Tag Archive | psihoterapija in travma

ALEKSITIMIJA: ZAKAJ NEKATERI LJUDJE TEŽKO PREPOZNAJO IN IZRAŽAJO ČUSTVA?

Če za trenutek pogledamo skozi grške naočnike besedo “aleksitimija”, v njej lahko odkrijemo sledečo sestavljanko: ‘a’ pomeni pomanjkanje, ‘leksi’ pomeni beseda ter ‘timija’ pomeni čustva. Kar pomeni nezmožnost verbalizirati ali prepoznati čustva pri sebi ali pri drugih ljudeh. Aleksitimija ni diagnoza ali psihična motnja. Povezujemo jo z več boleznimi kot na primer avtizem, depresija, motnje hranjenja, psihosomatske bolezni, post traumatsko stresno motnjo itd.
Za primer si lahko vzamemo Tomaža, ljubečega človeka, ki mu je umrl oče. Kljub situaciji, ki bi navadno sprožala močna čustva, pa Tomaž še nekaj tednov ob misli na očeta ni začutil ničesar, čeprav ga prijatelji in družinski člani opisujejo kot skrbnega in čustvenega človeka. To stanje bi lahko opredelili kot  začasno stanje aleksitimije, ki jo navadno sproži pretresljiv dogodek.
Poznamo tudi drugo vrsto aleksitimije, ki je trajna in za katero nekateri strokovnjaki menijo, da je del človekove osebnosti. Tomažev sodelavec Aljaž izhaja iz neurejene družine. Ljudje Aljaža doživljajo kot uspešnega, inteligentnega podjetnika, vendar preveč premišljenega. V čustvenih situacijah se ne znajde, težko razume občutja drugih, nanje se ne odzove in posledično deluje hladno.
Raziskave potrjujejo, da ima aleksitimijo manj kot 10% prebivalstva. V primerjavi z ženskami naj bi aleksitimijo imelo več moških. Kar je lahko rezultat tega, da ženske vzgoja spodbuja pri izražanju čustev, medtem ko je pri moških ravno obratno. Slednje pa ne velja za prepoznavanje čustev. Tu je namreč procent med spoloma enak.

Različni družini isti rezultat
Poglejmo si iz kakšnega družinskega okolja je izhajal Aljaž. Bil je edinec staršema, ki si med seboj nista izkazovala čustev. Nista se ljubkovala, prav tako se pred njim nista prepirala. Čeprav je Aljaž začutil, da med staršema nekaj ni v redu, sta ga starša odslovila s trditvijo, da je vse v redu. Aljaža ni nihče spodbujal naj izraža svoja čustva. V takem ozračju je Aljaž preživel svojo mladost. Sedaj ima v odraslosti probleme z navezovanjem stikov in ohranjanja odnosov.
V Aljaževi soseski živi družina Novak. Lea je otrok ločenih staršev. Oče je odšel, ko je bila Lea stara dve leti. Njena mama se je na novo poročila z Leinim očimom. Očim jo je od malega ter vse do konca najstniških let, ko je Lea odšla študirat v drugo mesto, spolno zlorabljal. Njena mama se je zatekla v alkohol ter Lee ni zaščitila pred nasilnim očimom. Nanjo je pogosto vpila in njena čustva ni imela potrpljenja. Ko je Lea skušala izraziti svoja čustva, je naletela na mamino jezo in kritiko.
Zgoraj sem opisala zgodbi dveh ljudi, ki sta izhajala iz neurejenih družinskih razmer. Oba imata v odraslosti težave s čustvovanjem. Do slednjega lahko pride v različnih disfunkcionalnih družinah. Ni nujno, da iz takega okolja zraste prav alesitimija. Aljaž in Lea bi lahko razvila kakšni drugi obrambni mehanizem, ki bi jima omogočil preživetje v travmatičnem okolju.

Vzroki bolj strokovno
Razlogi za aleksitimijo niso popolnoma znani. Zgodnja raziskovanja so aleksitimijo pripisovala slabši povezavi med desno in levo možgansko hemisfero. Desna hemisfera je aktivna pri intuiciji, čustvih, domišljiji, prostorskemu presojanju in umetnosti, medtem ko je leva zaslužna za govor, branje, pisanje, logično razmišljanje itd. Čustveni impulzi potujejo iz desne hemisfere v levo in obratno. Slabšo povezavo med desno in levo hemisfero imajo pogosto ljudje s psihično motnjo.
Drugi razlog so strokovnjaki iskali v okolju. Če je odrasli nezmožen prepoznati in izraziti čustveno stanje otroka, bo kasneje tudi otrok imel probleme na tem področju. Ko so se pri Tomaževih doma igrali družinsko igro, je Tomaž ob porazu postal žalosten in je pričel jokati. Mama je njegovo žalost prepoznala in ga vprašala zakaj joka. Tomaž ji je odvrnil, da je žalosten, ker je izgubil igro. Mama ga je stisnila k sebi in mu povedala, da včasih ljudje izgubijo, spet drugič zmagajo. Tako je bila njegova žalost prepoznana in sprejeta. Pri Aljažu je oče ob podobni situaciji odreagiral drugače. Ko je Aljaž zaradi poraza začel jokati, ga je oče grobo zavrnil, da naj ne bo taka cmera, saj je samo igra. Da je bila mera polna, mu je zagrozil, da če misli še naprej jokati, naslednjič z njim ne bo več igral kart. Tako Aljaž tudi v kasnejših letih ob porazu ni več čutil žalosti.
Nasplošno so razlogi za aleksitimijo so najverjetneje kombinacija med faktorjem okolja, genetskim ter nevrološkim faktorjem.

Kako prepoznati aleksitimijo?
Pri aleksitimiji lahko težave razdelimo na štiri večja področja, in sicer:

Težava pri prepoznavanju in govorjenju o čustvih
Leo je dobra prijateljica na fakulteti vprašala kako se počuti ob dejstvu, da je odraščala v neznostnih družinskih razmerah. Odvrnila je, da ne ve, kaj naj reče. ‘Nič posebnega, verjetno so ostali odraščali še v težjih okoliščinah.’ Ljudje z aleksitimojo ponavadi vztrajajo, da nimajo nobenega problema in si pogosto nadanejo masko sreče. Po Leino je bilo vse v redu. V družini ni doživela večjih pretresov in razočaranj. Ni ji bilo jasno kakšna čustva so v resnici pod njeno masko navidezne sreče.

Težava pri ločitvi med čustvi in telesnimi reakcijami
Med aleksitimijo in psihosomatskimi motnjami obstaja povezava. Ljudje s psihosomatskimi težavami imajo dvakrat več karakteristik aleksitimije kot ostali. Primer psihosomatike je kronični gastritis. Lea je bila pod hudim stresom. Mama je pritiskala nanjo, da naj se vrne domov in pusti fakulteto, saj je imela težave pri učenju. Profesor ji je dal še zadnjo priložnost. Lea je bila v strahu, da se bo ponovno mogla vrniti domov k svoji družini, česar si ni želela. Že več tednov jo je mučil gastritis. Ko jo je prijateljica opozorila na povezavo med stresom in gastritisom je Lea odvrnila, da je to nemogoče.

Zmanjšana zmožnost domišljije in fantaziranja
Lea je bila otrok z veliko domišljije. Ko so njene otroške zamislice naletele na jezen odziv mame jih je kaj hitro opustila. Kot omenjeno je domišljije domena desne možganske hemisfere. Zaradi slabe povezave se ti impulzi naj ne bi pretvorili v verbalni center leve hemisfere. Posledica je težava pri izražanju in govorjenju o fantazijah.

Raje se osredotočijo na zunanje dogodke kot da bi govorili kaj se dogaja v notranjosti
Lea velja za racionalno osebo, ki težko govori o svojih čustvih. Ko jo je na univerzitetni zabavi prevaral fant se o tem s prijateljico ni želela pogovarjati. Raje je razglabljala kako lepo so bile oblečene ostale punce, kakšna glasba bi ji bolj odgovarjala ter na katero zabavo bosta šli nocoj. Skratka, kot da se v njenem čustvenem svetu, ne bi zgodil pretres ob boleči novici o varanju.

Problemi v odnosih
Aleksitimija povzroča probleme v partnerskih odnosih, saj se posamezniki izogibajo intimnih čustvenih odnosov. Če pa že imajo odnos, so navadno podrejeni, dominantni ali neosebni. Omenjene pozicije jim omogočijo, da njihov odnos ostane na površinski ravni in niso deležni pristne intimnosti. Kar negativno vpliva na zadovoljstvo med partnerjema. Lea je bila s fantom, ki jo je prevaral v partnerskem odnosu eno leto. V tem odnosu je bila Lea v podrejenem položaju. O svojih željah in potrebah ni govorila, večino jih tudi ni prepoznala. Počela je vse tisto kar ji je fant naročil, saj se ni znala postavit zase. V odnos ni vnašala svojih čustev in svojih zahtev ter želja. Tako je bil odnos podoben odnosu otrok-starš. S tem se je nezavedno zavarovala pred pristnim enakovrednim intimnim odnosom med žensko in moškim.
Aleksitimija pa se ne pojavlja samo v partnerskih odnosih, ampak v vseh, tudi službenih. Nekateri posamezniki delajo v podjetjih, kjer je kontrola čustev norma. To lahko na prvi pogled izgleda kot aleksitimistično obnašanje, vendar posameznik nima aleksitimije. Skozi leta pomanjkanje samoizražanja lahko postane del njihovega življenja. Pri tem pa izgubijo svojo pravo identiteto.

Testirajte se
Na sledečem internetnem naslovu lahko naredite test za aleksitimijo. Vprašalnik je sestavljen iz 37 vprašanj, ki se dotikajo glavnih karakteristik aleksitimije. Preden začnete reševati vprašalnik, si lahko izberete angleški, nemški ali španski jezik.

Več o izražanju čustev, pa v moje intervjuju o čustvenem zavedanju TUKAJ.

DOMIŠLJIJA: ZAKAJ JO POTREBUJEMO IN KAKO NAM POMAGA?

Domišljija je zamišljanje novih podob, ki jih (še) nismo izkusili v našem realnem življenju.  Kakšne podobe si zamišljamo v naših predstavah zavisi od našega razpoloženja. Če smo slabo razpoloženi si lahko predstavljamo, kako nas bo šef nahrulil in obratno,  če se počutimo dobro si lahko predstavljamo, kako nas bo pohvalil za našo delo.
SSKJ domišljijo definira kot »prosto kombiniranje misli in predstav in kot predstavo, »ki ni osnovana na resničnosti«. Domišljija je gonilna sila našim inovativnim zamislim, idejam, kreativnim reševanjem problemov. Uporabljamo jo, ko načrtujemo poročno zabavo, pripovedujemo pravljico za lahko noč iščemo rešitve našim težavam itd. Pomaga nam osmisliti svet, mogoče v zgodovini bolj kot danes. Kajti, danes bolj razumemo naravne pojave. Pred tem so si tako predstavljali, da je nevihta jeza bogov.
Domišljija pa ni zgolj omejena na slike v naših mislih, ampak si lahko predstavljamo tudi zvoke, okus, vonj, telesne občutke in čustva. Prav tako ne pozna objektivnih omejitev, čeprav v realnosti nimamo denarja za počitnice, si se vedno lahko predstavljamo razkošni dopust v Miamiju.
Sposobnost predstavljati si sebe v koži drugega je zelo pomembno za naše socialne odnose. Vsak poseduje neko zmožnost domišljije, pri nekaterih je visoko razvita, spet drugi jo imajo malo manj.

Otroci
Strokovnjaki so bili leta prepričani, da otrok uporablja domišljijo kot »beg iz realnosti«, saj se zaradi pomanjkanja strategij in obrambnih mehanizmov z njo ni mogel spopasti. Na nek način ga je varovala pred realnim svetom, ko je ta zanj postal pretežko razumljiv. Verjeli so, da pri določeni starosti otroci domišljijo prenehajo uporabljati, saj so sposobni bivati v realnem svetu.
Danes je pogled na to nekoliko drugačen.  Strokovnjaki menijo, da je vloga domišljije razumevanje sveta in ne beg iz njega. Za otroke je okno za učenje o ljudeh, dogodkih, razumevanja vlog, domišljija so vrata, za razmišljanje o prihodnosti -kaj boš ko boš odrasel?
Otrok se preko domišljijske igre postavi v različne vloge »gremo se igrat očija in mamico, prvo bom jaz mamica, potem pa ti«, so znani stavki, ki smo jih uporabljali tudi mi. Tako se nauči »stopiti v kožo drugega« in lažje razumeti vloge drugih do sebe. S tem vzpostavljajo zrelejši odnos do realnosti in se urijo v socialnih sposobnostih. Zanimivo je, da so opazili, da otroci, ki imajo avtizem, ne sodelujejo v domišljijskih igrah.
Ugotovili so tudi, da so otroci, ki imajo v otroštvu navideznega prijatelja bolj kreativni, imajo večjo razumevanje socialnih odnosov ter bolje predstavijo svoje mnenju ostalim ljudem. Navidezni prijatelj je lahko tudi način, kako otrok rešuje frustracije, ki jih doživlja pri odraščanju.

Domišljija in realnost
Kje so sprejemljive meje domišljije? Nekateri se zatekajo v domišljijo in ne želijo nikoli odrasti, medtem ko se drugim zdi popolnoma nesmiselna, njihovo življenje pa je predvidljiva rutina. To sta skrajni točki na domišljijskem spektru. Obstaja tudi meja, kjer posameznik ni več zmožen ločiti med njegovim namišljenim in realnim svetom. Problemi z ločevanjem realnega sveta od naših misli, se kažejo pri psihotičnih motnjah, kjer se realnost in domišljijski svet pomešata. Zanimivo je, da se mešanje med realnostjo in domišljijo dogaja tudi na ravni nekaterih kultur. Nekateri bivanje na tem svetu gledajo kot na domišljijo našega uma in obratno nekatere kulture sanje in domišljijo enačijo z realnostjo.
Neka mera povezave med našim zamišljanjem in realnim svetom verjetno resnično obstaja. Vidimo jo lahko pri psihosomatskih obolenjih, kjer si posameznik sprva v domišljiji predstavlja, da je hudo bolan, nato pa za to boleznijo resnično oboli.

Zakaj nam še služi domišljija?
Tako v otroštvu kot v odraslosti s pomočjo domišljije predelujemo stresne situacije našega življenja. Če smo kdaj doživeli, da nas je partner zapustil, so se mnogi izmed nas v mislih poigravali kako bi bilo če bi ga srečali. Kaj bi mu rekli, kako bi čutili, mogoče so ga v mislih nadrli, zavrgli, zaničevali, skratka sproščali in kazali svoje počutje in občutke.
Če je okolje v katerem odrašča otrok disfunkcionalno in zanj predstavlja jedro frustracij, se pogosto zateče v domišljijski svet. Tam si lahko predstavlja kako ima ljubeč dom, starša, ki ga imata rada ipd. S tem se umiri, domišljija mu pomaga prebroditi težke okoliščine. Če se v odraslosti, kjer lahko naredi marsikaj za spremembo svojega počutja, še vedno zateka v domišljijski svet, namesto da bi reševal težave, to lahko vodi do problema.

Vsaka domišljija ni beg, nasprotno, pri otrocih je domišljijo priporočljivo spodbujat, pravijo strokovnjaki, saj le ta veča kreativnost, omogoča da se v svetu zgodijo nove ideje, nove možnosti in nove priložnosti. Kako je z vašo domišljijo?

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna