Tag Archive | čustveno izsiljevanje staršev

1.DEL: VZGOJA V NARCISTIČNI DRUŽINI

Narcisizem lahko postavimo v spekter, ki prehaja od zdravega do patološkega narcizma. Oseba z Narcistično osebnostno motnjo (NPD) s seboj nosi veliko bolečino iz otroštva, s katero se ne more soočiti. Pretvarjajo se, da ta bolečina ne obstaja ali pa si jo lajšajo tako, da se znašajo nad drugimi. Narcisizem ne potrebuje biti skrajen, pogosto se skriva za masko “delam kar je najboljše za mojega otroka”. Narcisizem se nadaljuje preko generacij. Kar pomeni, da otroci narcisa sami postanejo narcistični ali pa postanejo soodvisni v odnosih. Nacistični starši imajo veliko skupnega z Borderline starši. Ena izmed razlik med njimi je namen pri uporabi  manipulacije. Medtem ko borderline osebnostna motnja manipulira ker želi preprečiti zapustitev, narcisi manipulirajo, ker želijo obdržati navidezno popolnost.

Karakteristike narcisističnega starševstva

Posesivnost
Narcisistični starš živi skozi svojega otroka in ga želi posedovat. Kakršni koli otrokov korak v samostojnost, predstavlja takemu staršu grožnjo. Če ne ogrožaš narcisistične maske svojega starša, se bo do tebe vedel v redu ali pa te še naprej ignoriral. Vendar, v trenutku, ko postaneš “težaven” ali ne slediš njihovim pričakovanjem, postaneš tarča narcisističnega vedenja (izbruhi jeze, manipulacija). Zelo težko te pustijo odrasti, to se pogosto pokaže, ko začneš formirati romantične odnose. “Moja mama mi je vedno govorila slabo o moji punci, ko je ni bilo zraven. Neodobravanje je kazala na vsakem koraku, recimo božično čestitko ni nikoli naslovila tudi nanjo.” Po mnenju narcističnega starša, noben partner ni nikoli dovolj dober za njihovega otroka.

  • “Če sem jo podpirala ali pa ji nisem nasprotovala, je bila moja mama zelo očarljiva. Vendar, v trenutku, ko se z nečim nisem strinjala, je poskrbela za to, da je naredila moje življenje neznosno.”

Meje
Osebne meje otroka niso nikoli upoštevane. Narcistični starš jih prekorači z namenom, da oblikuje otroka po svoji predstavi. Vstopal bo v tvoj osebni prostor in brskal po tvojih osebnih stvareh. Včasih bo informacije, ki jih je pridobil, uporabil proti tebi, samo zato, da boš naredil tako, kot on od tebe pričakuje. Narcistični starš zelo rad postavlja tudi zelo vsiljiva vprašanja in “spregleda” tvoje nelagodje ob njih. Meje v narcističnem domu so prekoračene pogosto in na mnoge načine. Verbalno in fizično nasilje je zelo pogosto.

  • „Moja mama je razdajala mojo lastnino drugim, včasih celo v pričo mene. Da ne omenim, da je zelo rada izražala (svoja) mnenja v mojem imenu in se dogovarjala z drugimi ljudmi kdaj se bom jaz srečala z njimi, brez da bi me sploh vprašala.”
  • “Mami sem povedala, da na mojo zabavo ne sme pripeljati svojih prijateljev. Kljub temu je prišla z njimi, še več, zlagala se jim je, da sem jih jaz povabila. Ko so bili na mojih vratih, jih nisem mogla napoditi, saj niso vedeli kaj se v resnici dogaja.“
  • „Ko sem pri 15. letih prišla domov iz šole, je bila moja soba popolnoma obrnjena na glavo. Vse je bilo prečesano. Mama je bila besna. Baje nisem pravilno zložila oblek, zato se je odločila, da bo prebrskala vse moje predale. Ker obleke niso bila zložene po njenem standardu, je vse vrgla na tla. V procesu je našla in prebrala moj dnevnik. To je bil zelo slab dan zame. Še tedne po tem sem morala hoditi naokoli z dolgimi rokavi, da sem prekrila udarce, ki mi jih je povzročila ta dan.”

Pomanjkanje empatije
Narcistični starš se je nezmožen uglasiti s potrebami in čustvi svojega otroka. Tako jih tudi ne zmore ovrednotiti in potrditi resničnost otrokovega čustvenega doživljanja. Samo čustva narcističnega starša so pomembna. Eden izmed največjih težav narcističnega starševstva je prav nesposobnost prepoznavanja otrokovih čustev, kar ustvari nesamozavestnega otroka z nefunkcionalnimi vzorci do sebe in drugih. Posledično tudi otrok ne čuti globoke povezave s svojim narcističnim staršem.

  • “Moja mama ne upošteva mojega mnenja in ignorira moje izkušnje. Tudi, če se pogovarjamo o področju, kjer sem strokovnjakinja, mi ne verjame. Nikoli ne posluša, kar ji pravim.”
  • “Moja mama vidi sebe kot ljubečo osebo. To je daleč od resnice. Zelo hladna oseba je, nesramna, ignorantska in preračunljiva. Popolnoma je nesposobna sočutja.“

Manipulacija
Narcistični starš se posluži veliko načinov manipulacije za dosego svojega cilja. Najbolj pogoste taktike čustvenega izsiljevanja so:

  1. Ignoriranje: Narcistični starš te lahko ignorira dneve ali tedne, če ne delaš tako, kot želi on od tebe. “Če nisem bil uspešen v šoli, moja mama ni govorila z mano, dokler nisem popravil ocene.” Prav tako obstaja podtip narcističnega starša, tako imenovani “Narcis, ki ignorira”. Ta starš se ne zanima za svojega otroka. Z njim se ukvarjajo samo, ko je to potrebno. Navadno takrat, ko se je treba pokazati pred drugimi kot popolna družina ali pa ko je potrebno otroka usmerjati, v skladu z predstavami narcističnega starša. “Moja mama je kazala zanimanje samo, ko je bilo nekaj povezano s šolo. Ko sem poskušal z njo govoriti o čem drugem, me ni zares poslušala.”
  2. Odvzem ljubezni: Narcistični starš izkazuje svojo ljubezen takrat, ko želi otroka nagraditi in do njega ne kaže brezpogojne ljubezni. Prav tako vedno grozi z odvzemom ljubezni in tako s tem kaznuje otroka. Ljubezen izrablja v svoj prid kot nagrado in kaznovanje.
  3. Grožnje: Narcistični starš uporabi tvoje osebne informacije, ki si jih delil z njimi, v trenutku, ko želi nekaj doseči pri tebi. Pri takem starševstvu se hitro naučiš zadržati stvari zase in jih skriti pred svojim staršem.
  4. Krivda in sram: Narcistični starš bo v tebi zbudil krivdo in sram, če želiš narediti nekaj po svoje. “Aha, šel boš na potovanje in jaz morem ostati doma s tvojo mamo? Kako lepo od tebe. Kar pojdi in uživaj” ali pa “Zato ker ne igraš klavirja dovolj dobro, jaz izpadem kot idiot.”
  5. Med dvema ognjema: Narcistični starš uporabi svoje otroke za manipulacijo drugih-najpogosteje svojega romantičnega partnerja. Otrok je postavljen na sredino med dvema staršema in se je primoran ukvarjati z odraslimi problemi. Ko je otrok prisiljen izbrati enega izmed staršev, to za seboj pusti globoko travmo. „Kako naj se postavim na očetovo stran, če pa me mama potrebuje.“

Vsi ti načini manipulacije otroku preprečujejo, da se razvije v zdravega posameznika z močno identiteto.

Narcistični bes
Bes bazira na strahu. Vse kar ogroža njihov obrambni sistem, ki jih ščiti pred globokimi notranjimi občutki manjvrednosti, je potrebno uničiti. “Moja mama je znorela, ko sem ji povedal, da se ne želim več pretvarjati pred sorodniki, da še vedno študiram medicino. Začela me je tepsti in kričati nerazumljive besede. Nisem si drznil niti pomisliti, da bi svojim sorodnikom povedal resnico.”

Oni so najpomembnejši
Narcisistični starš vzame ves prostor. Imajo globoko potrebo po pohvali in odobravanju. Iz drugih naredijo svoje poslušalce. Seveda pri tem ne opazijo njihovega dolgočasja, utrujenosti ali želje, da tudi oni želijo kaj povedati. Zelo radi se postavijo pred drugimi in pokažejo svojo “posebnost”. Obožujejo izpostavljati svoje atribute, pa naj bo to materialna dobrina, izgled, dosežek, projekt, veze ali svoja družina. Pretirano iščejo pozornost, s katero polnijo svoj umetno napihnjeni ego.

  • “Moja mama prireja zabave za nenavadne stvari. Na primer, smrt daljnega sorodnika, ki je umrl zelo dolgo nazaj ali pa za manjši osebni dosežek. Zelo rada prireja zabave, zato da je lahko v središču pozornosti.”
  • “S sestrami sem sedela za jedilno mizo in se pogovarjala z očetom. Nenadoma je mama zdrsnila iz stola in omedlela. V trenutku, ko smo želeli poklicati rešilca, je prišla k zavesti. Isto se je ponovilo še nekajkrat. Če se je pogovor za mizo obrnil stran od nje, je omedlela. Začeli smo jo ignorirati in jo pustili ležati na tleh. Obležala je tam nekaj trenutkov nato pa se pretvarjala, da je ponovno pridobila zavest.”

Pomemben je videz
Za narcističnega starša je zelo pomembno, da njegova družina navzven izgleda popolno. Veliko vložijo v to, da drugi zaznavajo vašo družino kot ljubečo, uspešno in zavidanja vredno. Otrok se navadno zaveda, da se celotna družina pretvarja, vendar raje sodeluje zaradi strahu pred narcističnim staršem.

  • “Sem v terapiji, kjer se soočam z dejstvom, da sem bila vzgojena v narcistični družini. Tega se niti nisem zavedala, dokler nisem bila že odrasla. Vedno sem mislila, da je nekaj narobe z mano. Vsi so imeli radi mojega očeta. Vedno so govorili, kako čudovit je, očarljiv in koliko je žrtvoval za svojo družino. O njem so vsi mislili tako pozitivno, zato ker je skrbno načrtoval, kako se obnašati pred drugimi ter lagal in manipuliral, da je vzdrževal to sliko. Izrabil in prizadel je druge ljudi, da je on izpadel boljše.“
  • „Najhuje pri vzgoji v taki družini je to, da nihče ne ve kaj se dogaja v resnici. Tako dobro zna moja mama zmanipulirat ostale. Vsi mislijo, da je moja mama predana ženska, ki je vzgojila dva težavna otroka. Čeprav ne prenesem svojega brata, oba trpiva na zelo podobni način. Na mojo srečo je meni uspelo zbežati pred mamo, ki naju je zlorabljala. Preselila sem se 3000 kilometrov stran, medtem ko moj brat ni imel te možnosti. On se še vedno zanaša nanjo za svoje lastno preživetje.“
  • „Zelo ji je pomembno mnenje drugih. Stokrat sem že slišal „Kaj si bodo pa sosedje mislili?“ Če sem imel problem, je nikoli ni skrbelo, kako naj mi pomaga, ampak kako bo to izgledalo pred drugimi. Pomembno je bilo vzdrževati popolni videz, ne glede na to, ali si trpel ali ne.“

Vse jemljejo osebno
Narcistični starš vzame občutke in dejanja otroka osebno. Hitro se ujezijo, če se otrok z njimi ne strinja in jih ne oponaša. Od otroka pričakuje, da je srečen, ko je srečen on in žalosten, ko je žalosten on. Drugače to razumejo kot izdajo. Tako hrepenijo po pohvali in potrditvi, da so posledično zelo občutljivi na kritiko. Otrok se hitro nauči biti previden okoli svojega narcističnega starša, da se ta ne bi ujezil ali pa zagrozil z odvzemom ljubezni. Otrok nikoli ne more biti pristen. Seveda se staršu tudi upre, vendar se kljub temu, da se je postavil zase, počuti slabo in krivo.

  • „Moja mama se laže za banalne stvari. Na primer: popravila mi je majico in gumb zašila na napačno stran. Ko sem ji to povedala, menila sem namreč, da je smešno, si je zmislila, da je gumb sam prodrl skozi, na napačno stran. Nikoli ne more sprejeti, da je naredila nekaj narobe in se nikoli ne bo opravičila. Nikoli je nisem slišala reči „oprosti“.“

Ogroženost
Narcistični starš se lahko počuti ogroženega s strani otroka. Ogroža ga njegov potencial, uspeh ali lepota, saj ti atributi ogrožajo starševo samozavest. Posledično lahko ponižujejo otroka z namenom, da pri sebi vzdržujejo občutek večvrednosti. Spotikajo se ob malenkosti, obsojajo in kritizirajo svojega otroka, ga primerjajo z drugimi in ne priznavajo njegovega znanja in uspeha. Kadarkoli kdo pohvali tvoj uspeh, bo narcistični starš le tega pripisal sebi: “Ja, to ima po meni. Vedno sem bil dober v atletiki.”

  • “Ko sem se poročala, mi je povedala, da poroka ni namenjena nevesti, ampak njeni mami. Želela sem, da je moja priča in ji rekla, naj si izbere obleko v svoji najljubši barvi. Izbrala si je belo barvo.“

Večvrednost in grandioznost
Narcistični starš ima napihnjen ego. Napihuje ga s pretirano predstavo o tem, kaj počne in kdo je. Nekateri otroci narcističnega starša postanejo enaki. “Mi smo boljši kot vsi ostali.” Občutek večvrednosti največkrat bazira na površinskih, egoističnih in materialnih stvareh. Počutijo se pomembnejše od drugih zaradi materialnih dobrin in statusa, ki ga imajo v družbi.

Soodvisnost
Narcistični starš je zelo odvisen od zunanje potrditve in drugih. Soodvisnost je lahko čustvena, fizična ali finančna. Poskušajo te narediti čim bolj odvisnega od njih-s tem te lahko kontrolirajo. Najpogosteje to naredijo tako, da te infantilizirajo, tako da ti dajo občutek nesposobnosti glede vsega, kar počneš ali pa delajo stvari namesto tebe. Primer infantilizacije je mama, ki spremlja svojega otroka na razgovor za delo. Na žalost se to vedenje ne preneha tudi, ko odrasteš. Včasih postane še hujše, saj se narcistični starš boji, da bo izgubil kontrolo nad svojim otrokom. Po drugi strani se soodvisnost kaže tudi preko tega, da starš zahteva od svojega otroka, da skrbi zanj do konca življenja.

  • “Moja mama pričakuje, da jo bom vedno finančno podpirala. Pravi, da ne more živeti brez mene.”
  • „Moja mama vkoraka v mojo pisarno (sem uspešen podjetnik), ponižuje moje zaposlene in mi pove, da bom v življenju propadel, če ne dokončam srednje šole. Moja mama me je šolala doma, samo zato, da me je lahko kontrolirala in mi preprečila, da dejansko dokončam šolanje. Iz šole me je izpisala pri 11. letih, zato ker je imela še enega otroka in se ji je zdelo šolanje doma bolj primerno. Pri 16. sem moral delati polni delavni čas, pri 17. sem končno uspel pobegniti stran od doma.“
  • “Odraščala sem v tipičnem soodvisniškem odnosu, kjer sem vedno iskala zunanjo potrditev. Glede na to, da sem se vedno osredotočala na počutje svoje mame, nisem razvila svoje identitete. Imam nizko samozavest in se preveč osredotočam na potrebe drugih ljudi.“

Poniževanje
Narcistični starš pogosto ponižuje, zbada in nadleguje svojega otroka. Pogosto se spotika ob stvari, zaradi katerih si že tako ali tako nesiguren. “Moja mama se je norčevala iz moje lepotne pike na obrazu.” Pogosto uberejo taktiko primerjanja. Govorijo o tem, kako čudovita je druga oseba ali pa kako dobro delo je opravila, čeprav si sam opravil delo na istem področju.
Narcističnis starš ti bo pokvaril veselje že samo z načinom in tonom, kako ti čestita za tvoj uspeh. Če boš pojamral, kako se ti je zgodila krivica, bo stopil na stran druge osebe, čeprav je ne pozna. Nemogoče je soočiti nekoga glede njihovega tona glasu, kretenj ali pogleda. Še posebej narcistični starš nikoli ne bo prevzel odgovornosti in bo vse zanikal. „To je vse v tvoji glavi.“ Normalno, da konstantno poniževanje prinese nizko samozavest pri otroku narcističnega starša.

  • “Ko sem postala bolj samostojna, je moja mama začela kritizirati vse. Moji prijatelji niso bili dovolj dobri, moj fant je bil zanič, moja oblačila so bila staromodna itd. Ko sem začela delati, je želela, da ji priskrbim telefon z naročnino. Naslednji mesec je nabila naročnino na 400 eurov, komaj sem jo uspela pokriti s svojo prvo plačo“

Favoriziranje otrok
Narcistični starš si pogosto izbere najljubšega otroka oz. tako imenovanega “zlatega otroka”. Ta otrok ne more narediti ničesar narobe, je najpametnejši in najboljši v vsem, česar se loti. To je nekaj, kar narcistični starš verjame in bo vsilil to mnenje tudi zlatemu otroku. Drugi otrok je “črna ovca”. Po mnenju narcističnega starša je vir vseh problemov, vse kar počne ni dovolj dobro in so krivi za vse. Črna ovca predstavlja vse kar ni popolno v družini. Vlogi zlatega otroka in črne ovce se lahko tudi menjavata. Posledično to prinese zelo slabe odnose med brati in sestrami. Narcistični starš preko opravljanja (opravlja enega otroka drugemu) preprečuje kvalitetni odnos med brati in sestrami. Posledično vsa komunikacija poteka preko narcističnega starša, kar ta tudi želi. Zlati otrok lahko postane narcis ali pa se počuti izredno krivo, da ga narcistični starš favorizira in mu prihranja zlorabo.

  • “Ni mi bilo jasno, kako lahko moj oče tako zaničuje moje brate. Vedno so bili bolj talentirani kot jaz. Imam močen občutek krivde, gledala sem brate, ki jih imam rada, kako so pokasirali očetov bes. Počutila sem se, kot da bi mogla popraviti te stvari. Moj oče je rekel naj grem v sobo in naj bom zelo, zelo tiho, medtem ko je on svojo jezo znesel nad mojimi brati. „
  • „Moj brat je zlati otrok. Ničesar ni naredil narobe, bil je popolni dojenček, popolni malček, in ko je v srednji šoli razbil tri avte, ni bil on za nič kriv. Jaz sem neprestano jokala, ko sem bila otrok, moja mama je zaradi tega morala prekiniti s svojo univerzitetno izobrazbo, vedno sem izgubljala stvari in moja mama ni mogla imeti mačke, zato ker me je mačka enkrat opraskala, ko sem bila majhna. „
  • „Moj oče je bil diagnosticiran za rakom, dali so mu 2 leti. Postal je zelo depresiven, vendar ne zaradi umiranja, ampak zaradi moje sestre. Meni je jokal, kako žalosten je, da ne bo mogel biti tam za mojo sestro. Ona nima še fanta in potrebno jo je izobraziti, kako naj privlači moškega. Nato me je obsodil, da je problem v meni, ker je nisem naučila, kako naj dobi fanta, sej sem vendar starejša sestra. Prav tako mi je očital, da je nisem prepričala, da naj gre na plastično operacijo, zaradi neke nepravilnosti na njenem obrazu.“

 

Če želite poglobiti svoje razumevanje odnosa s starši, si oglejte mojo spletno delavnico “Ozaveščanje ran in vzorcev iz otroštva.”

Ta delavnica vam bo pomagala pri razumevanju vzorcev, vlog in navezanosti, ki jo imate v svoji družinski dinamiki, ter osvetlila vaše vedenje in rane, ki jih nosite s seboj. Naučila vas bo tudi, kako ravnati s svojimi čustvi, ki se bodo sprožila ob tem samospoznavanju.

ČUSTVENO IZSILJEVANJE: ZNAKI, OBLIKE IN KAKO GA PREPOZNATI

Psihološko ali čustveno nasilje vključuje verbalno nasilje (‘ti si kreten’), avtoritativno obnašanje (‘poskušaš partnerju preprečiti, da se dobiva s prijatelji’) in ljubosumje (‘partner te obtoži intimnega razmerja z ostalimi ljudmi). Čustveno nasilje poškoduje otrokovo integriteto.
Izsiljevalec skuša kontrolirati žrtev preko ustrahovanja, poniževanja, vzbujanja občutkov krivde, omejevanja, kritiziranja itd. Čustveno nasilje lahko srečamo tako v družini kot partnerskih odnosih ter na delovnem mestu. Tovrstno nasilje počasi škrta v žrtvino samozavest, da postane prepričana v svojo nevrednost. Dvomi v svoje občutke in resničnost svojih zaznav. Največkrat žrtev vztraja v takem odnosu, ker meni da je nihče drug ne bo imel rad.  

Kdo je izsiljevalec in kdo žrtev?
Izsiljevalec je v preteklosti verjetno sam bil čustveno zlorabljen. Ker ne želi ponovno izkusiti bolečine, se sam zateče k izsiljevanju. Ali nasprotno, postane žrtev izsiljevanja. Čustveno nasilje se pojavlja v družinah, kjer se ustrahujejo, ponižujejo, kritizirajo za dosego nekega cilja. Vendar ni nujno, da izsiljevalec izhaja iz take družine. Tudi pretirano razvajanje, kjer je otrok dobil vse kar je želel, ne da bi se soočil s frustracijo, ustvarja izsiljevalce.
Ljudje radi sebe vidimo kot žrtev, toda dostikrat se zgodi, da smo tudi sami izsiljevalci. Za izsiljevanje sta potrebna dva. Najpogosteje se vloge menjavajo. Enkrat smo žrtev, spet drugič izsiljujemo sami.  

S čim nas izsiljujejo?
Mia je Mihu zaupala, da staršem nikoli ni povedala, da je v mladosti ekspirementirala z drogo. Čez nekaj mesecev je Miha želel na dopust, Mia pa je svojega že porabila. Od nje je zahteval, da se zlaže, da je bolna. Temu se je uprla, toda Miha je zagrozil, da bo njenim staršem izdal njeno skrivnost.
Izsiljevalec podatke, ki smo mu jih povedali v zaupanju, pogosto izkoristi za dosego željenega. Izsiljevalci igrajo na naša čustva strahu, krivde in občutek dolžnosti. Vsem izsiljevalcem je skupen strah pred izgubo ali spremembo moči ter zavrnitvijo. Izsiljevanje jim daje vstopnico za občutek varnosti in oblasti nad drugimi. Ne glede na to kako močni so videti, jih prežemata strah in tesnoba. Ko izsiljevalcu popustimo, mu s tem sporočimo, da dejanje na nas učinkuje in mu s tem dajemo sporočilo, da ga ponovi.  

Oblike čustvene zlorabe
Čustvenega nasilja se lahko dogaja v mnogih oblikah. Nekatere je težje, spet druge lažje prepoznati. V nadaljevanju opisujem več oblik nasilja, načeloma pa se oblike med seboj prepletajo.

  1. Zanikanje
    Luka je zmerjal Anjo: ”Krava neumna, poglej se kako si grda, noben drug te ne bo imel rad.” Ko mu je Anja naslednji dan rekla, da jo je to zelo prizadelo je Luka zanikal, da je sploh kdaj izrekel te besede.
    Opisan je pogost primer zanikanja in razvrednotenja Anjinega zaznavanja situacije. Izsiljevalec lahko celo zanika, da se je dogodek sploh zgodil. Gre za zanikanje čustvenih potreb druge osebe, tudi s tem, ko jo ignoriramo, kuhamo mulo ali smo užaljeni. Minimaliziranje je ena izmed oblik zanikanja, ker izsiljevalec ne zanika dogajanja, ampak se sprašuje o primernosti naše čustvene izkušnje ali reakcije. To se odraža v besedah kot so. ”Ne pretiravaj”, ”Iz muhe delaš slona”, ”Spet paničariš”, ”Kompliciraš”, ”Preobčutljiv si” itd. Izsiljevalec tako označi naše občutke kot nepomembne, kar lahko vodi v spraševanje o pravilnosti svojih lastnih zaznav.
  1. Čustveno izsiljevanje
    Susan Forward, je v knjigi Čustveno izsiljevanje, le temu dala štiri obraze:

Kaznovalec: ”Če se boš dobival s prijatelji, te bom zapustila.” Kaznovalci najbolj jasno izrekajo svoje grožnje. Povedo nam kakšne bodo posledice, če ne bomo popustili. Z nepopuščanjem si nakopljemo njihovo jezo, ki se lahko kaže odkrito ali pa prikrito z molkom. Da bi se izognili kaznovalcu, pogosto delamo stvari, ki jih sicer ne bi- se lažemo, prikrivamo in prirejamo dejstva.
Samokaznovalec: Eva se je odločila prekiniti ljubezensko razmerje. Partner ji je zagrozil, da če bo odšla, se bo ubil. Podobno izsiljevalsko orožje samokaznovalcev je še: ”Ne prepiraj se z mano, če ne bo me kap”, ”Če ne storiš kar te prosim, bom nehala jesti” itd. Samokaznovalci grozijo s škodovanjem samemu sebi, svoji sreči in zdravju. Zanje je značilno ustvarjanje drame. Če se kaznovalci postavijo v pozicijo starša nad otrokom, se samokaznovalci postavijo v obratno pozicijo, torej otrok-starš.
Trpin: ”Ponavadi me samo pomenljivo pogleda in odide. Ko ga kasneje vprašam, kaj je bilo narobe, mi odvrne ‘nič’. Potem se morem opravičevati in ugibati kaj sem tokrat storila narobe in lahko traja dneve preden dobim odgovor.” Trpni ne škodujejo ne nam ne sebi, ampak nam dajo vedeti, da bodo trpeli, če ne bomo storili kar želijo. Pogosto so potrti, nemi in se solznih oči umaknejo, tako nas dolgo pustijo čakati, brez pojasnil, mi pa jim moramo uganiti misli.
Mučitelj: Poročen šef je ogovoril podrejeno. Vedel je, da ji je všeč in da je pripravljena zanj narediti karkoli. Tako ji je v zameno za afero obljubljal napredovanje v njeni karieri.” Mučitelji so najbolj predkani in nam obljubljajo gradove v oblakih, neskončno ljubezen, bajne vsote denarja, napredovanje po lestvici navzgor itd. Potem pa nam jasno pokažejo, da če ne naredimo kot želijo, ne bo plačila ipd.

  1. Verbalno nasilje
    Jan in Tara sta odšla s prijatelji na zabavo. Tara je začela pred vsemi razlagati, kakšen cepec je Jan, da zadnjič ni bil sposoben zlikati srajce. ”Ane, lubi, zato si pa danes malo zmečkan”. Smešenje pred ostalimi ter sarkazem sta dve izmed oblik verbalnega nasilja. Prav tako sem štejemo zmerjanje, kričanje, kritiko, grožnje, ponižujoče besede, obtoževanje ali pridigo. Če nam sogovornik neprestano posega v besedo, pomeni, ni odkrito pripravljen poslušati našega mnenja, ampak mu gre le za izražanje njegovih stališč. Zanimivo je tudi, da smo lahko žrtev nasilja, ko nam kdo vsiljuje pozitivna čustva, kot so ljubezen, naklonjenost, veselje, mi pa tega nismo pripravljeni sprejeti. Če nam sodelavec neprestano govori kako smo lepi, nam pa to ne ustreza, je lahko situacija zelo neprijetna.
  1. Ostale oblike
    Osebe, ki so v nenehnih konfliktih z drugimi ljudmi in ustvarjajo kaos, so tudi izvrševalci čustvenega nasilja. Prav tako razdražljive osebe, katerih obnašanje se neprestano spreminja in ga ne moremo predvideti. En dan mu je všeč, da si v kuhinjo postavil rože, medtem ko jih bo drug dan besno odrinil z mize. Ti izsiljevalci so pogosto ljudje odvisni od alkohola ali drog. Živeti z njimi je zastrašujoče, saj nikoli ne veš kako se bodo odzvali. To v nas povzroča anksioznost. Tudi, ko nam nekdo neprestano nerga in se pritožuje, sam pa ni pripravljen narediti nič, govorimo o nasilju nad nami. Dajanje nasvetov, analiziranje naših dejanj z namenom da nam bi pomagali so lahko dobronamerni, pri čustvenem izsiljevanju pa gre za obliko kontroliranja. Tudi dobrikanje in pomaganje je lahko izsiljevanje, če se na koncu konča s stavkom :” Saj, sem ti pomagal, zdaj pa še ti naredi tisto kar želim!”

Stop!
Prepoznati in zoperstaviti se čustvenemu nasilju ni lahka naloga, sploh če ti je takšno ravnanje ‘domače’. Če bomo odreagirali drugače kot navadno, bomo najverjetneje občutili močno nelagodje ali strah. Ali ravnam prav? Morda le malo pretiravam? S pomočjo prijateljev ali svetovanja bi bilo dobro odkriti, zakaj smo se znašli v vlogi žrtve. Do takrat pa nekaj napotkov:

  • Ko nekdo pred nas postavi neko zahtevo, mi pa pri tem čutimo nelagodnje, si vzemimo čas, da premislimo kar se je pravkar zgodilo. Čas si lahko vzamemo s stavkom kot je: ”V tem trenutku se nisem pripravljen odločiti. Dovoli, da razmislim.”
  • Ko opazimo, da nas nekdo izsiljuje je najbolje da se polastimo neobrambnih odgovorov, kot so: ”Razumem”, ”Žal mi je, da tako čutiš”, ”Se bova pogovorila, ko boš manj razburjen”, ” Lahko predlagaš kako bi to rešila.” Itd.

Sem čustveno izsiljevan? (po Susan Forward)

  • grozijo, da vam bodo otežili življenje, če jim ne boste ustregli?
  • grozijo, da bodo prekinili odnos, če jim ne ustrežete?
  • namigujejo, da se bodo zanemarili, poškodovali ali padli v depresijo, če jim ne ustrežete?
  • želijo vedno več, ne glede na to koliko jim nudite?
  • redno zahtevajo, da jim popustite?
  • vztrajno zanemarjajo vaša čustva in želje, da jim popustite?
  • dajejo radodarne obljube, ki so pogojene z vašim vedenjem in jih potem redkokdaj izpolnijo?
  • vas imajo vedno za sebične, slabe, lakomne, krute in brezčutne, če jim ne popustite?
  • vas obsujejo s priznanjem, če jim popustite, in vam ga odtegnejo, če jim ga ne?
  • uporabljajo kot orožje za dosego svojega cilja denar?

Če ste na eno samo vprašanje odgovorili pritrdilno, ste izsiljevani.

PRETIRANA ZASKRBLJENOST: VPLIV NA TELO IN KAKO SI POMAGATI, 2. DEL

V prejšnem članku sem pisala o zaskrbljenosti na splošno. Ker je zaskrbljenost pogosta spremljevalka sodobnega zahodnega človeka, ki živi v stresni družbi in nosi s sabo obremenjujoče skrbi, si bomo v nadaljevanju pogledali, kako zaskrbljenost vpliva na naše telo, katera čustva se povezujejo z njo in kaj lahko naredite, da si olajšate življenje z zaskrbljenostjo.

Telo in zaskrbljenost
Zaskrbljeni ljudje ne živijo v sedanjosti, ampak v mislih pogosto premlevajo situacije in neugodne izide, ki bi jih lahko doživeli v prihodnosti. Mnogi ljudje, ki so zaskrbljeni, čutijo napetost v mišicah in v predelu želodca.  Mučijo jih glavoboli, bolečine v zadnjem delo vratu in zbadanje v prstnem košu. Imajo kratko sapo, hitro bitje srca, povišan krvni tlak in so nenormalno utrujeni, razdraženi, imajo težave s koncentracijo in se potijo. Simptomi spominjajo na simptome paničnega napada, o katerem sem pisala v prejšnjih številkah. In res, zaskrbljenost povečuje anksioznost in najvišja stopnja anksioznosti se odraža v paničnemu napadu.
Zaradi vseh skrbi, jih muči nespečnost, saj pred spanjem pogosto razmišljajo, kaj vse lahko gre narobe. Slednje je verjetno posledica njihove utrujenosti, poleg tega pa posameznik porabi veliko energije za neprestano ukvarjanje z negativnimi posledicami, sploh zaradi tega, ker zaskrbljen posameznik, ne razmišlja le v enem problemu, ampak ga neprestano skrbi za več stvari hkrati.

Zaskrbljenost in ostala občutja

Potrebno je ločiti zaskrbljenost od ostalih občutji in vedenj. V prvi vrsti je potrebno ločiti med skrbjo za nekoga in zaskrbljenostjo. Če za nekoga skrbim, še ne pomeni da sem zaskrbljen. Ko nekod zbolim, poskrbim za njega tako, da mu skuham čaj. Če bi pri tem bila zaskrbljena, bi me skrbelo, da nikoli ne bo ozdravel, saj je njegov kašelj tako globok, da ima najverjetneje pljučnico in bo umrl. Te misli bi ga neprestano obdajale in ne bi se jih mogle znebit.
Nadalje je potrebno ločiti med zaskrbljenostjo in odgovornostjo. Pravilo, bolj ko si zaskrbljen bolj si odgovoren, ne velja.  Zaskrbljenost nas lahko zaslepi in namesto, da bi ravno prevzeli odgovornost in se soočili s svojimi strahovi, ki se skrivajo za zaskrbljenostjo, se le te prepuščamo. Seveda to ne pomeni, da zaskrbljen človek, ni odgovoren. Potrebno se je le zavedati, da odgovornost ne gre enačiti z zaskrbljenostjo.

Čustveno izsiljevanje
Včasih posameznik s svojo pretirano skrbjo v drugih zbuja občutek krivde. Oseba želi, da posameznik spremeni vedenje ali nečesa ne počne, zato ker njo skrbi. Že tolikokrat slišana zgodba starša, ki čaka pozno v noč svojega otroka, vsakič ko se ta druži zunaj s prijatelji. Ko pride domov, mu starš očita, da ga je skrbelo in da zaradi tega ni spal celo noč. Hkrati to otroku zbudi občutek krivde vsakič, ko se odloči, da želi večer preživeti zunaj doma. Pogosto v teh situacijah starš zahteva, da otrok vedenje spremeni, torej da ne hodi ven, zato da se bo on bolje počutil.

Želim da se skrbi prenehajo
Zaskrbljenost je zelo vztrajno stanje, ki zahteva dolgotrajno zdravljenje, da se naučimo kontrolirati negativne misli. Zdravljenje z zdravili se je izkazalo kot neuspešno, zato si je najbolje poiskati strokovno pomoč. Kljub temu, pa spodaj navajam predloge, kar lahko sami naredite v trenutkih, ko izgubite kontrolo nad negativnimi mislimi.
Potrebno se je naučiti razlikovat med problemi, ki so v vaši moči in med situacije, ko se je najbolje prepustiti in verjet na najboljše. Ena glavnih vrlin je, da se naučiš ustaviti misli, ki ti prinašajo skrbi.
Glede slednjega si lahko določite čas v dnevu, ko se boste ukvarjali s svojimi skrbmi. Ta čas si jasno strukturirajte in si proces napišite na list papirja. Kajti, ko imamo ideje in misli v glavi, se zdijo dosti bolj ne oprijemljive in ne kontroliranje, kot pa ko jih vidimo pred sabo, na papirju. Tako si zberite misel, ki vas bremeni in jo zapišite. Vprašajte se, kaj je najhuje kaj se lahko zgodi in kako boste ravnali v tem primeru. Ko s pisanjem zaključite, se s to skrbjo več ne ukvarjajte. Kar pomeni, da vsakič ko se zalotite, da premlevate skrb v mislih, zavestno nehajte in se osredotočite na nekaj drugega.
Sprostitev je še kako pomembni del vsakdana, zato si vzemite del dneva za vaje sproščanja ali ustvarjanja nečesa kar vas veseli in sprošča. Pomislite kaj te je v otroštvu zabavalo, nekaterim pomaga risanje, drugim ustvarjanje, petje, plesanje, reševanje križank. Pomembno je, da se ne obremenjujete, če vam bodo misli, kljub trudu, da jih odrinete, prihajale v zavest. Pomembno je, da jih vztrajno odganjate in se zavestno koncentrirate na nalogo, ki ste si jo zadali.

Zagotovo se vsak spomni trenutka, ko je bil popolnoma sproščen, nič ga ni obremenjevalo, počutil se je varno. Načeloma z odraščanjem pride določena odgovornost in z odgovornostjo skrbi, ki se lahko izjalovijo v zaskrbljenost. Ta nas začne obremenjevati, kar slabo vpliva na naše telo in splošno počutje. Marsikateri posameznik je preobremenjen, pretirana zaskrbljenost pa mu še dodatno jemlje voljo do življenja. Potrebno se jo je zavedati in zavestno delati na tem, da se boste manj posvečali skrbem in več sedanjemu trenutku. Carpe diem.

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna