Tag Archive | strah pred izgubo partnerja

NEZVESTOBA: HISTERIČNA NAVEZANOST JE SKORAJ NEKONTROLIRANO SPOLNO POŽELENJE (INTERVJU)

INTERVJU JE BIL OBJAVLJEN NA SPLETNEM PORTALU ZADOVOLJNA.SI

V romantičnem odnosu lahko doživimo prevaro, zaradi katere se naš notranji in zunanji svet obrne na glavo. Prevara se v terapevtskih vodah šteje za travmo, hkrati pa v nas lahko sproži tudi nepričakovane odzive. Ste že slišali za histerično navezanost?

Prevara nas običajno močno boli, in medtem ko nam razum govori, da je odnosa konec, se v nas lahko prebudi tudi močna spolna želja po partnerju. To reakcijo na prevaro imenujemo histerična navezanost. “Tukaj ne govorimo o tem, da ti je partner kljub prevari še vedno privlačen in imaš do njega romantična čustva. Gre za skoraj nekontrolirano spolno poželenje, partnerja želiš na vsak način nazaj. Tako fizično kot v prenesenem pomenu,” pojasnjuje psihoterapevtka Eva Štajner. 

Kaj je histerična navezanost?
Histerična navezanost je reakcija na prevaro v romantičnem odnosu. Po prevari ljudje na fizično bližino partnerja navadno reagiramo na dva načina. Partnerja se ne želimo niti dotakniti, misel na to nam vzbuja močan telesni odpor. Ali pa poleg bolečine in jeze nad prevaro čutimo močno spolno poželenje po partnerju. Slednje se imenuje histerična navezanost. Ker pa ima beseda “histerično” zelo negativno konotacijo, posledično nekateri imenujejo ta pojav hiperpovezovanje (eng.” Hyperbonding”). 

Dokler hiperpovezovanje traja, imata partnerja zelo pogoste spolne odnose. Mnogi poročajo, da seks še nikoli ni bil tako dober. Izkazovanje telesne bližine drug drugemu pa za zdaj pomaga pomiriti negotovosti in nestabilnost v romantičnem odnosu, ki jo je povzročila prevara. 

Pomembno je poudariti, da hiperpovezovanje še ni dobro raziskan pojav. Lahko se zgodi vsakomur, ne glede na spol, tako da naj vas beseda “histerično” pri tem ne zavede. V praksi opažam, da se hiperpovezovanje ne dogaja samo po prevari, ampak tudi, ko se odnos ne zaključi na našo željo. Torej, hiperpovezovanje ni nujno izživeto, ker nas naš partner mogoče ne želi več nazaj. 

Hiperpovezovanje v prevaranem partnerju vzbudi močan notranji konflikt. Do partnerja čutite močna negativna čustva zaradi prevare, hkrati pa do njega čutite še magnetno spolno poželenje. Telo vam pravi “Ti si moj.”, razum pa vam pravi “Odnosa je konec.”. Gre za zelo prvinski občutek. Ljudje, ki ga doživljajo, pogosto poročajo o tem, da njihov podporni sistem, njihovega vedenja ne razume in celo obsoja. Vendar je hiperpovezovanje ena izmed reakcij na prevaro oz. neželen konec odnosa. 

Kdaj lahko pride do histerične navezanosti in po čem jo bomo prepoznali? 
Torej, do hiperpovezovanja pride po prevari ali neželenem zaključku odnosa. Sama sem se začela spraševati, kaj privede do tako močne želje pridobiti nekoga nazaj? Kaj se zgodi v naših možganih, ko nas nekdo zapusti ali izda?

Odnos pozitivno vpliva na tri hormone: oksitocin, tako imenovan “hormon” ljubezni, ki povečuje občutek povezanosti, dopamin, ki je povezan z užitkom in nagrajevanjem, ter serotonin, ki pomaga uravnavati naše razpoloženje in je povezan z občutkom sreče. Ob tem, ko se odnos konča, se znižajo tudi endorfini. Endorfini so hormoni, ki se sproščajo, ko telo občuti bolečino ali stres. Lajšajo bolečino, zmanjšujejo stres in izboljšajo razpoloženje. Znižana raven le-teh bi znala pojasniti, zakaj konec odnosa čutimo tudi kot fizično bolečino. 

Naš partner živi v naših nevronskih povezavah, pričakujemo, da ga bomo videli, slišali, čutili in se ga dotikali. Naši možgani iščejo to osebo. Tako sem prišla do kar nekaj raziskav, ki potrjujejo, da romantična zavrnitev deluje na iste možganske centre kot želja po kokainu. Hiperpovezovanje bi lahko bil eden izmed načinov, kako skušamo premostiti odtegnitev tega pozitivnega hormonskega koktejla. Drugi razlog, zakaj je zavrnitev boleča, pa znanstveniki iščejo v evoluciji. Včasih je biti zavrnjen iz družbene skupine pomenilo, da si bil odrezan tudi od zavetja in hrane, kar je ogrožalo naše preživetje. 

Kakšen bi znal biti namen hiperpovezovanja? 
Eden razlog bi znal tičati v tem, da preko hiperpovezovanja želimo vrniti življenje (in telo) v stare tire. Končati odnos ne pomeni samo izgubiti partnerja, ampak pogosto tudi izgubo doma, ekonomične stabilnosti, rutine in vizijo prihodnosti. Drug razlog izhaja iz tako imenovane ego pozicije – “pridobiti želim nazaj, kar je moje”, kar mi pripada. Gre za to, da označujemo “teritorij”. On/ona je moja. Mnoge je sram deliti, kar doživljajo pri tem, zato želijo normalizirati sledeče: lahko se vam zgodi, da želite imeti spolni odnos na istih mestih, kot ga je imel vaš partner z drugo osebo. S tem se razvrednotijo njuni posebni trenutki. Lahko se vam tudi zgodi, da vas misel na to, da je vaš partner spal z drugim, vzburja. 

Tako preidemo v tretji razlog, da si ga sedaj, ko vidimo, da je naš partner zaželen tudi pri drugih, še bolj želimo. Tukaj v praksi pogosto vidim, da se pojavi hiperpovezovanje tudi, če smo partnerja zapustili mi. Ko ga vidimo z drugim, se v nas sproži močno poželenje po njem. Hiperpovezovanje se nam lahko sproži tudi zaradi občutkov krivde in prepričanja, da smo za afero/konec odnosa odgovorni sami. Preko nje želimo odnos popraviti. Ti občutki se pogosto pojavljajo pri ljudeh z nižjo samozavestjo. Prepričani so, da jih je partner prevaral, ker zanj niso bili dovolj dobri. Raziskave so pokazale, da so manj samozavestni ljudje pogosteje prepričani, da je partner v njih odkril nekaj nezaželenega in jih zato zapustil. Skrbi jih, da ne glede na njihov trud, ne bodo našli novega partnerja in da bodo njihova prihodnja razmerja neuspešna.

Ali je histerična navezanost lahko tudi dobra za odnos (in v kakšnem primeru)?
Na to, ali se bomo na prevaro odzvali s hiperpovezovanjem, nimamo vpliva. Težko je soditi, ali prinaša kaj dobrega. Jaz v hiperpovezovanju vidim določen namen in v praksi raziskujem le-tega, ter kakšni občutki so za to reakcijo. Hiperpovezovanje služi kot poskus reparacije in normaliziranja travmatičnega stanja, ki ga prevara prinese. Bodimo pa pozorni, da nam hiperpovezovanje ne služi kot otopitev bolečine ob prevari. Kot rečeno, po eni strani v nas čutimo bolečino, po drugi strani pa močno spolno privlačnost do partnerja. Izživimo naj ne le močne spolne privlačnosti, ampak tudi bolečino izdaje. 

Kako dolgo traja in od česa je odvisna? Si lahko sami pomagamo ali je priporočljivo, da poiščemo pomoč terapevta? 
Splošno pravilo je, da če se določeno stanje ne začne izboljševat po šestih mesecih, si je priporočljivo najti terapevtsko pomoč. Vendar, iskreno, je včasih to priporočljivo storiti že prej. Terapija ni le reparacija nečesa, česar nismo zmogli predelati sami, kot jo marsikdo vidi. Jaz jo vidim kot podporo, ko gremo skozi razburkane vode življenja. In prevara, in z njo hiperpovezovanje, zagotovo spada v to kategorijo. 

Hiperpovezovanje traja približno tri do štiri mesece in v tem času je priporočljivo biti pozoren na to, da se ne osredotočamo samo na telesne užitke in popolnoma zanemarimo bolečino prevare. Prevara se v terapevtskih vodah šteje kot travma in mi reagiramo nanjo v skladu s tem – nespečnost, spremenjen apetit, občutek neresničnosti, flashbacki, preplavljenost s čustvi ali otopelost itd. 

Ko histerična navezanost mineva, nas začnejo preplavljati občutki jeze, bolečine, obupa, žalosti ob prevari. Pomembno je, da se resnično vprašamo, ali seksamo s partnerjem v sklopu svojih mej. Marsikdo se po spolnosti počuti izkoriščeno ali umazano, ker ni poslušal meje svojega telesa in je partnerju spolno ugodil, samo da bi ga pridobil nazaj. Lahko se tudi zgodi, da partner, ki je varal, zaradi občutka krivde, sramu, kesanja pristaja na spolnost. 

Vprašajte se tudi, ali zamenjujete intimnost s spolnostjo? Mnogi ljudje so pod vtisom, da je izraz intimnost sinonim za seks. Čeprav je spolnost ključni del intimnosti, obstajajo tudi druge oblike intimnosti. Samo spolnost na dolgi rok ne bo popravila intimnega odnosa s partnerjem. Skratka, biti pozoren na svoje spolne meje je pri hiperpovezovanju zelo pomembno. 

STILI NAVEZANOSTI V ODRASLOSTI: KAKO OTROŠTVO VPLIVA NA NAŠE LJUBEZENSKE ODNOSE

Navezanost ni proces, značilen samo za otroštvo, vendar poteka vse življenje, ne glede na starost. Nekateri raziskovalci so kategorije navezanosti v otroštvu prevedli v identične kategorije navezanosti v odraslosti na temelju romantič ne ljubezni med partnerjema. Značilnosti stila navezanosti se lahko spremenijo ob večjih življenjskih dogodkih družine, partnerskih ali terapevtskih odnosih. Drugače pa se z razvojem sicer spreminjajo, toda temelji ostajajo enaki (Žvelc in Žvelc 2006). ”Kot najboljša napovedovalca stila navezanosti v odraslosti sta se pokazala posameznikova zaznava kvalitete odnosa med njim in staršem ter odnos staršev med seboj.” (Žvelc in Žvelc 2006, 54)
Bowlby meni, da je narava zgodnjega odnosa velik napovedovalec prihodnjih odnosov z drugimi. Hazan in Shaver sta uporabila teorijo navezanosti za razumevanje odraslih ljubezenskih odnosov. Ne samo, da predlagata vpliv zgodnjih odnosov s starši na nadaljnje odnose, ampak tudi to, da je romantično razmerje samo po sebi navezanost (Collins in Read 1990).

Continue reading →

LJUBOSUMJE: ALI JE ZNAK LJUBEZNI ALI STRAHU PRED IZGUBO?

“Kje si bila, rekla si, da prideš pred pol ure. Zakaj si se pa tako lepo oblekla, če si šla samo do trgovine? Kaj mi prekrivaš?” Ali te ima res rajši, če je ljubosumen?

Kaj je ljubosumje?
Ljubosumje je čustvo, ki se odraža v negativnih mislih in občutkih. Ti temeljijo na nesigurnosti in strahu pred izgubo ljubezni osebe, ki nam je pomembna. Ljubosumje je sestavljeno čustvo in pogosto sestoji iz jeze, žalosti in gnusa.
Čustvi ljubosumja in zavisti pogosto zamenjujemo. Zavist se pojavi, ko ocenimo, da ima druga oseba nekaj kar želimo sami. Slovensko stereotipno rečeno, zavidamo sosedu, ker ima bolj zeleno travo. Za zavist sta potreba dva, medtem ko je ljubosumje trikotnik, ki temelji na strahu, da bomo zaradi vmešavanja nekoga tretjega, izgubili ljubljeno osebo. Zavist spremljajo občutki neustreznosti. Ob enem pa nam daje motivacijo, da tudi sami pridobimo stvari, ki jih ima oseba, kateri zavidamo. Ko v posamezniku vznikne zavist, se pogosto zraven rodi občutek krivde ob takem čustvu. Medtem ko ljubosumje spremlja nizka samozavest in žalost ob izgubi, dvom ter jeza ob občutku izdaje. Torej, ljubosumni so predvsem tisti, ki se sprašujejo zakaj je partner z njim, saj vendar niso tako lepi, dobri, popolni. 

Od kje izvira?
Vzrok ljubosumja je lahko resničen ali pa popolnoma izmišljen. Najpogostejši vzrok so izkušnje iz preteklih partnerskih zvez, nizko samospoštovanje in strah pred ponižanjem, ki ga izdaja partnerja prinese s sabo. Ljubosumje je čustvo, ki so ga opazili pri dojenčku v petem mesecu starosti. Nekateri trdijo, da je ljubosumje univerzalno čustvo in ni kulturno pogojeno, medtem ko drugi raziskovalci vidijo vzrok ljubosumja v kulturi.
T
eorija temelji na predpostavki, da  ljubosumje ni le naravni odziv, ampak tudi časovno in kulturno pogojeno.
Zanimivo je, da je bila med leti 1956 in 1960 ideja monogamije nesprejemljiva. Z individualizacijo in spolno revolucijo, pa je postala dogovor med partnerjema. Spremenila se je sama dinamika odnosa med partnerjema kot sam zakon na področju zakonske zveze. S tem je prej negativno poimenovanje ljubosumja zamenjalo razločevanje med zdravim in bolestnim ljubosumjem, ki velja še danes. Zoran Milivojević govori o ustreznem ljubosumju takrat, ko zares obstaja možnost, da nekdo tretji pridobi intimno naklonjenost ljubljene osebe in ko se ljubosumje izraža na družbeno sprejemljiv način.

Štirje obrazi ljubosumja
Ljubosumje se kaže v štirih vzorcih vedenja, in sicer jeza-napad. Cilj je prestrašiti, pregnati ali ponižati nasprotnika. To vedenje je največkrat naslovljen na partnerja, ki ga zaznamo kot krivega za nastalo situacijo. Pri sovraštvo-uničenje je vedenje destruktivno in usmerjena proti ljubljeni osebi ali tretjemu. Prvemu, ker nas je prevaral, drugemu zato, ker je zavestno in namerno uničil naš partnerski odnos. Vedenje je lahko tudi žalost-umik, kjer se oseba umakne iz situacije ali strah-ugajanje, kjer je osebo strah, da bo zapuščena in zato skuša ustrezati partnerju. Najverjetneje nekaj v smislu ”da se bo zavedal kaj lahko izgubi” ali ”da bo videl, da sem boljša od nje.”
Telesno se lahko ljubosumje odraža kot tresenje, vroči vali in potenje. Ljubosumna oseba se pogosto primerja s svojim tekmecem, zaslišuje partnerja, v njegovih dejanjih išče potrdila, kar lahko vodi tudi do nasilnega vedenja.

Dve zgodbi
Pri pisanju članka sem se spraševala o obeh stvari, kako se počuti pretirano ljubosumna oseba in kako ljubosumje doživlja oseba na katero je le to neupravičeno usmerjeno. Za vas sem izbrskala dve zgodbi študentk:

”Do ljubosumja prihaja, če mi nekdo, kakšne za mene pomembne stvari, ne pove in potem to zvem, ko se pogovarjam z drugimi. Verjetno ženske povemo skorja za vsak svoj korak in to potem pričakujemo od drugih. Pomembno je tudi kakšen odnos imata tvoja starša ali je ljubosumje že v družini. Ljubosumje občutim kot nekakšno notranjo vročino in tresavico, tak kot da boš lahko vsak hip počil kot bomba. Ne razmišljaš trezno, ampak kar besede in izmišljene zgodbe letijo ven iz tebe. Sploh dobro ne veš kaj govoriš, ponavadi prepoveduješ in groziš, na koncu pa se narediš kot žrtev.” opisuje Tanja. 

”Začelo se je neopazno. Na začetku se mi to ni zdelo nič takega. Sploh nisem dojela kaj se dogaja, dokler mi ni neki pogovor odprl oči. Na začetku mi je še ugajalo. Dobila sem občutek kot da mu je mar zame. Saj veš kaj pravijo, ljubosumje je izraz ljubezni. V resnici mi je vedno očital, kako ga omejujem, tako da sem se vedno spraševala, če ga res, medtem ko nisem opazila kako se v najinem odnosu počasi dušim. Spomnim se, ko sva šla ven z večjo družbo in sem se pogovarjala tudi s kolegi. Na poti domov me je obtožil, da me je en hotel poljubiti. Spraševala sem se kdo, nisem pa pomisla, da je to absurdno. Sploh ne razumem. Pa tudi, če se me drugi tip želi, kaj nisem jaz tista, ki odloča s kom bo?
Drug večji prepir je nastal, ko smo s kolegi in kolegicami šli na nočno kopanje. Ko sem mu to povedala, ker nisem imela občutka, da je s tem kaj narobe, je v njegovi glavi zgodba, da sem se šla naga kopat s tremi tipi. Tudi ko sem dve uri jokala po telefonu in se zagovarjala, da nisem nič naredila narobe, nisem dojela, da je to pretirano ljubosumje. Jezna sem, ker sem dejansko dopustila, da sva se sploh pogovarjala o tem, da to ni res.
Zanimivo mi je to, da sploh nisem občutila pretiranega ljubosumja. Vem samo, da sem se vedno slabše počutla v odnosu. Moja živahtnost je izginila. Bala sem se dobit s svojimi moškimi kolegi, ker sem se bala kako bo odreagiral. Bila sem razdvojena med tem ali mu začet lagat ali vztrajat pri resnici. Ko mi je pomemben pogovor odprl oči, da nisem jaz tista ki omejuje, ampak tista, ki jo on omejuje, sem odnos z njim prekinila.” pripoveduje Anja.

Pomoč
Zgoraj opisani zgodbi zagotovo nista osamljen primer. Če ste pretirano ljubosumni je pomembno raziskati zakaj se je ljubosumje sploh pojavilo. Zakaj smo tako negotovi vase? Vzrokov je lahko več, na primer kot otrok si gledal ljubosumna starša, kako se obtožujeta in zaslišujeta ali pa so te v osnovni šoli zbadali in imaš zelo nizko samozavest. Po tem, ko se zavedaš iz kje izvira ljubosumje je potrebno delati na vzroku. Torej v zgornjih primerih, predelati odnose v primarni družini ali delati na boljši samopodobi. To so začetni koraki pri premagovanju ljubosumja, ki zagotovo niso lahki. Če vam postane pretežko, si lahko poiščete strokovno pomoč in se v raziskovanje ljubosumja podate s podporo.

Zanimivosti

  • 30% parov zahteva ločitev zaradi ljubosumja.
  • Ljubosumje je tretji najpogostejši vzrok za umor.

ČUSTVENO IZSILJEVANJE: ZNAKI, OBLIKE IN KAKO GA PREPOZNATI

Psihološko ali čustveno nasilje vključuje verbalno nasilje (‘ti si kreten’), avtoritativno obnašanje (‘poskušaš partnerju preprečiti, da se dobiva s prijatelji’) in ljubosumje (‘partner te obtoži intimnega razmerja z ostalimi ljudmi). Čustveno nasilje poškoduje otrokovo integriteto.
Izsiljevalec skuša kontrolirati žrtev preko ustrahovanja, poniževanja, vzbujanja občutkov krivde, omejevanja, kritiziranja itd. Čustveno nasilje lahko srečamo tako v družini kot partnerskih odnosih ter na delovnem mestu. Tovrstno nasilje počasi škrta v žrtvino samozavest, da postane prepričana v svojo nevrednost. Dvomi v svoje občutke in resničnost svojih zaznav. Največkrat žrtev vztraja v takem odnosu, ker meni da je nihče drug ne bo imel rad.  

Kdo je izsiljevalec in kdo žrtev?
Izsiljevalec je v preteklosti verjetno sam bil čustveno zlorabljen. Ker ne želi ponovno izkusiti bolečine, se sam zateče k izsiljevanju. Ali nasprotno, postane žrtev izsiljevanja. Čustveno nasilje se pojavlja v družinah, kjer se ustrahujejo, ponižujejo, kritizirajo za dosego nekega cilja. Vendar ni nujno, da izsiljevalec izhaja iz take družine. Tudi pretirano razvajanje, kjer je otrok dobil vse kar je želel, ne da bi se soočil s frustracijo, ustvarja izsiljevalce.
Ljudje radi sebe vidimo kot žrtev, toda dostikrat se zgodi, da smo tudi sami izsiljevalci. Za izsiljevanje sta potrebna dva. Najpogosteje se vloge menjavajo. Enkrat smo žrtev, spet drugič izsiljujemo sami.  

S čim nas izsiljujejo?
Mia je Mihu zaupala, da staršem nikoli ni povedala, da je v mladosti ekspirementirala z drogo. Čez nekaj mesecev je Miha želel na dopust, Mia pa je svojega že porabila. Od nje je zahteval, da se zlaže, da je bolna. Temu se je uprla, toda Miha je zagrozil, da bo njenim staršem izdal njeno skrivnost.
Izsiljevalec podatke, ki smo mu jih povedali v zaupanju, pogosto izkoristi za dosego željenega. Izsiljevalci igrajo na naša čustva strahu, krivde in občutek dolžnosti. Vsem izsiljevalcem je skupen strah pred izgubo ali spremembo moči ter zavrnitvijo. Izsiljevanje jim daje vstopnico za občutek varnosti in oblasti nad drugimi. Ne glede na to kako močni so videti, jih prežemata strah in tesnoba. Ko izsiljevalcu popustimo, mu s tem sporočimo, da dejanje na nas učinkuje in mu s tem dajemo sporočilo, da ga ponovi.  

Oblike čustvene zlorabe
Čustvenega nasilja se lahko dogaja v mnogih oblikah. Nekatere je težje, spet druge lažje prepoznati. V nadaljevanju opisujem več oblik nasilja, načeloma pa se oblike med seboj prepletajo.

  1. Zanikanje
    Luka je zmerjal Anjo: ”Krava neumna, poglej se kako si grda, noben drug te ne bo imel rad.” Ko mu je Anja naslednji dan rekla, da jo je to zelo prizadelo je Luka zanikal, da je sploh kdaj izrekel te besede.
    Opisan je pogost primer zanikanja in razvrednotenja Anjinega zaznavanja situacije. Izsiljevalec lahko celo zanika, da se je dogodek sploh zgodil. Gre za zanikanje čustvenih potreb druge osebe, tudi s tem, ko jo ignoriramo, kuhamo mulo ali smo užaljeni. Minimaliziranje je ena izmed oblik zanikanja, ker izsiljevalec ne zanika dogajanja, ampak se sprašuje o primernosti naše čustvene izkušnje ali reakcije. To se odraža v besedah kot so. ”Ne pretiravaj”, ”Iz muhe delaš slona”, ”Spet paničariš”, ”Kompliciraš”, ”Preobčutljiv si” itd. Izsiljevalec tako označi naše občutke kot nepomembne, kar lahko vodi v spraševanje o pravilnosti svojih lastnih zaznav.
  1. Čustveno izsiljevanje
    Susan Forward, je v knjigi Čustveno izsiljevanje, le temu dala štiri obraze:

Kaznovalec: ”Če se boš dobival s prijatelji, te bom zapustila.” Kaznovalci najbolj jasno izrekajo svoje grožnje. Povedo nam kakšne bodo posledice, če ne bomo popustili. Z nepopuščanjem si nakopljemo njihovo jezo, ki se lahko kaže odkrito ali pa prikrito z molkom. Da bi se izognili kaznovalcu, pogosto delamo stvari, ki jih sicer ne bi- se lažemo, prikrivamo in prirejamo dejstva.
Samokaznovalec: Eva se je odločila prekiniti ljubezensko razmerje. Partner ji je zagrozil, da če bo odšla, se bo ubil. Podobno izsiljevalsko orožje samokaznovalcev je še: ”Ne prepiraj se z mano, če ne bo me kap”, ”Če ne storiš kar te prosim, bom nehala jesti” itd. Samokaznovalci grozijo s škodovanjem samemu sebi, svoji sreči in zdravju. Zanje je značilno ustvarjanje drame. Če se kaznovalci postavijo v pozicijo starša nad otrokom, se samokaznovalci postavijo v obratno pozicijo, torej otrok-starš.
Trpin: ”Ponavadi me samo pomenljivo pogleda in odide. Ko ga kasneje vprašam, kaj je bilo narobe, mi odvrne ‘nič’. Potem se morem opravičevati in ugibati kaj sem tokrat storila narobe in lahko traja dneve preden dobim odgovor.” Trpni ne škodujejo ne nam ne sebi, ampak nam dajo vedeti, da bodo trpeli, če ne bomo storili kar želijo. Pogosto so potrti, nemi in se solznih oči umaknejo, tako nas dolgo pustijo čakati, brez pojasnil, mi pa jim moramo uganiti misli.
Mučitelj: Poročen šef je ogovoril podrejeno. Vedel je, da ji je všeč in da je pripravljena zanj narediti karkoli. Tako ji je v zameno za afero obljubljal napredovanje v njeni karieri.” Mučitelji so najbolj predkani in nam obljubljajo gradove v oblakih, neskončno ljubezen, bajne vsote denarja, napredovanje po lestvici navzgor itd. Potem pa nam jasno pokažejo, da če ne naredimo kot želijo, ne bo plačila ipd.

  1. Verbalno nasilje
    Jan in Tara sta odšla s prijatelji na zabavo. Tara je začela pred vsemi razlagati, kakšen cepec je Jan, da zadnjič ni bil sposoben zlikati srajce. ”Ane, lubi, zato si pa danes malo zmečkan”. Smešenje pred ostalimi ter sarkazem sta dve izmed oblik verbalnega nasilja. Prav tako sem štejemo zmerjanje, kričanje, kritiko, grožnje, ponižujoče besede, obtoževanje ali pridigo. Če nam sogovornik neprestano posega v besedo, pomeni, ni odkrito pripravljen poslušati našega mnenja, ampak mu gre le za izražanje njegovih stališč. Zanimivo je tudi, da smo lahko žrtev nasilja, ko nam kdo vsiljuje pozitivna čustva, kot so ljubezen, naklonjenost, veselje, mi pa tega nismo pripravljeni sprejeti. Če nam sodelavec neprestano govori kako smo lepi, nam pa to ne ustreza, je lahko situacija zelo neprijetna.
  1. Ostale oblike
    Osebe, ki so v nenehnih konfliktih z drugimi ljudmi in ustvarjajo kaos, so tudi izvrševalci čustvenega nasilja. Prav tako razdražljive osebe, katerih obnašanje se neprestano spreminja in ga ne moremo predvideti. En dan mu je všeč, da si v kuhinjo postavil rože, medtem ko jih bo drug dan besno odrinil z mize. Ti izsiljevalci so pogosto ljudje odvisni od alkohola ali drog. Živeti z njimi je zastrašujoče, saj nikoli ne veš kako se bodo odzvali. To v nas povzroča anksioznost. Tudi, ko nam nekdo neprestano nerga in se pritožuje, sam pa ni pripravljen narediti nič, govorimo o nasilju nad nami. Dajanje nasvetov, analiziranje naših dejanj z namenom da nam bi pomagali so lahko dobronamerni, pri čustvenem izsiljevanju pa gre za obliko kontroliranja. Tudi dobrikanje in pomaganje je lahko izsiljevanje, če se na koncu konča s stavkom :” Saj, sem ti pomagal, zdaj pa še ti naredi tisto kar želim!”

Stop!
Prepoznati in zoperstaviti se čustvenemu nasilju ni lahka naloga, sploh če ti je takšno ravnanje ‘domače’. Če bomo odreagirali drugače kot navadno, bomo najverjetneje občutili močno nelagodje ali strah. Ali ravnam prav? Morda le malo pretiravam? S pomočjo prijateljev ali svetovanja bi bilo dobro odkriti, zakaj smo se znašli v vlogi žrtve. Do takrat pa nekaj napotkov:

  • Ko nekdo pred nas postavi neko zahtevo, mi pa pri tem čutimo nelagodnje, si vzemimo čas, da premislimo kar se je pravkar zgodilo. Čas si lahko vzamemo s stavkom kot je: ”V tem trenutku se nisem pripravljen odločiti. Dovoli, da razmislim.”
  • Ko opazimo, da nas nekdo izsiljuje je najbolje da se polastimo neobrambnih odgovorov, kot so: ”Razumem”, ”Žal mi je, da tako čutiš”, ”Se bova pogovorila, ko boš manj razburjen”, ” Lahko predlagaš kako bi to rešila.” Itd.

Sem čustveno izsiljevan? (po Susan Forward)

  • grozijo, da vam bodo otežili življenje, če jim ne boste ustregli?
  • grozijo, da bodo prekinili odnos, če jim ne ustrežete?
  • namigujejo, da se bodo zanemarili, poškodovali ali padli v depresijo, če jim ne ustrežete?
  • želijo vedno več, ne glede na to koliko jim nudite?
  • redno zahtevajo, da jim popustite?
  • vztrajno zanemarjajo vaša čustva in želje, da jim popustite?
  • dajejo radodarne obljube, ki so pogojene z vašim vedenjem in jih potem redkokdaj izpolnijo?
  • vas imajo vedno za sebične, slabe, lakomne, krute in brezčutne, če jim ne popustite?
  • vas obsujejo s priznanjem, če jim popustite, in vam ga odtegnejo, če jim ga ne?
  • uporabljajo kot orožje za dosego svojega cilja denar?

Če ste na eno samo vprašanje odgovorili pritrdilno, ste izsiljevani.