Tag Archive | strah pred čustveno bližino

STILI NAVEZANOSTI V ODRASLOSTI: KAKO OTROŠTVO VPLIVA NA NAŠE LJUBEZENSKE ODNOSE

Navezanost ni proces, značilen samo za otroštvo, vendar poteka vse življenje, ne glede na starost. Nekateri raziskovalci so kategorije navezanosti v otroštvu prevedli v identične kategorije navezanosti v odraslosti na temelju romantič ne ljubezni med partnerjema. Značilnosti stila navezanosti se lahko spremenijo ob večjih življenjskih dogodkih družine, partnerskih ali terapevtskih odnosih. Drugače pa se z razvojem sicer spreminjajo, toda temelji ostajajo enaki (Žvelc in Žvelc 2006). ”Kot najboljša napovedovalca stila navezanosti v odraslosti sta se pokazala posameznikova zaznava kvalitete odnosa med njim in staršem ter odnos staršev med seboj.” (Žvelc in Žvelc 2006, 54)
Bowlby meni, da je narava zgodnjega odnosa velik napovedovalec prihodnjih odnosov z drugimi. Hazan in Shaver sta uporabila teorijo navezanosti za razumevanje odraslih ljubezenskih odnosov. Ne samo, da predlagata vpliv zgodnjih odnosov s starši na nadaljnje odnose, ampak tudi to, da je romantično razmerje samo po sebi navezanost (Collins in Read 1990).

Continue reading →

LJUBEZEN NI ZALJUBLJENOST

LJUBEZEN: igra, zanke, slast in strup,
Omama, sreča, vera in obup,
Zdaj noč, zdaj sonca luč, zdaj led, zdaj kres-
si trnek pekla ali dar nebes? (Aljoz Gradnik)

Izbira partnerja
Vse se začne, ko se zaljubimo v nekoga, ki nam je všeč. V trebuhu začutimo metuljčke in šibijo se nam kolena. Vendar izbira partnerja ni tako naključna kot se to zdi na prvi pogled. Pomembno vlogo igra privlačnost. Povedano drugače, če želimo z nekom vstopiti v odnos, mora biti odnos s to izbrano osebo za nas privlačen, kar je pomembno tudi za nadaljevanje, ohranjanje in razvoj odnosa.
Pri izbiri partnerja igrata pomembno vlogo tako zavedni kot nezavedni del nas. Pri tem pa so nezanemarljivi naši pretekli odnosi. Navadno si izberemo nekoga, ki od nas ne bo zahteval, da se spremenimo. Na primer nismo vajeni bližine in čiste intimnosti, zato si izberemo nekoga, ki je zaradi dela veliko odsoten. Tako nismo prisiljeni, da bi se soočili s svojimi izogibajočimi se vzorci. Zanimivo je, da nas partnerji, s katerimi bi lahko vzpostavili trden odnos, prej odbijejo kot privlačijo, saj njihovih lastnosti ne znamo prepoznati. Poleg tega na izbiro vplivajo tudi naše notranje potrebe po dopolnjevanju naše osebnosti. Sama privlačnost med dvema pa ne pove nič o nadaljevanju odnosa. Pri slednjem je pomembnejša podobnost med partnerjema. 

Tudi metuljčki odletijo
Marjeta se je zaljubila v Mateja. Vsakič je komaj čakala, da ga vidi. Pred zmenkom je čutila prijetno draženje v trebuhu, ves dan je razmišljala o njem, počutila se je zadovoljno, srečno, izpopolnjeno. To je to. On je moj princ, ki sem ga tako dolgo iskala.” si je mislila.
Zaljubljenost je spontan odnos, ki nastane in ga ni potrebno razvijati. Na telesnem nivoju se nam v stanju zaljubljenosti poviša dopamin ali hormon sreče. Počutimo se izpopolnjene in srečne. Zaljubljena partnerja imata idealizirajočo predstavo eden o drugem, meje med njima so zabrisane, čutita da se dopolnjujeta in gojita iluzijo, da bo njun odnos trajal večno.
V zaljubljenosti skušamo ugajati partnerju, tako da v tem obdobju ni prostora za razvoj prave intimnosti v kateri je partner lahko tak kot v resnici je. Zaljubljena partnerja navadno ne vidita neujemanja, medtem ko to postane povod za kasnejše konflikte v odnosu.

Razvoj odnosa
Da bi se odnos ohranil, se mora zaljubljenost razviti v ljubezen. Večkrat slišim, da začetna zaljubljenost traja 6. mesecev, nato pa se začnejo pojavljati prva razhajanja v odnosu. Tu nastane prostor, kjer se lahko začne graditi na ljubezenskem odnosu. V njem mora priti do prehoda iz monologa (”sva eno”) k dialogu (”sva individuuma”). Marjeta je ob koncu zaljubljenosti čutila razočaranje. Začela je opažati, da si z Matejem vendarle nista tako podobna. Čez čas je začela sprejemati njuno različnost, običajni konflikti v odnosu, pa so jo prav tako nehali strašiti.

Poglejmo si še kako se odnos razvija (povzeto po Lavingeru):

  • Prva faza v odnosu je privlačnost.
  • Faza gradnje odnosa: na tej stopnji se partnerja vzajemno angažirata. Pri slednjem so na začetku pri navezovanju stikov in zmenkih aktivnejši moški, vendar to vlogo vedno bolj prevzemajo tudi ženske.
  • Tretja faza je nadaljevanje odnosa, ki ima lahko tri zaključke:
    a) Odnos napreduje in je obojestransko zadovoljiv, angažiranost ni več tako intenzivna, odnos se navadno konča s smrtjo enega izmed partnerjev.
    b)Postopno poslabšanje v odnosu, ki povzroči prekinitev odnosa.
    c)Mmirno, labilno, konfliktno nadaljevanje odnosa, ki se prevesi v poslabšanje in prekinitev.

Raziskave kažejo, da imajo pari, ki pojmujejo čas svoje zaljubljenosti za zelo srečen, kasneje veliko večje težave kot pari z bolj realističnimi predstavami. Ni neobičajno, da se ljudje nikoli v življenju ne zaljubijo, ampak razvijejo ljubezenske odnose. Zaljubljenost ni nujna začetna faza odnosa. Nekateri viri menijo, da bolj kot je človek zrel, manjkat se zaljublja. 

Ljubezen
Ljubezni je več vrst (ljubezen do otrok, prijateljev itd.) najbolj znana oblika pa je ljubezen med partnerjema. Partnerska ljubezen je univerzalni pojav, vendar njena vloga nima v vseh kulturah enakega pomena. V naši zahodni kulturi ljubezen predstavlja temelj partnerskega odnosa in gradnje družine. Včasih so se ljudje med seboj poročali zaradi denarnih koristi, danes pa se poročamo zaradi ljubezni oziroma ”glasa našega srca.” Vendar pa različne predstave o ljubezni niso samo kulturno določene. Vsak posameznik ima neko svojo predstavo kaj naj bi ljubezen bila. Zaradi tega lahko kasneje tudi prihaja do konfliktov v ljubezenskem odnosu. Marjeti ljubezen pomeni to, da ji partner enkrat tedensko prinese rože. Mateju pa je izkazovanje ljubezni preko darovanja tuje, on ji raje ljubezen izkazuje z besedami in telesnimi dotiki.

V razvoju ljubezenskega odnosa igra prijateljstvo pomembno vlogo. To ne pomeni, da morata partnerja imeti rada iste stvari, vendar je pomembno, da imata čim več skupnih dejavnosti.
Po Sternbergu obstajajo tri dimenzije ljubezni:
1. Intimnost: pretežno čustvena komponenta, kjer človek teži po bližini, povezanosti, toplini, odkritosti s partnerjem, išče stik in komunikacijo, vzajemno čustveno podporo in razumevanje, skrb in visoko vrednotenje partnerja.
2. Strast: prevladuje motivacijska komponenta, ki se izraža kot zanosna čustvena usmerjenost k partnerju ter telesna privlačnost.
3. Zavezanost (odločenost): vsebuje kognitivno komponento ljubezni, ki pomeni našo odločitev, da ostajamo v odnosu. Kaže se v vztrajanju v odnosu kljub težavam.
Kombinacije med različnimi dimenzijami ljubezni tvorijo različne vrste ljubezni, kot so romantična ljubezen, tovariška ljubezen, prazna ljubezen, nora ljubezen, strastna ljubezen, polna ljubezen ter ugajanje.
Najbrž je napačno mnenje, da se mora odnos med dvema partnerjema nujno izčrpati in postati manj zadovoljujoč, vsekakor pa se to tudi dogaja.

Kvalitetni odnos
Za gradnjo resnične povezanosti med partnerjema ni odločilna samo spolna skladnost, ampak tudi vrsto drugih dejavnikov. Pomembno je koliko zaupamo drug drugemu in smo pripravljeni deliti svoje radosti in razočaranja.
Pomembno je priznati, da je vsak izmed partnerjev samostojni posameznik. Nezrelo je, da partnerja z različnimi sredstvi vežemo nase. Potreben pa je tudi prostor za dopuščanje vedenja ‘majhnega otroka’ (npr.: uporaba otroških besed), kar ne pomeni, da partner ostaja v tem stanju. To je pravica obeh partnerjev, ne samo žensk, ampak tudi moških.
Pomembno je zavedanje, da konflikt ni rušilec harmonije v odnosu, ampak da lahko s konstruktivnim reševanjem problemov doprinesemo k večji intimnosti v odnosu. To pot sta izbrala tudi Marjeta in Matej, ko sta imela konflikt zaradi različnih predstav o tem, ”kaj naj bi ljubezen bila”. Oba sta se bila pripravljena odkrito pogovorit in poslušati en drugega. Nesoglasje sta uskladila in njun odnos se je poglobil. Komunikacija je tako še en pomembni aspekt zrelega odnosa in ohranja odnos živ. Različna mnenja ne ločujejo partnerjev, ločuje jih morebitno razvrednotenje, ki sledi različnemu mnenju.

In še za na konec: v zakon prineseta zakonca tudi svojo preteklost, nihče ne živi popolnoma v sedanjosti. Zrelost odnosa se poveča, bolj kot uspemo razrešiti naše pretekle odnose in vzorce ter se zavedamo, da sedanje odnose uporabljamo za razreševanje preteklih.

SHIZOIDNA OSEBNOSTNA MOTNJA: STRAH PRED BLIŽINO IN ČUSTVENI UMIK

Izraz »shizoidni« izhaja iz grščine in pomeni razcepljen. Za shizoidnega posameznika intimnost in osebni stik predstavljata grožnjo njegovemu občutku jaza. Pristen odnos lahko tak posameznik doživlja kot nevarnost. (Erskine, 1999)

Pri tej osebnostni motnji je manj verjetno, da bo posameznik poiskal psihoterapevtsko pomoč, saj se težko sooča s težavami v odnosih, še posebej v intimnih in čustvenih odnosih. Boji se, da bi postal pretirano navezan in odvisen od druge osebe ter s tem tvegal, da bi bil zlorabljen. Na podlagi svojih izkušenj meni, da si v takšni situaciji ne bi znal pomagati. Zato se lahko že vnaprej odreče odnosom in živi izolirano. (Praper, 1996: 185–186)

Shizoidni posameznik se boji, da bi druga oseba s poseganjem skozi njegove porozne ali rigidne meje popolnoma preplavila njegov notranji psihični prostor. Kadar mu druga oseba dopušča, da sam uravnava bližino in distanco, lahko v odnosu ostaja dolgo časa stabilen, lojalen in iskren. (Praper, 1996: 186)

Shizoidni posameznik živi v strahu med dvema zastrašujočima možnostma. Če se preveč distancira, lahko doživlja občutke izničenja in dezintegracije. Če pa se drugi osebi preveč približa, tvega občutek, da ga bo ta »požrla«, oziroma da se bo v odnosu izgubil in izgubil svoje meje. (Praper, 1996)

Zaradi strahu se posameznik umika in skriva pred drugimi, kar lahko vodi v globoko osamljenost. Ta ga ponovno spodbudi k iskanju stika s svetom. Tako je nenehno ujet med željo po umiku in potrebo po povezovanju z drugimi. (Guntrip v Erskine, 1999)

Posledično lahko izbere tako imenovani shizoidni kompromis-imeti stik z ljudmi, vendar z njimi ne biti zares čustveno povezan. (Praper, 1996)

Shizoidni posameznik je pogosto introvertiran in živi v svojem notranjem svetu. Lahko se počuti osamljenega, kar v njem prebudi željo po stiku in ljubezni. Hkrati pa ga spremlja strah, da bi druge uničil ali da bi bil sam uničen zaradi bližine z njimi.

Pogosto takšni posamezniki navzven delujejo dostopni in vešči socialnih stikov, vendar so lahko v resnici čustveno odmaknjeni. Lahko doživljajo občutke praznine in pomanjkanja notranje povezanosti. (Klein v Little)

Prikrita shizoidna motnja

Klein opisuje posameznike s shizoidno osebnostno motnjo, ki vzpostavljajo socialne stike, kar je v nasprotju s splošno predstavo o shizoidni osebi.

Imenuje jih »prikriti shizoidni posamezniki«. Opazovalcu se lahko zdijo socialno dostopni, zainteresirani in vključeni v odnose, vendar se čustveno umikajo v svoj notranji svet.

Opis posameznika s shizoidno osebnostno motnjo, ki je navidezno čustveno angažiran, je poznan že dolgo. Fairbairn (1940) je opisoval pojav, ki ga je poimenoval »shizoidni ekshibicionizem«.

Po njegovem opisu je tak posameznik sposoben izražati precej čustev, zaradi česar se zdi pripravljen na socialne stike. V resnici pa se lahko počuti, kot da v odnosu ničesar ne pridobi in ničesar ne izgubi, saj igra vlogo, v katero njegova osebnost ni zares vključena.

Razlogi za nastanek motnje

Guntrip je izvor shizoidne osebnostne motnje povezoval s prikrajšanostjo dojenčka v prvem letu življenja, predvsem v odnosu s skrbnikom, ki ni bil ustrezno uglašen na otrokove telesne in čustvene potrebe.

Po tej teoriji so bile nezadovoljene predvsem otrokove potrebe po telesnem stiku in bližini.

Opisane so tri vrste prikrajšanosti:

  1. Odklanjanje in zavračanje otroka.
  2. Agresivni, sovražni in konfliktni odnosi.
  3. Brezbrižnost in zanemarjanje.

Po tej razlagi so imeli shizoidni posamezniki težave že pri vzpostavljanju zgodnjega odnosa s skrbnikom.

Otrok se je moral prilagajati nepredvidljivemu vedenju skrbnika, ki ga je lahko enkrat preplavljal s pretirano naklonjenostjo, drugič grobo zavračal, spet tretjič pa ostajal brezbrižen, odvisno od svojega razpoloženja in potreb.

Otrok je lahko takšno vstopanje skrbnika v odnos začel doživljati kot vsiljivo poseganje v svoj notranji prostor.

Meja med zunanjim in notranjim svetom se po tej teoriji ni ustrezno izoblikovala. Posameznik si zato želi ohraniti stik z drugimi, hkrati pa se boji poseganja v svoj osebni prostor. (Praper, 1996: 187)

Značilnosti shizoidne osebnostne motnje

F60.1 – Shizoidna osebnostna motnja (po starejši klasifikaciji ICD-10)

Za shizoidno osebnostno motnjo je značilen umik iz čustvenih, socialnih in drugih stikov, nagnjenost k fantaziranju, samotarskim dejavnostim in introspekciji.

Sposobnost izražanja čustev in doživljanja ugodja je lahko omejena.

Starejša klasifikacija ICD-10 je med značilnosti shizoidne osebnostne motnje uvrščala naslednje:

  1. Čustvena hladnost, odmaknjenost in zmanjšana naklonjenost.
  2. Omejena sposobnost izražanja pozitivnih ali negativnih čustev do drugih.
  3. Izrazita naklonjenost samotarskim dejavnostim.
  4. Zelo malo intimnih prijateljev ali bližnjih odnosov oziroma pomanjkanje želje po njih.
  5. Navidezna ravnodušnost do pohval ali kritik.
  6. Doživljanje ugodja pri zelo malo dejavnostih oziroma skoraj nobeni.
  7. Navidezna brezbrižnost do socialnih norm in običajev.
  8. Pretirana zaposlenost s fantazijami in introspekcijo.
  9. Pomanjkanje želje po spolnih izkušnjah z drugo osebo.

V starejši klasifikaciji so bile za diagnozo potrebne najmanj tri navedene značilnosti ob izpolnjevanju splošnih diagnostičnih pogojev za osebnostno motnjo. Samo prisotnost treh značilnosti ne zadostuje za postavitev diagnoze.

Obrambni mehanizmi

Eden najpogosteje opisanih obrambnih mehanizmov v psihodinamskem razumevanju shizoidne osebnosti je razcep.

Razcep lahko opazimo na ravni objektnih odnosov, kjer so značilni parcialni objektni odnosi.

Alternativa takšnemu načinu delovanja je lahko popolna samozadostnost in izolacija, ki posamezniku služita kot obramba pred čustveno bližino.

Hrepenenje po intimnih odnosih se lahko premakne na raven fantazij, ki jih posameznik skrbno skriva pred drugimi. (Praper, 1996: 188–189)

Svoja čustva lahko zadržuje zase. V mislih in fantazijah je lahko zelo aktiven, medtem ko svoje zunanje življenje doživlja kot prazno.

Včasih najde način izražanja svojega notranjega sveta skozi umetnost ali znanost, kjer je osebni stik z drugimi manj neposreden. (Praper, 1996: 223)

Umik pred nevarnostjo v varnost je naraven človeški odziv. Ralph Klein poudarja, da je shizoidni posameznik pogosto osredotočen predvsem na izogibanje nevarnosti in zagotavljanje občutka varnosti.

Terapevt lahko ob shizoidnem pacientu včasih doživlja občutek, da je odveč. Kljub temu posameznik prihaja na terapijo, saj mu lahko terapevtski odnos predstavlja enega redkih intenzivnih odnosov, ki je zaradi svojih profesionalnih meja hkrati dovolj varen.

Shizoidni posameznik se lahko dobro počuti ob dejstvu, da za terapevtsko srečanje plača, saj mu to pomaga ohranjati jasne meje odnosa. Terapevtski odnos mu lahko pomeni veliko več, kot je pripravljen pokazati.

Prav tako lahko v svojem notranjem svetu pripisuje drugim odnosom velik pomen, saj se precejšen del njegovega doživljanja odvija v fantazijah. (Praper, 1996: 223–225)

Občutek prikrajšanosti lahko prekriva z delom, intelektualizacijo ali drugimi obrambnimi mehanizmi, ki omogočajo čustveno distanco.

Takšne obrambe lahko v nekaterih pogledih spominjajo na narcistične osebnostne značilnosti. Shizoidni posamezniki lahko kažejo tudi določene grandiozne poteze, na primer skozi pretirano intelektualizacijo.

Po Praperjevem opisu zato pogosto ne doživljajo toliko bolečine osamljenosti kot predvsem strah pred bližino. (Praper, 1996: 185–186)

Intimni odnosi

V nekaterih psihodinamskih opisih se shizoidni posamezniki najbolje počutijo v odnosih, kjer partner od njih ne pričakuje veliko čustvene bližine ali intimnosti.

Ne izogibajo se nujno ljudem kot takim, temveč predvsem intenzivnim čustvom, čustveni intimnosti in razkrivanju svojega notranjega sveta.

Lahko vzpostavljajo odnose na intelektualni, fizični, poklicni ali športni ravni, dokler ti odnosi od njih ne zahtevajo prevelike čustvene bližine.

Donald Winnicott opisuje posameznike, ki imajo raje odnose, v katerih lahko sami določajo pogoje in meje bližine. Če tega ne morejo, se lahko raje odločijo za izolacijo.

Ljudje s shizoidno osebnostno motnjo lahko navzven delujejo ravnodušno, hladno ali brezbrižno, kar jim lahko povzroča težave v socialnih stikih.

Lahko imajo težave pri vzpostavljanju osebnih odnosov in izražanju čustev ter ostajajo pasivni tudi v neprijetnih situacijah.

V pogovorih z drugimi lahko govorijo zadržano, ravnodušno in jedrnato.

Zaradi omejenih socialnih stikov lahko dobijo manj povratnih informacij o tem, kako jih drugi doživljajo. Takšne povratne informacije pa so pomembne za razvoj samozavedanja in razumevanje lastne vloge v družbenem okolju.

Guntrip opisuje primere skrivnih spolnih razmerij, s katerimi naj bi nekateri poročeni posamezniki s shizoidnimi značilnostmi zmanjševali intimnost v zakonu.

V takšnih primerih lahko posameznik spolnost v trajnem odnosu doživlja kot preveč intimno, zato se raje odloča za spolne odnose z neznanci.

Nasprotno pa lahko nekateri posamezniki odnos omejijo predvsem na spolne stike, ne da bi s partnerjem delili druge intimne podrobnosti svojega življenja.

Profesor socialnega dela Jeffrey Seinfeld z Univerze v New Yorku je opisoval pojav, ki ga je poimenoval »shizoidna lakota«.

Ta se lahko po njegovem opisu pri nekaterih posameznikih izraža tudi skozi številne spolne odnose.

V enem izmed svojih kliničnih primerov opisuje žensko, ki je načrtno obiskovala bare, kjer je spoznavala moške zaradi spolne zadovoljitve. Takšno vedenje ji je začasno lajšalo občutke notranje praznine in hrepenenja.

Gre za posamezne psihodinamske opise in klinične primere, ne pa za splošne ali diagnostične značilnosti shizoidne osebnostne motnje.

Primer iz prakse

Little v svoji klinični praksi opisuje Sebastjana, ki terapevtsko srečanje pogosto začne s temo, o kateri se lahko s terapevtom pogovarjata in jo podrobno obravnavata, ne da bi pri tem razkrival svojo ranljivost.

Na ta način preverja, ali lahko terapevtu zaupa tudi med tem srečanjem.

Terapevtska ura se lahko zdi kot pogovor o posameznih izkušnjah brez jasne kontinuitete. Včasih je videti, kot da je Sebastjan pozabil na prejšnja srečanja in izbrisal izkušnje stika s terapevtom.

Med terapevtskimi srečanji se Sebastjan pogosto umakne vase. Videti je, kot da terapevta opazuje in spremlja vsak njegov gib.

Sam je opisal, da se v takšnih trenutkih v mislih umakne v grad oziroma ječo, kjer se počuti varno, vendar ima ves čas na straži svojega stražarja.

Dvižni most je spuščen, vendar ga lahko v vsakem trenutku dvigne.

Če terapevt opazi čustveni izraz na njegovem obrazu in se nanj odzove, je Sebastjan ganjen, ker je bil opažen. Kljub temu težko vzpostavi čustveno povezavo, saj jo doživlja kot nevarno in zastrašujočo.

Sebastjan se je umaknil od sveta in osebnih odnosov. Pri izražanju čustev in v medosebnih odnosih je deloval otopelo.

Na začetku terapije sta s terapevtom raziskovala njegove občutke ob terapevtovih odsotnostih. Sprva je Sebastjan zatrjeval, da mu ti odhodi ničesar ne pomenijo.

Sčasoma pa je začel kazati več čustev ob zaključkih njunih srečanj.

Ko sta se pred kratkim pogovarjala o terapevtovem odhodu, je Sebastjan prvič nakazal, da ga bo pogrešal.

To lahko razumemo kot premik od prikritega, notranjega doživljanja odnosa k bolj neposrednemu čustvenemu stiku s terapevtom. (Little)

Literatura

Praper, P. (1996): Razvojna analitična psihoterapija. Ljubljana: Inštitut za klinično psihologijo.

Sennett, R. (1989): Nestanak javnog čovjeka. Zagreb: ITP Naprijed.

Erskine, R. (1999): navedeno v besedilu; bibliografski podatki potrebujejo dopolnitev.

Little: navedeno v besedilu; bibliografski podatki potrebujejo dopolnitev.

Dodatni viri iz izvirnega članka: