Tag Archive | anksioznost

INTERVJU: KAJ JE VAGUSNI ŽIVEC?

Feb27

INTERVJU JE BIL OBJAVLJEN NA SPLETNEM PORTALU VIZITA.SI

Vagusni živec ima pomembno vlogo v našem telesu, saj gre za enega najkompleksnejših živcev, ki ima izjemno velik vpliv na nas, pa naj si bo to fizično, čustveno ali mentalno. O tem smo se pogovarjali tudi s psihoterapevtko Evo Štajner.

Vagusni živec je povezan z vsemi našimi vitalnimi organi in zaradi njegove razvejanosti mu nekateri pravijo tudi klatež. Prav tako je odgovoren za naše vsesplošno počutje, delovanje in odzive, o čemer si lahko več preberete v nadaljevanju. 

Kaj je vagus živec in kakšna je njegova glavna naloga? 
Vagus je najdaljši živec avtonomnega živčnega sistema in vsebuje senzorična ter motorična vlakna. Informacije potekajo po živcu v obe smeri. Večina vlaken prenaša informacije iz telesa v možgane, del živčnih vlaken pa prenaša informacije iz možganov v telo. 

Živčna vlakna so tako senzorična (80 odstotkov) kot motorična (20 odstotkov). V resnici ne govorimo o enem živcu, ampak o dveh: levem in desnem vagus živcu. 
Vagus živec poteka od dela možganskega debla, imenovanega medulla, vse do debelega črevesa. Na poti se razveja v številne organe in dele telesa. Tako na primer zagotavlja občutek okusa na korenu jezika ter v vratu stimulira večino mišic žrela in grla, ki so odgovorne za požiranje in vokalizacijo. Vagus živec je odgovoren za uravnavanje funkcij notranjih organov, kot so prebava, srčni utrip in frekvenca dihanja. Seže vse do jeter, vranice, žolčnika, ženskih razmnoževalnih organov in ledvic. Odgovoren je za nekatere reflekse, kot so kašljanje, kihanje, požiranje in bruhanje.

Vagus živec je glavni živcec v našem parasimpatičnem živčnem sistemu. Drugi trije živci parasimpatičnega živčnega sistema so okulomotorični živec, obrazni živec in živec za jezik in žrelo. Parasimpatični živčni sistem nadzoruje določene avtomatske telesne funkcije, kot so prebava, srčni utrip in imunski sistem. 

Ali lahko poveste kaj več o parasimpatičnemu živčnem sistemu, čigar pomembni del je vagus živec?
Parasimpatični živčni sistem je del avtonomnega živčnega sistema, druga dva dela tega sistema sta simpatični živčni sistem in enterični živčni sistem, ki je notranji živčni sistem prebavil. Slednji se včasih obravnava kot del avtonomnega živčnega sistema, včasih pa kot samostojni sistem.

Parasimpatični sistem spodbuja k umirjanju živcev in vračanju k pravilnemu delovanju prebave. V telesu teži k homeostazi po odzivu boj ali beg. V nasprotju s tem sistemom je simpatični živčni sistem odgovoren za aktivacijo odziva boj ali beg. Ta sistem je vedno na preži, tudi ko odziv boj ali beg ni aktiviran, skenira okolico za morebitno nevarnost. 

Običajno simpatično in parasimpatično živčevje delujeta sinergistično in skupaj ustvarjata v telesu stanje ravnovesja oziroma tako imenovano homeostazo. Terapije, usmerjene v stimulacijo vagus živca, pomagajo telesu preiti nazaj v fiziološko in psihološko homeostazo. 

Zakaj nekateri ljudje zamrznejo?
Kot rečeno, simpatični živčni sistem skenira okolico za morebitno nevarnost in po potrebi v našem telesu poskrbi za odziv z bojem ali begom. Ko ta sistem doseže točko preobremenjenosti, se zgodi nevrološki izklop ali tako imenovana zamrznitev. 

Polivagal teorija, katere utemeljitelj je Stephen Porges, opredeljuje, da se zamrznitveni odziv pojavi, ko boj ali beg nimata več smisla. Preživetveni odziv je po Porgesovem mnenju hirearhičen. Najprej nastopita boj ali beg in če nam ne preostane nič drugega, preidemo v zamrznitev. Hirearhični odziv preživetvenega sistema ni znanstveno potrjen.

Tako kot boj in beg ima odziv zamrznitve prilagoditveno funkcijo. Preučevanje tega odziva pri ljudeh je deležno malo znanstvene pozornosti z izjemo posttravmatske stresne motnje in pri žrtvah spolne zlorabe. Žrtve tovrstne zlorabe pogosto opisujejo paralizacijo in nezmožnost ukrepanja (odpoved glasu in odpoved motoričnih funkcij) med napadom, kljub temu da niso izgubile zavesti. 

Torej vsi se lahko odzovemo z zamrznitvijo, ki vključuje motorično in glasovno nezmožnost. Popolna zamrznitev je redka.  Odziv se ne pojavi le pri fizični ogroženosti, ampak tudi pri socialni ogroženosti, na primer ko zaznamo jezen obraz.

Vredno je omeniti, da sedaj preučujejo tudi morebiten četrti odziv na nevarnost, in sicer prilagajanje. Želimo se izogniti nevarnosti (konfliktu, zlorabi …) tako, da ugodimo in se prilagodimo drugemu. 

In če je naše telo v nenehni pripravljenosti? 
Znano je, da je živčni sistem pri osebah, ki so preživele travmo, kot zataknjen v simpatičnem živčnem sistemu (boj in beg). 

Študija ACE (ang. Adverse Childhood Experiences) o obremenjujočih izkušnjah v otroštvu je odkrila povezavo med otroško travmo in kasnejšim zdravstvenim stanjem ter dobrim počutjem v življenju. 

Drugače rečeno: Ko smo se odselili od doma, nismo s seboj odnesli samo materialne, ampak tudi psihološko prtljago. Odkrili so povezavo med tveganim vedenjem (pitje, kajenje, uživanje drog, vpletenost v kazniva dejanja, slabši šolski uspeh …), psihološkimi težavami (depresija, anksioznost …) in resnimi boleznimi (rak, bolezni srca in sladkorna bolezen) v poznejšem življenjskem obdobju.

Te izkušnje vplivajo na naš nevrološki, imunski in hormonski sistem.

Raziskovalci menijo, da je temeljni mehanizem, zaradi katerega obremenjujočeizkušnje v otroštvu vplivajo na naše zdravje, dolgotrajni kronični (toksični) stres. Kopičenje prekomernega stresa v telesu ovira razvoj zdravega živčnega, imunskega in hormonskega sistema. 

Kot  obremenjujoče izkušnje so raziskovalci opredelili:
fizično in čustveno zanemarjanje,ločitev,duševno bolezen, zapor in brezdomstvo,fizično nasilje in zlorabo prepovedanih substanc, čustveno in spolno zlorabo ter poporodno depresijo

.Kasneje so dodali še nekaj drugih obremenjajočih izkušenj v otroštvu:spolna zloraba med vrstniki,samomor v družini in smrt starša,vrstniško ustrahovanje in nasilje v skupnosti.

Več  obremenjujočih izkušenj smo doživeli, večji vpliv na zdravje in psihološko počutje izkusimo kasneje v življenju.

Kako lahko vplivamo nanj?
Na vagus živec lahko vplivamo prek stimulacije, je pa vredno omeniti, da se odzivnost vagalnega živca s starostjo zmanjšuje. 

V medicini se stimulira vagus živec prek tako imenovane stimulacije vagus živca (VSN). Prek operativnega posega namestijo napravo pod kožo prsnega koša, ki jo z žico povežejo z levim vagusnim živcem. Naprava tako informacije vagus živca prenaša v možgane. Tovrstno zdravljenje se uporablja pri epileptičnih napadih, pri težki obliki depresije, ki se ne odziva na  zdravila in psihoterapijo. Pri slednji so rezultati za učinkovitost te naprave mešani. Podobne naprave pa so bile v Ameriki odobrene tudi za zmanjševanje prekomerne telesne teže, saj vagus živec sodeluje pri občutku lakote in sitosti. V medicinskem svetu sedaj tudi izdelujejo neinvazivne naprave, torej brez operacije. 

Poleg teh naprav pa se v medicini pri pacientih s prehitrim bitjem srca uporabljajo vagalni manevri. Ti so nizko tvegani, vendar se izvajajo le pod nadzorom zdravnika. 

Kaj lahko naredimo sami? 
Sami lahko stimuliramo živec prek gibanja. Kakršno koli gibanje pozitivno vpliva na vagus živec. 

Po drugi strani slaba drža negativno vpliva na vagus živec. Grgranje, brundanje in petje stimulira vagus živec, saj to spodbuja mišice v zadnjem delu grla. Prav tako smeh stimulira vagus živec. 

Hlad (potopitev obraza v hladno vodo, hladna prha, mazanje ledu za ušesi in po vratu) vpliva na znižanje srčnega utripa. Hladna voda spodbudi tako imenovani potapljaški refleks. Živec lahko stimuliramo tudi prek umirjenih dejavnosti, kot so meditacija, joga, masaža vratu in stopal ter umirjeno počasno dihanje. 

Obstaja veliko dihalnih vaj, sama rada izvajam vajo, pri kateri vdih in izdih trajata enako dolgo. Recimo pet sekund traja vdih in pet sekund izdih. Prav tako napenjanje trebušnih mišic, kot da bi hoteli opraviti veliko potrebo, stimulira živec. Živec lahko stimuliramo na kar nekaj načinov na njegovi poti od možganskega debla do črevesa.

Kaj se zgodi, ko je stimuliran?
Glede na to, da predstavlja vagus živec velik del parasimpatičnega živčnega sistema, njegova stimulacija pripomore k umiritvi (počitek in prebava).

Polivagalna teorija pravi, da je mogoče okrepiti živčni sistem, ki ni do konca dozorel ali pa se je zaradi travme disreguliral. Načeloma se izpostavimo nizko stresni situaciji in nato gremo nazaj v objem varnosti. S tem nihanjem iz stresa v varnost postopoma krepimo naš živčni sistem. 

Podobno delamo tudi pri terapiji z izpostavljanjem (ang. exposure therapy), ki se uporablja pri anksioznosti. Tam se postopoma izpostavimo vedno bolj stresni situaciji in v situaciji poskušamo umiriti sebe in telo. Ni potrebe, da dosežemo popolno umiritev, ampak je cilj, da se stresni odziv v dani situaciji zmanjša. 

Stimulacija vagus živca ustvarja psihološko ugodje, izboljša razpoloženje in občutek varnosti.

ZASKRBLJENOST, 2.DEL

Nov26

V prejšnem članku sem pisala o zaskrbljenosti na splošno. Ker je zaskrbljenost pogosta spremljevalka sodobnega zahodnega človeka, ki živi v stresni družbi in nosi s sabo obremenjujoče skrbi, si bomo v nadaljevanju pogledali, kako zaskrbljenost vpliva na naše telo, katera čustva se povezujejo z njo in kaj lahko naredite, da si olajšate življenje z zaskrbljenostjo.

Telo in zaskrbljenost
Zaskrbljeni ljudje ne živijo v sedanjosti, ampak v mislih pogosto premlevajo situacije in neugodne izide, ki bi jih lahko doživeli v prihodnosti. Mnogi ljudje, ki so zaskrbljeni, čutijo napetost v mišicah in v predelu želodca.  Mučijo jih glavoboli, bolečine v zadnjem delo vratu in zbadanje v prstnem košu. Imajo kratko sapo, hitro bitje srca, povišan krvni tlak in so nenormalno utrujeni, razdraženi, imajo težave s koncentracijo in se potijo. Simptomi spominjajo na simptome paničnega napada, o katerem sem pisala v prejšnjih številkah. In res, zaskrbljenost povečuje anksioznost in najvišja stopnja anksioznosti se odraža v paničnemu napadu.
Zaradi vseh skrbi, jih muči nespečnost, saj pred spanjem pogosto razmišljajo, kaj vse lahko gre narobe. Slednje je verjetno posledica njihove utrujenosti, poleg tega pa posameznik porabi veliko energije za neprestano ukvarjanje z negativnimi posledicami, sploh zaradi tega, ker zaskrbljen posameznik, ne razmišlja le v enem problemu, ampak ga neprestano skrbi za več stvari hkrati.

Zaskrbljenost in ostala občutja
Potrebno je ločiti zaskrbljenost od ostalih občutji in vedenj. V prvi vrsti je potrebno ločiti med skrbjo za nekoga in zaskrbljenostjo. Če za nekoga skrbim, še ne pomeni da sem zaskrbljen. Ko nekod zbolim, poskrbim za njega tako, da mu skuham čaj. Če bi pri tem bila zaskrbljena, bi me skrbelo, da nikoli ne bo ozdravel, saj je njegov kašelj tako globok, da ima najverjetneje pljučnico in bo umrl. Te misli bi ga neprestano obdajale in ne bi se jih mogle znebit.
Nadalje je potrebno ločiti med zaskrbljenostjo in odgovornostjo. Pravilo, bolj ko si zaskrbljen bolj si odgovoren, ne velja.  Zaskrbljenost nas lahko zaslepi in namesto, da bi ravno prevzeli odgovornost in se soočili s svojimi strahovi, ki se skrivajo za zaskrbljenostjo, se le te prepuščamo. Seveda to ne pomeni, da zaskrbljen človek, ni odgovoren. Potrebno se je le zavedati, da odgovornost ne gre enačiti z zaskrbljenostjo.

Čustveno izsiljevanje
Včasih posameznik s svojo pretirano skrbjo v drugih zbuja občutek krivde. Oseba želi, da posameznik spremeni vedenje ali nečesa ne počne, zato ker njo skrbi. Že tolikokrat slišana zgodba starša, ki čaka pozno v noč svojega otroka, vsakič ko se ta druži zunaj s prijatelji. Ko pride domov, mu starš očita, da ga je skrbelo in da zaradi tega ni spal celo noč. Hkrati to otroku zbudi občutek krivde vsakič, ko se odloči, da želi večer preživeti zunaj doma. Pogosto v teh situacijah starš zahteva, da otrok vedenje spremeni, torej da ne hodi ven, zato da se bo on bolje počutil.

Želim da se skrbi prenehajo
Zaskrbljenost je zelo vztrajno stanje, ki zahteva dolgotrajno zdravljenje, da se naučimo kontrolirati negativne misli. Zdravljenje z zdravili se je izkazalo kot neuspešno, zato si je najbolje poiskati strokovno pomoč. Kljub temu, pa spodaj navajam predloge, kar lahko sami naredite v trenutkih, ko izgubite kontrolo nad negativnimi mislimi.
Potrebno se je naučiti razlikovat med problemi, ki so v vaši moči in med situacije, ko se je najbolje prepustiti in verjet na najboljše. Ena glavnih vrlin je, da se naučiš ustaviti misli, ki ti prinašajo skrbi.
Glede slednjega si lahko določite čas v dnevu, ko se boste ukvarjali s svojimi skrbmi. Ta čas si jasno strukturirajte in si proces napišite na list papirja. Kajti, ko imamo ideje in misli v glavi, se zdijo dosti bolj ne oprijemljive in ne kontroliranje, kot pa ko jih vidimo pred sabo, na papirju. Tako si zberite misel, ki vas bremeni in jo zapišite. Vprašajte se, kaj je najhuje kaj se lahko zgodi in kako boste ravnali v tem primeru. Ko s pisanjem zaključite, se s to skrbjo več ne ukvarjajte. Kar pomeni, da vsakič ko se zalotite, da premlevate skrb v mislih, zavestno nehajte in se osredotočite na nekaj drugega.
Sprostitev je še kako pomembni del vsakdana, zato si vzemite del dneva za vaje sproščanja ali ustvarjanja nečesa kar vas veseli in sprošča. Pomislite kaj te je v otroštvu zabavalo, nekaterim pomaga risanje, drugim ustvarjanje, petje, plesanje, reševanje križank. Pomembno je, da se ne obremenjujete, če vam bodo misli, kljub trudu, da jih odrinete, prihajale v zavest. Pomembno je, da jih vztrajno odganjate in se zavestno koncentrirate na nalogo, ki ste si jo zadali.

Zagotovo se vsak spomni trenutka, ko je bil popolnoma sproščen, nič ga ni obremenjevalo, počutil se je varno. Načeloma z odraščanjem pride določena odgovornost in z odgovornostjo skrbi, ki se lahko izjalovijo v zaskrbljenost. Ta nas začne obremenjevati, kar slabo vpliva na naše telo in splošno počutje. Marsikateri posameznik je preobremenjen, pretirana zaskrbljenost pa mu še dodatno jemlje voljo do življenja. Potrebno se jo je zavedati in zavestno delati na tem, da se boste manj posvečali skrbem in več sedanjemu trenutku. Carpe diem.

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

ZASKRBLJENOST, 1.DEL

Nov26

Stres, obremenjenost in skrbi so postale vsakdanji del našega odraslega življenja. Pogosto stresne situacije sprejemamo same po sebi, saj iz okolice vse prevečkrat slišimo »Tako je, stisni zobe.« Kako se posameznik spopade z neugodno situacijo le redke zanima. Nekateri občutke potlačijo, drugi iščejo uteho v različnih oblikah odvisnosti, spet tretji obremenjujejo sami sebe in pretirano skrbijo. O slednjem bom pisala v pričujočem članku. Pretirana zaskrbljenost, ki se je razpasla iz okvirov stresne situacije, je značilna za mnoge posameznike, ki se niti ne zavedajo, da za njo trpijo ali pa si ne znajo pomagati.

Skrbi
Skrbi so normalni del človekovega življenja. V telesu nam aktivirajo adrenalin in nas spodbudijo, da predvidimo neugodne rezultate neke situacije in se pred njimi zaščitimo. Tako smo se s prijatelji dogovorili, da gremo smučat. Zaskrbelo nas je, da bomo pri smučanju padli in se poškodovali. Zato smo se odločili, da se bomo primerno zaščitili in nosili čelado in zaščitna očala.
Vendar je druga stran medalje manj sijoča. Nekatere ljudi skrbi brez razloga ali pa nevarnost poveličujejo. Takrat govorimo o pretirani zaskrbljenosti, ki jo ponavadi čutimo zelo intenzivno, misli nas pogosto preplavljajo, nad njimi pa nimamo nobene kontrole. Pretirano se bojimo, da se bo odvil negativni scenarij, hkrati pa pozabljamo na vse možne ugodne izide situacije. Oseba, ki pretirano skrbi ima težave s pozitivnimi čustvi in je nagnjena k pesimizmu. Misli ne more ustaviti, čeprav se zaveda, da s svojim početjem škoduje sebi.
Zaskrbljenost pa postane še intenzivnejša v situacijah, kjer oseba začuti da je ogrožena ona ali nekdo od njej pomembnih oseb. Posledično s svojimi skrbmi lahko začne obremenjevati okolico. Uporabnica nekega foruma piše prav o tem vedenju: »Čeprav vem da je nesmiselno in se po končanem pogovoru s prijateljem obremenjujem, zakaj sem mogla vprašati še tisto zadnje vprašanje in ga s tem popolnoma razjeziti, si nisem mogla pomagati. Pogosto me skrbi kaj bo z mojimi prijatelji, razmišljam kaj vse se jim lahko zgodi, kako bi mogli odreagirati v različnih situacijah itd. Z mojimi vprašanji in skrbmi jih obremenjujem in jezim, vendar si ne znam pomagat.«

Zaskrbljene misli
Generaliziranje: Zaskrbljenost se povezuje s generalizirano anksioznostjo. Kar pomeni, da strah v določeni situaciji, prenesemo na vse situacije, ki so prvi vsaj malo podobne. To se dogaja tudi pri zaskrbljenosti, kjer oseba eno izkušnjo prenesejo na vse ostale. Tako je na primer neka punca, ko jo je fant zavrnil na plesišču, začela skrbeti, da nikoli ne bo našla moškega zase.
Drug tip misli, ki se pogosto povezuje z zaskrbljenostjo so katastrofalne misli. Posameznik v vsakem danem trenutku pričakuje najslabši izid. Posledično iz okolja selektivno izbira informacije, ki mu potrjujejo njegovo hipotezo. Tako je Nina bila prepričana, da bo jo fant zapustil, čeprav za to ni bilo nobenega razloga. V fantovi želji, da bi danes odšel na pijačo s svojo družbo, je videla potrditev njegovega nezanimanja zanjo in začetek konca njunega odnosa.

Zakaj me skrbi
Čustvo zaskrbljenosti je odziv na predstavljanje negativnega razvoja dogodkov. Kot že zgoraj omenjeno, zaskrbljena oseba lahko prenese svojo zaskrbljenost na okolico, za kar so še posebej dovzetni otroci. Če starša pretirano skrbi za otroka, »ali boš zmogel splezati na gugalnico, kaj če pri lovljenju grdo pade itd.«, svoje skrbi nezavedno prenese na otroka. Ta se v odraščanju sprašuje ali je sposoben biti kos določeni situaciji, ali se bo mu na poti v službo zgodilo kaj hudega itd. Tako nekateri povezujejo zaskrbljenost z družinskim okoljem, kjer se otrok nauči, da je odraslo življenje težko in polno nevarnosti.
Prav tako so pogosteje pretirano zaskrbljeni ljudje, ki so kot otroci igrali vlogo skrbnika/ce za mlajšega brata, sestro ali koga od staršev. Bojijo se, da se bo osebi kaj zgodilo, če za njo ne bodo poskrbeli in predvideli vseh možnih nevarnih situacij. »Bratec bo padel, če ne umaknem copatov itd.«
Vir zaskrbljenosti je moč iskati tudi v perfekcionizmu, torej težnji narediti vse brez napake. Vendar popolnost ne obstaja, kar nam povzroča neprestane skrbi, kako le jo bomo dosegli?

Zaključimo s statistiko
Zaskrbljenost se navadno pojavi v zgodnjih dvajsetih letih, včasih pa se njen začetek premakne v trideseta ali štirideseta leta. Zelo redko se pojavi kasneje v življenju. Zaskrbljenost je za ženske bolj značilna kot za moške. Eden od vzrokov lahko leži v večkrat omenjeni drugačni vzgoji moških in žensk. Slednje smo naučene, da skrb in potrebe drugega, dajemo pred sebe, medtem ko se stereotipno vzgojen moški o svojih čustvih in občutkih ne sprašuje in skrbi »uspešno« potlači.
Statistika kaže, da polovica ljudi, ki imajo težave z  zaskrbljenostjo okreva, za mnoge pa se zaskrbljenost pojavlja v valovih, saj se povezuje s stresnimi situacijami. Tako so v določenih obdobjih življenja pretirano zaskrbljeni, spet drugič jih skrbi ne obremenjujejo in jih znajo kontrolirati.

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

NENAVADNE FOBIJE

Nov20

Strah je človeško čustvo, ki nam sporoča, da nas nekaj ali nekdo ogroža. V nevarnih situacijah nas tako lahko zaščiti, saj se velikokrat lahko umaknemo iz ogrožajoče situacije. Fobije so »strahovi«, ki se pojavljajo ko grožnja na situacijo, ki v realnosti ni (pretirano) ogrožajoča. Čeprav lahko fobijo pred kačami in višino lažje razumemo, mogoče tudi zato, ker si jo delimo z mnogimi, pa obstajajo prav nenavadne fobije, o čemer piše pričujoč članek.

Kaj je fobija
Fobija je pretiran strah pred določenim predmetom ali situacijo, ki v resnici ni tako ogrožajoč. Večina ljudi, se zaveda, da je njihova reakcija pretirana, vendar si ne znajo pomagati. Ob stiku z »nevarnostjo« doživijo občutek panike, tesnobe, srce jim začne hitreje biti, začnejo se potiti in postanejo omotični.
Ljudje se začnejo izogibati situacijam, kjer bi prišli v stik s svojo fobijo. Potrebno se je zavedati, da se nekaterim situacijam, na primer strahu pred kačami, lažje izognemo in nas v življenju ne ovira pretirano, medtem ko strah pred odprtimi prostori onesposobi človeka nekega normalnega življenja.
Fobije so kar pogosti spremljevalec človeka, namreč pojavijo se pri vsakem 20 posamezniku. Razlog za njih najpogosteje izvira iz zgodnjega otroštva. Fobija pa se najpogosteje razvije v poznem otroštvu, puberteti ali zgodnji odrasli dobi. Obstajajo različne strategije, kako se spopasti s fobijami, nekateri žal olajšanje iščejo v pretiranem pitju in uživanju prepovedanih drog.

Poglejmo si nekatere nenavadne fobije

Strah pred tem, da nas žive zakopljejo
Fobija pred živim zakopom ima utemeljen razlog v njeni zgodovini, saj se je nemalokrat zgodilo, da so bolniku postavili napačno diagnozo in ga proglasili za mrtvega. Na srečo nam današnja naprednejša tehnologija in dognanja preprečujejo tovrstno zmoto, vendar se fobija pri nekaterih ljudeh še vedno pojavi. Angleška fraza »Safe by the bell« torej »rešil ga je zvonec« izhaja iz preteklosti, ko so ugotovili, da vsakega 10 človeka zakopljejo živega. Po tem spoznanju so ljudi začeli pokopavat s palicami na katerih je bil navezan zvonček, ki je molil nad zemljo. Če se je izkazalo, da je  »mrtvec« v resnici živ je pozvonil in so ga rešili iz groba.

Strah pred sedenjem
Nekateri ljudje trpijo za strahom pred sedenjem. Besedo »trpeti« je moč pri tej fobiji razumeti v vsej razšeznosti, saj je sedenje velik del našega življenja, čeprav se ga morda ne zavedamo. Sedimo ko gremo v kino, restavracijo, sedimo pred televizijo, med jedjo in ne nazadnje med tem ko gremo na stranišče. Situaciji v kateri ne bi sedel se je nemogoče izogniti, ne da bi vidno prilagodil in »odškrcnil« del običajnega življenja.

13
Zanimivo je, da je strah pred številom 13 eden izmed najbolj pogostih strahov, za katerim je trpel tudi Adolf Hitler. Številka trinajst je povezana z vraževerjem in vero v to, da le-ta prinaša človeku nesrečo. Saj veste, petek trinajsti. Na Kitajskem, Japonskem in v Koreji se prav tako bojijo nesrečnega števila, ki pa ni 13 ampak 4.

Strah pred papežem
Papafobija je redka fobija, ki se kaže v strahu posameznika pred papežem, včasih pa se nanaša na celotno Rimskokatoliško cerkev. Vzrok za posameznikov strah zagotovo tiči globlje, papež je le objekt, na katerega se je ta strah, morda pred kaznijo, grehom, prenesel.

Skopofobija
Skopofobija je strah, da nas nekdo opazuje, zato se ti posamezniki raje zadržujejo v temi in samoti in se izogibajo mest, kjer je veliko ljudi. Zapis o skopofobiji sega v čas Hipokrata, ki je zapisal, da ti ljudje »ljubijo temo bolj kot svetlobo« in »mislijo, da jih vsi gledajo«. Blažja oblika te fobije se lahko kaže tako, da si ljudje z rokami skrijejo obraz, medtem ko se bo pri težji obliki posameznik izogibal ljudem in jim skušal pobegniti, takoj ko bo to mogoče. Občutek imajo, da jih ljudje že samo s pogledom kritizirajo.  Tovrstna fobija je pogostejša med ženskami. Vzrok bi lahko iskali v situaciji, kjer je bil posameznik predmet nekega javnega posmeha ali pa ima vidno deformacijo, zaradi katere ljudje strmijo vanj.

Nomofobija
Nomofobija je fobija današnjega časa, časa mobitelov in »smart« tehnologije. Gre za strah pred ne-možnostjo mobilne komunikacije, katerega naj bi imelo že 53 odstotkov uporabnikov prenosnih telefonov. Posameznik se boji, da bo izgubil telefon, postanejo živčni, ko ugotovijo, da imajo slabo baterijo in se jim bo telefon kmalu ugasnil, prav tako postanejo nemirni, ko ugotovijo, da telefona nimajo pri sebi, kajti brez njega ne morejo in ga neprestano kontrolirajo.

Čeprav se nam nekatere fobije zdijo nenavadne, so lahko pravi pekel za posameznika, ki jo ima. Fobije, ki ne vplivajo pretirano na naše življenje, lahko postanejo del nas in se z njimi naučimo živeti. Ko začnemo opažati, da fobija kontrolira prevelik del našega življenja, ki ga ne zmoremo živeti več v njegovi polnosti, pa se je najbolje obrniti na strokovno pomoč.

POPORODNA ANKSIOZNOST

Jun7

Ko povijemo otroka, je določena stopnja zaskrbljenosti glede njega in našega starševstva pričakovana, še posebej če je to naš prvorojenček. Vendar se kar 11% novim mamam zgodi, da so prekomerno zaskrbljene. „Ali otroku škodujem, če ga podojim 20 minut kasneje?“, „Ali bo zbolel, ker je bil zunaj nekaj časa brez pokrivala?“ Ko naša zaskrbljenost preseže realno grožnjo govorimo o poporodni anksioznosti.

Verjetno je večina že slišala za poporodno depresijo, medtem ko je anksioznost (in tudi obsesivna kompulzivna motnja) po porodu manj znania. Presenteljivo je, da v primerjavi s poporodno depresijo kar 5% več mam razvije poporodno anksioznost (11% mam), vendar se o njej redko govori. V nekaterih primerih lahko mame doživljajo obe hkrati, več o slednjem lahko preberete TUKAJ.

Simptomi, ki jih ne smemo spregledati
O poporodni anksioznosti govorimo, če se pojavljajo sledeči simptomov znotraj 12. mesecev od rojstva otroka in trajajo 2 tedna ali več. Znaki se lahko začneko pojavljati že med nosečnostjo.

  • Neprestana zaskrbljenost, da se bo zgodilo nekaj gorznega. Skrbi se navadno sučejo okoli otroka, starševstva in novega načina življenja.
  • Nemogoče se je sprostiti, neprestana napetost in občutek, da je potrebno ves čas nekaj početi.
  • Vsiljive misli, katere lahko varjirajo od „sem slaba mama“ do „želim škodovati svojemu otroku.“
  • Telesni simptomi vključujejo stiskanje v trebuhu, glavobol, tresenje, slabost, panične napade.
  • Težave z apetitom in spanjem.
  • Občutek, da je nekaj narobe z nami.

Pomoč je potrebna
V kulturi, kjer je materinstvo predstavljeno kot največje zadovoljstvo ženske, je težko spregovoriti in poiskati pomoč, če doživljaš poporodno anksioznost (ali depresijo ali obsesivno kompulzivno motnjo). Žal ne morem trditi, da nekdo odzunaj ne bo sodil našega starševstva, medtem ko se mi borimo s poporodno anksioznostjo. Pozitivna stran je, da nismo sami. Bolj ko govorimo o tegobah starševstva, bolj realno sliko družba dobijo o njem.

Pomembno je, da se pomoč poišče čim prej, tudi pri blagih simptomih. Nezdravljena poporodna anksioznost lahko vplivajo na željo po povezovanju z otrokom. Veliko mamam je v pomoč pogovor s strokovnjakom, kjer lahko brez obsojanja govorijo o svojih občutkih ter dobijo predloge, kako ravnati z anksioznostjo in vsiljivimi mislimi. V skrajnih primerih, je kljub dojenju, možna tudi uporaba zdravil. Zdravila se določijo na podlagi vsakega posameznega primera. V slednjem primeru se je najbolje obrniti na psihiatra.

Lahko preprečim anksioznost?
Informiranost o poporodni anksioznosti, lahko prepreči globoko obliko te motnje, saj se lahko obrne na pomoč v začetnih fazah poporodne anksioznosti. Rizična faktorja za razvoj poporodne anksioznosti sta (poporodna) anksioznost v družini in zgodovina anksiozne motnje pri posamezniku. Kljub rizičnim faktorjem, lahko doleti vsakogar, neglede na pretekle izkušnje z anksioznostjo.
Prav tako je vzrok za razvoj motenj razpoloženj moč iskati v drastičnih hormonskih spremembah, ki se dogajajo v našem telesu med nosečnostjo in po njej. To je ranljivi čas za razvoj motenj kot sta depresija in anksioznost.

Preberi si osebni zgodbi TUKAJ in TUKAJ.

Nisi sama! Čustven video mam s poporodno anksioznostjo: 

_____

Na ljubljanskem kliničnem centru nudijo brezplačno pomoč v primeru poporodne stiske:

VRSTE ANKSIOZNE MOTNJE

Jun7

V članku na kratko predstavim različne vrste anksiozne motnje. Lahko se najdemo v več kot eni izmed njih. Zdravljenje anksioznosti je pomembno in učinkovito. Odlašanje z obiskom strokovnjaka stanje poglobi in poslabša.

Vrste anksioznosti Opis
Panična motnja (VEČ) Panični napad je kot preplavajoč občutek groze. Normalno doseže svoj vrh v 10 minutah in nato počasi pojenja. Nekateri simptomi napada nas lahko spremljajo še dolgo po njem. Pojavi se v stresnih trenutkih ali pa se ne navezuje na nobeno določeno situacijo. Ljudje imajo lahko samo en panični napad. V tem primeru ne govorimo o panični motnji.
Simptomi: hitro bitje srca, potenje, šibkost, omedlevica, vrtoglavica, vročina, mrzlina, tresenje, krči, slabost, bolečine v prsih, dušenje, izventelesnost, strah pred ponovnim napadom, strah, da umiramo, strah, da se nam bo zmešalo.
Tovrsti napadi nas lahko zelo omejijo, če jih ne zdravimo se lahko razivjejo v agorofobijo.
Agorofobija Eden izmed treh ljudi s panično motnjo razvije agorofobijo. Ta nastane zaradi ponavljajočih se paničnih napadov. Posameznik se zaradi straha pred ponovitvijo paničnega napada začne izogibati določenih krajev in situacij.
Agorofobijo interpretirajo na dva načina, in sicer kot strah pred neznanimi kraji in odhodom iz hiše ter kot izogibanje situacijam, kjer ni takojšne možnosti za pobeg.
Generalizirana anksiozna motnja (GAM) Ko se posameznik več kot 6 mesecev pretirano obremenjuje z vsakdanjimi problemi (zdravje, denar, družina, služba) govorimo o GAM. Pri zaskrbljenosti s samo enim področjem, še ne moremo govoriti o GAM.
Spremljevalni fizični simptomi: utrujenost, glavobol, napetost in bolečine v mišicah, težave pri požiranju, tresenje, trzanje, razdražljivost, potenje, slabost, vrtoglavica, pogosto uriniranje, zadihanost, vročica, težave s koncentracijo, nespečnost.
Specifična fobija Močen strah pred nečem, kar predstavlja zelo malo ali nobene nevarnosti (zaprti prostori, višina, dvigalo, letalo, tunel, avtocesta, psi, kri itd.). Čeprav se ljudje zavedajo, da je njihov strah pretiran, jim misel ali izpostavljanje tej situaciji povzroči panični napad ali anksiopznost.
Separacijska anksioznost (SA) SA je normal faza odraščanja, ki se pojavi pri 7 mesecih, doseže vrh med 10-18 meseci in počasi pojenja do otrokovega 3. leta. V tem obdobju se srečamo s težavami pri spanju otroka in ob separaciji (jokanje, anksioznost, oklepanje). Če starši v tem obdobju na strah odreagirajo pozitivno in otroka naučijo, kako se z njim soočiti, anksioznost preraste. V nasprotnem primeru vztraja v odraslosti. Kar 7% odraslih ima SA. V primerjavi z zdravili se je psihoterapija izkazala za boljšo metodo zdravljenja.
Za diagnozo SA potrebujemo vsaj 3 sledeče simptome: močan stres ob ločitvi od doma ali pomembne osebe; strah pred izgubo pomembne osebe (zaradi bolezni, nesreče); nezapuščanje doma zaradi straha pred ločitvijo; ne želite biti sami ali brez pomembne osebe; nočne more z vsebinami separacije; težave s spanjem, če pomembna oseba ni prisotna.
Socialna anksioznost=socialna fobija (SF) SF je močen strah v eni ali več socialnih situacij. Zaskrbljenost kako bo/je bilo v tej situaciji lahko traja dneve, tudi tedne, pred in po dogodku. Pojavlja se strah pred osramotitvijo in/ali ocenjevanjem drugih. Posledično, se umaknejo iz socialnih situacij. Pogosto si pomagajo s samozdravljenjem (droge, alkohol, hrana). 66% ima poleg socialne fobije tudi drugo mentalno motnjo, najpogosteje anksioznost ali depresijo.
Spremeljevalni fizični simptomi: zardevanje, potenje, tresenje, hitro bitje srca, slabost, driska, panični napad, jeclanje.

SPREGLEDANI SIMPTOMI ANKSIOZNOSTI

Jan25

V tem članku bom naštela simptome, ki jih navadno ne zasledim med simptomi panike, vendar pri svojem delu opažam, da so pogosti pri ljudeh z anksioznostjo.
Marsikateri izmed spodaj naštetih simptomov, lahko dajo človeku občutek, da se mu je popolnoma zmešalo, vendar so v resnici pogost spremljevalec panične motnje.
Kot običajno, nimamo vsi ljudje vseh simptomov, prav tako so nekateri prehodne narave in se pojavljajo le občasno.

  • „Umrl bom, zmešalo se mi bo, kap me bo.“: gre za obsesivno misel, torej, po domače, misel, ki se nam zalepi v možgane, če jo želimo pregnati se nam vrača v zavest, nad njo nimamo kontrole.
  • Bolečina: ob nenavadni ali dolgo vztrajajoči bolečini, se pojavljajo misli/predstave, da je nekaj hudo narobe.
  • Nepoznana hrana/zdravilo: lahko se pojavijo predstave, da se nam bo pri zaužiti nepoznani hrani »nekaj zgodilo«. Čez čas, ko ugotovimo, da temu ni tako, se umirimo.
  • Športanje: dvignjen srčni utrip nekatere asociira na panični napad, zato se izogibajo športu.
  • Požiranje: opazam, da ima 1/4 oseb z anksioznostjo občasen strah pred požiranjem. Navadno so imeli/imajo težave z dihali ali pa se jim ob tesnobi stisne in izsuši grlo, kar povzroči težko požiranje.
  • Občutek ujetosti: strah, da ne moreš ven (iz prostora, situacije, občutka). Ujetost povzroči stisko in nemir.
  • Občutljivost na zvok/svetlobo/vonj: pri paničnemu napadu nas lahko zmoti hrup, svetlost prostora ali vpadljiv vonj. Pri nekaterih ljudeh senzorji med tesnobo postanejo še bolj občutljivi na zunanje dražljaje.
  • “Ponorela” domišljija: nekontrolirane negativne misli ali predstave, ki so lahko povezane z nami ali drugo osebo. Npr.: peljemo se s kolesom proti železniškim tirom, v glavi se nam pojavi prestava, kako bo iz nekje prišel vlak in nas povozil. V glavi si živo predstavljamo naše poškodovano telo. Opažam tudi, da ljudje s »ponorelo« domišljijo pogosto poročajo tudi o strahu pred temo.

PANIČNA MOTNJA

Jan2

Poljudni članek, objavljen v reviji Vzajemna

Vozim se na avtobusu, sredi januarskega jutra. Ko se skozi gnečo ljudi komaj prebijem do praznega stojišča in avtobus pelje naprej. Začne se. Postane mi vroče, odpnem si plašč, snamem kapo in rokavice. Ni boljše. Začnem čutiti rahlo špikanje po rokah in hrbtu. Ni boljše. Zgrabi me strah in začnem se potiti. Čutim suho grlo, nimam vode, da bi se osvežila. Ljudje mi postajajo nadležni, začne se mi vrteti, težko diham, komaj spremljam kaj se dogaja. Srce mi močno bije, začne me boleti v prsnem košu. Imam srčni napad? Hočem ven, hočem ven, hočem ven!

Diagnoza: panična motnja
Zgoraj opisani primer je opis stanja v paničnem napadu. Znaki, ki jih naštevam v primeru, niso edini spremljevalci paničnega napada. Poleg tega lahko ob napadu doživljaš še sledeče simptome: vroče ali mrzle vale, povišan srčni utrip, drhtenje, slabost, odrevenelost, slabo orientacijo, strah pred smrtjo, občutek izgube kontrole, občutek, da se ti bo zmešalo ter želodčne težave in rdečico. Za samo diagnozo moraš imeti vsaj štiri od naštetih simptomov.
Zgoraj omenjeni simptomi so normalni znaki stresa, tesnobe ali strahu. Predstavljajmo si, da z družino jemo v restavraciji in v restavracijo kar naenkrat pride medved. Postalo nas bi strah. Naše telo bi doživelo podobne simptome kot pri paničnem napadu. Toda, ko doživljamo paniko, nismo v resnični nevarnosti, kot bi bili v situaciji z medvedom.

Torej kje tiči medved?
Točno določen vzrok za napad ni znan. Pojavi se iznenada in traja približno deset minut. Po napadu oseba lahko doživlja strah in je živčna še več ur.
Panični napad povezujejo s pretiranim stresom ali negativnimi okoliščinami v življenju. Leoni je zazvonil telefon. Po telefonu je izvedela za smrt njej drage osebe. Ob novici se ji je začelo vrteti, težko je dihala, ni dojemala realnosti, doživljala je panični napad. Panični napad lahko doživimo samo enkrat v življenju in se nikoli ne ponovi več ali pa ga doživimo večkrat.
Poleg tega je panični napad lahko posledica travme, strokovnjaki pa opažajo, da se prenaša iz generacije v generacijo, torej je genetsko pogojen. Biološko gledano vzrok iščejo v avtonomnem živčnem sistemu. Splošna (pre)občutljivost živčnega sistema lahko povzroči nenadno kemijsko neravnovesje, ki vodi v napad.
Prav tako je uživanje kave, alkohola, drog lahko povod za napad. Sam napad pa pogosto zamenjujejo s kapjo, srčno boleznijo in težavami z dihanjem.

Najpogostejši občutki
Marjan je na poti v službo doživel panični napad. To stanje je okusil že večkrat in vsakič se je zbal, da ga bo zadela kap. Pri napadu se srčni utrip poviša, imamo občutek kot da nam bo srce skočilo iz prsnega koša. Pogosto čutimo bolečino ali zbadanje v prsnem košu. Te občutke navadno povežemo s srčnim napadom.
Drugi pogost občutek ob paničnemu napadu je občutek, da boš znorel. Pospešen ritem srca, hitro dihanje, ki lahko privede do hiperventilacije, potenje, slabo zavedanje svoje okolice, ti lahko da občutek, da se ti meša in da nisi več v stiku z realnostjo.
Spet tretji se ob napadu počutijo, da bodo izgubili nadzor nad samim seboj. Bojijo se da bodo napravili nekaj ponižujočega pred ostalimi ljudmi. Na primer, da bodo sredi tržnice padli skupaj in se ne bodo več zavedali kaj se dogaja.
Janez si je ob jutranji kavi prižgal cigareto in kar naenkrat doživi panični napad. Simptomi napada ga privedejo do jasne misli-umiram. Veliko ljudi ob paničnem napadu misli, da umira. Vse naštete napačne razlage strah in tesnobo okrepijo. Kar vodi do še hujših paničnih napadov ter vse močnejših simptomov, ki krepijo prepričanje o smrti, kapi, izgubi kontrole, blaznosti (itd.).

Po izkušnji paničnega napada
Marjan, v zgornjem primeru, je doživel panični napad v avtu. Začel se je izogibati vožnji z avtomobilom. Strah ga je postalo, da bo vsakič, ko se bo vozil z avtom, doživel to neprijetno stanje. In res, vsakič, ko je prišel v avto se je panika ponovila. Ni se več vozil z avtom, tako se je omejil na hojo in javni prevoz. S tem pa se je posledično omejil tudi njegov konjiček-sprehodi v naravi. Izkušnja paničnega napada povzroči, da se začnemo izogibati določenim sprožilnim situacijam. Strah pred ponovnim napadom, pa navadno sproži sam napad. S časoma tako ne gre več za panični napad sam po sebi, ampak si človek s svojim strahom sam sproži napad.
Marija je svoj prvi panični napad doživela v dvigalu. Živi v trinajstem nadstropju, zato je uporaba dvigala nujna. Ker si sama ne upa v dvigalo, more z njo vedno iti njen mož. Ljudje z izkušnjo paničnega napada si upajo iti samo še tja, kjer se počutijo dovolj varne ali pa želijo spremstvo druge osebe kateri zaupajo.
V nekaterih primerih privede strah pred paniko, tako daleč, da si oseba ne upa več zapustiti hiše. Pogosto se panična motnja razvoje v agorafobijo, torej strah pred odprtimi prostori.
Od kar ima Mojca panične napade, so se ji socialni stiki zelo skrčili, ven si ne upa. Posledično večino časa preživi doma, zaprta v svoji lastni hiši.  Začelo se jo je lotevati depresivno razpoloženje. Panično motnjo velikokrat spremlja depresija, počutijo se nemočni, življenje postane bedno. Poleg tega nekatere osebe iščejo rešitev v alkoholu.
Ljudje s panično motnjo pa pogosto postanejo preveč pozorni in preobčutljivi za najmanjše spremembe v telesu. Sabina je šla v trgovino. Do trgovine je hodila hitro, zato se ji je rahlo povečal srčni utrip. Sama si je to napačno razložila, da ponovno doživlja panični napad, kar jo je privedlo do resničnega napada.
Živeti s strahom pred ponovnim paničnim napadom, izogibanje situacijam in ljudem, odvisnost od spremstva drugega, naredi življenje za ljudi s panično motnjo težko.

Kaj pravi statistika
Statistično gledano se napad najpogosteje pojavlja v zgodnjih dvajsetih letih. Ni pa nenavadno, če se pojavi pri otrocih ali ostarelih. Raziskava je pokazala, da ima 4,9 procentov žensk in 1,8 procentov moških panično motnjo. Fobije so na splošno bolj prisotne pri ženski populaciji. Tako je panična motnja dvakrat bolj pogosta pri nežnejšem spolu. Vendar pa vsak, ki je doživel napad panike, ne razvije panične motnje, namreč veliko ljudi doživi samo en napad brez ponovitev.
Kako zdraviti panično motnjo in kako si lahko pomagate sami, ko doživljate panični napad ter predloge za svojce boste lahko prebrali v naslednji številki.

Ozdravljivost?
Na žalost veliko ljudi ne poišče pomoči pri pojavu paničnega napada. Kar je še posebej žalostno, saj v večini primerov je panična motnja ozdravljiva.  Spada celo med najbolj ozdravljive psihološke težave.
Pomembno je vedeti, da se med zdravljenjem fizični simptomi paničnega napada lahko spremenijo. Tako je Tatjani pred zdravljenjem ob paničnem napadu začelo srce  močno biti, sedaj se je ta simptom prelevil v močno potenje rok in celega telesa. Menjava simptomov naj bi bil dober znak ozdravitve.

Psihoterapija
Če panike ne zdravimo, je ta motnja lahko uničujoča. Po pomoč se lahko obrnemo na psihoterapijo. S panično motnjo se ukvarjajo različne veje psihoterapije, učinek psihoterapije pa  je primerljiv z učinkom pri zdravljenju z zdravili.

Jemanje zdravil?
Tatjana zelo nerada vzame tableto, zato jo je prestrašil podatek, da so pri panični motnji zdravila nujna. Odšla je do svojega zdravnika in podatek preverila. Zdravila za panično motnjo niso nujna, veliko ljudi se lahko zdravi brez njih. Za zdravljenje se redko jemlje samo zdravilo brez kombinacije s psihoterapijo. Najbolj učinkovita pri zdravljenju panične motnje sta antidepresiv in benzodiazepin (lajšajo tesnobo in strah). S samimi pomirjevali je potrebno previdno, saj po nekaj tednih lahko vodijo v odvisnost. Brez strogega nadzora psihiatra ali osebnega zdravnika jih raje ne jemljimo.

Kako si lahko pomagam sam?
Samopomoč je dostikrat potisnjena na stranski tir. Vendar posamezniku lahko da občutek kontrole nad svojim stanjem in voljo, da obstajajo načini, kako si v trenutku napada pomagati sam.
Ena izmed možnosti so dihalne in sprostitvene tehnike. Tatjana je ob paničnemu napadu začela spremljati svoje dihanje. Ko je ugotovila, da diha zelo hitro, je globoko vdihnila in dolgo izdihnila. To je ponavljala toliko časa, dokler se ni umirila. Nekateri si pri dihanju pomagajo z navadno papirnato vrečko in dihajo vanjo. Čeprav bo mogoče prvi občutek, da vam primanjkuje zraka, se vseeno potrudite in umirite dihanje.
Za sproščanje obstaja veliko zgoščenk, ki vas vodijo skozi sprostitev. Če ne morete dolgo zdržati, se ne obremenjujte, začnite s 5 minutami in potem podaljšujte. Ne ustrašite se, če telo postane mlahavo in težko, če vam mogoče trzne kakšna mišica. To je normalno pri sproščanju. Če vas začnejo grabiti panične misli, se osredotočite nazaj na glasbo ali govor na cd-ju. Lahko si prišepnete, vse je v redu.
Druga stvar s katero si lahko pomagate je prigovarjanje pozitivnih misli. Tatjana je začutila mravljice po nogah, sedela je na avtobusu in prepričana je bila, da ne more vstati. ”Padla bom skupaj, padla bom skupaj, ljudje me bodo čudno gledali.” Se ji je začelo poditi po glavi. Nato se je spomnila, da je potrebno te misli utišati. Rekla si je: ”Noge me držijo, imam trde in čvrste noge, vedno sem bila športno aktivna, nemogoče je, da me noge ne bi držale. Ko so se ji ponovno vrinile negativne misli, jih je spet zamenjala s pozitivnimi. S tem si lahko zelo pomagate, vendar je potrebno vztrajati. Ni lahko ob občutku, da boš padel skupaj, imeti pozitivno misel.
Tretja stvar je matematika. Vam ni všeč? Nič zato, pomagala pa lahko. Ko začutite paniko, si izberite eno število in zapišite njegove večkratnike. Tatjana si je izbrala število 7 in začela 7, 14, 21, 28 itd. Če vam misli uhajajo, nič hudega, ko se tega zaveste, se vrnite k številom. Lahko jih na glas govorite. Če vam je enomestno število prelahko, si lahko izberete dvomestno. Bolj ko bodo misli zaposlene s seštevanjem, boljše bo.
Lahko se dogovorite s prijateljem, da je on vaš klic v sili. Ko vas zgrabi panika, ga lahko pokličete. Vendar previdno, če si prijatelj, ne smeš ”paničariti” in se zgražati nad telesnimi simptomi, kajti to bo povečalo le-te in panika bo hujša. Lepo poslušaj kaj ti ima za povedati, lahko ga vpraša kaj je delal pred paniko, kaj je delal čez dan, lahko ga spomnite na dihanje, seštevanje, pozitivne misli, opomnite, da je varen, da ni sam, da ste z njim itd.
In kar je pri vsem tem najpomembnejše: vztrajajte!

Miti o paničnem napadu
#Mit 1: Ljudje s panično motnjo morejo jesti zdravila in jih bodo jemali do konca življenja.
Zdravila niso nujni del zdravljenja.

#Mit 2: Med paničnim napadom izgubiš popolni nadzor.
Panični napad se lahko začuti kot izguba nadzora, vendar v resnici ne gre za to.

#Mit 3: Panični napadi so smrtonosni.
Ni res, lahko se tako občutijo, vendar gre za odgovor telesa na (navidezno) nevarnost.

#Mit4: Med paničnim napadom mi primanjkuje zraka.
Občutek je, da nas duši, zato začnemo hlastati za zrakom. Vendar med hiperventilacijo vdihnemo preveč kisika.

#Mit 5: Drugi vidijo, da imam panični napad.
Pogosteje ljudje sploh ne opazijo, saj so bolj zaskrbljeni, kako bodo oni izgledali v javnosti.

#Mit 6: Panične napade bom imel celo življenje.
Z zdravljenjem je moč panične napade za vedno ustaviti.