Tag Archive | psihoterapija in stres

PRETIRANA ZASKRBLJENOST: VPLIV NA TELO IN KAKO SI POMAGATI, 2. DEL

V prejšnem članku sem pisala o zaskrbljenosti na splošno. Ker je zaskrbljenost pogosta spremljevalka sodobnega zahodnega človeka, ki živi v stresni družbi in nosi s sabo obremenjujoče skrbi, si bomo v nadaljevanju pogledali, kako zaskrbljenost vpliva na naše telo, katera čustva se povezujejo z njo in kaj lahko naredite, da si olajšate življenje z zaskrbljenostjo.

Telo in zaskrbljenost
Zaskrbljeni ljudje ne živijo v sedanjosti, ampak v mislih pogosto premlevajo situacije in neugodne izide, ki bi jih lahko doživeli v prihodnosti. Mnogi ljudje, ki so zaskrbljeni, čutijo napetost v mišicah in v predelu želodca.  Mučijo jih glavoboli, bolečine v zadnjem delo vratu in zbadanje v prstnem košu. Imajo kratko sapo, hitro bitje srca, povišan krvni tlak in so nenormalno utrujeni, razdraženi, imajo težave s koncentracijo in se potijo. Simptomi spominjajo na simptome paničnega napada, o katerem sem pisala v prejšnjih številkah. In res, zaskrbljenost povečuje anksioznost in najvišja stopnja anksioznosti se odraža v paničnemu napadu.
Zaradi vseh skrbi, jih muči nespečnost, saj pred spanjem pogosto razmišljajo, kaj vse lahko gre narobe. Slednje je verjetno posledica njihove utrujenosti, poleg tega pa posameznik porabi veliko energije za neprestano ukvarjanje z negativnimi posledicami, sploh zaradi tega, ker zaskrbljen posameznik, ne razmišlja le v enem problemu, ampak ga neprestano skrbi za več stvari hkrati.

Zaskrbljenost in ostala občutja

Potrebno je ločiti zaskrbljenost od ostalih občutji in vedenj. V prvi vrsti je potrebno ločiti med skrbjo za nekoga in zaskrbljenostjo. Če za nekoga skrbim, še ne pomeni da sem zaskrbljen. Ko nekod zbolim, poskrbim za njega tako, da mu skuham čaj. Če bi pri tem bila zaskrbljena, bi me skrbelo, da nikoli ne bo ozdravel, saj je njegov kašelj tako globok, da ima najverjetneje pljučnico in bo umrl. Te misli bi ga neprestano obdajale in ne bi se jih mogle znebit.
Nadalje je potrebno ločiti med zaskrbljenostjo in odgovornostjo. Pravilo, bolj ko si zaskrbljen bolj si odgovoren, ne velja.  Zaskrbljenost nas lahko zaslepi in namesto, da bi ravno prevzeli odgovornost in se soočili s svojimi strahovi, ki se skrivajo za zaskrbljenostjo, se le te prepuščamo. Seveda to ne pomeni, da zaskrbljen človek, ni odgovoren. Potrebno se je le zavedati, da odgovornost ne gre enačiti z zaskrbljenostjo.

Čustveno izsiljevanje
Včasih posameznik s svojo pretirano skrbjo v drugih zbuja občutek krivde. Oseba želi, da posameznik spremeni vedenje ali nečesa ne počne, zato ker njo skrbi. Že tolikokrat slišana zgodba starša, ki čaka pozno v noč svojega otroka, vsakič ko se ta druži zunaj s prijatelji. Ko pride domov, mu starš očita, da ga je skrbelo in da zaradi tega ni spal celo noč. Hkrati to otroku zbudi občutek krivde vsakič, ko se odloči, da želi večer preživeti zunaj doma. Pogosto v teh situacijah starš zahteva, da otrok vedenje spremeni, torej da ne hodi ven, zato da se bo on bolje počutil.

Želim da se skrbi prenehajo
Zaskrbljenost je zelo vztrajno stanje, ki zahteva dolgotrajno zdravljenje, da se naučimo kontrolirati negativne misli. Zdravljenje z zdravili se je izkazalo kot neuspešno, zato si je najbolje poiskati strokovno pomoč. Kljub temu, pa spodaj navajam predloge, kar lahko sami naredite v trenutkih, ko izgubite kontrolo nad negativnimi mislimi.
Potrebno se je naučiti razlikovat med problemi, ki so v vaši moči in med situacije, ko se je najbolje prepustiti in verjet na najboljše. Ena glavnih vrlin je, da se naučiš ustaviti misli, ki ti prinašajo skrbi.
Glede slednjega si lahko določite čas v dnevu, ko se boste ukvarjali s svojimi skrbmi. Ta čas si jasno strukturirajte in si proces napišite na list papirja. Kajti, ko imamo ideje in misli v glavi, se zdijo dosti bolj ne oprijemljive in ne kontroliranje, kot pa ko jih vidimo pred sabo, na papirju. Tako si zberite misel, ki vas bremeni in jo zapišite. Vprašajte se, kaj je najhuje kaj se lahko zgodi in kako boste ravnali v tem primeru. Ko s pisanjem zaključite, se s to skrbjo več ne ukvarjajte. Kar pomeni, da vsakič ko se zalotite, da premlevate skrb v mislih, zavestno nehajte in se osredotočite na nekaj drugega.
Sprostitev je še kako pomembni del vsakdana, zato si vzemite del dneva za vaje sproščanja ali ustvarjanja nečesa kar vas veseli in sprošča. Pomislite kaj te je v otroštvu zabavalo, nekaterim pomaga risanje, drugim ustvarjanje, petje, plesanje, reševanje križank. Pomembno je, da se ne obremenjujete, če vam bodo misli, kljub trudu, da jih odrinete, prihajale v zavest. Pomembno je, da jih vztrajno odganjate in se zavestno koncentrirate na nalogo, ki ste si jo zadali.

Zagotovo se vsak spomni trenutka, ko je bil popolnoma sproščen, nič ga ni obremenjevalo, počutil se je varno. Načeloma z odraščanjem pride določena odgovornost in z odgovornostjo skrbi, ki se lahko izjalovijo v zaskrbljenost. Ta nas začne obremenjevati, kar slabo vpliva na naše telo in splošno počutje. Marsikateri posameznik je preobremenjen, pretirana zaskrbljenost pa mu še dodatno jemlje voljo do življenja. Potrebno se jo je zavedati in zavestno delati na tem, da se boste manj posvečali skrbem in več sedanjemu trenutku. Carpe diem.

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

DOMIŠLJIJA: ZAKAJ JO POTREBUJEMO IN KAKO NAM POMAGA?

Domišljija je zamišljanje novih podob, ki jih (še) nismo izkusili v našem realnem življenju.  Kakšne podobe si zamišljamo v naših predstavah zavisi od našega razpoloženja. Če smo slabo razpoloženi si lahko predstavljamo, kako nas bo šef nahrulil in obratno,  če se počutimo dobro si lahko predstavljamo, kako nas bo pohvalil za našo delo.
SSKJ domišljijo definira kot »prosto kombiniranje misli in predstav in kot predstavo, »ki ni osnovana na resničnosti«. Domišljija je gonilna sila našim inovativnim zamislim, idejam, kreativnim reševanjem problemov. Uporabljamo jo, ko načrtujemo poročno zabavo, pripovedujemo pravljico za lahko noč iščemo rešitve našim težavam itd. Pomaga nam osmisliti svet, mogoče v zgodovini bolj kot danes. Kajti, danes bolj razumemo naravne pojave. Pred tem so si tako predstavljali, da je nevihta jeza bogov.
Domišljija pa ni zgolj omejena na slike v naših mislih, ampak si lahko predstavljamo tudi zvoke, okus, vonj, telesne občutke in čustva. Prav tako ne pozna objektivnih omejitev, čeprav v realnosti nimamo denarja za počitnice, si se vedno lahko predstavljamo razkošni dopust v Miamiju.
Sposobnost predstavljati si sebe v koži drugega je zelo pomembno za naše socialne odnose. Vsak poseduje neko zmožnost domišljije, pri nekaterih je visoko razvita, spet drugi jo imajo malo manj.

Otroci
Strokovnjaki so bili leta prepričani, da otrok uporablja domišljijo kot »beg iz realnosti«, saj se zaradi pomanjkanja strategij in obrambnih mehanizmov z njo ni mogel spopasti. Na nek način ga je varovala pred realnim svetom, ko je ta zanj postal pretežko razumljiv. Verjeli so, da pri določeni starosti otroci domišljijo prenehajo uporabljati, saj so sposobni bivati v realnem svetu.
Danes je pogled na to nekoliko drugačen.  Strokovnjaki menijo, da je vloga domišljije razumevanje sveta in ne beg iz njega. Za otroke je okno za učenje o ljudeh, dogodkih, razumevanja vlog, domišljija so vrata, za razmišljanje o prihodnosti -kaj boš ko boš odrasel?
Otrok se preko domišljijske igre postavi v različne vloge »gremo se igrat očija in mamico, prvo bom jaz mamica, potem pa ti«, so znani stavki, ki smo jih uporabljali tudi mi. Tako se nauči »stopiti v kožo drugega« in lažje razumeti vloge drugih do sebe. S tem vzpostavljajo zrelejši odnos do realnosti in se urijo v socialnih sposobnostih. Zanimivo je, da so opazili, da otroci, ki imajo avtizem, ne sodelujejo v domišljijskih igrah.
Ugotovili so tudi, da so otroci, ki imajo v otroštvu navideznega prijatelja bolj kreativni, imajo večjo razumevanje socialnih odnosov ter bolje predstavijo svoje mnenju ostalim ljudem. Navidezni prijatelj je lahko tudi način, kako otrok rešuje frustracije, ki jih doživlja pri odraščanju.

Domišljija in realnost
Kje so sprejemljive meje domišljije? Nekateri se zatekajo v domišljijo in ne želijo nikoli odrasti, medtem ko se drugim zdi popolnoma nesmiselna, njihovo življenje pa je predvidljiva rutina. To sta skrajni točki na domišljijskem spektru. Obstaja tudi meja, kjer posameznik ni več zmožen ločiti med njegovim namišljenim in realnim svetom. Problemi z ločevanjem realnega sveta od naših misli, se kažejo pri psihotičnih motnjah, kjer se realnost in domišljijski svet pomešata. Zanimivo je, da se mešanje med realnostjo in domišljijo dogaja tudi na ravni nekaterih kultur. Nekateri bivanje na tem svetu gledajo kot na domišljijo našega uma in obratno nekatere kulture sanje in domišljijo enačijo z realnostjo.
Neka mera povezave med našim zamišljanjem in realnim svetom verjetno resnično obstaja. Vidimo jo lahko pri psihosomatskih obolenjih, kjer si posameznik sprva v domišljiji predstavlja, da je hudo bolan, nato pa za to boleznijo resnično oboli.

Zakaj nam še služi domišljija?
Tako v otroštvu kot v odraslosti s pomočjo domišljije predelujemo stresne situacije našega življenja. Če smo kdaj doživeli, da nas je partner zapustil, so se mnogi izmed nas v mislih poigravali kako bi bilo če bi ga srečali. Kaj bi mu rekli, kako bi čutili, mogoče so ga v mislih nadrli, zavrgli, zaničevali, skratka sproščali in kazali svoje počutje in občutke.
Če je okolje v katerem odrašča otrok disfunkcionalno in zanj predstavlja jedro frustracij, se pogosto zateče v domišljijski svet. Tam si lahko predstavlja kako ima ljubeč dom, starša, ki ga imata rada ipd. S tem se umiri, domišljija mu pomaga prebroditi težke okoliščine. Če se v odraslosti, kjer lahko naredi marsikaj za spremembo svojega počutja, še vedno zateka v domišljijski svet, namesto da bi reševal težave, to lahko vodi do problema.

Vsaka domišljija ni beg, nasprotno, pri otrocih je domišljijo priporočljivo spodbujat, pravijo strokovnjaki, saj le ta veča kreativnost, omogoča da se v svetu zgodijo nove ideje, nove možnosti in nove priložnosti. Kako je z vašo domišljijo?

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna