Tag Archive | psihologija vedenja

POŽELENJE: KAJ NAS PRIVLAČI IN ŽENE NAPREJ?

Poželenje je vsem poznan občutek, ki nas prevzame in motivira, da osvojimo objekt našega poželenja. Do nekaterih stvari lahko občutimo tako močno poželenje, da nam »zamegli razum«. Pri nekaterih posameznikih lahko vodi tudi do obsesivnega vedenja. Poželenje se največkrat prebuja v kontekstu spolnosti, vendar to ni edino področje, kjer občutimo poželenje. Poželenje se prebudi tam, ko si neko stvar po-želimo.

O poželenju
Poželenje je hrepenenje po neki stvari, osebi ali izidu, ki nas aktivira, da željo potešimo z dosego želenega cilja. Motivacijska spodbuda, ki jo zbuja poželenje, je že dolgo poznana. Poželenje naj ne bi bilo čustvo, ampak izhaja iz naših telesnih potreb. Je univerzalno in nas spodbuja, da težimo k sreči, zdravju, varnosti in socialnemu zadovoljstvu. Raziskave so pokazale, da se ob občutku poželenja aktivirajo enaka možganska področja kot pri uživanju kokaina.
Kadar občutimo (spolno) poželenje, naše telo ustvarja hormon oksitocin. Tako imenovani ‘hormon ljubezni’, se sprošča med spolnim odnosom, med tem ko doživljamo orgazem, med rojevanjem in dojenjem. Hormon povzroča občutek večje povezanosti, zaupanja, sočutja. Obstaja verjetnost, da zaradi tega hormona postanemo zasvojeni z našim partnerjem, kar so psihologi poimenovali kar oksitocinska vez. Raziskave so pokazale, da so se ženske po porodu, bolj vključevale v različne aktivnosti, v primerjavi z drugimi ženskami. Razlog naj bi tičal prav v hormonu. Oksiticin pa ni edini hormon, ki vpliva na prebujenje spolnega poželenja. Za to nalogo poskrbi tudi testosteron, ki  poveča spolno poželenje, vzdržljivost in mišično maso. Njegovo pomanjkanje vpliva na zmanjšano poželenje, težave z erekcijo, potrtost,  depresijo in utrujenost.
Poželenje naj bi temeljilo izključno na fizični privlačnosti in domišljiji in je bolj sorodno zaljubljenosti kot ljubezni. Seveda pa je lahko razlog za to, da se je med dvema osebama sploh razvil ljubezenski odnos.
Zanimivo raziskavo na področju poželenja je izvedel Steven Reiss. Izsledki njegove raziskave, so pokazali, da imamo ljudje 16 oblik poželenj, ki motivirajo naše vedenje in oblikujejo našo osebnost. Tako naj bi med drugim posameznik imel po-želenje po učenju, lojalnosti tradicionalnim vrednotam (čast), socialnih pravicah, individualnosti, stabilnem okolju in varnosti, vplivu in moči, telesni aktivnosti, spolnosti in lepoti, varčevanju, druženju, tekmovanju in postaviti se zase. Če pogledamo na naštete potrebe lahko vidimo, da skoraj v celoti zajemajo naše vedenje, želje in močno vplivajo na oblikovanje naših osebnosti.

Afrodiziak
Večini izmed nas je poznan vpliv hrane na naše telo. Ne samo, da hrana vpliva na našo telesno težo in počutje, ampak tudi na telesne procese, ki se dogajajo v naših telesih. Čokolada tako povečuje hormon sreče-dopamin. Katera hrana pa vpliva na poželenje? Zanimivo je, da na spolno poželenje moškega in ženske, ne vpliva nujno ista hrana. Nekatera hrana je pri prebujenje ženskega (moškega) poželenja uspešnejša.  Hrana spodbuja kroženje krvi po telesu in vzdraži živčni sistem, ki povzroči večjo prekrvavitev spolnih organov in posledično dvig spolnega nagona. Če vas požgečkam le s  par živil, ki spodbudijo naše poželenje:
–šparglji vsebujejo
folno kislino, ki je ključ za dvig spolnega poželenja. Folno kislino, katere drugo ime je vitamin B9, naše telo potrebuje za proizvajanje novih celic. Ime izhaja iz besede folium, ki po latinsko pomeni list. Tako ste lahko že ugotovili, da je listnata zelenjava glavni vir te kisline.
–fige so kot afrodiziak poznane že od grških časov, v ta namen jih je uporabljala tudi Kleopatra. Njihova oblika naj bi spominjala na ženske spolne organe.
–ostrige vsebujejo cink, ki tako pri moškem kot ženski prebuja poželenje. Vonj ostrig je podoben ženskim feromonom. Cink v telesu sodeluje pri pomembnih fizioloških funkcijah, med drugim tudi pri sinteza genskega materiala in tvorbi novega tkiva, zato je pomemben za našo rast in razvoj.

Kako jim uspe?
Z našim poželenjem pa se že dolgo poigrava oglaševalka industrija. S pomočjo izsledkov psiholoških raziskav, so na bolj učinkovit način, skušali prepričati potrošnika za nakup izdelka ali storitve. To jim v grobem uspe na dva načina, in sicer, oglas v naš zbudi občutek pomanjkanja »Ali še vedno vozite star avto?«, medtem ko nam druge vrste oglasi obljubljajo dosego želenih lastnosti »Loreal, ker se cenim«. Ker pa je poželenje razumljeno po vsem svetu, v njem znamke lahko najdejo globalno priložnost. Trgovske znamke, ki resnično razumejo fenomen poželenja, lahko iz potrošnika ustvarijo zvestega kupca.

Poželenje se tako ne dotika zgolj področja spolnosti, čeprav ga v vsem njegovem zanosu verjetno začutimo ravno v ljubezenskih »dramah«. Za razmisliti je koliko se naše potrebe, želje in poželenje med seboj prekrivajo, je poželenje tisto, ki nas žene naprej ali je to naš gon po preživetju? Karkoli od tega je, je naše poželenje zagotovo zbudilo zanimanje oglaševalcev, saj so prepoznali, da se poželenje v nas tako zlahka zbudi kot tudi odide.

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

ZAKAJ LJUDJE LAŽEMO? PSIHOLOGIJA LAGANJA IN VRSTE LAŽI

Verjetno smo vsi kdaj lagali, mar ne? Če ne drugega smo iz vljudnosti  nekoga vprašali »Kako si?«, čeprav nas odgovor v resnici ni zanimal. Njegov površinski odgovor »dobro« pa nam kaže na to, da tudi on pozna »igro lažnega zanimanja« in nam po vsej verjetnosti ni odgovoril po resnici.

O lažeh
Laž je neresnična trditev, ki smo si jo zavestno izmislili, saj imamo od tega neko korist. Lagati začnemo nekje med četrtim in petim letom. Motivi za laganje so najrazličnejši. Največkrat lažemo zaradi strahu pred kaznijo ali ker se želimo zaščititi, zaradi slednjega je težko trditi, da so vse laži škodljive. Če se zaradi strahu nenehno lažemo in le to postane del vsakdana, se laganje spremeni v vedenjski vzorec, ki se ga je težko znebi. Lažemo lahko tudi, ker se želimo izogniti prepiru. Verjetno je vsak kdaj bežno prikimal, da se strinja s sogovornikom, ker je presodil, da si ni vredno ali pa da se mu je neprijetno, spuščati v konflikt. Tudi molk se lahko sprevrže v laganje. Strah, da nas bo nekdo zavrnil lahko vodi v laž, saj si želimo ostati priljubljeni in ljubljeni. Laž lahko uporabimo tudi kot orodje nadzora nad drugim človekom, saj oseba, ki laže po svoje oblikuje situacijo. Z lažmi lahko ohranjamo neko distanco v medsebojnih odnosih in se s tem izognemo našemu strahu pred bližino.

Laganje sebi
Zanimivo je, da ljudje ne lažemo samo drugim, ampak lahko uspešno lažemo tudi sami sebi. Mojstri laganja so lahko tako prepričljivi, da na koncu resnično verjamejo svojim lažem. Odločimo se, da bomo izgubili nekaj kilogramov, čeprav v resnici vemo, da tega nismo pripravljeni narediti, lažemo sebi in drugim, da v ponedeljek  resno začenjamo z dieto in bolj zdravim življenjskim slogom. S tem lahko izgubimo jasno razumevanja samega sebe, saj nismo več prepričani, kaj je res in kaj ne.

(Telesna) govorica in čustva Ostržka
Mnoge študije so se posvetile raziskovanju laži. Odkrili so, da laž lahko prepoznamo na podlagi telesne govorice, načina govora in čustvenega izražanja posameznika. Seveda se je potrebno zavedati, da vsak znak ne pomeni nujno, da oseba laže. Poglejmo si nekatere značilne znake pri laganju:

Telo: značilna je odsotnost očesnega stika, moč je opaziti živčnost (tapkanje z nogo, praskanje nohtov). Laganje v našem telesu povzroči ščemenje v občutljivih tkivih, zato se mnogi praskajo po vratu ali pa si rahljajo ovratnik, saj imajo v vratu neprijeten občutek. Pri  laganju se sprošča snov, zaradi katere nabrekne nosna sluznica, pospešen krvni obtok pa resnično poveča nos. Pravljica o Ostržku očitno ni popolnoma privlečena za lase. Lažnivci se tako pogosto praskajo po nosu.

Čustva: Telesna govorica pogosto ni usklajena z izražanjem čustev, prav tako je izražanje le-teh zapoznelo. »Ali me ljubiš?« in odgovor, »res te ljubim« ter nasmeh. Čustvo se ne izrazi skupaj z besedami. Prav tako ga ne pokažejo s celim obrazom, ampak samo z usti. Če se umetno nasmejemo, se smehljamo z usti, medtem ko se resničen nasmeh pokaže na celem obrazu.

Govor: na vprašanje ne odgovorijo jasno, ampak hodijo okoli kot maček okoli vrele kaše. Včasih na vprašanje sploh ne odgovorijo, ampak ti vprašanje vrnejo. Hitro spremeni vsebino pogovora, tišina v pogovorih jih moti. Lahko so obrambno nastrojeni, tako da nas začnejo oboževati, da mi lažemo, ali pa nas prepričujejo in prisegajo, da so pošteni ljudje, ki nikoli ne lažejo.

Vrste laži
Laž ni enoznačna, ampak lahko govorimo o več vrstah laži, nekatere so dobronamerne, spet druge nas ščitijo ali so blage, tretje manipulativne in škodljive. Sem spada tudi gola laž, o kater je očitno, da gre za izmišljeno zgodbo ali prirejeno resnico. Poleg nje poznamo še belo laž, ki koristi obema. Lahko bi ji rekli tudi vljudnostna laž. »Ti je všeč moja obleka?«, »Ja zelo lepa je«. Čeprav nam obleka ni všeč, sogovorniku pritrdimo, saj ga ne želimo prizadeti. Te laži so pogoste in jih mnogi sploh več ne doživljajo kot laž. Nesebična laž je, ko želimo pomagati neki osebi. Otrok, bi bil tepen, če bi oče izvedel, da si je hlače umazal tako, da je plezal po drevesih. Zato se zlažemo, da smo ga videli pasti, ko je tekel domov. Lažemo lahko tudi tako, da sicer ne izgovorimo nič lažnega, ampak izpustimo dele zgodbe. S tem zavedemo posameznika. O zavajanju govorimo tudi takrat, ko pretiravamo v svojih trditvah, »ujel sem en meter veliko ribo«. Laž pa lahko izgovorimo tudi zlonamerno, »nimam te več rad«, ko želimo doseči, bi ljubljena oseba delala tako kot si mi želimo.

Zanimivi so rezultati raziskave, ki so ugotovili, da naj bi ključno vlogo pri laganju igrala bela snov v prefrontalnem korteksu (del možganov). V preteklosti so že ugotovili povečano aktivnost prefrontalnega korteksa med laganjem. V raziskavi leta 2005 so primerjali patološke lažnivce s kontrolno skupino in ugotovili, da imajo le ti 22% več bele snovi v možganih. K temu v prid pričajo tudi raziskave, ki so ugotovili, da imajo ljudje z avtizmom manj bele snovi, kot običajni ljudje. Za njih je namreč značilno, da ne znajo lagati. Zagotovo pa večja količina bele snovi ne more biti naš izgovor za izrabljanje laganja v našo korist in manipuliranje!

 

KAKO REŠEVATI KONFLIKTE? OD PREPIROV DO RAZUMEVANJA

Konflikt je povsod okoli nas. Borimo se z našimi notranjimi konflikti, rešujemo konfliktne situacije v našem okolju, oblačimo si barvna oblačila, ki se med sabo tepejo, jemo kisle kumarice z jogurtom. Zakaj se ga mnogi tako bojijo?

O konfliktu
Veliko ljudi si predstavlja, da je konflikt fizično nasilje, vojna, nekaj skrajno neprijetnega in destruktivnega, zato se mu je bolj izogniti. Pri konfliktu gre za to, da si dve želji med seboj nasprotujeta, torej sta med seboj konfliktni. To se lahko dogaja v odnosu med partnerjema, med državama in tudi v nas samih. Ob tem nam je neprijetno, ta občutek pa traja dokler konflikta ne razrešimo.
Ovira, ki je jedro konflikta, je lahko notranja, na primer želimo si javno nastopiti, ampak imamo nepopisno tremo pred nastopanjem. Ovire pa lahko izhajajo tudi od zunaj, želimo si na počitnice, vendar so vsi apartmaji zasedeni. Konflikt lahko vidimo kot  nekaj ogrožajočega, lahko pa v njem vidimo priložnost za spoznavanje in razvoj sebe in odnosov.

Konflikt in frustracija
Konflikta in frustracije ni enačiti. Frustracija je neprijetno stanje, ki ima močnejšo intenziteto in traja dlje časa. Konflikt lahko preraste v frustracijo, če dlje časa ne najdemo rešitve zanj ali če gre za stvari, ki nam veliko pomenijo. Tako smo si od nekdaj želeli postati astronavt, vendar nismo zbrali dovolj točk za vpis na primerno fakulteto. Naše želje in realna situacija nista samo konfliktni, ampak nam to povzroča tudi veliko frustracijo, saj moremo spremeniti svojo dolgoletno željo in cilj.

Vrste konflikta
Konfliktov je več vrst, od osebnih, medonosnih, skupinskih. Zanimivo ločevanje konflikta je na
–plus plus konflikt: o njem govorimo, ko moremo izbirat med dvema enako privlačnima možnostma. Ali naj oblečem sivo obleko ali vijolično.
–minus minus konflikt se pojavi, ko nobena od možnosti ni v redu. Torej ko moremo izbrat boljšo od slabših možnosti. Ali naj se vselim v stanovanje z nedelujočim ogrevanjem ali stanovanje kjer pušča streha.
–plus minus konflikt je pogost. Zgodi se ko te isti cilj hkrati odbija in privlači. Na semaforju je rdeča luč za pešce, pred vami je prazna cesta. Mudi se vam. Ali naj prečkam cesto in ne zamudim, vendar s tem tvegam kazen.

Odzivi na konflikt
Vsak posameznik in skupnost se na konflikte različno odzove. Naš odziv na konflikt tudi ni vedno enak, odvisen je od okoliščin in našega razpoloženja. Poglejmo si načine kako se lahko na konflikt odzovemo:
–ignoriranje konflikta: konflikt potisnemo v stran in se pretvarjamo, da ne obstaja
–prilagajanje: kljub temu, da se ne strinjamo, se podredimo in se pretvarjamo, da konflikta ni, saj nam je ob njem neprijetno
–manipulacija: ker želimo, da se nekdo podredi ali reši problem, najverjetneje zaradi svojega lastnega nelagodja, nanj izvajamo pritisk, ga izsiljujemo in obtožujemo. To so sredstva, s katerim želimo doseči svoj cilj.
-kompromis: kompromis lahko dosežemo hitro, ob večjih problemih, pa je zanj potrebno več časa za pogovor oziroma pogajanja. Trudimo se doseči cilj, ki bi ustrezal tako nam kot drugi strani, kljub temu, da se bomo mogli delu naših želja odreči.
–reševanje konflikta: iščemo rešitve, ki odgovarjajo obema stranema, ki sta v konfliktu. To lahko zahteva čas in napor, običajno pa pripelje do kakovostnejših rešitev.

Reševanje konfliktov
Kako konflikte konstruktivno rešujemo si zasluži podrobnejši pogled. Razreševanjem med dvema skupinama ali dvema posameznikoma je različno. Seveda bo v skupini težje doseči neko soglasje, sploh če skupina znotraj sebe ni složna, kar se pogosto zgodi.
Na ugodno reševanje konflikta v skupini vpliva razporeditev moči, odgovornosti in vpliva. Bolj ko so te enakopravno razporejene, bolj pozitivno vplivajo na razreševanje skupinskega spora. Ne enakomerno razporejena moč lahko privede do izsiljevanja in nezadovoljstva na drugi strani. Če je stopnja zaupanja med skupinami velika, je reševanje konfliktov lažje prav tako pa je pomembna informiranost skupine. Vsi vemo, da manj veš o situaciji, težje je smiselno argumentirati svoje stališče.
Pri reševanju konfliktov v medosebnem odnosu je pomembna spoštljiva komunikacija. Priporočljivo je govoriti samo o situaciji, ki je predmet spora in se ne obešati na pretekle konflikte »a jaz sem ti pa lahko pomagala, ko ti je bilo hudo« je formula za poglobitev konflikta. Pomembno je, da jasno opredelite kaj vas je razjezilo in prav tako poslušate partnerja. Govorite kaj čutite »strah me je bilo, ko si zamujal, čez čas sem začutila jezo« in ne obtožujte »zamujal si, zato sem prismodila kosilo«.

Konflikti nas spremljajo na vsakem koraku, kljub temu, da jih večina doživlja kot neprijetne, ima večje posledice izogibanje le tem. Ne razreševanje konfliktov se stopnjuje in vpliva na naše vedenje in počutje.  Lahko privede do te skrajnosti, da raje prekinemo odnos kot da bi se soočili s konfliktom. Funkcionalno razreševanje konflikta nas lahko združi in ne razdruži, kar večina prepisuje konfliktu. V konfliktu lahko vidimo stanje, ki od nas terja odziv in spremembe.

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

FOBIJE: ZAKAJ NASTANEJO IN KATERI STRAHOVI SO NAJBOLJ NENAVADNI?

Strah je človeško čustvo, ki nam sporoča, da nas nekaj ali nekdo ogroža. V nevarnih situacijah nas tako lahko zaščiti, saj se velikokrat lahko umaknemo iz ogrožajoče situacije. Fobije so »strahovi«, ki se pojavljajo ko grožnja na situacijo, ki v realnosti ni (pretirano) ogrožajoča. Čeprav lahko fobijo pred kačami in višino lažje razumemo, mogoče tudi zato, ker si jo delimo z mnogimi, pa obstajajo prav nenavadne fobije, o čemer piše pričujoč članek.

Kaj je fobija
Fobija je pretiran strah pred določenim predmetom ali situacijo, ki v resnici ni tako ogrožajoč. Večina ljudi, se zaveda, da je njihova reakcija pretirana, vendar si ne znajo pomagati. Ob stiku z »nevarnostjo« doživijo občutek panike, tesnobe, srce jim začne hitreje biti, začnejo se potiti in postanejo omotični.
Ljudje se začnejo izogibati situacijam, kjer bi prišli v stik s svojo fobijo. Potrebno se je zavedati, da se nekaterim situacijam, na primer strahu pred kačami, lažje izognemo in nas v življenju ne ovira pretirano, medtem ko strah pred odprtimi prostori onesposobi človeka nekega normalnega življenja.
Fobije so kar pogosti spremljevalec človeka, namreč pojavijo se pri vsakem 20 posamezniku. Razlog za njih najpogosteje izvira iz zgodnjega otroštva. Fobija pa se najpogosteje razvije v poznem otroštvu, puberteti ali zgodnji odrasli dobi. Obstajajo različne strategije, kako se spopasti s fobijami, nekateri žal olajšanje iščejo v pretiranem pitju in uživanju prepovedanih drog.

Poglejmo si nekatere nenavadne fobije

Strah pred tem, da nas žive zakopljejo
Fobija pred živim zakopom ima utemeljen razlog v njeni zgodovini, saj se je nemalokrat zgodilo, da so bolniku postavili napačno diagnozo in ga proglasili za mrtvega. Na srečo nam današnja naprednejša tehnologija in dognanja preprečujejo tovrstno zmoto, vendar se fobija pri nekaterih ljudeh še vedno pojavi. Angleška fraza »Safe by the bell« torej »rešil ga je zvonec« izhaja iz preteklosti, ko so ugotovili, da vsakega 10 človeka zakopljejo živega. Po tem spoznanju so ljudi začeli pokopavat s palicami na katerih je bil navezan zvonček, ki je molil nad zemljo. Če se je izkazalo, da je  »mrtvec« v resnici živ je pozvonil in so ga rešili iz groba.

Strah pred sedenjem
Nekateri ljudje trpijo za strahom pred sedenjem. Besedo »trpeti« je moč pri tej fobiji razumeti v vsej razšeznosti, saj je sedenje velik del našega življenja, čeprav se ga morda ne zavedamo. Sedimo ko gremo v kino, restavracijo, sedimo pred televizijo, med jedjo in ne nazadnje med tem ko gremo na stranišče. Situaciji v kateri ne bi sedel se je nemogoče izogniti, ne da bi vidno prilagodil in »odškrcnil« del običajnega življenja.

13
Zanimivo je, da je strah pred številom 13 eden izmed najbolj pogostih strahov, za katerim je trpel tudi Adolf Hitler. Številka trinajst je povezana z vraževerjem in vero v to, da le-ta prinaša človeku nesrečo. Saj veste, petek trinajsti. Na Kitajskem, Japonskem in v Koreji se prav tako bojijo nesrečnega števila, ki pa ni 13 ampak 4.

Strah pred papežem
Papafobija je redka fobija, ki se kaže v strahu posameznika pred papežem, včasih pa se nanaša na celotno Rimskokatoliško cerkev. Vzrok za posameznikov strah zagotovo tiči globlje, papež je le objekt, na katerega se je ta strah, morda pred kaznijo, grehom, prenesel.

Skopofobija
Skopofobija je strah, da nas nekdo opazuje, zato se ti posamezniki raje zadržujejo v temi in samoti in se izogibajo mest, kjer je veliko ljudi. Zapis o skopofobiji sega v čas Hipokrata, ki je zapisal, da ti ljudje »ljubijo temo bolj kot svetlobo« in »mislijo, da jih vsi gledajo«. Blažja oblika te fobije se lahko kaže tako, da si ljudje z rokami skrijejo obraz, medtem ko se bo pri težji obliki posameznik izogibal ljudem in jim skušal pobegniti, takoj ko bo to mogoče. Občutek imajo, da jih ljudje že samo s pogledom kritizirajo.  Tovrstna fobija je pogostejša med ženskami. Vzrok bi lahko iskali v situaciji, kjer je bil posameznik predmet nekega javnega posmeha ali pa ima vidno deformacijo, zaradi katere ljudje strmijo vanj.

Nomofobija
Nomofobija je fobija današnjega časa, časa mobitelov in »smart« tehnologije. Gre za strah pred ne-možnostjo mobilne komunikacije, katerega naj bi imelo že 53 odstotkov uporabnikov prenosnih telefonov. Posameznik se boji, da bo izgubil telefon, postanejo živčni, ko ugotovijo, da imajo slabo baterijo in se jim bo telefon kmalu ugasnil, prav tako postanejo nemirni, ko ugotovijo, da telefona nimajo pri sebi, kajti brez njega ne morejo in ga neprestano kontrolirajo.

Čeprav se nam nekatere fobije zdijo nenavadne, so lahko pravi pekel za posameznika, ki jo ima. Fobije, ki ne vplivajo pretirano na naše življenje, lahko postanejo del nas in se z njimi naučimo živeti. Ko začnemo opažati, da fobija kontrolira prevelik del našega življenja, ki ga ne zmoremo živeti več v njegovi polnosti, pa se je najbolje obrniti na strokovno pomoč.