Tag Archive | manipulacija v odnosih

KAJ JE NARCIZEM: VRSTE, ZNAČILNOSTI IN ODNOSI Z DRUGIMI

    Doživljanje sebe kot centra sveta v katerem je nemogoče, da dojenčkove potrebe ne bi bile zadovoljene, je zanj normalno in potrebno. Postopoma začne dojenček pridobivati izkušnje, da ne more biti vse po njegovo, da so v svetu tudi omejitve, ki prinesejo majhna razočaranja. Po Kohutu tako človeški razvoj poteka od arhaičnega do zdravega narcisizma, ki zreli osebi omogoča, da sprejme izzive in lastno kreativnost. (Praper 1996)
    Kadar so razočaranja v otroštvu prevelika ni prostora za postopno ponotranjenje in sprejemanje. Manjka tudi zunanje podpore, da bi otrok gradil občutek zaupanja vase kljub frustracijam (Praper 1996). Narcisistična mama je grandiozna, kronično hladna in preveč zaščitniška. Vdira v otrokovo avtonomijo in z njim manipulira tako, da otrok ugodi njenim željam. Pri otroku zavrača vse kar je zanjo nesprejemljivo in s tem zbudi v otroku strah, da bo izgubil njeno naklonjenost. Na otrokovo jezo se odzove z anksioznostjo, jezo ali umikom. Otrok se tako ne zna soočati z neprijetnimi občutki, ki grozijo, da bodo pretrgali vez med njim in mamo, ki jo potrebuje za preživetje. (Golomb 1992: 20-21)
    Razvoj se ustavi in otrok se ne more odpovedat potrebi, da se vse vrti okoli njega. Ob najmanjšem znaku, da to ni tako se počuti praznega in neustreznega. Sram ga je in se želi izolirati, pri čemer svojo ranljivost skrije pod plašč grandioznosti. Le to krmi z iskanjem ljudi, ki pomenijo veličino, pri tem pa razvrednoti ostale ljudi. Ne peha se za ljubeznijo in se ne zaljublja, ampak išče položaj občudovanja na daljavo. (Praper 1996: 178)

    Tipi narcisizma
    Manfield in Lasch ločujeta narcisizem na dva tipa. Menita, da obstaja primarni in sekundarni narcisizem. O primarnem narcizmu govorimo takrat, ko novorojenček še ne zaznava svoje mame kot eksistencialno ločene od sebe, zato je odvisen od nje, da zadovoljuje njegove potrebe takoj ko se pojavijo. Sekundarni narcizem pa po drugi  strani »poizkuša  uničiti  bolečino  razočarane  ljubezni«  in  odpraviti otrokov  bes  proti  tistim,  za katere ima občutek, da so ga zapustili. (Lasch 1979: 79).
    Lasch opisuje primarni narcizem kot normalni del človekovega razvoja, medtem ko je sekundarni narcizem patologija. Manfield v sklopu slednjega ločuje dva tipa otrokovega razvoja v družini. Prvi tip je ekshibionistični tip. Otrok v otroštvu dobiva veliko podpore v svoji grandioznosti, hkrati pa ni prostora za razvoj njegove individualnosti in razumevanja njegovih občutji, še posebej separacijskega strahu. Takšen tip je pogost za družine z enim otrokom, saj investicija v edinega otroka vzbuja veličinska pričakovanja. Otrok naj bi se že rodil genialen in ob vsaki priložnosti od njega zahtevamo, da to dokazuje pred drugimi. Kadar ne ravna po pričakovanjih, zna biti grobo zavrnjen. Zavrnitvi se izogne tako, da si še naprej prizadeva biti genialen, perfekten, prikupen. Zahteva tudi, da z njim tako ravnajo. (Praper 1996: 178)
    Drugi tip je prikriti tip. Otrok ima izkušnjo iz otroštva, da so veličinske ideje nesprejemljive. Nauči se prikriti vsak takšen občutek in/ali vedenje. Vseeno razvije poteze perfekcionizma in preobčutljivosti za kritiko. Potrebo po superiornosti potlačuje in hkrati trpi za občutki manjvrednosti, čeprav v resnici ne verjame, da je manjvreden (Praper 1996: 179). Prikriti narcis je videti ponižen in skromen, tako prepričljivo šibak, da je težko spregledati prikrito grandiozni self. (Praper 1996: 223)

    Nastanek Narcisistične osebnostne motnje (NPD)
    Narcisistična osebnostna motnja se je pokazala kot patologija selfa (Praper 1996: 175). Po Ottu Kernbergu narcisistično patologijo razumemo kot ego popačenost. Ego funkcija namreč omogoča opazovanje sebe in okolja. Pri narcisizmu pa ego ni zmožen teh opažanj oblikovati v kohezivno predstavo o sebi (Praper 1996: 176). Narcizem je Kernberg videl kot obrambo posameznika pred občutki  jeze  in zapuščenosti, ki izhajajo iz otroške zavrnitve. Kot rezultat so narcisi nezaupljivi. Njihovi odnosi so zaznamovani z ljubosumjem, nadzorom in umikom. (Žižek 1987: 118–119). Ena  izmed  potez narcisa  je  po Kernbergu  ‘patološko  razmerje  do  objekta’,  saj obravnava druge kot »lutke« in v njih ni zmožen videti osebe. Spolni akt razume kot nasilno dejanje. Ženska  je  v  njem  ponižana,  obvladana,  izkoriščana ali pa je ona tista, ki bo moškemu odvzela identiteto in avtonomijo (Žižek 1987: 109–111). Po Kernbergu patološki narcisizem tako izhaja iz hudih frustracij v razvojni podfazi približevanja, kar povzroča regresijo v podfazo prakticiranja. (Praper 1996)
    Heinz Kohut meni, da izguba objekta, ki bi omogočil zlivanje in idealizirano zrcaljenje, človeka prisili, da te fantazije usmeri vase-zgolj v self. Zato človek z NPD išče osebo, ki bi ga idealiziral in si s tem v zlivanju z njim povrnil kohezivnost selfa. Želi, da ga drugi občudujejo kot da še vedno išče sijaj v materinih očeh (zrcalni transfer) (Praper 1996, 177). Kohut  meni,  da  je  narcizem  normalen  vidik  infantilnega  razvoja. Otrokovo  grandiozno sebstvo podpirajo odnosi zrcaljenja  in  idealiziranja med otroci in starši. Če  tem potrebam ni zadoščeno,  se  lahko  pojavijo  slabo  prilagojene  odrasle  oblike  narcizma.  Narcistični posameznik se  trudi zadostiti zrcalne  in  idealizacijske potrebe v kontekstu odraslih odnosov. Šlo naj bi za prekinjen in moten proces od infantilnega arhaičnega do zdravega odraslega narcisizma. Medtem  ko  je  pri  Kohutu  patološki  »veliki  Jaz«  izraz  preproste  regresije  v prvobitni otroški narcizem, Kernberg poudarja, da  je podobnost zgolj površinska. Narcizem vidi kot rezultat trajno hladnih starševskih figur, ki izražajo indiferentnost  do otrok ali pa so do njih sovražno agresivni. Ta neustreznost staršev se kaže v narcističnih odraslih, ki  iščejo prenapihnjeno samopodobo, da bi se zaščitili (Otway in Vignoles 2006).
    Po Winnicottu se s pomanjkanjem empatičnega razumevanja in uglašenosti z otrokom ali prevsiljivim vedenjem starša v otroku razvije lažni self, ki ščiti pravi self pred vdori in poškodbami. Zato narcist vedno ponuja brezhibni lažni self in se s tem zaščiti pred občutji manjvrednosti. (Praper 1996:177)
    Po Mastersonu motnja nastane že v podfazi prakticiranja, gre za razvojni zastoj, ne regresijo. (Praper 1996)
    Po Praperju motnja nastane v ovirani podfazi prakticiranja, vendar ob specifičnih ovirah, ki potlačijo razvoj. S tem, ko starš sprejme otroka le takrat, ko dosega izjemne dosežke, ga postavi v položaj, kjer se mora nenhno boriti za pohvalo, s svojim odličnim funkcioniranjem v predpisanih dejavnostih, namesto da bi se potrjeval v lastnih interesih.  Tako ostaja odvisen od zunanjih dejavnikov, ki krmijo njegov arhaičen narcisizem. (Praper 1996)
    Millonova teorija nasprotuje zgornjim, ki kot razlog za nastanek narcizma navajajo negativen odnos staršev do otrok. Namesto tega Millon pravi, da je razlog v preveliki pozornosti staršev, v prevelikem razvajanju, dopuščanju in občudovanju.  Starši kažejo nerealne ocene otrokovega dela, s tem pa ustvarjajo zviševanje otrokove samopodobe, ki je okolica ne podpira nujno.  Kljub razlikam v teorijah v vseh veje prepričanje, da  je narcizem posledica disfunkcionalnih izkušenj iz otroštva ter, da se kaže v tem, da so odnosi odraslega narcisa polni nezaupanja in sovražnosti. (Otway in  Vignoles 2006)

    Karakteristike narcizma po DSM IV.
    Imeti je potrebno pet ali več spodaj naštetih karakteristik, da posamezniku lahko postavimo diagnozo Narcisistična osebnostna motnja (NPD), in sicer:

    1. Občutja grandioznosti in samopomebnosti; pretiravanje v doseženih rezultatih, nadarjenosti, sposobnostih, socialnih stikih do te mere, da se že lažeš ter zahtevaš potrditev in priznanje, ki ni v sorazmerju z dejansko doseženim ciljem.
    2. Obsedenost s fantazijami neomejene slave, uspeha, neizmerne moči, brilijantnosti, telesne lepote ali seksualnosti.
    3. Prepričan o svoji edinosti in posebnosti, ki jo lahko razumejo samo posebni, prav tako edinstveni ljudje kot je on ali ljudje z visokim socialnim statusom.
    4. Zahteva neprestano občudovanje, prilizovanje, pozornost in potrditev.
    5. Pri zahtevanju svojih (nerazumnih) želja, pričakuje posebno in prednostno ravnanje z njim.
    6. Izkorišča druge za dosego svojih ciljev.
    7. Nesposobnost empatije.
    8. Neprestano zavidanje drugim in želja po uničenju objekta, ki mu povzroča tovrstne frustracije. Preganjajo ga paranoidne misli, da drugi čuti isto glede njega in želi ravnati isto kot on.
    9. Značilno je arogantno in ošabno obnašanje. Počuti se suprioren, vsemogočen, vseveden, nepremagljiv, nad zakonom itd. (glej http://personalitydisorders.suite101.com/article.cfm/narcissisticpd)

    Obrambni mehanizmi narcisov
    Grandioznost in distanciranje sta tipični obrambi. Narcisist ustvari odnose s tistim, ki ga on občuduje in se z njim zliva ali s tistim, ki občuduje njega. V prvem primeru je na preži, kdaj ga bo drugi razočaral, v drugem pa kdaj bo pričel zahtevati pozornost zase. Ko se to zgodi se hitro distancira in zapušča. Pravtako se vse to dogaja tudi v terapevtskem odnosu (Praper 1996: 180). Pri distanciranju in izoliranju se narcis niti ne zaveda občutkov, da je ranjen. Vsak drugačen pogled na svet ali komentar doživlja kot kritiko. Že občutek, da ni perfekten, sprejema kot da ga imamo za omejenega. Tudi njega muči takšna slutnja in ga navdaja s sramoto. (Praper 1996:181)
    Narcistični klient se zaradi bolečine ob izolaciji ščiti s pozicijo samozadostnosti in nikogar ne spusti tako blizu, da bi se ga emocionalno dotaknil. Narcisističnega klienta terapevt prepozna po kontratransfernih občutjih dolgočasja in emocionalne puščave. Lahko postane zaspan, odsoten, doživlja sram, lahko prične reagirati kot vsevedni poznavalec življenja, tekmuje z vsemi prejšnimi terapevti, ki jih je klient zapustil, ko ga klent razvrednoti pa utegne doživljati občutek neustreznosti in nemoči. (Praper 1996:223)
    Njihov ego ni zmožen fuzije dobrih in slabih predstav o objektu in sebi, realitetne kontrole in obvladovanja bojazni. To se praviloma dogaja otrokom staršev, ki niso uglašeni za otrokove potrebe, ampak ravnajo iz svojih (Praper 1996: 183). Vzdržuje se otrokova odvisnost od objekta, ki hkrati zahteva in občuduje otrokovo navidezno samostojnost. (Praper 1996: 184)

    Značilnosti patološkega narcisa (PN) 

    • Za PN je razpoložljivost ljudi nekaj samoumevnega, z ljudmi ravna brez kakršne koli obzirnosti. Zato imamo pri PN pogosto občutek preračunljivosti, ki se skriva za bleščečo masko. Z svojo masko nas skuša očarati in zapeljati. Dokler pričakuje od nas nekaj koristnega za svoj narcizem, je ves zavzet, ko pa zanj postanemo nezanimivi, njegov odnos do nas postane ravnodušen.
    • PN se ni zmožen navezanosti na drugega. Odvisen je le od uspeha pri vrstnikih in njihovega priznanja. Do ljudi ohranja neko temeljno nezaupanje, saj ga je patološko strah prevelike odvisnosti od drugega. Tako na primer v spolnem življenju daje prednost kratkotrajnih, za čustva ne preveč pretresljivim zvezam, ki ga ne obremenjujejo in mu dopuščajo svobodo.
    • PN se ima za nekakšno izjemo, nekakšnega izzobčenca. Na zunaj deluje prilagojen socialnim normam, vendar te igre ne jemlje resno, na videz jo le igra, da se s tem izogne kazni in socialno uspe. Prepričan je, da isto veja za vse druge (vsi nosijo maske, družbeno življenje je le igra).
    • PN ima strah pred kakršno koli obliko neuspeha (osamljenost, starost), zato skrbi za svoje telo, skuša ostati večno mlad in neprestano biti v središču pozornosti, da se ne bi zgubil v množiči povprečnežev, je pripravljen narediti vse.
    • PN je nežmožen uživanja, saj je pri njem le to pozunanjeno. Uživanje se prične s tem, da mu drugi priznajo njegovo uživanje. PN je popolnoma povnanjen, kar se pri nejmu samem prikazuje kot notranji občutek praznine in izgube lastne identitete.
    • PN je nezmožen žalovanja, saj ni zmožen besa zaradi izgubljene osebe spreobrniti v žalovanje, on je sposoben le pozabiti na izgubljeni objekt ali ugotoviti, da mu v resnici ni šlo zanj, in svojo libidinalno energijo usmeri v nov objekt.
    • PN tako skozi identifikacijo z drugimi oblikuje svojo samostojno osebnost. Dejstvo je, da PN vedo izgubi, saj za njim pridejo boljši, lepši, mlajši . Tako je vojna na osebni ravni vedno izgubljena. Preprosto povedano idealna podoba, v kateri bi lahko človek ugajal vedno in vsakomur, ne obstaja. Zato jo je PN prisiljen iskati v nedogled. (Žižek, 1987)

    Primer iz sodobne psihoterapevtske prakse
    Kernberg je leta 1984 pisal o primeru, ko se je nanj obrnil pacient s težavami z javnim nastopanjem, ki je bil obenem vse bolj nezadovoljen z lastno promiskuiteto. Po nekaj spolnih stikih je izgubil vse zanimanje za žensko in začel iskati drugo. Kolegi z univerze so ga spoštovali zaradi intelektualne in poklicne uspešnosti, združene s poslovno in finančno odličnostjo. Sprva se je ponosno hvalil s svojimi uspehi pri ženskah. V zadnjih letih je med spolnim občevanjem z eno razmišljal o drugi, še neosvojeni ženski. Naposled se je začel zavedati intenzivnosti svoje zavisti do žensk; ta je izvirala iz zavisti in jeze na mater, ki je hladno zavračala njegove izraze ljubezni, a tudi njegove jezne zahteve.
    S promiskuitetnim ravnanjem je bežal pred zanj grozljivo navezanostjo na določeno žensko. Začel se je zavedati, da nezavedno kvari in uničuje tisto, po čemer najbolj hrepeni, tj. razumevanje, kakršno je našel pri terapevtu, ter ljubezen ženske, ki ga bo spolno zadovoljila. Avtor kot dokaz o izboljšanju stanja navaja, da se je pacient vse bolj zavedal ljubezni in predanosti svoje žene. Začel se je zanimati za notranje življenje drugega.
    Na koncu je spoznal, kako grozljivo je ženi zavidal njene samostojne interesne dejavnosti. Ugotovil je, da jo je s tem, ko jo je nenehno omalovaževal, duševno izpraznil, zaradi česar je postala zanj dolgočasna. (Gerdina, http://www.viva.si/clanek.asp?id=4495)

    Naslednji primer govori o petindvajsetletniku, ki je končal v bolnišnici zaradi samomorilnega vedenja pod vplivom alkohola in mamil. V službi so ga imeli nadrejeni za izvrstnega pisca oglasnih sporočil, znan pa je bil tudi po nevarnem in lahkomiselnem početju. Nekoč je za nekaj tednov izginil ter v tem obdobju predvsem pil, se prenajedal in se predajal drugim čutnim užitkom. Imel je pornografske fantazije o spolnosti s prostituti. Potoval je iz mesta v mesto in iskal idealen kraj za samomor. Vzorec se je večkrat ponovil, tako glede hospitalizacije kot tudi izostajanja z dela.
    Nazadnje se je vse skupaj ponovilo, ko je končal delo za serijo oglasov nadvse pomembnega naročnika in ustvaril zelo zadovoljiv odnos z žensko, o kateri je trdil, da je čudovita. V bolnišnici je veljal za zanimivega družabnika, obenem pa je pacientom pomagal nabavljati in prodajati mamila.
    Odraščal je v družini, v kateri je dominirala stara mama, ki je bila goreča katoličanka. Starega očeta je opisal kot sijajnega, bogatega in umetniškega človeka, ki pa ob stari mami ni prišel do izraza. Pacient je mamo izigraval proti stari mami in tako dobival, kar je hotel.
    Ko je bil v puberteti, so mamo prisilili, da je zapustila družino, ker ni prenašal njenega ljubimca, o katerem je trdil, da je bil nasilen. Stara mama mu je nenehno dopovedovala, da je svoboden duh, nekaj posebnega. Če ga je kaj polomil, ga je stara mama nagnala v sobo in mu rekla, naj si sam izmisli kazen. Ker se je to dogajalo pogosto, si je izmišljal vse hujše kazni, po katerih se je počutil krivega, poraženega, gnusnega. Tako je bil na eni strani nekaj posebnega, svoboden duh, na drugi pa najslabši med najslabšimi.
    Na vprašanje, kaj bi si stara mama mislila o njegovih dekadentnih obdobjih, je rekel, da bi verjetno izdavila kaj o »svobodomiselnem mladeniču«. V teh obdobjih je poskušal živeti v fantazijskem svetu in je bil besen, ker se to ni obneslo.(Gerdina, http://www.viva.si/clanek.asp?id=4495)

    Družba skozi oči narcisa
    Narcis deli družbo v dve skupini: na bogate, pomembne  in  slavne na eni strani  in običajno čredo na drugi. Narcistični pacienti se po Kernbergu »bojijo, da ne bi pripadali družbi pomembnih, bogatih in močnih«. Po Kernbergu narcisi vidijo občudovano osebo kot »podaljšek  sebe«. Če jih ta oseba  zavrne, »izkusijo takojšnjo sovraštvo in strah ter reagirajo z razvrednotenjem prejšnjega idola« (Lasch 1979: 155–156). Narcisti se izogibajo intimnosti in se družijo z ljudmi, ki jim prav tako kot sebi lahko pripišejo perfektnost (Praper 1996: 180). Žižek v svoji knjigi omenja tri tipe soljudi, ki jih ločuje narcis, in sicer:

    • Idealni-drugi: od njih pričakuje potrditev in priznanje in mu predstavljajo podalšek njegovega lastnega ”Velikega Jaza”. Z njimi se identificira.
    • Svražnike,  ki  onemogočajo  njegovo  narcistično  afirmacijo,  zato  jih  je  potrebno uničiti.
    • Vsi ostali, masa ljudi, ”suckers’‘: sivo povprečje, ki je tu le zato, da ga izkoristi in nato zavrže (Žižek 1987: 111).

    Reference

    • Lasch, C. (1979): The Culture of Narcissism: American Life in an Age of Diminishing Expectations. New York: Warner books.
    • Otway, Lorna J. in Vivian L. Vignoles (2006) Narcissism and Childhood Recollections: A Quantitive Test of Psychoanalytic Predistions. Dostopno na http://psp.sagepub.com, pregledano (05. februar. 2010)
    • Praper, P. (1996): Razvojna analitična psihoterapija. Ljubljana: inštitut za klinično psihologijo
    • Glomb, E. (1992): Trapt in the mirror. New York: Harper.
    • Sennett, R. (1989): Nestanak javnog čovjeka. Zagreb: ITP »Naprijed«.
    • Žižek, S. (1987): Jezik, ideologija, Slovenci. Ljubljana: Delavska enotnost.

    ČUSTVENO IZSILJEVANJE: ZNAKI, OBLIKE IN KAKO GA PREPOZNATI

    Psihološko ali čustveno nasilje vključuje verbalno nasilje (‘ti si kreten’), avtoritativno obnašanje (‘poskušaš partnerju preprečiti, da se dobiva s prijatelji’) in ljubosumje (‘partner te obtoži intimnega razmerja z ostalimi ljudmi). Čustveno nasilje poškoduje otrokovo integriteto.
    Izsiljevalec skuša kontrolirati žrtev preko ustrahovanja, poniževanja, vzbujanja občutkov krivde, omejevanja, kritiziranja itd. Čustveno nasilje lahko srečamo tako v družini kot partnerskih odnosih ter na delovnem mestu. Tovrstno nasilje počasi škrta v žrtvino samozavest, da postane prepričana v svojo nevrednost. Dvomi v svoje občutke in resničnost svojih zaznav. Največkrat žrtev vztraja v takem odnosu, ker meni da je nihče drug ne bo imel rad.  

    Kdo je izsiljevalec in kdo žrtev?
    Izsiljevalec je v preteklosti verjetno sam bil čustveno zlorabljen. Ker ne želi ponovno izkusiti bolečine, se sam zateče k izsiljevanju. Ali nasprotno, postane žrtev izsiljevanja. Čustveno nasilje se pojavlja v družinah, kjer se ustrahujejo, ponižujejo, kritizirajo za dosego nekega cilja. Vendar ni nujno, da izsiljevalec izhaja iz take družine. Tudi pretirano razvajanje, kjer je otrok dobil vse kar je želel, ne da bi se soočil s frustracijo, ustvarja izsiljevalce.
    Ljudje radi sebe vidimo kot žrtev, toda dostikrat se zgodi, da smo tudi sami izsiljevalci. Za izsiljevanje sta potrebna dva. Najpogosteje se vloge menjavajo. Enkrat smo žrtev, spet drugič izsiljujemo sami.  

    S čim nas izsiljujejo?
    Mia je Mihu zaupala, da staršem nikoli ni povedala, da je v mladosti ekspirementirala z drogo. Čez nekaj mesecev je Miha želel na dopust, Mia pa je svojega že porabila. Od nje je zahteval, da se zlaže, da je bolna. Temu se je uprla, toda Miha je zagrozil, da bo njenim staršem izdal njeno skrivnost.
    Izsiljevalec podatke, ki smo mu jih povedali v zaupanju, pogosto izkoristi za dosego željenega. Izsiljevalci igrajo na naša čustva strahu, krivde in občutek dolžnosti. Vsem izsiljevalcem je skupen strah pred izgubo ali spremembo moči ter zavrnitvijo. Izsiljevanje jim daje vstopnico za občutek varnosti in oblasti nad drugimi. Ne glede na to kako močni so videti, jih prežemata strah in tesnoba. Ko izsiljevalcu popustimo, mu s tem sporočimo, da dejanje na nas učinkuje in mu s tem dajemo sporočilo, da ga ponovi.  

    Oblike čustvene zlorabe
    Čustvenega nasilja se lahko dogaja v mnogih oblikah. Nekatere je težje, spet druge lažje prepoznati. V nadaljevanju opisujem več oblik nasilja, načeloma pa se oblike med seboj prepletajo.

    1. Zanikanje
      Luka je zmerjal Anjo: ”Krava neumna, poglej se kako si grda, noben drug te ne bo imel rad.” Ko mu je Anja naslednji dan rekla, da jo je to zelo prizadelo je Luka zanikal, da je sploh kdaj izrekel te besede.
      Opisan je pogost primer zanikanja in razvrednotenja Anjinega zaznavanja situacije. Izsiljevalec lahko celo zanika, da se je dogodek sploh zgodil. Gre za zanikanje čustvenih potreb druge osebe, tudi s tem, ko jo ignoriramo, kuhamo mulo ali smo užaljeni. Minimaliziranje je ena izmed oblik zanikanja, ker izsiljevalec ne zanika dogajanja, ampak se sprašuje o primernosti naše čustvene izkušnje ali reakcije. To se odraža v besedah kot so. ”Ne pretiravaj”, ”Iz muhe delaš slona”, ”Spet paničariš”, ”Kompliciraš”, ”Preobčutljiv si” itd. Izsiljevalec tako označi naše občutke kot nepomembne, kar lahko vodi v spraševanje o pravilnosti svojih lastnih zaznav.
    1. Čustveno izsiljevanje
      Susan Forward, je v knjigi Čustveno izsiljevanje, le temu dala štiri obraze:

    Kaznovalec: ”Če se boš dobival s prijatelji, te bom zapustila.” Kaznovalci najbolj jasno izrekajo svoje grožnje. Povedo nam kakšne bodo posledice, če ne bomo popustili. Z nepopuščanjem si nakopljemo njihovo jezo, ki se lahko kaže odkrito ali pa prikrito z molkom. Da bi se izognili kaznovalcu, pogosto delamo stvari, ki jih sicer ne bi- se lažemo, prikrivamo in prirejamo dejstva.
    Samokaznovalec: Eva se je odločila prekiniti ljubezensko razmerje. Partner ji je zagrozil, da če bo odšla, se bo ubil. Podobno izsiljevalsko orožje samokaznovalcev je še: ”Ne prepiraj se z mano, če ne bo me kap”, ”Če ne storiš kar te prosim, bom nehala jesti” itd. Samokaznovalci grozijo s škodovanjem samemu sebi, svoji sreči in zdravju. Zanje je značilno ustvarjanje drame. Če se kaznovalci postavijo v pozicijo starša nad otrokom, se samokaznovalci postavijo v obratno pozicijo, torej otrok-starš.
    Trpin: ”Ponavadi me samo pomenljivo pogleda in odide. Ko ga kasneje vprašam, kaj je bilo narobe, mi odvrne ‘nič’. Potem se morem opravičevati in ugibati kaj sem tokrat storila narobe in lahko traja dneve preden dobim odgovor.” Trpni ne škodujejo ne nam ne sebi, ampak nam dajo vedeti, da bodo trpeli, če ne bomo storili kar želijo. Pogosto so potrti, nemi in se solznih oči umaknejo, tako nas dolgo pustijo čakati, brez pojasnil, mi pa jim moramo uganiti misli.
    Mučitelj: Poročen šef je ogovoril podrejeno. Vedel je, da ji je všeč in da je pripravljena zanj narediti karkoli. Tako ji je v zameno za afero obljubljal napredovanje v njeni karieri.” Mučitelji so najbolj predkani in nam obljubljajo gradove v oblakih, neskončno ljubezen, bajne vsote denarja, napredovanje po lestvici navzgor itd. Potem pa nam jasno pokažejo, da če ne naredimo kot želijo, ne bo plačila ipd.

    1. Verbalno nasilje
      Jan in Tara sta odšla s prijatelji na zabavo. Tara je začela pred vsemi razlagati, kakšen cepec je Jan, da zadnjič ni bil sposoben zlikati srajce. ”Ane, lubi, zato si pa danes malo zmečkan”. Smešenje pred ostalimi ter sarkazem sta dve izmed oblik verbalnega nasilja. Prav tako sem štejemo zmerjanje, kričanje, kritiko, grožnje, ponižujoče besede, obtoževanje ali pridigo. Če nam sogovornik neprestano posega v besedo, pomeni, ni odkrito pripravljen poslušati našega mnenja, ampak mu gre le za izražanje njegovih stališč. Zanimivo je tudi, da smo lahko žrtev nasilja, ko nam kdo vsiljuje pozitivna čustva, kot so ljubezen, naklonjenost, veselje, mi pa tega nismo pripravljeni sprejeti. Če nam sodelavec neprestano govori kako smo lepi, nam pa to ne ustreza, je lahko situacija zelo neprijetna.
    1. Ostale oblike
      Osebe, ki so v nenehnih konfliktih z drugimi ljudmi in ustvarjajo kaos, so tudi izvrševalci čustvenega nasilja. Prav tako razdražljive osebe, katerih obnašanje se neprestano spreminja in ga ne moremo predvideti. En dan mu je všeč, da si v kuhinjo postavil rože, medtem ko jih bo drug dan besno odrinil z mize. Ti izsiljevalci so pogosto ljudje odvisni od alkohola ali drog. Živeti z njimi je zastrašujoče, saj nikoli ne veš kako se bodo odzvali. To v nas povzroča anksioznost. Tudi, ko nam nekdo neprestano nerga in se pritožuje, sam pa ni pripravljen narediti nič, govorimo o nasilju nad nami. Dajanje nasvetov, analiziranje naših dejanj z namenom da nam bi pomagali so lahko dobronamerni, pri čustvenem izsiljevanju pa gre za obliko kontroliranja. Tudi dobrikanje in pomaganje je lahko izsiljevanje, če se na koncu konča s stavkom :” Saj, sem ti pomagal, zdaj pa še ti naredi tisto kar želim!”

    Stop!
    Prepoznati in zoperstaviti se čustvenemu nasilju ni lahka naloga, sploh če ti je takšno ravnanje ‘domače’. Če bomo odreagirali drugače kot navadno, bomo najverjetneje občutili močno nelagodje ali strah. Ali ravnam prav? Morda le malo pretiravam? S pomočjo prijateljev ali svetovanja bi bilo dobro odkriti, zakaj smo se znašli v vlogi žrtve. Do takrat pa nekaj napotkov:

    • Ko nekdo pred nas postavi neko zahtevo, mi pa pri tem čutimo nelagodnje, si vzemimo čas, da premislimo kar se je pravkar zgodilo. Čas si lahko vzamemo s stavkom kot je: ”V tem trenutku se nisem pripravljen odločiti. Dovoli, da razmislim.”
    • Ko opazimo, da nas nekdo izsiljuje je najbolje da se polastimo neobrambnih odgovorov, kot so: ”Razumem”, ”Žal mi je, da tako čutiš”, ”Se bova pogovorila, ko boš manj razburjen”, ” Lahko predlagaš kako bi to rešila.” Itd.

    Sem čustveno izsiljevan? (po Susan Forward)

    • grozijo, da vam bodo otežili življenje, če jim ne boste ustregli?
    • grozijo, da bodo prekinili odnos, če jim ne ustrežete?
    • namigujejo, da se bodo zanemarili, poškodovali ali padli v depresijo, če jim ne ustrežete?
    • želijo vedno več, ne glede na to koliko jim nudite?
    • redno zahtevajo, da jim popustite?
    • vztrajno zanemarjajo vaša čustva in želje, da jim popustite?
    • dajejo radodarne obljube, ki so pogojene z vašim vedenjem in jih potem redkokdaj izpolnijo?
    • vas imajo vedno za sebične, slabe, lakomne, krute in brezčutne, če jim ne popustite?
    • vas obsujejo s priznanjem, če jim popustite, in vam ga odtegnejo, če jim ga ne?
    • uporabljajo kot orožje za dosego svojega cilja denar?

    Če ste na eno samo vprašanje odgovorili pritrdilno, ste izsiljevani.

    ZAKAJ LJUDJE LAŽEMO? PSIHOLOGIJA LAGANJA IN VRSTE LAŽI

    Verjetno smo vsi kdaj lagali, mar ne? Če ne drugega smo iz vljudnosti  nekoga vprašali »Kako si?«, čeprav nas odgovor v resnici ni zanimal. Njegov površinski odgovor »dobro« pa nam kaže na to, da tudi on pozna »igro lažnega zanimanja« in nam po vsej verjetnosti ni odgovoril po resnici.

    O lažeh
    Laž je neresnična trditev, ki smo si jo zavestno izmislili, saj imamo od tega neko korist. Lagati začnemo nekje med četrtim in petim letom. Motivi za laganje so najrazličnejši. Največkrat lažemo zaradi strahu pred kaznijo ali ker se želimo zaščititi, zaradi slednjega je težko trditi, da so vse laži škodljive. Če se zaradi strahu nenehno lažemo in le to postane del vsakdana, se laganje spremeni v vedenjski vzorec, ki se ga je težko znebi. Lažemo lahko tudi, ker se želimo izogniti prepiru. Verjetno je vsak kdaj bežno prikimal, da se strinja s sogovornikom, ker je presodil, da si ni vredno ali pa da se mu je neprijetno, spuščati v konflikt. Tudi molk se lahko sprevrže v laganje. Strah, da nas bo nekdo zavrnil lahko vodi v laž, saj si želimo ostati priljubljeni in ljubljeni. Laž lahko uporabimo tudi kot orodje nadzora nad drugim človekom, saj oseba, ki laže po svoje oblikuje situacijo. Z lažmi lahko ohranjamo neko distanco v medsebojnih odnosih in se s tem izognemo našemu strahu pred bližino.

    Laganje sebi
    Zanimivo je, da ljudje ne lažemo samo drugim, ampak lahko uspešno lažemo tudi sami sebi. Mojstri laganja so lahko tako prepričljivi, da na koncu resnično verjamejo svojim lažem. Odločimo se, da bomo izgubili nekaj kilogramov, čeprav v resnici vemo, da tega nismo pripravljeni narediti, lažemo sebi in drugim, da v ponedeljek  resno začenjamo z dieto in bolj zdravim življenjskim slogom. S tem lahko izgubimo jasno razumevanja samega sebe, saj nismo več prepričani, kaj je res in kaj ne.

    (Telesna) govorica in čustva Ostržka
    Mnoge študije so se posvetile raziskovanju laži. Odkrili so, da laž lahko prepoznamo na podlagi telesne govorice, načina govora in čustvenega izražanja posameznika. Seveda se je potrebno zavedati, da vsak znak ne pomeni nujno, da oseba laže. Poglejmo si nekatere značilne znake pri laganju:

    Telo: značilna je odsotnost očesnega stika, moč je opaziti živčnost (tapkanje z nogo, praskanje nohtov). Laganje v našem telesu povzroči ščemenje v občutljivih tkivih, zato se mnogi praskajo po vratu ali pa si rahljajo ovratnik, saj imajo v vratu neprijeten občutek. Pri  laganju se sprošča snov, zaradi katere nabrekne nosna sluznica, pospešen krvni obtok pa resnično poveča nos. Pravljica o Ostržku očitno ni popolnoma privlečena za lase. Lažnivci se tako pogosto praskajo po nosu.

    Čustva: Telesna govorica pogosto ni usklajena z izražanjem čustev, prav tako je izražanje le-teh zapoznelo. »Ali me ljubiš?« in odgovor, »res te ljubim« ter nasmeh. Čustvo se ne izrazi skupaj z besedami. Prav tako ga ne pokažejo s celim obrazom, ampak samo z usti. Če se umetno nasmejemo, se smehljamo z usti, medtem ko se resničen nasmeh pokaže na celem obrazu.

    Govor: na vprašanje ne odgovorijo jasno, ampak hodijo okoli kot maček okoli vrele kaše. Včasih na vprašanje sploh ne odgovorijo, ampak ti vprašanje vrnejo. Hitro spremeni vsebino pogovora, tišina v pogovorih jih moti. Lahko so obrambno nastrojeni, tako da nas začnejo oboževati, da mi lažemo, ali pa nas prepričujejo in prisegajo, da so pošteni ljudje, ki nikoli ne lažejo.

    Vrste laži
    Laž ni enoznačna, ampak lahko govorimo o več vrstah laži, nekatere so dobronamerne, spet druge nas ščitijo ali so blage, tretje manipulativne in škodljive. Sem spada tudi gola laž, o kater je očitno, da gre za izmišljeno zgodbo ali prirejeno resnico. Poleg nje poznamo še belo laž, ki koristi obema. Lahko bi ji rekli tudi vljudnostna laž. »Ti je všeč moja obleka?«, »Ja zelo lepa je«. Čeprav nam obleka ni všeč, sogovorniku pritrdimo, saj ga ne želimo prizadeti. Te laži so pogoste in jih mnogi sploh več ne doživljajo kot laž. Nesebična laž je, ko želimo pomagati neki osebi. Otrok, bi bil tepen, če bi oče izvedel, da si je hlače umazal tako, da je plezal po drevesih. Zato se zlažemo, da smo ga videli pasti, ko je tekel domov. Lažemo lahko tudi tako, da sicer ne izgovorimo nič lažnega, ampak izpustimo dele zgodbe. S tem zavedemo posameznika. O zavajanju govorimo tudi takrat, ko pretiravamo v svojih trditvah, »ujel sem en meter veliko ribo«. Laž pa lahko izgovorimo tudi zlonamerno, »nimam te več rad«, ko želimo doseči, bi ljubljena oseba delala tako kot si mi želimo.

    Zanimivi so rezultati raziskave, ki so ugotovili, da naj bi ključno vlogo pri laganju igrala bela snov v prefrontalnem korteksu (del možganov). V preteklosti so že ugotovili povečano aktivnost prefrontalnega korteksa med laganjem. V raziskavi leta 2005 so primerjali patološke lažnivce s kontrolno skupino in ugotovili, da imajo le ti 22% več bele snovi v možganih. K temu v prid pričajo tudi raziskave, ki so ugotovili, da imajo ljudje z avtizmom manj bele snovi, kot običajni ljudje. Za njih je namreč značilno, da ne znajo lagati. Zagotovo pa večja količina bele snovi ne more biti naš izgovor za izrabljanje laganja v našo korist in manipuliranje!

     

    KAKO REŠEVATI KONFLIKTE? OD PREPIROV DO RAZUMEVANJA

    Konflikt je povsod okoli nas. Borimo se z našimi notranjimi konflikti, rešujemo konfliktne situacije v našem okolju, oblačimo si barvna oblačila, ki se med sabo tepejo, jemo kisle kumarice z jogurtom. Zakaj se ga mnogi tako bojijo?

    O konfliktu
    Veliko ljudi si predstavlja, da je konflikt fizično nasilje, vojna, nekaj skrajno neprijetnega in destruktivnega, zato se mu je bolj izogniti. Pri konfliktu gre za to, da si dve želji med seboj nasprotujeta, torej sta med seboj konfliktni. To se lahko dogaja v odnosu med partnerjema, med državama in tudi v nas samih. Ob tem nam je neprijetno, ta občutek pa traja dokler konflikta ne razrešimo.
    Ovira, ki je jedro konflikta, je lahko notranja, na primer želimo si javno nastopiti, ampak imamo nepopisno tremo pred nastopanjem. Ovire pa lahko izhajajo tudi od zunaj, želimo si na počitnice, vendar so vsi apartmaji zasedeni. Konflikt lahko vidimo kot  nekaj ogrožajočega, lahko pa v njem vidimo priložnost za spoznavanje in razvoj sebe in odnosov.

    Konflikt in frustracija
    Konflikta in frustracije ni enačiti. Frustracija je neprijetno stanje, ki ima močnejšo intenziteto in traja dlje časa. Konflikt lahko preraste v frustracijo, če dlje časa ne najdemo rešitve zanj ali če gre za stvari, ki nam veliko pomenijo. Tako smo si od nekdaj želeli postati astronavt, vendar nismo zbrali dovolj točk za vpis na primerno fakulteto. Naše želje in realna situacija nista samo konfliktni, ampak nam to povzroča tudi veliko frustracijo, saj moremo spremeniti svojo dolgoletno željo in cilj.

    Vrste konflikta
    Konfliktov je več vrst, od osebnih, medonosnih, skupinskih. Zanimivo ločevanje konflikta je na
    –plus plus konflikt: o njem govorimo, ko moremo izbirat med dvema enako privlačnima možnostma. Ali naj oblečem sivo obleko ali vijolično.
    –minus minus konflikt se pojavi, ko nobena od možnosti ni v redu. Torej ko moremo izbrat boljšo od slabših možnosti. Ali naj se vselim v stanovanje z nedelujočim ogrevanjem ali stanovanje kjer pušča streha.
    –plus minus konflikt je pogost. Zgodi se ko te isti cilj hkrati odbija in privlači. Na semaforju je rdeča luč za pešce, pred vami je prazna cesta. Mudi se vam. Ali naj prečkam cesto in ne zamudim, vendar s tem tvegam kazen.

    Odzivi na konflikt
    Vsak posameznik in skupnost se na konflikte različno odzove. Naš odziv na konflikt tudi ni vedno enak, odvisen je od okoliščin in našega razpoloženja. Poglejmo si načine kako se lahko na konflikt odzovemo:
    –ignoriranje konflikta: konflikt potisnemo v stran in se pretvarjamo, da ne obstaja
    –prilagajanje: kljub temu, da se ne strinjamo, se podredimo in se pretvarjamo, da konflikta ni, saj nam je ob njem neprijetno
    –manipulacija: ker želimo, da se nekdo podredi ali reši problem, najverjetneje zaradi svojega lastnega nelagodja, nanj izvajamo pritisk, ga izsiljujemo in obtožujemo. To so sredstva, s katerim želimo doseči svoj cilj.
    -kompromis: kompromis lahko dosežemo hitro, ob večjih problemih, pa je zanj potrebno več časa za pogovor oziroma pogajanja. Trudimo se doseči cilj, ki bi ustrezal tako nam kot drugi strani, kljub temu, da se bomo mogli delu naših želja odreči.
    –reševanje konflikta: iščemo rešitve, ki odgovarjajo obema stranema, ki sta v konfliktu. To lahko zahteva čas in napor, običajno pa pripelje do kakovostnejših rešitev.

    Reševanje konfliktov
    Kako konflikte konstruktivno rešujemo si zasluži podrobnejši pogled. Razreševanjem med dvema skupinama ali dvema posameznikoma je različno. Seveda bo v skupini težje doseči neko soglasje, sploh če skupina znotraj sebe ni složna, kar se pogosto zgodi.
    Na ugodno reševanje konflikta v skupini vpliva razporeditev moči, odgovornosti in vpliva. Bolj ko so te enakopravno razporejene, bolj pozitivno vplivajo na razreševanje skupinskega spora. Ne enakomerno razporejena moč lahko privede do izsiljevanja in nezadovoljstva na drugi strani. Če je stopnja zaupanja med skupinami velika, je reševanje konfliktov lažje prav tako pa je pomembna informiranost skupine. Vsi vemo, da manj veš o situaciji, težje je smiselno argumentirati svoje stališče.
    Pri reševanju konfliktov v medosebnem odnosu je pomembna spoštljiva komunikacija. Priporočljivo je govoriti samo o situaciji, ki je predmet spora in se ne obešati na pretekle konflikte »a jaz sem ti pa lahko pomagala, ko ti je bilo hudo« je formula za poglobitev konflikta. Pomembno je, da jasno opredelite kaj vas je razjezilo in prav tako poslušate partnerja. Govorite kaj čutite »strah me je bilo, ko si zamujal, čez čas sem začutila jezo« in ne obtožujte »zamujal si, zato sem prismodila kosilo«.

    Konflikti nas spremljajo na vsakem koraku, kljub temu, da jih večina doživlja kot neprijetne, ima večje posledice izogibanje le tem. Ne razreševanje konfliktov se stopnjuje in vpliva na naše vedenje in počutje.  Lahko privede do te skrajnosti, da raje prekinemo odnos kot da bi se soočili s konfliktom. Funkcionalno razreševanje konflikta nas lahko združi in ne razdruži, kar večina prepisuje konfliktu. V konfliktu lahko vidimo stanje, ki od nas terja odziv in spremembe.

    *Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna