Tag Archive | zdrave meje v partnerskem odnosu

2.DEL: POSLEDICE NARCISTIČNEGA STARŠEVSTVA: ČUSTVENE RANE IN ODNOSI V ODRASLOSTI

Odraščanje v dobrih ali slabih družinskih razmerah vpliva na razvoj naše osebnosti, na naš pogled na svet in nase. Na žalost odraščanje v narcistični družini ne ustvari dobrih pogojev za otroka. Najverjetneje se globoko v sebi počutiš manjvrednega, kar vpliva na vse aspekte tvojega življenja. V tem članku bom pisala o težavah, s katerimi se srečuje odrasli “otrok”, ki je odraščal z narcističnim staršem.

Bolečina otroštva
Zelo težko se je sprijazniti s tem, da narcistični starš ni sposoben ljubezni. Potrebno je, da odžaluješ izgubo ljubečega otroštva, ki ga nikoli nisi imel. Del procesa je tudi sprejemanje tega, da se narcistični starš ni sposoben spremeniti do te mere, da ti bo končno izkazoval pristno ljubezen. Včasih sprejetje tega pozitivno vpliva na odnos z narcističnim staršem. V nasprotnem primeru, želim poudariti, da ni popolnoma nič narobe, če želiš z narcističnim staršem prekiniti vse stike.  V nekaterih primerih je to nujno potrebno.
Pogosto pozabimo na ne-narcističnega starša. Tudi on je del družinske dinamike. Ta starš je dovoljeval zlorabo. Najpogosteje je tih opazovalec zlorabe, tu in tam na samem kaj reče narcističnemu staršu, vendar se zares nikoli ne postavi in zaščiti svojega otroka. Navadno otrok brani tega starša, ker je v otroštvu predstavljal “varnost” in oazo miru. Z njim si se lahko normalno pogovarjal, te je poslušal in spodbujal. Na terapiji, ko predelamo jezo in bolečino nad narcističnim staršem, se pogosto jeza usmeri na „dobrega“ starša. „Eden izmed srce parajočih trenutkov zame je bilo zavedanje, da je moj oče vedel kaj se dogaja. Po tem, ko me je mama pretepla, mi je v sobo prinesel sladkarije.“

Nizka samopodoba
Navadno se otrok narcisističnega starša pogosto vpraša ali je vreden ljubezni. Ne verjameš, da lahko karkoli vrednega pride iz tebe. “Počutim se nevredno in nemogoče je, da bi me kdo zares lahko imel rad. Če mi kdo pokaže naklonjenost, vem da to počnejo samo zato, ker nekaj želijo od mene.”
Kronično si neprepričan vase in pretirano zaskrbljen kaj si mislijo drugi. Ne počutiš se varno, ker nikoli nisi izkusil brezpogojne ljubezni, ki je jedro občutka notranje varnosti. “Dnevno se borim proti stvarem, ki sem jih slišala od narcističnega očeta, neumnica, lena si, debela si, delaš dramo, mentalno si zaostala, sebična si, paranoična si, hipohondrična si, in še bi lahko naštevala.”

Šibka identiteta
Otrok je v narcistični družini prisiljen ignorirati svoje lastne potrebe in želje, saj so meje med otrokom in narcističnim staršem zamegljene. Starš ni uglašen s svojim otrokom. Svojo čustveno stanje je slikal na svojega otroka. Kar kasneje pri otroku prinese občutek zmede o tem, kdo sploh je. Prav tako pogosto ne veš, kako brati signale svojega telesa, saj tvoj starš poleg čustev ni pravilno poimenoval tudi telesnih občutkov. Če nismo povezani s svojimi občutki, nas telesne senzacije, kot so srčna bolečina, hitro bitje srca, kratka sapa, čir na želodcu, presenetijo in prestrašijo (anksioznost). Nepovezani smo s svojimi občutki in telesom, kar privede do izgorelosti in pogosto do bolezni. Nadaljnja posledica take vzgoje je nezaupanje svojim občutkom in težava pri izražanju čustev. Skrbi te, da če boš naredil po svoje, da boš izgubil ljubezen drugega. Zato ker si bil naučen ustreči drugemu, kar verjetno še vedno počneš, se tvoja identiteta nima priložnosti razviti. „Zelo dolgo sem čutila, da moje telo ni moje telo. Lahko je bilo zlorabljeno, ali pa žgečkano, dokler se nisem zjokala ali pa je bilo prisiljeno v ples. Čeprav je bilo to dolgo nazaj, sem še vedno zelo občutljiva, če me kdo zgrabi ali povleče.”

Krivda in sram
Velik znak, da te je vzgojil narcistični starš, je neprestani občutek krivde in/ali sramu. Občutka prideta zaradi tega, ker kot otrok nisi bil sposoben zadovoljiti (nerazumnim) pričakovanjem tvojega narcističnega starša. Prav tako lahko s sabo nosiš kronični občutek praznine, ki ga skušaš zapolniti z (nehotnim) iskanjem adrenalina, drame in razgibanosti. Lahko se poslužiš promiskuitetnega vedenja ali pa z razvpitostjo opozarjaš nase.

Izogibanje napakam
Otrok narcističnega starša se izogiba napakam, tudi pri stvareh, ki so nove ali pa jih ni še nikoli poskusil. Nekatere je grozno strah iti ven iz ustaljenih tirov, kjer bi tvegali nepopolnost in posledično kritiko. Narcistični starš te je naučil, da obstajata samo zmaga ali poraz. Tako verjameš, da moraš biti popoln in ne smeš zaprositi za pomoč-to je namreč poraz in znak šibkosti. Ko si bil šibek pred staršem, je ta to izkoristil v svoj prid. Sedaj skrivaš šibkost tudi pred drugimi.

Meje
Najverjetneje imaš šibke meje in ne znaš reči “ne”. Prav tako postavljaš druge na prvo mesto. Zelo težko se ti je izpostaviti in konfrontirati drugega. Pomembno je, da delaš na svojih mejah, da se naučiš začutiti sebe in ločiti, kje se začneš ti in drugi konča. Ko se najdeš in začutiš, kdo si ti in nehaš igrati vlogo, ki ti jo je vsilil tvoj narcistični starš, se osvobodiš iz njegovega oprijema.

Pozornost na spremembe
Tako kot v borderline družinah, je otrok v narcistični družini pozoren na vsako spremembo v okolju in vedenju. “Sprememba tona glasu? Majhna sprememba obrazne mimike? Neverbalna komunikacija, ki je kontradiktorna povedanim besedam? Zaznano!” Prisiljen si bil biti “čustveni detektiv”, da si lahko preživel v svoji družini. Lahko si visoko občutljiv na potrebe druge osebe, vendar si prav tako na trnih, kaj te čaka za naslednjim ovinkom. Pogosto prevzemaš nase čustva drugih, zdrave meje med tabo in svetom niso vzpostavljene. “Neprestano se zavedam telesne govorice drugega človeka. To je prišlo iz moje družine, kjer sem konstantno hodila po jajcih in bila pozorna na to, kdaj bo spet počilo. V močan stres me spravlja, ko mi ljudje govorijo nekaj, njihovo telo pa mi sporoča nekaj drugega.”

Ko narcis postane narcis
Če si v svoji družini veljal za “zlatega otroka”, obstaja velika možnost, da boš sam postal narcističen. Lahko postaneš egocentričen, imaš potrebo po tem, da imaš vedno prav, slabo sprejemaš kritiko, zahtevaš popolnost od sebe in drugih, lahko se neprestano počutiš, da te drugi nepravično obravnavajo in obupno iščeš ljubezen. Če si gledal svojega starša, kako izkorišča drugega, ti lahko manjka moralni kompas in posledično lahko tudi prevzemeš to vedenje. “Sem ignorantski. Lahko mi poveš stvari, in verjetno te bom celo vprašal, kam si šel na počitnice, kako dolgo si bil tam, s kom si bil tam, in čez dve minuti bom vse pozabil. Naučil sem se odmisliti krike in glas svoje mame, ki mi neprestano govori, kaj naj naredim, in sedaj sem sam isti. “
Poleg narcisizma lahko razviješ druge psihološke motnje, kot so Borderline osebnostna motnja, anksioznost, depresija, odvisnost, shizoidna osebnostna motnja. “Se samopoškodijem, poslužujem se britvic, pretiranega samozadovoljevanja, grizljanja ustnic in dlesni.”
Poleg psiholoških problemov lahko razviješ mnogo telesnih simptomov (psihosomatika), kot so migrene, kronične bolezni, težave z nadledvično žlezo in srcem. “Jaz jem. Čeprav sem debela, ne znam nehati. Z veseljem bi zamenjala svojo motnjo, z motnjo, ki ni tako opazna navzven kot na primer deloholizem ali prekomerna telovadba. Ampak to je motnja, ki jo imam. Želim si, da bi jo bila sposobna opustiti. “

(Romantični) odnosi
Odraščanje v narcistični družini za sabo potegne veliko nezdravih vzorcev, ki jih otrok prenaša naprej v (romantične) odnose. Poglejmo nekatere najpogostejše aspekte takih odnosov:

  • Vsi otroci so ranljivi pred svojimi starši, vendar se otrok narcističnega starša hitro nauči, da je svoj notranji, ranljivi svet najbolje zadržati zase. Gre za globoko rano, ki jo povzroča narcistični starš, ko izkoristi otrokovo ranljivost v svoj prid. Posledično ne zaupaš ljudem. “Ne morem zaupati nikomur. Prav tako 100% ne zaupam svoji punci in svojim prijateljem, čeprav niso nikoli izdali mojega zaupanja. Vedno je prisoten dvom: “Mi boš zabodel nož v hrbet?”, „Zakaj se moja punca pretvarja, da me ima rada?“. »Na delu naredim vse sam, ker ne zaupam drugemu, kar vodi v to, da sem včasih preobremenjen.“ Prav tako se pogosto zgodi, da ne zmoreš tolerirati svojih čustev. Po drugi strani pa nekateri radi prehitro zlijejo svoja čustva neznancem, v upanju, da bo nekdo videl njihovo bolečino in jih rešil. Kar navadno pripelje do toksičnega odnosa.
  • Navajen si slabega ravnanja in ne prepoznaš, da partner v odnosu s tabo slabo ravna. Če se tega ravnanja zaveš, ne veš kako ga prekiniti.
  • Mnogi otroci narcističnega starša obupano iščejo ljubezen. Navadno idealizirajo romantično ljubezen. Ideje pobirajo iz novodobnih ljubezenskih filmov. Kar pa je lahko tudi ena izmed strategij, kako se izogneš pristni navezanosti na drugega, saj iščeš nekaj, kar ne obstaja. V svoji praksi vidim, da se jih večina zaveda, da imajo napačno predstavo o romantični ljubezni, vendar jo še vedno iščejo. Vedno znova, ko vstopaš v disfunkcionalni odnos, odpiraš staro travmo, ki ti jo je povzročil narcistični starš, znajdeš se v peklenskem krogu iz katerega ne znaš izstopiti. “Poročila sem se s čustveno nedosegljivim moškim. Bila sva poročena 23 let. Končno sem zbrala pogum in ga zapustila. V novem odnosu sem mislila, da sem končno našla ljubezen. Mislila sem, da sem našla svojo dušo dvojčico, svojo polovico. Po enem letu najinega razmerja, sem ugotovila, da sem se zapletla s prikritim narcisom.”
  • V odnosih tvoriš nevarno navezanost, najpogosteje izogibajočo navezanost, kjer pred svojim strahom pred pristno bližino ubežiš tako, da ljudi ne pustiš blizu. “Nikoli si ne bom več dopustil, da bom odvisen od drugih.” Naslednja pogosta forma nevarne navezanosti je anksiozna. Kjer loviš in dušiš svojega partnerja, „Zakaj me ne ljubiš? Zakaj nisi pozoren name?”.
  • Nekateri ostanejo v disfunkcionalnem odnoso, samo za to da imajo nekoga. Dolgoletni odnos lahko prinese neke vrste tolažbo in občutek bližine nekomu, ki se počuti izolirano. Vendar ima večina otrok narcističnega starša velik strah pred bližino. Še posebej jih je strah oseb, s katerimi bi lahko tvorili zdrav partnerski odnos. Bližina zate pomeni, da ima ena oseba popolno oblast nad tabo-kar je bilo v otroštvu resnično, vendar sedaj nehote ta strah prenašaš na partnerja. To privede do tega, da na vse pretege braniš svojo svobodo in se umakneš (lahko samo emocionalno) iz odnosa, ko stvari postanejo preveč intenzivne. Vztrajanje v dolgotrajnem odnosu, ki ne deluje, lahko kaže na strah pred bližino. “Raje sem v tem odnosu, kjer točno vem kaj me čaka, kot pa v odnosu, kjer bi se mogla soočit s svojim strahom pred bližino.”
  • V zgodnji odraslosti se bolj intenzivno navežeš na toksičnega partnerja in te bolj privlači kaotični, razburkan in dramatični odnos. Na žalost ti je verbalna in fizična zloraba tako poznana, da jo na nekem nivoju sprejemaš kot normalno. Tako da ni čudno, da vedno opravičuješ slab partnerski odnos in v njem vztrajaš.
  • Pogosto se znajdeš v odnosu, kjer samo daješ, nič pa ne dobivaš nazaj. Temu rečemo tudi soodvisnost. To nenehno dajanje ima korenine v občutku, da nikoli nisi dovolj dober in da moreš močno delati, če želiš prejeti ljubezen (narcističnega starša).

Pomembno je, da se naučiš preusmeriti pozornost od drugih, k sebi. Naučit se moraš biti dober starš samemu sebi. Pri tem ti lahko pomaga psihoterapija, do neke mere (zdrav) romantični odnos, prijatelji ali ljubeč sosed. Težava je, da imaš sam pokvarjen radar za zdrave odnose. Zato je zelo pomembno, da se naučiš prepoznati slab odnos in od njega oditi-torej mu postaviti meje. Premik od disfunkcionalnega k zdravemu odnosu do sebe in drugih zahteva veliko dela na sebi. Disfunkcionalni vzorci so se gradili vsaj dve desetletji, težko je pričakovati, da jih boš premagal v nekaj mesecih. Otrok kot spužva pije vse, kar se dogaja okoli njega. To spužvo je potrebno zelo dobro ožeti in jo napolniti z novo, čisto vodo, ki je samo po tvojem okusu.

Če želite poglobiti svoje razumevanje odnosa s starši, si oglejte mojo spletno delavnico “Ozaveščanje ran in vzorcev iz otroštva.”

Ta delavnica vam bo pomagala pri razumevanju vzorcev, vlog in navezanosti, ki jo imate v svoji družinski dinamiki, ter osvetlila vaše vedenje in rane, ki jih nosite s seboj. Naučila vas bo tudi, kako ravnati s svojimi čustvi, ki se bodo sprožila ob tem samospoznavanju.

LJUBOSUMJE: ALI JE ZNAK LJUBEZNI ALI STRAHU PRED IZGUBO?

“Kje si bila, rekla si, da prideš pred pol ure. Zakaj si se pa tako lepo oblekla, če si šla samo do trgovine? Kaj mi prekrivaš?” Ali te ima res rajši, če je ljubosumen?

Kaj je ljubosumje?
Ljubosumje je čustvo, ki se odraža v negativnih mislih in občutkih. Ti temeljijo na nesigurnosti in strahu pred izgubo ljubezni osebe, ki nam je pomembna. Ljubosumje je sestavljeno čustvo in pogosto sestoji iz jeze, žalosti in gnusa.
Čustvi ljubosumja in zavisti pogosto zamenjujemo. Zavist se pojavi, ko ocenimo, da ima druga oseba nekaj kar želimo sami. Slovensko stereotipno rečeno, zavidamo sosedu, ker ima bolj zeleno travo. Za zavist sta potreba dva, medtem ko je ljubosumje trikotnik, ki temelji na strahu, da bomo zaradi vmešavanja nekoga tretjega, izgubili ljubljeno osebo. Zavist spremljajo občutki neustreznosti. Ob enem pa nam daje motivacijo, da tudi sami pridobimo stvari, ki jih ima oseba, kateri zavidamo. Ko v posamezniku vznikne zavist, se pogosto zraven rodi občutek krivde ob takem čustvu. Medtem ko ljubosumje spremlja nizka samozavest in žalost ob izgubi, dvom ter jeza ob občutku izdaje. Torej, ljubosumni so predvsem tisti, ki se sprašujejo zakaj je partner z njim, saj vendar niso tako lepi, dobri, popolni. 

Od kje izvira?
Vzrok ljubosumja je lahko resničen ali pa popolnoma izmišljen. Najpogostejši vzrok so izkušnje iz preteklih partnerskih zvez, nizko samospoštovanje in strah pred ponižanjem, ki ga izdaja partnerja prinese s sabo. Ljubosumje je čustvo, ki so ga opazili pri dojenčku v petem mesecu starosti. Nekateri trdijo, da je ljubosumje univerzalno čustvo in ni kulturno pogojeno, medtem ko drugi raziskovalci vidijo vzrok ljubosumja v kulturi.
T
eorija temelji na predpostavki, da  ljubosumje ni le naravni odziv, ampak tudi časovno in kulturno pogojeno.
Zanimivo je, da je bila med leti 1956 in 1960 ideja monogamije nesprejemljiva. Z individualizacijo in spolno revolucijo, pa je postala dogovor med partnerjema. Spremenila se je sama dinamika odnosa med partnerjema kot sam zakon na področju zakonske zveze. S tem je prej negativno poimenovanje ljubosumja zamenjalo razločevanje med zdravim in bolestnim ljubosumjem, ki velja še danes. Zoran Milivojević govori o ustreznem ljubosumju takrat, ko zares obstaja možnost, da nekdo tretji pridobi intimno naklonjenost ljubljene osebe in ko se ljubosumje izraža na družbeno sprejemljiv način.

Štirje obrazi ljubosumja
Ljubosumje se kaže v štirih vzorcih vedenja, in sicer jeza-napad. Cilj je prestrašiti, pregnati ali ponižati nasprotnika. To vedenje je največkrat naslovljen na partnerja, ki ga zaznamo kot krivega za nastalo situacijo. Pri sovraštvo-uničenje je vedenje destruktivno in usmerjena proti ljubljeni osebi ali tretjemu. Prvemu, ker nas je prevaral, drugemu zato, ker je zavestno in namerno uničil naš partnerski odnos. Vedenje je lahko tudi žalost-umik, kjer se oseba umakne iz situacije ali strah-ugajanje, kjer je osebo strah, da bo zapuščena in zato skuša ustrezati partnerju. Najverjetneje nekaj v smislu ”da se bo zavedal kaj lahko izgubi” ali ”da bo videl, da sem boljša od nje.”
Telesno se lahko ljubosumje odraža kot tresenje, vroči vali in potenje. Ljubosumna oseba se pogosto primerja s svojim tekmecem, zaslišuje partnerja, v njegovih dejanjih išče potrdila, kar lahko vodi tudi do nasilnega vedenja.

Dve zgodbi
Pri pisanju članka sem se spraševala o obeh stvari, kako se počuti pretirano ljubosumna oseba in kako ljubosumje doživlja oseba na katero je le to neupravičeno usmerjeno. Za vas sem izbrskala dve zgodbi študentk:

”Do ljubosumja prihaja, če mi nekdo, kakšne za mene pomembne stvari, ne pove in potem to zvem, ko se pogovarjam z drugimi. Verjetno ženske povemo skorja za vsak svoj korak in to potem pričakujemo od drugih. Pomembno je tudi kakšen odnos imata tvoja starša ali je ljubosumje že v družini. Ljubosumje občutim kot nekakšno notranjo vročino in tresavico, tak kot da boš lahko vsak hip počil kot bomba. Ne razmišljaš trezno, ampak kar besede in izmišljene zgodbe letijo ven iz tebe. Sploh dobro ne veš kaj govoriš, ponavadi prepoveduješ in groziš, na koncu pa se narediš kot žrtev.” opisuje Tanja. 

”Začelo se je neopazno. Na začetku se mi to ni zdelo nič takega. Sploh nisem dojela kaj se dogaja, dokler mi ni neki pogovor odprl oči. Na začetku mi je še ugajalo. Dobila sem občutek kot da mu je mar zame. Saj veš kaj pravijo, ljubosumje je izraz ljubezni. V resnici mi je vedno očital, kako ga omejujem, tako da sem se vedno spraševala, če ga res, medtem ko nisem opazila kako se v najinem odnosu počasi dušim. Spomnim se, ko sva šla ven z večjo družbo in sem se pogovarjala tudi s kolegi. Na poti domov me je obtožil, da me je en hotel poljubiti. Spraševala sem se kdo, nisem pa pomisla, da je to absurdno. Sploh ne razumem. Pa tudi, če se me drugi tip želi, kaj nisem jaz tista, ki odloča s kom bo?
Drug večji prepir je nastal, ko smo s kolegi in kolegicami šli na nočno kopanje. Ko sem mu to povedala, ker nisem imela občutka, da je s tem kaj narobe, je v njegovi glavi zgodba, da sem se šla naga kopat s tremi tipi. Tudi ko sem dve uri jokala po telefonu in se zagovarjala, da nisem nič naredila narobe, nisem dojela, da je to pretirano ljubosumje. Jezna sem, ker sem dejansko dopustila, da sva se sploh pogovarjala o tem, da to ni res.
Zanimivo mi je to, da sploh nisem občutila pretiranega ljubosumja. Vem samo, da sem se vedno slabše počutla v odnosu. Moja živahtnost je izginila. Bala sem se dobit s svojimi moškimi kolegi, ker sem se bala kako bo odreagiral. Bila sem razdvojena med tem ali mu začet lagat ali vztrajat pri resnici. Ko mi je pomemben pogovor odprl oči, da nisem jaz tista ki omejuje, ampak tista, ki jo on omejuje, sem odnos z njim prekinila.” pripoveduje Anja.

Pomoč
Zgoraj opisani zgodbi zagotovo nista osamljen primer. Če ste pretirano ljubosumni je pomembno raziskati zakaj se je ljubosumje sploh pojavilo. Zakaj smo tako negotovi vase? Vzrokov je lahko več, na primer kot otrok si gledal ljubosumna starša, kako se obtožujeta in zaslišujeta ali pa so te v osnovni šoli zbadali in imaš zelo nizko samozavest. Po tem, ko se zavedaš iz kje izvira ljubosumje je potrebno delati na vzroku. Torej v zgornjih primerih, predelati odnose v primarni družini ali delati na boljši samopodobi. To so začetni koraki pri premagovanju ljubosumja, ki zagotovo niso lahki. Če vam postane pretežko, si lahko poiščete strokovno pomoč in se v raziskovanje ljubosumja podate s podporo.

Zanimivosti

  • 30% parov zahteva ločitev zaradi ljubosumja.
  • Ljubosumje je tretji najpogostejši vzrok za umor.

ČUSTVENO IZSILJEVANJE: ZNAKI, OBLIKE IN KAKO GA PREPOZNATI

Psihološko ali čustveno nasilje vključuje verbalno nasilje (‘ti si kreten’), avtoritativno obnašanje (‘poskušaš partnerju preprečiti, da se dobiva s prijatelji’) in ljubosumje (‘partner te obtoži intimnega razmerja z ostalimi ljudmi). Čustveno nasilje poškoduje otrokovo integriteto.
Izsiljevalec skuša kontrolirati žrtev preko ustrahovanja, poniževanja, vzbujanja občutkov krivde, omejevanja, kritiziranja itd. Čustveno nasilje lahko srečamo tako v družini kot partnerskih odnosih ter na delovnem mestu. Tovrstno nasilje počasi škrta v žrtvino samozavest, da postane prepričana v svojo nevrednost. Dvomi v svoje občutke in resničnost svojih zaznav. Največkrat žrtev vztraja v takem odnosu, ker meni da je nihče drug ne bo imel rad.  

Kdo je izsiljevalec in kdo žrtev?
Izsiljevalec je v preteklosti verjetno sam bil čustveno zlorabljen. Ker ne želi ponovno izkusiti bolečine, se sam zateče k izsiljevanju. Ali nasprotno, postane žrtev izsiljevanja. Čustveno nasilje se pojavlja v družinah, kjer se ustrahujejo, ponižujejo, kritizirajo za dosego nekega cilja. Vendar ni nujno, da izsiljevalec izhaja iz take družine. Tudi pretirano razvajanje, kjer je otrok dobil vse kar je želel, ne da bi se soočil s frustracijo, ustvarja izsiljevalce.
Ljudje radi sebe vidimo kot žrtev, toda dostikrat se zgodi, da smo tudi sami izsiljevalci. Za izsiljevanje sta potrebna dva. Najpogosteje se vloge menjavajo. Enkrat smo žrtev, spet drugič izsiljujemo sami.  

S čim nas izsiljujejo?
Mia je Mihu zaupala, da staršem nikoli ni povedala, da je v mladosti ekspirementirala z drogo. Čez nekaj mesecev je Miha želel na dopust, Mia pa je svojega že porabila. Od nje je zahteval, da se zlaže, da je bolna. Temu se je uprla, toda Miha je zagrozil, da bo njenim staršem izdal njeno skrivnost.
Izsiljevalec podatke, ki smo mu jih povedali v zaupanju, pogosto izkoristi za dosego željenega. Izsiljevalci igrajo na naša čustva strahu, krivde in občutek dolžnosti. Vsem izsiljevalcem je skupen strah pred izgubo ali spremembo moči ter zavrnitvijo. Izsiljevanje jim daje vstopnico za občutek varnosti in oblasti nad drugimi. Ne glede na to kako močni so videti, jih prežemata strah in tesnoba. Ko izsiljevalcu popustimo, mu s tem sporočimo, da dejanje na nas učinkuje in mu s tem dajemo sporočilo, da ga ponovi.  

Oblike čustvene zlorabe
Čustvenega nasilja se lahko dogaja v mnogih oblikah. Nekatere je težje, spet druge lažje prepoznati. V nadaljevanju opisujem več oblik nasilja, načeloma pa se oblike med seboj prepletajo.

  1. Zanikanje
    Luka je zmerjal Anjo: ”Krava neumna, poglej se kako si grda, noben drug te ne bo imel rad.” Ko mu je Anja naslednji dan rekla, da jo je to zelo prizadelo je Luka zanikal, da je sploh kdaj izrekel te besede.
    Opisan je pogost primer zanikanja in razvrednotenja Anjinega zaznavanja situacije. Izsiljevalec lahko celo zanika, da se je dogodek sploh zgodil. Gre za zanikanje čustvenih potreb druge osebe, tudi s tem, ko jo ignoriramo, kuhamo mulo ali smo užaljeni. Minimaliziranje je ena izmed oblik zanikanja, ker izsiljevalec ne zanika dogajanja, ampak se sprašuje o primernosti naše čustvene izkušnje ali reakcije. To se odraža v besedah kot so. ”Ne pretiravaj”, ”Iz muhe delaš slona”, ”Spet paničariš”, ”Kompliciraš”, ”Preobčutljiv si” itd. Izsiljevalec tako označi naše občutke kot nepomembne, kar lahko vodi v spraševanje o pravilnosti svojih lastnih zaznav.
  1. Čustveno izsiljevanje
    Susan Forward, je v knjigi Čustveno izsiljevanje, le temu dala štiri obraze:

Kaznovalec: ”Če se boš dobival s prijatelji, te bom zapustila.” Kaznovalci najbolj jasno izrekajo svoje grožnje. Povedo nam kakšne bodo posledice, če ne bomo popustili. Z nepopuščanjem si nakopljemo njihovo jezo, ki se lahko kaže odkrito ali pa prikrito z molkom. Da bi se izognili kaznovalcu, pogosto delamo stvari, ki jih sicer ne bi- se lažemo, prikrivamo in prirejamo dejstva.
Samokaznovalec: Eva se je odločila prekiniti ljubezensko razmerje. Partner ji je zagrozil, da če bo odšla, se bo ubil. Podobno izsiljevalsko orožje samokaznovalcev je še: ”Ne prepiraj se z mano, če ne bo me kap”, ”Če ne storiš kar te prosim, bom nehala jesti” itd. Samokaznovalci grozijo s škodovanjem samemu sebi, svoji sreči in zdravju. Zanje je značilno ustvarjanje drame. Če se kaznovalci postavijo v pozicijo starša nad otrokom, se samokaznovalci postavijo v obratno pozicijo, torej otrok-starš.
Trpin: ”Ponavadi me samo pomenljivo pogleda in odide. Ko ga kasneje vprašam, kaj je bilo narobe, mi odvrne ‘nič’. Potem se morem opravičevati in ugibati kaj sem tokrat storila narobe in lahko traja dneve preden dobim odgovor.” Trpni ne škodujejo ne nam ne sebi, ampak nam dajo vedeti, da bodo trpeli, če ne bomo storili kar želijo. Pogosto so potrti, nemi in se solznih oči umaknejo, tako nas dolgo pustijo čakati, brez pojasnil, mi pa jim moramo uganiti misli.
Mučitelj: Poročen šef je ogovoril podrejeno. Vedel je, da ji je všeč in da je pripravljena zanj narediti karkoli. Tako ji je v zameno za afero obljubljal napredovanje v njeni karieri.” Mučitelji so najbolj predkani in nam obljubljajo gradove v oblakih, neskončno ljubezen, bajne vsote denarja, napredovanje po lestvici navzgor itd. Potem pa nam jasno pokažejo, da če ne naredimo kot želijo, ne bo plačila ipd.

  1. Verbalno nasilje
    Jan in Tara sta odšla s prijatelji na zabavo. Tara je začela pred vsemi razlagati, kakšen cepec je Jan, da zadnjič ni bil sposoben zlikati srajce. ”Ane, lubi, zato si pa danes malo zmečkan”. Smešenje pred ostalimi ter sarkazem sta dve izmed oblik verbalnega nasilja. Prav tako sem štejemo zmerjanje, kričanje, kritiko, grožnje, ponižujoče besede, obtoževanje ali pridigo. Če nam sogovornik neprestano posega v besedo, pomeni, ni odkrito pripravljen poslušati našega mnenja, ampak mu gre le za izražanje njegovih stališč. Zanimivo je tudi, da smo lahko žrtev nasilja, ko nam kdo vsiljuje pozitivna čustva, kot so ljubezen, naklonjenost, veselje, mi pa tega nismo pripravljeni sprejeti. Če nam sodelavec neprestano govori kako smo lepi, nam pa to ne ustreza, je lahko situacija zelo neprijetna.
  1. Ostale oblike
    Osebe, ki so v nenehnih konfliktih z drugimi ljudmi in ustvarjajo kaos, so tudi izvrševalci čustvenega nasilja. Prav tako razdražljive osebe, katerih obnašanje se neprestano spreminja in ga ne moremo predvideti. En dan mu je všeč, da si v kuhinjo postavil rože, medtem ko jih bo drug dan besno odrinil z mize. Ti izsiljevalci so pogosto ljudje odvisni od alkohola ali drog. Živeti z njimi je zastrašujoče, saj nikoli ne veš kako se bodo odzvali. To v nas povzroča anksioznost. Tudi, ko nam nekdo neprestano nerga in se pritožuje, sam pa ni pripravljen narediti nič, govorimo o nasilju nad nami. Dajanje nasvetov, analiziranje naših dejanj z namenom da nam bi pomagali so lahko dobronamerni, pri čustvenem izsiljevanju pa gre za obliko kontroliranja. Tudi dobrikanje in pomaganje je lahko izsiljevanje, če se na koncu konča s stavkom :” Saj, sem ti pomagal, zdaj pa še ti naredi tisto kar želim!”

Stop!
Prepoznati in zoperstaviti se čustvenemu nasilju ni lahka naloga, sploh če ti je takšno ravnanje ‘domače’. Če bomo odreagirali drugače kot navadno, bomo najverjetneje občutili močno nelagodje ali strah. Ali ravnam prav? Morda le malo pretiravam? S pomočjo prijateljev ali svetovanja bi bilo dobro odkriti, zakaj smo se znašli v vlogi žrtve. Do takrat pa nekaj napotkov:

  • Ko nekdo pred nas postavi neko zahtevo, mi pa pri tem čutimo nelagodnje, si vzemimo čas, da premislimo kar se je pravkar zgodilo. Čas si lahko vzamemo s stavkom kot je: ”V tem trenutku se nisem pripravljen odločiti. Dovoli, da razmislim.”
  • Ko opazimo, da nas nekdo izsiljuje je najbolje da se polastimo neobrambnih odgovorov, kot so: ”Razumem”, ”Žal mi je, da tako čutiš”, ”Se bova pogovorila, ko boš manj razburjen”, ” Lahko predlagaš kako bi to rešila.” Itd.

Sem čustveno izsiljevan? (po Susan Forward)

  • grozijo, da vam bodo otežili življenje, če jim ne boste ustregli?
  • grozijo, da bodo prekinili odnos, če jim ne ustrežete?
  • namigujejo, da se bodo zanemarili, poškodovali ali padli v depresijo, če jim ne ustrežete?
  • želijo vedno več, ne glede na to koliko jim nudite?
  • redno zahtevajo, da jim popustite?
  • vztrajno zanemarjajo vaša čustva in želje, da jim popustite?
  • dajejo radodarne obljube, ki so pogojene z vašim vedenjem in jih potem redkokdaj izpolnijo?
  • vas imajo vedno za sebične, slabe, lakomne, krute in brezčutne, če jim ne popustite?
  • vas obsujejo s priznanjem, če jim popustite, in vam ga odtegnejo, če jim ga ne?
  • uporabljajo kot orožje za dosego svojega cilja denar?

Če ste na eno samo vprašanje odgovorili pritrdilno, ste izsiljevani.