tako razdražljive osebe, katerih obnašanje se neprestano spreminja in ga ne moremo predvideti. En dan mu je všeč, da si v kuhinjo postavil rože, medtem ko jih bo drug dan besno odrinil z mize. Ti izsiljevalci so pogosto ljudje odvisni od alkohola ali drog. Živeti z njimi je zastrašujoče, saj nikoli ne veš kako se bodo odzvali. To v nas povzroča anksioznost. Tudi, ko nam nekdo neprestano nerga in se pritožuje, sam pa ni pripravljen narediti nič, govorimo o nasilju nad nami. Dajanje nasvetov, analiziranje naših dejanj z namenom da nam bi pomagali so lahko dobronamerni, pri čustvenem izsiljevanju pa gre za obliko kontroliranja. Tudi dobrikanje in pomaganje je lahko izsiljevanje, če se na koncu konča s stavkom :” Saj, sem ti pomagal, zdaj pa še ti naredi tisto kar želim!”

Stop!
Prepoznati in zoperstaviti se čustvenemu nasilju ni lahka naloga, sploh če ti je takšno ravnanje ‘domače’. Če bomo odreagirali drugače kot navadno, bomo najverjetneje občutili močno nelagodje ali strah. Ali ravnam prav? Morda le malo pretiravam? S pomočjo prijateljev ali svetovanja bi bilo dobro odkriti, zakaj smo se znašli v vlogi žrtve. Do takrat pa nekaj napotkov:

  • Ko nekdo pred nas postavi neko zahtevo, mi pa pri tem čutimo nelagodnje, si vzemimo čas, da premislimo kar se je pravkar zgodilo. Čas si lahko vzamemo s stavkom kot je: ”V tem trenutku se nisem pripravljen odločiti. Dovoli, da razmislim.”
  • Ko opazimo, da nas nekdo izsiljuje je najbolje da se polastimo neobrambnih odgovorov, kot so: ”Razumem”, ”Žal mi je, da tako čutiš”, ”Se bova pogovorila, ko boš manj razburjen”, ” Lahko predlagaš kako bi to rešila.” Itd.

Sem čustveno izsiljevan? (po Susan Forward)

  • grozijo, da vam bodo otežili življenje, če jim ne boste ustregli?
  • grozijo, da bodo prekinili odnos, če jim ne ustrežete?
  • namigujejo, da se bodo zanemarili, poškodovali ali padli v depresijo, če jim ne ustrežete?
  • želijo vedno več, ne glede na to koliko jim nudite?
  • redno zahtevajo, da jim popustite?
  • vztrajno zanemarjajo vaša čustva in želje, da jim popustite?
  • dajejo radodarne obljube, ki so pogojene z vašim vedenjem in jih potem redkokdaj izpolnijo?
  • vas imajo vedno za sebične, slabe, lakomne, krute in brezčutne, če jim ne popustite?
  • vas obsujejo s priznanjem, če jim popustite, in vam ga odtegnejo, če jim ga ne?
  • uporabljajo kot orožje za dosego svojega cilja denar?

Če ste na eno samo vprašanje odgovorili pritrdilno, ste izsiljevani.

TIPI PARTNERSKIH ODNOSOV: OD NEZDRAVEGA DO ZRELEGA ODNOSA

Tipi zakona in zakonske vloge
V literaturi je veliko napisanega o zakonu med dvema partnerjema, toda današnja statistika priča o manjšanju pomena zakonske vloge pri nas. Danes je vse pogostejši dolgotrajni odnos med partnerjema, ki ni sklenjen z zakonom. Po mojem mnenju lahko v literaturi, ki raziskuje značilnosti in odnosnosti v zakonu, vidimo značilnosti in vzporednice v dolgotrajnem partnerskem odnosu, ki je značilen v sodobni družbi. Zato nimam v nadaljevanju v mislih samo odnosa med dvema zakoncema, ampak tudi dolgotrajen odnos med partnerjema, ki nista poročena.

Brajša loči dva tipa zakona, in sicer:

  1. Odnosno-enostransko zadovoljujoč zakon:
    v tem zakonskem odnosu je vse podrejeno enemu zakonskemu partnerju, med njima ni enakopravnega zadovoljevanja potreb. Posamezni partner v tem odnosu ni samostojna, celovita oseba, ampak je kot predmet namenjen uporabi drugega partnerja. V takem odnosu prevladuje medsebojno izrabljanje, kjer je vse podvrženo funkcionalnosti in koristnosti. Odkrite konfrontacije v tem odnosu ni, vsak izmed partnerjev varuje svoje ‘karte’, ki mu omogočajo (priti na) boljši položaj. V tem odnosu vlada lažna harmonija, konflikti pa izbruhnejo le v primeru večjih kritičnih trenutkov. Iz tega se lahko razvijejo različne zakonske vloge. Pod zakonsko vlogo razumemo medsebojno pričakovano vedenje partnerjev. Vloga posameznega zakonskega partnerja naj bi zagotovila, izpolnila in utrdila osebnost drugega partnerja (narcistične potrebe), ponovila ter dokončala za drugega partnerja v preteklosti pomemben, vendar nerešen odnos (transferne potrebe) ter zagotovila zavezništvo ob ogroženosti (zavezniške potrebe).
    Vloge:
  • Popolna podobnost partnerju; mnogi od zakonskega partnerja pričakujejo, da bo natančna kopija njihovega vedenja, idej, ambicij, spolnih pričakovanj itd. Ti partnerji ne prenesejo različnosti in jo pojmujejo za nezvestobo ter pomanjkanje ljubezni. Partnerje prisilijo, da so enaki, sami pa se težko sprijaznijo z različnim mesečnim dohodkom, izobrazbo itd. Značilnost tega zakona je neprilagodljivost in posnemanje, cilj pa je v drugem partnerju utrditi to, v kar prvi partner ni povsem prepričan.
  • Vsiljevanje idealizirane kopije samega sebe se dogaja, ko od partnerja zahtevamo, da postane vse tisto, kar sami nismo mogli ali uspeli postati. Od njega pričakujemo, da bo pametnejši, uspešnejši, spretnejši itd. Živimo od njegovega uspeha in napredovanja, mi pa se hvalimo z njegovimi uspehi in s tem napredujemo sami. Njegovo ljubezen do nas merimo z njegovim uspehom, ob neuspehu pa ga vse manj spoštujemo, vse bolj nas jezijo njegove lastnosti, ne vidimo ga več kot ustreznega partnerja za nas.
  • Poznamo pa tudi obraten primer, kjer od partnerja pričakujemo, da ne bo boljši od nas in s tem ohranjamo svojo veljavo. Iz dneva v dan mu kažemo, da je slabši od nas, prisilimo ga, da nam verjame, da brez nas ne bi mogel obstajati. S partnerjevo ‘šibkostjo’ ohranjamo občutek naše moči. S tem, ko mu pomagamo, ga delamo še bolj šibkega, na vzven živimo za partnerja, v resnici pa ga uporabljamo za ohranjanje sebe in svojega položaja.
  • Partner nam lahko služi tudi kot projekcijsko platno. Partner se namesto nas vdaja alkoholu, je namesto nas prostaški, krši zakone, se vede asocialno, vendar mu vse oproščamo. Drugi zaradi tega sočustvujejo z nami, sami pa kontroliramo zavrte in negativne impulze v nas. Samo navzven želimo, da se partner spremeni, v resnici pa nam to ustreza. S pomočjo partnerja smo namreč lahko pokvarjeni in slabi brez vesti in kazni. Partner je negativen zato, da bi mi lahko obvarovali svojo pozitivnost.
  • Vsiljevanje vlog roditelja. Od partnerja pričakujemo, da bo prevzel vlogo našega starša. Tako dolgo vztrajamo v tem, da je naš starš, dokler tega v resnici ne začne početi. Narekujemo mu, kako naj se vede do nas, razlog pa tiči v tem, da želimo obračunati s svojo preteklostjo. Na tak način pa se ne odzivamo na dejanskega partnerja, ampak na tistega, ki ga predstavlja. Zakonski partner tako postaja nadomestek drugega.
  • Vloga zaveznika v smislu, da skupaj s partnerjem obvladuješ in se boriš proti svojim sovražnikom. Pogosto se zakon ustvari za to, da bi se pred nečem zavaroval in bil skupaj močnejši proti sovražniku. Pomembno postane le tisto, kar se dogaja zunaj zakona, kar pa izčrpava zakon in se ne posveča notranjim odnosom. Zakon se ohranja s pomočjo tretjega, ki je skupen sovražnik, če kdo od partnerjev preneha igrati igro, zakon razpade. Notranja praznina se tako kompenzira z zunanjim dogajanjem.

    2. Odnosno-obojestransko zadovoljujoč odnos:
    Služi obema partnerjema, ker enakopravno zadovoljujeta svoje potrebe. Tu gre za odkrito konfrontacijo različnosti, ki jih ne prikrivata ali žrtvujeta, ampak med njima poteka kompromisno usklajevanje. Gre za recipročno in obojestransko zadovoljevanje potreb. Pogoj za to je razvita lastna in partnerjeva identiteta, ki omogoča prepoznavanje lastnih in tujih potreb. V takem zakonu ostajamo zato, ker si tega želimo, in ni nobene potrebe po nekom tretjem, kar navadno vodi v nezvestobo (Brajša 1982). Za partnerstvo je značilna recipročnost in vzajemnost v odnosu, podobno kot se to dogaja v diadnih odnosih med starši in otroci. Za ljubezenski partnerski odnos je značilno pozitivno vzajemno vrednotenje, katerega posledica so dobri odnosi med partnerji (Musek 1995). Seveda se je potrebno zavedati, da sta to dve skrajnosti v zakonskih odnosih, stvaren zakon je navadno mešanica obeh odnosov.

Zanimiva pa je tudi razdelitev zakonskih tipov, ki sta jo na podlagi njune raziskave oblikovala Olson in Fowers (1993). Avtorja ločujeta pet zakonskih tipov:

  1. Mrtvi zakon (‘devitalized couples’): pri teh parih izgleda, da so konstantno nezadovoljni s svojim zakonom. V raziskavi je bila ta skupina tudi najbolj obsežna, kar pa je najverjetneje posledica, da je bila raziskava del družinske terapije. Posamezniki v teh parih so mlajši, manj izobraženi, imajo poklic z nižjim statusom, nižji dohodek, moški del para ima v tej skupini pogosto dve službi. Pari so bili poročeni krajši čas, tako da so bili manj časa vajeni zakonskega življenja, v njihovi skupini je bilo več parov z različnim verskim ozadjem ali raso. Večina teh parov je razmišljala o ločitvi in so bili na splošno z zakonom nezadovoljni. Ti pari so se ločevali dvakrat pogosteje kot pari v konfliktnem zakonu in soimeli desetkrat več možnosti za ločitev kot pari v drugih tipih. Eden od petih partnerjev v tej skupini je bil v svojem življenju že enkrat ločen.
  2. Konfliktni zakon (‘conflicted couples’): zakonci v tej skupini imajo navadno enakopravno porazdeljene vloge, religija je pomemben del odnosa. Težave pa nastopijo pri sposobnostih za komunikacijo in reševanje sporov. Ti pari imajo, podobno kot prejšnja skupina, nižjo izobrazbo, delavni status in dohodek, prav tako so mlajši in pred kratkim poročeni. Oba partnerja sta razmišljala o razvezi in sta bila na splošno nezadovoljna z zakonom, vendar se je ločitev redkeje dejansko zgodila.
  3. Tradicionalni zakon (‘traditional couples’): v primerjavi z drugimi tipi je bil ta tip najbolj zadovoljen s svojim načinom vzgoje otrok. Par se je v večini strinjal, kakšno mesto naj v družini postavi religiji, rezultati so pokazali, da religijo vidijo kot pomemben aspekt zakona. Ta skupina je mlada, ampak je poročena dlje časa in ima več otrok kot drugi tipi zakonov. Žene so bile redkeje zaposlene polni delavničas. Ta skupina je imela tradicionalni pogled na poroko, zato je bil le 1% parov poročen že prej. Po večini niso razmišljali o ločitvi, oba partnerja sta poročala o vsesplošnem zadovoljstvu v večini primerov.
  4. Harmoničen zakon (‘harmoniouc couples’): ta skupina je bila v primerjavi z drugimi skupinami zakonskih tipov najmanj usklajena v starševstvu. Skupina je bila starejša, poročena krajši čas in je imela najmanj otrok v primerjavi z drugimi tipi. Bili so bolj izobraženi in imeli višji delovni status. Moški so imeli manjši dohodek, kot je bilo pričakovano za moške v tej raziskavi, ženske pa višjega. Te so bolj pogosto kot ženske v drugih skupinah delale polni delavničas in bile redkeje nezaposlene. Tričetrtine parov ni razmišljalo o ločitvi, kar 94% jih je bilo na splošno zadovoljnih z zakonom, posledično se je ločilo manj kot 1% parov iz te skupine.
  5. Vitalni zakon (‘vitalized couples’): najvišja stopnja zadovoljstva v zakonu velja za ta tip zakona. Ta par je bil na sploh sprijaznjen z navadami in osebnostjo partnerja, zadovoljen je bil z njunim komuniciranjem v zakonu in sposoben konstruktivno razreševati konflikte. Pari v tej skupini so bili starejši, poročeni dlje časa, z višjo izobrazbo in delavnim statusom ter dohodkom. Možje so redkeje imeli dve službi in so pogosteje delali polovični delavni čas. Noben od partnerjev ni razmišljal o ločitvi, poročali so o vsesplošnem zadovoljstvu z zakonom, nihče od njih se ni ločil (Olson in Fowers 1993).

Zmotna prepričanja in zreli zakon
Danes so ločitve pogoste. Zanašanje na romantič ni mit, da bo ljubezen premagala vse težave, najverjetneje pomeni njen propad. Mnogi se zavedamo, da je potrebno na odnosu delati, vendar nam ni povsem jasno, kaj moramo narediti. Veliko parov ostaja v nesrečnih odnosih. Če zraven prištejemo še razpadle odnose, preden so ti sploh prišli do poroke, dobimo veliko neuspelih odnosov. Ločitvena statistika je le en delček tega, ki je viden (Tysoe 1997).

Pet nerealnih pričakovanj, ki jih po Eidelsonu in Epsteinu ljudje lahko prinesejo v odnos:

  1. Nesoglasje je destruktivno: čeprav nesoglasja prinašajo konflikte, to še ne pomeni, da konflikt predstavlja pomanjkanje ljubezni. Osebe s tem prepričanjem se navadno poskušajo konfliktom ali neposredni komunikaciji izogniti, kar pa lahko prinaša dodatne težave.
  2. Branje misli: partnerja, tudi če se imata zares rada in drug drugega poznata, ne moreta pričakovati, da bo drugi slutil njegove potrebe in želje ob odsotnosti odkrite komunikacije. Oseba, ki to od partnerja pričakuje, je razočarana in nezadovoljna, ko se partner ne odzove tako, kot bi želela, s tem se stopnjujejo nesporazumi in konflikti.
  3. Partner se ne more spremeniti: prepričanje, da partner ne more spremeniti sebe ne kvalitete odnosa je destruktivno zato, ker ne daje nobenega upanja, da je probleme močrešiti. Oseba s tem prepričanjem bo verjetno manj vlagala v vezo in bo naredila manj aktivnih poskusov, da bi konstruktivno reševala konflikte.
  4. Perfekcionizem v spolnosti: če vidimo spolnost kot nek projekt, ki ga je potrebno do konca izpeljati, lahko to ob ‘neuspehu’ povzroči negativna čustva, napetosti in odpor do spolnosti, kar zmanjša spolno odzivnost in užitek.
  5. Spola se med seboj razlikujeta: Prepričanje, da se moški in ženske bistveno razlikujejo po osebnosti in potrebah v odnosu, je lahko disfunkcionalno za odnos, kar bo verjetno spodbudilo stereotipno gledanje na partnerja in zmanjšalo obč utljivost za njegove posebne želje in značilnosti (Tysoe 1997). Mnogi verjamejo, da bo zakon naredilčudež v njihovem življenju in da bodo po zakonu že sami po sebi preplavljeni s čustvi neizmerne sreče. Pretirana pričakovanja lahko vodijo v razočaranje. Pri sklepanju zakona je potrebno upoštevati partnerjeve in svoje lastnosti, zlasti tiste, ki so pomembne za sklepanje zakonske zveze, kajti z zakonom se partnerjeve lastnosti, ki so nam pred njim šle na živce, ne bodo spremenile (Čerin in dr.1983). Za ljubezenski odnos verjetno ni tako pomembna natančna razčlenitev in ujemanje osebnostnih atributov dveh ljudi, ampak način, kako se dve osebnosti ujemata kot ‘tim’ ter kako njun odnos oba zadovoljuje (Tysoe 1997). Tako zrelost za zakon ni odvisna od lastnosti posameznega partnerja, njegove fiziče podobe ali psihične zrelosti, ampak od sposobnosti obeh partnerjev za kvaliteten in obojestransko zadovoljujoč odnos (Brajša 1982).

Aspekti zrelega zakona

  1. Oba zakonca morata biti sposobna za tak odnos, odnos, v katerim se izmenjavajo vloge dajanja in sprejemanja, subjekta (ontološki odnos) in objekta (funkcionalni odnos), pobudnika in stabilizatorja itd. Le v takem odnosu sta partnerja zavoljo tega, ker želita biti v njem, ne pa zato, ker morata.
  2. Potreba po uravnoteženju ter funkcionalnega odnosa.
  3. Priznavanje pravice do individualnosti in ločenosti. Vsak partner se mora sam odločiti, ali želi ostati v odnosu in se zaradi sebe odločiti za ohranitev odnosa. Nezrelo je, da partnerja z različnimi neodnosnimi sredstvi vežemo nase.
  4. Prostor za to, kar se dogaja v sedanjosti, pa tudi za preteklost in prihodnost. V zakon prineseta zakonca tudi svojo preteklost, nihče ne živi popolnoma v sedanjosti, ampak vsi uporabljamo sedanjost za to, da bi rešili svojo preteklost. V naših sedanjih odnosih smo toliko bolj prisotni, kolikor bolj smo rešili svoje pretekle odnose. S tem mislimo tudi uspešno razrešitev odnosa s starši, ki vsak zakon močno obremenjujejo. Zakon pogosto ne služi ničemur drugemu kot dokončanju teh odnosov, kar pa ga zelo obremenjuje in ne daje prostora za novo odnosnost. Uporabljamo sedanje partnerje in odnose, da bi ublažili ali sprostili napetost, ki so jo povzročili nerešeni konflikti v preteklih odnosih. Zrelost za zakon je toliko večja, kolikor bolj rešimo naše pretekle odnose in se zavedamo, da sedanje odnose uporabljamo za razreševanje preteklih. Pomembno je, da skupaj s partnerjem v zakonu prediskutiramo škodljive vplive preteklih odnosov na sedanje zakonsko življenje.
  5. Sposobnost za prepir in konfrontacijo ter skupno reševanje medosebnih problemov na zadovoljiv način za obe strani.
  6. Dopuščanje šibkosti, iskanje pomoči, dopuščanje vedenja ‘majhnega otroka’, kar ne pomeni, da partner ostaja v tem stanju. To je pravica obeh partnerjev, ne samo žensk, ampak tudi moških, ki prav tako potrebujejo tolažbo in podporo. To je tudi pogoj za uspešno spolno življenje v zakonu. Biti kdaj pa kdaj otrok je pogoj za to, da ostanemo odrasli.
  7. Dovoliti drugemu, da ohrani doživljanje sebe in da mu ne vsiljujemo tega, kako ga doživljamo mi, kar omogoča tudi konstruktivno prepiranje. Različna mnenja ne ločujejo partnerjev, ločuje jih morebitno razvrednotenje, ki sledi različnemu mnenju.
  8. Razvita identiteta obeh partnerjev.
  9. Ohranjanje odnosa bi lahko označili tudi kot ohranjanje komunikacije, ki je tista, ki ohranja odnos živ, tako po enistrani zrelost za zakon pomeni tudi sposobnost za komuniciranje (Brajša 1982).

*Za reference glej moje diplomsko delo Vpliv partnerskega odnosa staršev na lastni partnerski odnos.