Tag Archive | zlati otrok

1.DEL: VZGOJA V NARCISTIČNI DRUŽINI

Narcisizem lahko postavimo v spekter, ki prehaja od zdravega do patološkega narcizma. Oseba z Narcistično osebnostno motnjo (NPD) s seboj nosi veliko bolečino iz otroštva, s katero se ne more soočiti. Pretvarjajo se, da ta bolečina ne obstaja ali pa si jo lajšajo tako, da se znašajo nad drugimi. Narcisizem ne potrebuje biti skrajen, pogosto se skriva za masko “delam kar je najboljše za mojega otroka”. Narcisizem se nadaljuje preko generacij. Kar pomeni, da otroci narcisa sami postanejo narcistični ali pa postanejo soodvisni v odnosih. Nacistični starši imajo veliko skupnega z Borderline starši. Ena izmed razlik med njimi je namen pri uporabi  manipulacije. Medtem ko borderline osebnostna motnja manipulira ker želi preprečiti zapustitev, narcisi manipulirajo, ker želijo obdržati navidezno popolnost.

Karakteristike narcisističnega starševstva

Posesivnost
Narcisistični starš živi skozi svojega otroka in ga želi posedovat. Kakršni koli otrokov korak v samostojnost, predstavlja takemu staršu grožnjo. Če ne ogrožaš narcisistične maske svojega starša, se bo do tebe vedel v redu ali pa te še naprej ignoriral. Vendar, v trenutku, ko postaneš “težaven” ali ne slediš njihovim pričakovanjem, postaneš tarča narcisističnega vedenja (izbruhi jeze, manipulacija). Zelo težko te pustijo odrasti, to se pogosto pokaže, ko začneš formirati romantične odnose. “Moja mama mi je vedno govorila slabo o moji punci, ko je ni bilo zraven. Neodobravanje je kazala na vsakem koraku, recimo božično čestitko ni nikoli naslovila tudi nanjo.” Po mnenju narcističnega starša, noben partner ni nikoli dovolj dober za njihovega otroka.

  • “Če sem jo podpirala ali pa ji nisem nasprotovala, je bila moja mama zelo očarljiva. Vendar, v trenutku, ko se z nečim nisem strinjala, je poskrbela za to, da je naredila moje življenje neznosno.”

Meje
Osebne meje otroka niso nikoli upoštevane. Narcistični starš jih prekorači z namenom, da oblikuje otroka po svoji predstavi. Vstopal bo v tvoj osebni prostor in brskal po tvojih osebnih stvareh. Včasih bo informacije, ki jih je pridobil, uporabil proti tebi, samo zato, da boš naredil tako, kot on od tebe pričakuje. Narcistični starš zelo rad postavlja tudi zelo vsiljiva vprašanja in “spregleda” tvoje nelagodje ob njih. Meje v narcističnem domu so prekoračene pogosto in na mnoge načine. Verbalno in fizično nasilje je zelo pogosto.

  • „Moja mama je razdajala mojo lastnino drugim, včasih celo v pričo mene. Da ne omenim, da je zelo rada izražala (svoja) mnenja v mojem imenu in se dogovarjala z drugimi ljudmi kdaj se bom jaz srečala z njimi, brez da bi me sploh vprašala.”
  • “Mami sem povedala, da na mojo zabavo ne sme pripeljati svojih prijateljev. Kljub temu je prišla z njimi, še več, zlagala se jim je, da sem jih jaz povabila. Ko so bili na mojih vratih, jih nisem mogla napoditi, saj niso vedeli kaj se v resnici dogaja.“
  • „Ko sem pri 15. letih prišla domov iz šole, je bila moja soba popolnoma obrnjena na glavo. Vse je bilo prečesano. Mama je bila besna. Baje nisem pravilno zložila oblek, zato se je odločila, da bo prebrskala vse moje predale. Ker obleke niso bila zložene po njenem standardu, je vse vrgla na tla. V procesu je našla in prebrala moj dnevnik. To je bil zelo slab dan zame. Še tedne po tem sem morala hoditi naokoli z dolgimi rokavi, da sem prekrila udarce, ki mi jih je povzročila ta dan.”

Pomanjkanje empatije
Narcistični starš se je nezmožen uglasiti s potrebami in čustvi svojega otroka. Tako jih tudi ne zmore ovrednotiti in potrditi resničnost otrokovega čustvenega doživljanja. Samo čustva narcističnega starša so pomembna. Eden izmed največjih težav narcističnega starševstva je prav nesposobnost prepoznavanja otrokovih čustev, kar ustvari nesamozavestnega otroka z nefunkcionalnimi vzorci do sebe in drugih. Posledično tudi otrok ne čuti globoke povezave s svojim narcističnim staršem.

  • “Moja mama ne upošteva mojega mnenja in ignorira moje izkušnje. Tudi, če se pogovarjamo o področju, kjer sem strokovnjakinja, mi ne verjame. Nikoli ne posluša, kar ji pravim.”
  • “Moja mama vidi sebe kot ljubečo osebo. To je daleč od resnice. Zelo hladna oseba je, nesramna, ignorantska in preračunljiva. Popolnoma je nesposobna sočutja.“

Manipulacija
Narcistični starš se posluži veliko načinov manipulacije za dosego svojega cilja. Najbolj pogoste taktike čustvenega izsiljevanja so:

  1. Ignoriranje: Narcistični starš te lahko ignorira dneve ali tedne, če ne delaš tako, kot želi on od tebe. “Če nisem bil uspešen v šoli, moja mama ni govorila z mano, dokler nisem popravil ocene.” Prav tako obstaja podtip narcističnega starša, tako imenovani “Narcis, ki ignorira”. Ta starš se ne zanima za svojega otroka. Z njim se ukvarjajo samo, ko je to potrebno. Navadno takrat, ko se je treba pokazati pred drugimi kot popolna družina ali pa ko je potrebno otroka usmerjati, v skladu z predstavami narcističnega starša. “Moja mama je kazala zanimanje samo, ko je bilo nekaj povezano s šolo. Ko sem poskušal z njo govoriti o čem drugem, me ni zares poslušala.”
  2. Odvzem ljubezni: Narcistični starš izkazuje svojo ljubezen takrat, ko želi otroka nagraditi in do njega ne kaže brezpogojne ljubezni. Prav tako vedno grozi z odvzemom ljubezni in tako s tem kaznuje otroka. Ljubezen izrablja v svoj prid kot nagrado in kaznovanje.
  3. Grožnje: Narcistični starš uporabi tvoje osebne informacije, ki si jih delil z njimi, v trenutku, ko želi nekaj doseči pri tebi. Pri takem starševstvu se hitro naučiš zadržati stvari zase in jih skriti pred svojim staršem.
  4. Krivda in sram: Narcistični starš bo v tebi zbudil krivdo in sram, če želiš narediti nekaj po svoje. “Aha, šel boš na potovanje in jaz morem ostati doma s tvojo mamo? Kako lepo od tebe. Kar pojdi in uživaj” ali pa “Zato ker ne igraš klavirja dovolj dobro, jaz izpadem kot idiot.”
  5. Med dvema ognjema: Narcistični starš uporabi svoje otroke za manipulacijo drugih-najpogosteje svojega romantičnega partnerja. Otrok je postavljen na sredino med dvema staršema in se je primoran ukvarjati z odraslimi problemi. Ko je otrok prisiljen izbrati enega izmed staršev, to za seboj pusti globoko travmo. „Kako naj se postavim na očetovo stran, če pa me mama potrebuje.“

Vsi ti načini manipulacije otroku preprečujejo, da se razvije v zdravega posameznika z močno identiteto.

Narcistični bes
Bes bazira na strahu. Vse kar ogroža njihov obrambni sistem, ki jih ščiti pred globokimi notranjimi občutki manjvrednosti, je potrebno uničiti. “Moja mama je znorela, ko sem ji povedal, da se ne želim več pretvarjati pred sorodniki, da še vedno študiram medicino. Začela me je tepsti in kričati nerazumljive besede. Nisem si drznil niti pomisliti, da bi svojim sorodnikom povedal resnico.”

Oni so najpomembnejši
Narcisistični starš vzame ves prostor. Imajo globoko potrebo po pohvali in odobravanju. Iz drugih naredijo svoje poslušalce. Seveda pri tem ne opazijo njihovega dolgočasja, utrujenosti ali želje, da tudi oni želijo kaj povedati. Zelo radi se postavijo pred drugimi in pokažejo svojo “posebnost”. Obožujejo izpostavljati svoje atribute, pa naj bo to materialna dobrina, izgled, dosežek, projekt, veze ali svoja družina. Pretirano iščejo pozornost, s katero polnijo svoj umetno napihnjeni ego.

  • “Moja mama prireja zabave za nenavadne stvari. Na primer, smrt daljnega sorodnika, ki je umrl zelo dolgo nazaj ali pa za manjši osebni dosežek. Zelo rada prireja zabave, zato da je lahko v središču pozornosti.”
  • “S sestrami sem sedela za jedilno mizo in se pogovarjala z očetom. Nenadoma je mama zdrsnila iz stola in omedlela. V trenutku, ko smo želeli poklicati rešilca, je prišla k zavesti. Isto se je ponovilo še nekajkrat. Če se je pogovor za mizo obrnil stran od nje, je omedlela. Začeli smo jo ignorirati in jo pustili ležati na tleh. Obležala je tam nekaj trenutkov nato pa se pretvarjala, da je ponovno pridobila zavest.”

Pomemben je videz
Za narcističnega starša je zelo pomembno, da njegova družina navzven izgleda popolno. Veliko vložijo v to, da drugi zaznavajo vašo družino kot ljubečo, uspešno in zavidanja vredno. Otrok se navadno zaveda, da se celotna družina pretvarja, vendar raje sodeluje zaradi strahu pred narcističnim staršem.

  • “Sem v terapiji, kjer se soočam z dejstvom, da sem bila vzgojena v narcistični družini. Tega se niti nisem zavedala, dokler nisem bila že odrasla. Vedno sem mislila, da je nekaj narobe z mano. Vsi so imeli radi mojega očeta. Vedno so govorili, kako čudovit je, očarljiv in koliko je žrtvoval za svojo družino. O njem so vsi mislili tako pozitivno, zato ker je skrbno načrtoval, kako se obnašati pred drugimi ter lagal in manipuliral, da je vzdrževal to sliko. Izrabil in prizadel je druge ljudi, da je on izpadel boljše.“
  • „Najhuje pri vzgoji v taki družini je to, da nihče ne ve kaj se dogaja v resnici. Tako dobro zna moja mama zmanipulirat ostale. Vsi mislijo, da je moja mama predana ženska, ki je vzgojila dva težavna otroka. Čeprav ne prenesem svojega brata, oba trpiva na zelo podobni način. Na mojo srečo je meni uspelo zbežati pred mamo, ki naju je zlorabljala. Preselila sem se 3000 kilometrov stran, medtem ko moj brat ni imel te možnosti. On se še vedno zanaša nanjo za svoje lastno preživetje.“
  • „Zelo ji je pomembno mnenje drugih. Stokrat sem že slišal „Kaj si bodo pa sosedje mislili?“ Če sem imel problem, je nikoli ni skrbelo, kako naj mi pomaga, ampak kako bo to izgledalo pred drugimi. Pomembno je bilo vzdrževati popolni videz, ne glede na to, ali si trpel ali ne.“

Vse jemljejo osebno
Narcistični starš vzame občutke in dejanja otroka osebno. Hitro se ujezijo, če se otrok z njimi ne strinja in jih ne oponaša. Od otroka pričakuje, da je srečen, ko je srečen on in žalosten, ko je žalosten on. Drugače to razumejo kot izdajo. Tako hrepenijo po pohvali in potrditvi, da so posledično zelo občutljivi na kritiko. Otrok se hitro nauči biti previden okoli svojega narcističnega starša, da se ta ne bi ujezil ali pa zagrozil z odvzemom ljubezni. Otrok nikoli ne more biti pristen. Seveda se staršu tudi upre, vendar se kljub temu, da se je postavil zase, počuti slabo in krivo.

  • „Moja mama se laže za banalne stvari. Na primer: popravila mi je majico in gumb zašila na napačno stran. Ko sem ji to povedala, menila sem namreč, da je smešno, si je zmislila, da je gumb sam prodrl skozi, na napačno stran. Nikoli ne more sprejeti, da je naredila nekaj narobe in se nikoli ne bo opravičila. Nikoli je nisem slišala reči „oprosti“.“

Ogroženost
Narcistični starš se lahko počuti ogroženega s strani otroka. Ogroža ga njegov potencial, uspeh ali lepota, saj ti atributi ogrožajo starševo samozavest. Posledično lahko ponižujejo otroka z namenom, da pri sebi vzdržujejo občutek večvrednosti. Spotikajo se ob malenkosti, obsojajo in kritizirajo svojega otroka, ga primerjajo z drugimi in ne priznavajo njegovega znanja in uspeha. Kadarkoli kdo pohvali tvoj uspeh, bo narcistični starš le tega pripisal sebi: “Ja, to ima po meni. Vedno sem bil dober v atletiki.”

  • “Ko sem se poročala, mi je povedala, da poroka ni namenjena nevesti, ampak njeni mami. Želela sem, da je moja priča in ji rekla, naj si izbere obleko v svoji najljubši barvi. Izbrala si je belo barvo.“

Večvrednost in grandioznost
Narcistični starš ima napihnjen ego. Napihuje ga s pretirano predstavo o tem, kaj počne in kdo je. Nekateri otroci narcističnega starša postanejo enaki. “Mi smo boljši kot vsi ostali.” Občutek večvrednosti največkrat bazira na površinskih, egoističnih in materialnih stvareh. Počutijo se pomembnejše od drugih zaradi materialnih dobrin in statusa, ki ga imajo v družbi.

Soodvisnost
Narcistični starš je zelo odvisen od zunanje potrditve in drugih. Soodvisnost je lahko čustvena, fizična ali finančna. Poskušajo te narediti čim bolj odvisnega od njih-s tem te lahko kontrolirajo. Najpogosteje to naredijo tako, da te infantilizirajo, tako da ti dajo občutek nesposobnosti glede vsega, kar počneš ali pa delajo stvari namesto tebe. Primer infantilizacije je mama, ki spremlja svojega otroka na razgovor za delo. Na žalost se to vedenje ne preneha tudi, ko odrasteš. Včasih postane še hujše, saj se narcistični starš boji, da bo izgubil kontrolo nad svojim otrokom. Po drugi strani se soodvisnost kaže tudi preko tega, da starš zahteva od svojega otroka, da skrbi zanj do konca življenja.

  • “Moja mama pričakuje, da jo bom vedno finančno podpirala. Pravi, da ne more živeti brez mene.”
  • „Moja mama vkoraka v mojo pisarno (sem uspešen podjetnik), ponižuje moje zaposlene in mi pove, da bom v življenju propadel, če ne dokončam srednje šole. Moja mama me je šolala doma, samo zato, da me je lahko kontrolirala in mi preprečila, da dejansko dokončam šolanje. Iz šole me je izpisala pri 11. letih, zato ker je imela še enega otroka in se ji je zdelo šolanje doma bolj primerno. Pri 16. sem moral delati polni delavni čas, pri 17. sem končno uspel pobegniti stran od doma.“
  • “Odraščala sem v tipičnem soodvisniškem odnosu, kjer sem vedno iskala zunanjo potrditev. Glede na to, da sem se vedno osredotočala na počutje svoje mame, nisem razvila svoje identitete. Imam nizko samozavest in se preveč osredotočam na potrebe drugih ljudi.“

Poniževanje
Narcistični starš pogosto ponižuje, zbada in nadleguje svojega otroka. Pogosto se spotika ob stvari, zaradi katerih si že tako ali tako nesiguren. “Moja mama se je norčevala iz moje lepotne pike na obrazu.” Pogosto uberejo taktiko primerjanja. Govorijo o tem, kako čudovita je druga oseba ali pa kako dobro delo je opravila, čeprav si sam opravil delo na istem področju.
Narcističnis starš ti bo pokvaril veselje že samo z načinom in tonom, kako ti čestita za tvoj uspeh. Če boš pojamral, kako se ti je zgodila krivica, bo stopil na stran druge osebe, čeprav je ne pozna. Nemogoče je soočiti nekoga glede njihovega tona glasu, kretenj ali pogleda. Še posebej narcistični starš nikoli ne bo prevzel odgovornosti in bo vse zanikal. „To je vse v tvoji glavi.“ Normalno, da konstantno poniževanje prinese nizko samozavest pri otroku narcističnega starša.

  • “Ko sem postala bolj samostojna, je moja mama začela kritizirati vse. Moji prijatelji niso bili dovolj dobri, moj fant je bil zanič, moja oblačila so bila staromodna itd. Ko sem začela delati, je želela, da ji priskrbim telefon z naročnino. Naslednji mesec je nabila naročnino na 400 eurov, komaj sem jo uspela pokriti s svojo prvo plačo“

Favoriziranje otrok
Narcistični starš si pogosto izbere najljubšega otroka oz. tako imenovanega “zlatega otroka”. Ta otrok ne more narediti ničesar narobe, je najpametnejši in najboljši v vsem, česar se loti. To je nekaj, kar narcistični starš verjame in bo vsilil to mnenje tudi zlatemu otroku. Drugi otrok je “črna ovca”. Po mnenju narcističnega starša je vir vseh problemov, vse kar počne ni dovolj dobro in so krivi za vse. Črna ovca predstavlja vse kar ni popolno v družini. Vlogi zlatega otroka in črne ovce se lahko tudi menjavata. Posledično to prinese zelo slabe odnose med brati in sestrami. Narcistični starš preko opravljanja (opravlja enega otroka drugemu) preprečuje kvalitetni odnos med brati in sestrami. Posledično vsa komunikacija poteka preko narcističnega starša, kar ta tudi želi. Zlati otrok lahko postane narcis ali pa se počuti izredno krivo, da ga narcistični starš favorizira in mu prihranja zlorabo.

  • “Ni mi bilo jasno, kako lahko moj oče tako zaničuje moje brate. Vedno so bili bolj talentirani kot jaz. Imam močen občutek krivde, gledala sem brate, ki jih imam rada, kako so pokasirali očetov bes. Počutila sem se, kot da bi mogla popraviti te stvari. Moj oče je rekel naj grem v sobo in naj bom zelo, zelo tiho, medtem ko je on svojo jezo znesel nad mojimi brati. „
  • „Moj brat je zlati otrok. Ničesar ni naredil narobe, bil je popolni dojenček, popolni malček, in ko je v srednji šoli razbil tri avte, ni bil on za nič kriv. Jaz sem neprestano jokala, ko sem bila otrok, moja mama je zaradi tega morala prekiniti s svojo univerzitetno izobrazbo, vedno sem izgubljala stvari in moja mama ni mogla imeti mačke, zato ker me je mačka enkrat opraskala, ko sem bila majhna. „
  • „Moj oče je bil diagnosticiran za rakom, dali so mu 2 leti. Postal je zelo depresiven, vendar ne zaradi umiranja, ampak zaradi moje sestre. Meni je jokal, kako žalosten je, da ne bo mogel biti tam za mojo sestro. Ona nima še fanta in potrebno jo je izobraziti, kako naj privlači moškega. Nato me je obsodil, da je problem v meni, ker je nisem naučila, kako naj dobi fanta, sej sem vendar starejša sestra. Prav tako mi je očital, da je nisem prepričala, da naj gre na plastično operacijo, zaradi neke nepravilnosti na njenem obrazu.“

 

Če želite poglobiti svoje razumevanje odnosa s starši, si oglejte mojo spletno delavnico “Ozaveščanje ran in vzorcev iz otroštva.”

Ta delavnica vam bo pomagala pri razumevanju vzorcev, vlog in navezanosti, ki jo imate v svoji družinski dinamiki, ter osvetlila vaše vedenje in rane, ki jih nosite s seboj. Naučila vas bo tudi, kako ravnati s svojimi čustvi, ki se bodo sprožila ob tem samospoznavanju.

PRVI DEL: MOJ STARŠ IMA BORDERLINE OSEBNOSTNO MOTNJO

“V tej seriji člankov ne bom pisala o Borderline osebnostni motnji (BDP), ampak o otrocih, ki so živeli s staršem, ki jo ima. Do sedaj je veljalo, da več žensk trpi za BDP kot moških. Zato v tem članku pišem o Borderline mamah, vendar so novejše raziskave pokazale, da je mnogo moških bilo napačno diagnosticiranih. Sedaj verjamejo, da je procent med moškimi in ženskami z BDP približno enak. Torej, čeprav pišem o mamah, očetje niso izvzeti.
Večina ljudi sploh ne bi mogla verjeti, kaj vse se dogaja v Borderline družinah. Dinamika v njih je napeta, destruktivna in zunanjemu opazovalcu nevidna. BDP je slabo strukturirana in nepredvidljiva osebnostna motnja. Lahko so zelo uspešni, vendar imajo velike težave v intimnih odnosih. Pogosto imajo agresivne izpade, se samopoškodujejo in se zatekajo k drogam in alkoholu. Zdijo se kot otroci v odraslem telesu. Oseba z BDP je lahko izredno nezrela in deluje kot da je ostala v zgodnji fazi psihološkega in čustvenega razvoja. Posledično Borderline starši postaršijo svoje otroke, torej jih naredijo odgovorne za njihovo dobro počutje, kar je ena izmed oblik otroške zlorabe.
Medtem ko oseba, ki trpi za depresijo ali bipolarno motnjo, ohranja svoje razpoloženje več tednov, ga oseba z BDP hitro spreminja. Njegovi izbruhi besa, depresije in anksioznosti se končajo v nekaj urah, največ enem dnevu. Borderline staršu pogosto manjka empatije, ne sprejema odgovornosti za svoje vedenje, se poslužuje ustrahovanja in manipulacije, je neiskren, njegovi odnosi so kaotični in močno nefunkcionalni, nima občutka pravičnosti in je zelo okupiran sam s sabo. Borderline staršu manjka vplogled v samega sebe. Prepričan je, da je dober starš nehvaležnemu otroku. Gre celo tako daleč, da se navzven neprestano dokazuje, kako dober starš je. Ampak kako je biti na drugi strani? Na strani otroka?

Dinamika Borderline družin
Zate ni prostora
Otroci v teh družinah žrtvujejo svoj pravi jaz, zato da lahko preživijo svoje otroštvo. Če čutijo drugače kot njihov Borderline starš, jih ta čustveno ali fizično zlorabi. Če zavrnejo, kar jim starš ponuja (nasvet, predlog, čustvo), jih ta obravnava kot nehvaležne, nelojalne, slabe otroke.
Zaradi strahu pred zapuščenostjo, mame svoje otroke dušijo in jih obravnavajo kot podaljšek sebe. Otrok se hitro nauči, da je bolje iti s tem, kar zahteva od njega mama, drugače bo prišlo do konflikta in do čustvene izolacije. Za otroka, ki je odvisen od svoje mame, ni druge poti kot žrtvovanje svoje identitete in strinjanje z njo. Otrok se odziva na svojo mamo zato, ker je obvezan, ne zaradi iskrene želje po kontaktu. Avtonomija in svoboda izražanja v tem odnosu nimata prostora. Sledeči primeri prikazujejo, kako mama pozornost obrne nase in s tem odvzame prostor otroku:

  •          Najstnik pove svoji mami, da se že dlje časa počuti depresivnega. Njen odziv: ”Zakaj se pa ti
    počutiš depresivnega? Veš kaj sem mogla jaz vse dati čez, ko sem bila tvojih let? Občutek in potencialno resna situacija najstnika je spregledana in zanikana.
  •          “Mami, danes ne morem priti na večerjo, ne počutim se v redu.” Mama: Ti se ne počutiš v redu? Jaz še vedno trpim od carskega reza, ki sem ga imela, da si ti lahko prišla na svet.”
  •          “Vsakič, ko jo skušam soočiti s problemom, katerim koli problemom, ga obrne tako, da se pozornost preusmeri nanjo.“

Razcep
Razcep je zelo značilni obrambni mehanizem Borderline osebnostne motnje. Kar pomeni, da oseba razcepi dobre in slabe dele svoje osebnosti ter slab del projecira na zunanjo osebo. To bi lahko tudi bil razlog, zakaj tvoja mama zanika vse slabo in vidi samo dober del sebe.
V družinski dinamiki se razcep pogosto kaže pri delitvi otrok na slabega in dobrega. Mama združi moči z dobrim otrokom, ki je prisiljen, da se vede kot ona in ponekod tudi izvršuje njene zahteve. Dobri otrok s seboj pogosto nosi občutek krivde, da se je izognil zlorabi. Ta dinamika pogosto privede do odtujenih in disfunkcionalnih odnosov med brati in sestrami. Posledično je v Borderline družinah vsak član družine sam in nepovezan z drugim.
Razcep se lahko kaže tudi drugače. Mama te vidi kot popoldnega (idealizacija) v enem trenutku ter kot popolnoma slabega v naslednjem.

  •          “Brat je bil zlati otrok v naši družini. Mama mu je vse dopuščala. Vse kar je bilo narobe je bila moja ali sestrina krivda. Midve sva bili tarča mamine čustvene zlorabe. Ampak, če pomislim na njegov odnos z mamo, je on moral biti tam zanjo v vsakem trenutku, jo braniti, poslušati in spati v isti postelji vse do zgodnjih najstniških let.”
  •          “Mama me je vedno občudovala, ko sem domov prinesla dobro oceno. Kar ni nehala s komplimenti. “Kako si pametna in kako občudujem tvojo predanost in motivacijo za šolo.” V trenutku, ko sem domov prinesla slabo oceno, no ni bila zares slaba, samo ne najboljša, sem morala poslušati kako sem lena in kako nikoli ne bo nič iz mene.”
  •          “Včasih se sprašujem, ali bo moja mama kdaj sposobna imeti pogovor z mano, ne da bi vmes rekla nekaj podobnega kot: “Ti me sovražili že od otroštva.” In nato me pokliče naslednji dan kot da včeraj ni grozila, da bo zaključila z najinim odnosom. Navadno me začne spet oboževati, ko potrebuje nekaj, za kar ve, da ji lahko pomagam. Potem sem v njenih očeh spet dobra oseba.”

Rada pomaga
Tri načini “pomoči” se pogosto pojavljajo pri Borderline dinamiki:
1. Pogosto naredijo veliko za skupnost v kateri živijo. Včasih dajo v imenu pomoči tudi tvoje stvari, brez da bi te vprašali.
2. Pomoč tebi pogosto pride z neizrečenim pričakovanjem. Pomoč ni altruistična, ampak podpira mamin željeni videz dobre mame. V primeru, da zavrneš njeno pomoč, je užaljena. Enkrat, ko sprejmeš njeno pomoč, te s tem lahko kontrolira še leta po tem. Na primer, ko želi kaj doseči, ti njeno pomoč vrže pod nos ali pa ti zbuja občutek slabe vesti. Otrok se hitro nauči, da je bolje, da za pomoč ne prosi. Prav tako se začne izogibati ponujeni pomoči.
3. Pričakuje, da ji pomagaš ali bolje rečeno, rešiš iz vsakega čustvenega ali dejanskega problema, ki ga ima. Pogosto igrajo na karto ” “Ne želiš narediti tega zame? Ampak jaz sem tvoja mama. Če bi bil dober otrok, bi poskrbel za svoje starše.”

  •          „Njena metoda, da me prosi za pomoč, je „da mi drži pištolo na glavi“. Takšno izsiljevanje mi vzame vsak dober občutek, ki bi ga lahko imela ob tem, ko ji pomagam.“

Zanemarjanje
Fizično in čustveno zanemarjenje je zelo pogosto v Borderline družinah. Ljudje z BDP so lahko preokupirani z lastno bolečino in niso sposobni skrbeti za svoje otroke. Prav tako je zloraba drog in alkohola pogost pojav pri tej osebnostni motnji. Kar pusti otroke prepuščene sami sebi.

  •         “Moja mama se je za več dni skupaj zaprla v svojo sobo. Zelo sem se bala, da si bo kaj naredila. Bila sem prisiljena, da skrbim zase in za mlajše brate. Prav tako sem izgubljala energijo s tem, ko sem jo poizkusila prepričati, da naj pride ven iz sobe.“
  •          „Redko je pokazala naklonjenost. Prav tako je zbadala mene in brata, če sva ji rekla „Rad te imam“. Rekla je, da to lahko rečeš samo, če misliš resno. Nikoli ne bo prišla k nama in nama izkazala naklonjenost. Midva sva morala iti k njej po objem in poljub. Spomnim se, kako sem jo v kinu želela držati za roko. Svojo roko je potegnila stran in me čudno pogledala.”

Bes
Izbruhi besa so zelo značilni za BDP.

  •         „Ko se je moj oče izselil iz hiše in sem jaz postala najstnica se je v najnem odnosu z mamo nekaj spremenilo. Začeli sva se prepirati. To sva počeli na isti način kot sta se pred tem kregala moja starša-brutalni, burni prepiri, ki so trajali ure. Nisem vedela ali je to normalno.”
  •          „Mojo mamo popade bes in mi ure in ure govori kako sem grozna. Nato me vpraša, kaj želim za večerjo, kot da se sploh več ne spomni, da me je par trenutkov nazaj zmerjala. Obnašala se je kot da sem nora jaz, tako da sem imela občutek, da je res problem v meni. Peljala me je celo k otroški psihologinji, da ona določi, kaj je z mano narobe in zakaj se tako pogosto prepiram z njo Nato nisem več smela na terapijo, ker se je močno skregala z receptorko v psihološki ordinaciji.“
  •          „Moja mama je lahko vklopila in ugasnila svojo sadistično vedenje v trenutku. Takoj je postala normalna, ko je nekdo drug vstopil v prostor. Do mene in brata se je vedla kot kača, v trenutku, ko se je pojavila druga oseba na vratih ali po telefonu, je postala vsa sladka. Že takrat mi je šlo na bruhanje zaradi njenega dvoličnega vedenja.“

Kritičnost
Borderline starši pogosto ponižujejo, zmerjajo in kritizirajo svoje otroke.

  •          „To je ženska, ki je kritizirala vse na meni. Od mojega dolgočasnega izgleda (ni bil dolgočasen, samo ne dovolj podoben njenemu), moje zoperne, moteče diete, do moje potrebe po duhovnem življenju (religija je za šibke, neumne ljudi, ki potrebujejo oporo, da pridejo skozi življenje). Čeprav sem nadarjena umetnica, z prestižnimi nagradami, noben moj nastop ne uide njeni kritični pripombi.“
  •          „Naučila sem se biti vedno na preži, nikoli nisem oporekala njeni avtoriteti, trudila sem se biti najboljša v vsem, kajti karkoli manj je bilo veliko razočaranje v njenih očeh.“

Po drugi strani je BDP nezmožen sprejeti kritiko. Tako močno ne želijo priznati svoje zmote, da skušajo spremeniti tudi zakone narave, če je to potrebno.

  •         „Ni niti pomislila, da bi spremenila način sestavljanja mize, tudi če je ta več kot očitno šel nasproti z zakonom fizike.“
  •          „Na faksu sem se končno opogumila in ji povedala, da ima težave z alkoholom. Po treh intervencijah je bil moj trud za brez veze. Njena resnica je bila edino kar je lahko videla, ne glede na to, da se sama dejstva niso ujemala.“

Obsojanje in krivda
Borderline starš svojim otrokom vzbuja občutek krivde, da doseže, kar želi. Pogosto vzbujanje krivde uporabljajo zaradi strahu pred separacijo. Vsakič, ko želi otrok oditi po svoje ali narediti nekaj sam, mu začnejo vzbujati krivdo. Seveda pri tem ne pozabijo omeniti “kako so osamljeni in kako slab otrok si, da ne preživiš več časa z njimi.” Čeprav se večino časa, ki ga preživita skupaj, prepirata. Posledično se kriviš za vse- za slabo razpoloženje svoje mame, za neuspeli partnerski odnos, v katerem si, za to, da imaš željo, da preživiš čas sam s sabo, za to, da preveč ješ, za to, da premalo ješ, za to, da nisi dovolj uspešen, za to da…

  •        “Vprašala sem jo, zakaj vsakič obrne stvari tako, da se slabo počutim. In mi je rekla, da me je lahko sram kako se obnašam do nje in me obtožila, da se zaradi mene slabo počuti. Najn zmenek se je končal tako, da je vrgla božično darilo, ček za poroko (za katero ni želela prispevati ničesar in je želela, da povabim 5 njenih prijateljev) in nekatere druge moje stvari, skozi okno mojega avta in mi povedala, da je najinega odnosa konec.“
  •          „Nenadoma me moja mama vpraša kaj si mislim o svoji tašči. Odgovorim ji, da sem zelo zadovoljna z njo, da je prijazna, nežna ženska, ki me posluša, mi da dober nasvet in vedno navija zame. Moja mama je odreagirala manipulativno in užaljeno: „O super, torej imaš končno mamo, kateri je mar zate.“

Zapustitev
Strah pred zapustitvijo je jedro problemov BDP osebnosti. Ločitev doživljajo kot izdajo. Uporabljajo različne načine manipulacije, da bi se izognili zapustitvi. Najbolj običajne oblike manipulacije so igranje žrtve, zbujanje krivde, grožnja s samomorom in izbruhi besa. Zapustitev ne potrebuje biti resnična, lahko je samo odraščanje in osamosvajanje otroka, kot na primer, da želi otrok prespati pri prijateljici.
Prav tako se BDP poleg manipulacije poslužuje tudi drugih načinov, s katerimi želi preprečiti separacijo. Pri prvem načinu iz svojega otroka naredi najboljšega prijatelja. Z otrokom razvije odnos, ki mu onemogoča, da bi postal individum. Ona bo iskala pri otroku tolažbo in potrditev. V teh primerih je zelo težko ugotoviti, kje se mama konča in otrok začne. Oba se oprijemata eden drugega v strahu, da bo eden od njuju odšel.
Drugi način je, da svojega otroka infantilizirajo. Ne prenesejo normalnega razvoja in odraščanja svojega otroka. Težko jim je prilagoditi svoj način starševstva na naslednjo fazo v razvoju. Pogosto ti otroci razvijejo anksioznost, depresijo in zaostanejo v razvoju. Nekateri izmed njih so celo diagnosticirani z avtizmom. V najhujši obliki lahko pride do „Munchausen sindroma by proxi“, kar pomeni, da mama svojega otroka preko različnih načinov ohranja bolnega.
Pred drugimi je na moč pretresena zanj. Tako dobi pozornost in sočutje iz okolice.

  •       “Moja mama je imela vedno problem, ko je moj oče odšel (na poslovno potovanje, na obisk k svoji družini, na različne aktivnosti). Prav tako ima problem sedaj, ko moj očim nekam odide. Ona je vedno doma in nima ostalih prijateljev.“
  •           ”  “Navadno mi bo pustila sporočilo, ki mi ne da druge možnosti kot da jo pokličem. Tako napihne stvar, da postanem panična. Ali pa mi jasno sporoči, da sem grozen otrok, če se takoj ne odzovem.“

Odtujitev drugega starša
Mama z BDP mogoče ne bo sposobna tolerirati odnosa med otrokom in njegovim očetom. Ni nenavadno, da govori slabo o njihovem očetu, z namenom, da poslabša njihov odnos. Otroka tudi uporablja kot sredstvo v preigravanju z njihovim očetom.

  •         “Celo življenje je gledala na znake, ki bi ji dokazali, da jo izdajam s svojim očetom. Vedno je spraševala, kaj mislim narediti v zvezi z nečim, ki se je dotikalo najinega odnosa z očetom, in me s tem testirala, kje stojim.”
  •          “Ko mi je oče dal pozornost ali denar, me je moja mama vedno kaznovala z ignoriranjem ali pa mi ni dala denarja za kosilo, češ saj si ga dobila že od očeta.”

Ljubosumje
Borderline starš je pogosto ljubosumen na svoje otroke in jih vidi kot konkurenco za pozornost, ljubezen, občudovanje in denar. Možnost, da je njihov otrok lahko bolj uspešen, pametnejši in bolj privlačen, jih ogroža.

  •         “Domov nisem nikoli povabila prijateljev, saj je moja mama vedno igrala popolno mamo. Najbolj bolano je bilo to, da so moji prijatelji mislili, da je popolna, verna mama, ki bi jo z veseljem zamenjali s svojo. Ti ljudje so ji zaupali in ji povedali vse njihove skrivnosti, ki jih je potem delila z mano. S tem me je želela prizadeti in mi pokazati, kako jo imajo vsi radi.“
  •          „Še predobro razumem mamino ljubosumje. Moja mama je celo spala z mojim prvim fantom, z namenom, da se razideva. Prav tako je odgovorna za razpad mojega zakona.“

Kontrola
Borderline starši kontrolirajo svoje otroke. Verjamejo, da jim popolna kontrola nad otroci pripada. Pogosto vidijo svoje otroke kot njihovo lastnino. Verjamejo, da more vse, kar se dogaja v njihovi družini, iti preko njih. Borderline starši nihajo med pretirano vključenostjo v življenje otrok (gredo čez meje) in popolnim umikom iz otrokovega življenja. Preko tega se tudi kaže njihova črno-bela dinamika. Borderline starši skušajo kontrolirati obnašanje otroka, njihova čustva in dejanja do te mere, da negativno vpliva na njihov osebni razvoj.

  •         “Vedno sem mislila, da imam ljubečo mamo, ki želi najbolje zame, dokler nisem odšla na univerzo. Takrat sem opazila, da je moja mama praktično živela skozi mene. Ugotovila sem, da je šlo bolj za kontroliranje mojega življenja kot pa za dejansko pomoč.“
  •          „Ne znam narediti svojih lastnih odločitev, ker jih je ona vedno naredila zame.“
  •          „Vedno mi je povedala kaj narediti in kako naj to naredim. Kako naj se oblečem, koga naj obiščem, s kom naj bom prijateljica in kako naj pripravim hrano. Vedno me je popravljala na vsakem koraku.”

Distrakcija
Za BDP je značilno, da najdejo način, kako se zamotiti in pobegniti realnosti njihove situacije in odnosov. V ta namen se pogosto poslužujejo drog in alkohola, prekomernega zapravljanja in deloholizma. Načeloma lahko naredijo vsako stvar njihovo trenutno obsesijo. Tako se zamotijo pred tem, da so sami s sabo in svojimi mislimi. Zelo pogosto jim je najtežje ponoči, ko se vse umiri in se ne morejo z ničemer dovolj zamotiti.

  •        „Moja mama je zapravljivka in kupuje nenormalno velike količine nepotrebnih stvari. Kupila je 100 klobukov, vendar jih ne nosi. Kupila je 100 čevljev, ampak le redko gre ven iz hiše.“
  •          „Osredotoča se na stvari, ki jo zamotijo. Ko je delala, je bila obsedena s svojim delom in ni imela nobenega socialnega življenja. Zdaj, ko je v pokoju, je našla nove načine, s katerimi se zamoti.“

Center pozornosti
BDP osebnosti neprestano zahtevajo pozornost. Pogosto ustvarijo dramo, zato da dobijo in obdržijo pozornost.

  •         “Na moj poročni dan se je vrtelo vse okoli moje mame. Kako ji je hudo, ker jo njena hči zapušča. Jokala je tako glasno, da smo mogli prekiniti poročni obred in jo pomiriti.”

V prvem delu članka o Borderline starševstvu sem pisala o dinamiki v Borderline družini. V drugem delu članka pa si lahko preberete kakšne psihološke posledice lahko odraščanje v takšni družini prinese za otroka.

Če želite poglobiti svoje razumevanje odnosa s starši, si oglejte mojo spletno delavnico “Ozaveščanje ran in vzorcev iz otroštva.”

Ta delavnica vam bo pomagala pri razumevanju vzorcev, vlog in navezanosti, ki jo imate v svoji družinski dinamiki, ter osvetlila vaše vedenje in rane, ki jih nosite s seboj. Naučila vas bo tudi, kako ravnati s svojimi čustvi, ki se bodo sprožila ob tem samospoznavanju.