Tag Archive | stres in telesni simptomi

ALEKSITIMIJA: ZAKAJ NEKATERI LJUDJE TEŽKO PREPOZNAJO IN IZRAŽAJO ČUSTVA?

Če za trenutek pogledamo skozi grške naočnike besedo “aleksitimija”, v njej lahko odkrijemo sledečo sestavljanko: ‘a’ pomeni pomanjkanje, ‘leksi’ pomeni beseda ter ‘timija’ pomeni čustva. Kar pomeni nezmožnost verbalizirati ali prepoznati čustva pri sebi ali pri drugih ljudeh. Aleksitimija ni diagnoza ali psihična motnja. Povezujemo jo z več boleznimi kot na primer avtizem, depresija, motnje hranjenja, psihosomatske bolezni, post traumatsko stresno motnjo itd.
Za primer si lahko vzamemo Tomaža, ljubečega človeka, ki mu je umrl oče. Kljub situaciji, ki bi navadno sprožala močna čustva, pa Tomaž še nekaj tednov ob misli na očeta ni začutil ničesar, čeprav ga prijatelji in družinski člani opisujejo kot skrbnega in čustvenega človeka. To stanje bi lahko opredelili kot  začasno stanje aleksitimije, ki jo navadno sproži pretresljiv dogodek.
Poznamo tudi drugo vrsto aleksitimije, ki je trajna in za katero nekateri strokovnjaki menijo, da je del človekove osebnosti. Tomažev sodelavec Aljaž izhaja iz neurejene družine. Ljudje Aljaža doživljajo kot uspešnega, inteligentnega podjetnika, vendar preveč premišljenega. V čustvenih situacijah se ne znajde, težko razume občutja drugih, nanje se ne odzove in posledično deluje hladno.
Raziskave potrjujejo, da ima aleksitimijo manj kot 10% prebivalstva. V primerjavi z ženskami naj bi aleksitimijo imelo več moških. Kar je lahko rezultat tega, da ženske vzgoja spodbuja pri izražanju čustev, medtem ko je pri moških ravno obratno. Slednje pa ne velja za prepoznavanje čustev. Tu je namreč procent med spoloma enak.

Različni družini isti rezultat
Poglejmo si iz kakšnega družinskega okolja je izhajal Aljaž. Bil je edinec staršema, ki si med seboj nista izkazovala čustev. Nista se ljubkovala, prav tako se pred njim nista prepirala. Čeprav je Aljaž začutil, da med staršema nekaj ni v redu, sta ga starša odslovila s trditvijo, da je vse v redu. Aljaža ni nihče spodbujal naj izraža svoja čustva. V takem ozračju je Aljaž preživel svojo mladost. Sedaj ima v odraslosti probleme z navezovanjem stikov in ohranjanja odnosov.
V Aljaževi soseski živi družina Novak. Lea je otrok ločenih staršev. Oče je odšel, ko je bila Lea stara dve leti. Njena mama se je na novo poročila z Leinim očimom. Očim jo je od malega ter vse do konca najstniških let, ko je Lea odšla študirat v drugo mesto, spolno zlorabljal. Njena mama se je zatekla v alkohol ter Lee ni zaščitila pred nasilnim očimom. Nanjo je pogosto vpila in njena čustva ni imela potrpljenja. Ko je Lea skušala izraziti svoja čustva, je naletela na mamino jezo in kritiko.
Zgoraj sem opisala zgodbi dveh ljudi, ki sta izhajala iz neurejenih družinskih razmer. Oba imata v odraslosti težave s čustvovanjem. Do slednjega lahko pride v različnih disfunkcionalnih družinah. Ni nujno, da iz takega okolja zraste prav alesitimija. Aljaž in Lea bi lahko razvila kakšni drugi obrambni mehanizem, ki bi jima omogočil preživetje v travmatičnem okolju.

Vzroki bolj strokovno
Razlogi za aleksitimijo niso popolnoma znani. Zgodnja raziskovanja so aleksitimijo pripisovala slabši povezavi med desno in levo možgansko hemisfero. Desna hemisfera je aktivna pri intuiciji, čustvih, domišljiji, prostorskemu presojanju in umetnosti, medtem ko je leva zaslužna za govor, branje, pisanje, logično razmišljanje itd. Čustveni impulzi potujejo iz desne hemisfere v levo in obratno. Slabšo povezavo med desno in levo hemisfero imajo pogosto ljudje s psihično motnjo.
Drugi razlog so strokovnjaki iskali v okolju. Če je odrasli nezmožen prepoznati in izraziti čustveno stanje otroka, bo kasneje tudi otrok imel probleme na tem področju. Ko so se pri Tomaževih doma igrali družinsko igro, je Tomaž ob porazu postal žalosten in je pričel jokati. Mama je njegovo žalost prepoznala in ga vprašala zakaj joka. Tomaž ji je odvrnil, da je žalosten, ker je izgubil igro. Mama ga je stisnila k sebi in mu povedala, da včasih ljudje izgubijo, spet drugič zmagajo. Tako je bila njegova žalost prepoznana in sprejeta. Pri Aljažu je oče ob podobni situaciji odreagiral drugače. Ko je Aljaž zaradi poraza začel jokati, ga je oče grobo zavrnil, da naj ne bo taka cmera, saj je samo igra. Da je bila mera polna, mu je zagrozil, da če misli še naprej jokati, naslednjič z njim ne bo več igral kart. Tako Aljaž tudi v kasnejših letih ob porazu ni več čutil žalosti.
Nasplošno so razlogi za aleksitimijo so najverjetneje kombinacija med faktorjem okolja, genetskim ter nevrološkim faktorjem.

Kako prepoznati aleksitimijo?
Pri aleksitimiji lahko težave razdelimo na štiri večja področja, in sicer:

Težava pri prepoznavanju in govorjenju o čustvih
Leo je dobra prijateljica na fakulteti vprašala kako se počuti ob dejstvu, da je odraščala v neznostnih družinskih razmerah. Odvrnila je, da ne ve, kaj naj reče. ‘Nič posebnega, verjetno so ostali odraščali še v težjih okoliščinah.’ Ljudje z aleksitimojo ponavadi vztrajajo, da nimajo nobenega problema in si pogosto nadanejo masko sreče. Po Leino je bilo vse v redu. V družini ni doživela večjih pretresov in razočaranj. Ni ji bilo jasno kakšna čustva so v resnici pod njeno masko navidezne sreče.

Težava pri ločitvi med čustvi in telesnimi reakcijami
Med aleksitimijo in psihosomatskimi motnjami obstaja povezava. Ljudje s psihosomatskimi težavami imajo dvakrat več karakteristik aleksitimije kot ostali. Primer psihosomatike je kronični gastritis. Lea je bila pod hudim stresom. Mama je pritiskala nanjo, da naj se vrne domov in pusti fakulteto, saj je imela težave pri učenju. Profesor ji je dal še zadnjo priložnost. Lea je bila v strahu, da se bo ponovno mogla vrniti domov k svoji družini, česar si ni želela. Že več tednov jo je mučil gastritis. Ko jo je prijateljica opozorila na povezavo med stresom in gastritisom je Lea odvrnila, da je to nemogoče.

Zmanjšana zmožnost domišljije in fantaziranja
Lea je bila otrok z veliko domišljije. Ko so njene otroške zamislice naletele na jezen odziv mame jih je kaj hitro opustila. Kot omenjeno je domišljije domena desne možganske hemisfere. Zaradi slabe povezave se ti impulzi naj ne bi pretvorili v verbalni center leve hemisfere. Posledica je težava pri izražanju in govorjenju o fantazijah.

Raje se osredotočijo na zunanje dogodke kot da bi govorili kaj se dogaja v notranjosti
Lea velja za racionalno osebo, ki težko govori o svojih čustvih. Ko jo je na univerzitetni zabavi prevaral fant se o tem s prijateljico ni želela pogovarjati. Raje je razglabljala kako lepo so bile oblečene ostale punce, kakšna glasba bi ji bolj odgovarjala ter na katero zabavo bosta šli nocoj. Skratka, kot da se v njenem čustvenem svetu, ne bi zgodil pretres ob boleči novici o varanju.

Problemi v odnosih
Aleksitimija povzroča probleme v partnerskih odnosih, saj se posamezniki izogibajo intimnih čustvenih odnosov. Če pa že imajo odnos, so navadno podrejeni, dominantni ali neosebni. Omenjene pozicije jim omogočijo, da njihov odnos ostane na površinski ravni in niso deležni pristne intimnosti. Kar negativno vpliva na zadovoljstvo med partnerjema. Lea je bila s fantom, ki jo je prevaral v partnerskem odnosu eno leto. V tem odnosu je bila Lea v podrejenem položaju. O svojih željah in potrebah ni govorila, večino jih tudi ni prepoznala. Počela je vse tisto kar ji je fant naročil, saj se ni znala postavit zase. V odnos ni vnašala svojih čustev in svojih zahtev ter želja. Tako je bil odnos podoben odnosu otrok-starš. S tem se je nezavedno zavarovala pred pristnim enakovrednim intimnim odnosom med žensko in moškim.
Aleksitimija pa se ne pojavlja samo v partnerskih odnosih, ampak v vseh, tudi službenih. Nekateri posamezniki delajo v podjetjih, kjer je kontrola čustev norma. To lahko na prvi pogled izgleda kot aleksitimistično obnašanje, vendar posameznik nima aleksitimije. Skozi leta pomanjkanje samoizražanja lahko postane del njihovega življenja. Pri tem pa izgubijo svojo pravo identiteto.

Testirajte se
Na sledečem internetnem naslovu lahko naredite test za aleksitimijo. Vprašalnik je sestavljen iz 37 vprašanj, ki se dotikajo glavnih karakteristik aleksitimije. Preden začnete reševati vprašalnik, si lahko izberete angleški, nemški ali španski jezik.

Več o izražanju čustev, pa v moje intervjuju o čustvenem zavedanju TUKAJ.

PRETIRANA ZASKRBLJENOST: VPLIV NA TELO IN KAKO SI POMAGATI, 2. DEL

V prejšnem članku sem pisala o zaskrbljenosti na splošno. Ker je zaskrbljenost pogosta spremljevalka sodobnega zahodnega človeka, ki živi v stresni družbi in nosi s sabo obremenjujoče skrbi, si bomo v nadaljevanju pogledali, kako zaskrbljenost vpliva na naše telo, katera čustva se povezujejo z njo in kaj lahko naredite, da si olajšate življenje z zaskrbljenostjo.

Telo in zaskrbljenost
Zaskrbljeni ljudje ne živijo v sedanjosti, ampak v mislih pogosto premlevajo situacije in neugodne izide, ki bi jih lahko doživeli v prihodnosti. Mnogi ljudje, ki so zaskrbljeni, čutijo napetost v mišicah in v predelu želodca.  Mučijo jih glavoboli, bolečine v zadnjem delo vratu in zbadanje v prstnem košu. Imajo kratko sapo, hitro bitje srca, povišan krvni tlak in so nenormalno utrujeni, razdraženi, imajo težave s koncentracijo in se potijo. Simptomi spominjajo na simptome paničnega napada, o katerem sem pisala v prejšnjih številkah. In res, zaskrbljenost povečuje anksioznost in najvišja stopnja anksioznosti se odraža v paničnemu napadu.
Zaradi vseh skrbi, jih muči nespečnost, saj pred spanjem pogosto razmišljajo, kaj vse lahko gre narobe. Slednje je verjetno posledica njihove utrujenosti, poleg tega pa posameznik porabi veliko energije za neprestano ukvarjanje z negativnimi posledicami, sploh zaradi tega, ker zaskrbljen posameznik, ne razmišlja le v enem problemu, ampak ga neprestano skrbi za več stvari hkrati.

Zaskrbljenost in ostala občutja

Potrebno je ločiti zaskrbljenost od ostalih občutji in vedenj. V prvi vrsti je potrebno ločiti med skrbjo za nekoga in zaskrbljenostjo. Če za nekoga skrbim, še ne pomeni da sem zaskrbljen. Ko nekod zbolim, poskrbim za njega tako, da mu skuham čaj. Če bi pri tem bila zaskrbljena, bi me skrbelo, da nikoli ne bo ozdravel, saj je njegov kašelj tako globok, da ima najverjetneje pljučnico in bo umrl. Te misli bi ga neprestano obdajale in ne bi se jih mogle znebit.
Nadalje je potrebno ločiti med zaskrbljenostjo in odgovornostjo. Pravilo, bolj ko si zaskrbljen bolj si odgovoren, ne velja.  Zaskrbljenost nas lahko zaslepi in namesto, da bi ravno prevzeli odgovornost in se soočili s svojimi strahovi, ki se skrivajo za zaskrbljenostjo, se le te prepuščamo. Seveda to ne pomeni, da zaskrbljen človek, ni odgovoren. Potrebno se je le zavedati, da odgovornost ne gre enačiti z zaskrbljenostjo.

Čustveno izsiljevanje
Včasih posameznik s svojo pretirano skrbjo v drugih zbuja občutek krivde. Oseba želi, da posameznik spremeni vedenje ali nečesa ne počne, zato ker njo skrbi. Že tolikokrat slišana zgodba starša, ki čaka pozno v noč svojega otroka, vsakič ko se ta druži zunaj s prijatelji. Ko pride domov, mu starš očita, da ga je skrbelo in da zaradi tega ni spal celo noč. Hkrati to otroku zbudi občutek krivde vsakič, ko se odloči, da želi večer preživeti zunaj doma. Pogosto v teh situacijah starš zahteva, da otrok vedenje spremeni, torej da ne hodi ven, zato da se bo on bolje počutil.

Želim da se skrbi prenehajo
Zaskrbljenost je zelo vztrajno stanje, ki zahteva dolgotrajno zdravljenje, da se naučimo kontrolirati negativne misli. Zdravljenje z zdravili se je izkazalo kot neuspešno, zato si je najbolje poiskati strokovno pomoč. Kljub temu, pa spodaj navajam predloge, kar lahko sami naredite v trenutkih, ko izgubite kontrolo nad negativnimi mislimi.
Potrebno se je naučiti razlikovat med problemi, ki so v vaši moči in med situacije, ko se je najbolje prepustiti in verjet na najboljše. Ena glavnih vrlin je, da se naučiš ustaviti misli, ki ti prinašajo skrbi.
Glede slednjega si lahko določite čas v dnevu, ko se boste ukvarjali s svojimi skrbmi. Ta čas si jasno strukturirajte in si proces napišite na list papirja. Kajti, ko imamo ideje in misli v glavi, se zdijo dosti bolj ne oprijemljive in ne kontroliranje, kot pa ko jih vidimo pred sabo, na papirju. Tako si zberite misel, ki vas bremeni in jo zapišite. Vprašajte se, kaj je najhuje kaj se lahko zgodi in kako boste ravnali v tem primeru. Ko s pisanjem zaključite, se s to skrbjo več ne ukvarjajte. Kar pomeni, da vsakič ko se zalotite, da premlevate skrb v mislih, zavestno nehajte in se osredotočite na nekaj drugega.
Sprostitev je še kako pomembni del vsakdana, zato si vzemite del dneva za vaje sproščanja ali ustvarjanja nečesa kar vas veseli in sprošča. Pomislite kaj te je v otroštvu zabavalo, nekaterim pomaga risanje, drugim ustvarjanje, petje, plesanje, reševanje križank. Pomembno je, da se ne obremenjujete, če vam bodo misli, kljub trudu, da jih odrinete, prihajale v zavest. Pomembno je, da jih vztrajno odganjate in se zavestno koncentrirate na nalogo, ki ste si jo zadali.

Zagotovo se vsak spomni trenutka, ko je bil popolnoma sproščen, nič ga ni obremenjevalo, počutil se je varno. Načeloma z odraščanjem pride določena odgovornost in z odgovornostjo skrbi, ki se lahko izjalovijo v zaskrbljenost. Ta nas začne obremenjevati, kar slabo vpliva na naše telo in splošno počutje. Marsikateri posameznik je preobremenjen, pretirana zaskrbljenost pa mu še dodatno jemlje voljo do življenja. Potrebno se jo je zavedati in zavestno delati na tem, da se boste manj posvečali skrbem in več sedanjemu trenutku. Carpe diem.

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna