Tag Archive | osebnostne motnje skupine A

SHIZOIDNA OSEBNOSTNA MOTNJA: STRAH PRED BLIŽINO IN ČUSTVENI UMIK

Izraz »shizoidni« izhaja iz grščine in pomeni razcepljen. Za shizoidnega posameznika intimnost in osebni stik predstavljata grožnjo njegovemu občutku jaza. Pristen odnos lahko tak posameznik doživlja kot nevarnost. (Erskine, 1999)

Pri tej osebnostni motnji je manj verjetno, da bo posameznik poiskal psihoterapevtsko pomoč, saj se težko sooča s težavami v odnosih, še posebej v intimnih in čustvenih odnosih. Boji se, da bi postal pretirano navezan in odvisen od druge osebe ter s tem tvegal, da bi bil zlorabljen. Na podlagi svojih izkušenj meni, da si v takšni situaciji ne bi znal pomagati. Zato se lahko že vnaprej odreče odnosom in živi izolirano. (Praper, 1996: 185–186)

Shizoidni posameznik se boji, da bi druga oseba s poseganjem skozi njegove porozne ali rigidne meje popolnoma preplavila njegov notranji psihični prostor. Kadar mu druga oseba dopušča, da sam uravnava bližino in distanco, lahko v odnosu ostaja dolgo časa stabilen, lojalen in iskren. (Praper, 1996: 186)

Shizoidni posameznik živi v strahu med dvema zastrašujočima možnostma. Če se preveč distancira, lahko doživlja občutke izničenja in dezintegracije. Če pa se drugi osebi preveč približa, tvega občutek, da ga bo ta »požrla«, oziroma da se bo v odnosu izgubil in izgubil svoje meje. (Praper, 1996)

Zaradi strahu se posameznik umika in skriva pred drugimi, kar lahko vodi v globoko osamljenost. Ta ga ponovno spodbudi k iskanju stika s svetom. Tako je nenehno ujet med željo po umiku in potrebo po povezovanju z drugimi. (Guntrip v Erskine, 1999)

Posledično lahko izbere tako imenovani shizoidni kompromis-imeti stik z ljudmi, vendar z njimi ne biti zares čustveno povezan. (Praper, 1996)

Shizoidni posameznik je pogosto introvertiran in živi v svojem notranjem svetu. Lahko se počuti osamljenega, kar v njem prebudi željo po stiku in ljubezni. Hkrati pa ga spremlja strah, da bi druge uničil ali da bi bil sam uničen zaradi bližine z njimi.

Pogosto takšni posamezniki navzven delujejo dostopni in vešči socialnih stikov, vendar so lahko v resnici čustveno odmaknjeni. Lahko doživljajo občutke praznine in pomanjkanja notranje povezanosti. (Klein v Little)

Prikrita shizoidna motnja

Klein opisuje posameznike s shizoidno osebnostno motnjo, ki vzpostavljajo socialne stike, kar je v nasprotju s splošno predstavo o shizoidni osebi.

Imenuje jih »prikriti shizoidni posamezniki«. Opazovalcu se lahko zdijo socialno dostopni, zainteresirani in vključeni v odnose, vendar se čustveno umikajo v svoj notranji svet.

Opis posameznika s shizoidno osebnostno motnjo, ki je navidezno čustveno angažiran, je poznan že dolgo. Fairbairn (1940) je opisoval pojav, ki ga je poimenoval »shizoidni ekshibicionizem«.

Po njegovem opisu je tak posameznik sposoben izražati precej čustev, zaradi česar se zdi pripravljen na socialne stike. V resnici pa se lahko počuti, kot da v odnosu ničesar ne pridobi in ničesar ne izgubi, saj igra vlogo, v katero njegova osebnost ni zares vključena.

Razlogi za nastanek motnje

Guntrip je izvor shizoidne osebnostne motnje povezoval s prikrajšanostjo dojenčka v prvem letu življenja, predvsem v odnosu s skrbnikom, ki ni bil ustrezno uglašen na otrokove telesne in čustvene potrebe.

Po tej teoriji so bile nezadovoljene predvsem otrokove potrebe po telesnem stiku in bližini.

Opisane so tri vrste prikrajšanosti:

  1. Odklanjanje in zavračanje otroka.
  2. Agresivni, sovražni in konfliktni odnosi.
  3. Brezbrižnost in zanemarjanje.

Po tej razlagi so imeli shizoidni posamezniki težave že pri vzpostavljanju zgodnjega odnosa s skrbnikom.

Otrok se je moral prilagajati nepredvidljivemu vedenju skrbnika, ki ga je lahko enkrat preplavljal s pretirano naklonjenostjo, drugič grobo zavračal, spet tretjič pa ostajal brezbrižen, odvisno od svojega razpoloženja in potreb.

Otrok je lahko takšno vstopanje skrbnika v odnos začel doživljati kot vsiljivo poseganje v svoj notranji prostor.

Meja med zunanjim in notranjim svetom se po tej teoriji ni ustrezno izoblikovala. Posameznik si zato želi ohraniti stik z drugimi, hkrati pa se boji poseganja v svoj osebni prostor. (Praper, 1996: 187)

Značilnosti shizoidne osebnostne motnje

F60.1 – Shizoidna osebnostna motnja (po starejši klasifikaciji ICD-10)

Za shizoidno osebnostno motnjo je značilen umik iz čustvenih, socialnih in drugih stikov, nagnjenost k fantaziranju, samotarskim dejavnostim in introspekciji.

Sposobnost izražanja čustev in doživljanja ugodja je lahko omejena.

Starejša klasifikacija ICD-10 je med značilnosti shizoidne osebnostne motnje uvrščala naslednje:

  1. Čustvena hladnost, odmaknjenost in zmanjšana naklonjenost.
  2. Omejena sposobnost izražanja pozitivnih ali negativnih čustev do drugih.
  3. Izrazita naklonjenost samotarskim dejavnostim.
  4. Zelo malo intimnih prijateljev ali bližnjih odnosov oziroma pomanjkanje želje po njih.
  5. Navidezna ravnodušnost do pohval ali kritik.
  6. Doživljanje ugodja pri zelo malo dejavnostih oziroma skoraj nobeni.
  7. Navidezna brezbrižnost do socialnih norm in običajev.
  8. Pretirana zaposlenost s fantazijami in introspekcijo.
  9. Pomanjkanje želje po spolnih izkušnjah z drugo osebo.

V starejši klasifikaciji so bile za diagnozo potrebne najmanj tri navedene značilnosti ob izpolnjevanju splošnih diagnostičnih pogojev za osebnostno motnjo. Samo prisotnost treh značilnosti ne zadostuje za postavitev diagnoze.

Obrambni mehanizmi

Eden najpogosteje opisanih obrambnih mehanizmov v psihodinamskem razumevanju shizoidne osebnosti je razcep.

Razcep lahko opazimo na ravni objektnih odnosov, kjer so značilni parcialni objektni odnosi.

Alternativa takšnemu načinu delovanja je lahko popolna samozadostnost in izolacija, ki posamezniku služita kot obramba pred čustveno bližino.

Hrepenenje po intimnih odnosih se lahko premakne na raven fantazij, ki jih posameznik skrbno skriva pred drugimi. (Praper, 1996: 188–189)

Svoja čustva lahko zadržuje zase. V mislih in fantazijah je lahko zelo aktiven, medtem ko svoje zunanje življenje doživlja kot prazno.

Včasih najde način izražanja svojega notranjega sveta skozi umetnost ali znanost, kjer je osebni stik z drugimi manj neposreden. (Praper, 1996: 223)

Umik pred nevarnostjo v varnost je naraven človeški odziv. Ralph Klein poudarja, da je shizoidni posameznik pogosto osredotočen predvsem na izogibanje nevarnosti in zagotavljanje občutka varnosti.

Terapevt lahko ob shizoidnem pacientu včasih doživlja občutek, da je odveč. Kljub temu posameznik prihaja na terapijo, saj mu lahko terapevtski odnos predstavlja enega redkih intenzivnih odnosov, ki je zaradi svojih profesionalnih meja hkrati dovolj varen.

Shizoidni posameznik se lahko dobro počuti ob dejstvu, da za terapevtsko srečanje plača, saj mu to pomaga ohranjati jasne meje odnosa. Terapevtski odnos mu lahko pomeni veliko več, kot je pripravljen pokazati.

Prav tako lahko v svojem notranjem svetu pripisuje drugim odnosom velik pomen, saj se precejšen del njegovega doživljanja odvija v fantazijah. (Praper, 1996: 223–225)

Občutek prikrajšanosti lahko prekriva z delom, intelektualizacijo ali drugimi obrambnimi mehanizmi, ki omogočajo čustveno distanco.

Takšne obrambe lahko v nekaterih pogledih spominjajo na narcistične osebnostne značilnosti. Shizoidni posamezniki lahko kažejo tudi določene grandiozne poteze, na primer skozi pretirano intelektualizacijo.

Po Praperjevem opisu zato pogosto ne doživljajo toliko bolečine osamljenosti kot predvsem strah pred bližino. (Praper, 1996: 185–186)

Intimni odnosi

V nekaterih psihodinamskih opisih se shizoidni posamezniki najbolje počutijo v odnosih, kjer partner od njih ne pričakuje veliko čustvene bližine ali intimnosti.

Ne izogibajo se nujno ljudem kot takim, temveč predvsem intenzivnim čustvom, čustveni intimnosti in razkrivanju svojega notranjega sveta.

Lahko vzpostavljajo odnose na intelektualni, fizični, poklicni ali športni ravni, dokler ti odnosi od njih ne zahtevajo prevelike čustvene bližine.

Donald Winnicott opisuje posameznike, ki imajo raje odnose, v katerih lahko sami določajo pogoje in meje bližine. Če tega ne morejo, se lahko raje odločijo za izolacijo.

Ljudje s shizoidno osebnostno motnjo lahko navzven delujejo ravnodušno, hladno ali brezbrižno, kar jim lahko povzroča težave v socialnih stikih.

Lahko imajo težave pri vzpostavljanju osebnih odnosov in izražanju čustev ter ostajajo pasivni tudi v neprijetnih situacijah.

V pogovorih z drugimi lahko govorijo zadržano, ravnodušno in jedrnato.

Zaradi omejenih socialnih stikov lahko dobijo manj povratnih informacij o tem, kako jih drugi doživljajo. Takšne povratne informacije pa so pomembne za razvoj samozavedanja in razumevanje lastne vloge v družbenem okolju.

Guntrip opisuje primere skrivnih spolnih razmerij, s katerimi naj bi nekateri poročeni posamezniki s shizoidnimi značilnostmi zmanjševali intimnost v zakonu.

V takšnih primerih lahko posameznik spolnost v trajnem odnosu doživlja kot preveč intimno, zato se raje odloča za spolne odnose z neznanci.

Nasprotno pa lahko nekateri posamezniki odnos omejijo predvsem na spolne stike, ne da bi s partnerjem delili druge intimne podrobnosti svojega življenja.

Profesor socialnega dela Jeffrey Seinfeld z Univerze v New Yorku je opisoval pojav, ki ga je poimenoval »shizoidna lakota«.

Ta se lahko po njegovem opisu pri nekaterih posameznikih izraža tudi skozi številne spolne odnose.

V enem izmed svojih kliničnih primerov opisuje žensko, ki je načrtno obiskovala bare, kjer je spoznavala moške zaradi spolne zadovoljitve. Takšno vedenje ji je začasno lajšalo občutke notranje praznine in hrepenenja.

Gre za posamezne psihodinamske opise in klinične primere, ne pa za splošne ali diagnostične značilnosti shizoidne osebnostne motnje.

Primer iz prakse

Little v svoji klinični praksi opisuje Sebastjana, ki terapevtsko srečanje pogosto začne s temo, o kateri se lahko s terapevtom pogovarjata in jo podrobno obravnavata, ne da bi pri tem razkrival svojo ranljivost.

Na ta način preverja, ali lahko terapevtu zaupa tudi med tem srečanjem.

Terapevtska ura se lahko zdi kot pogovor o posameznih izkušnjah brez jasne kontinuitete. Včasih je videti, kot da je Sebastjan pozabil na prejšnja srečanja in izbrisal izkušnje stika s terapevtom.

Med terapevtskimi srečanji se Sebastjan pogosto umakne vase. Videti je, kot da terapevta opazuje in spremlja vsak njegov gib.

Sam je opisal, da se v takšnih trenutkih v mislih umakne v grad oziroma ječo, kjer se počuti varno, vendar ima ves čas na straži svojega stražarja.

Dvižni most je spuščen, vendar ga lahko v vsakem trenutku dvigne.

Če terapevt opazi čustveni izraz na njegovem obrazu in se nanj odzove, je Sebastjan ganjen, ker je bil opažen. Kljub temu težko vzpostavi čustveno povezavo, saj jo doživlja kot nevarno in zastrašujočo.

Sebastjan se je umaknil od sveta in osebnih odnosov. Pri izražanju čustev in v medosebnih odnosih je deloval otopelo.

Na začetku terapije sta s terapevtom raziskovala njegove občutke ob terapevtovih odsotnostih. Sprva je Sebastjan zatrjeval, da mu ti odhodi ničesar ne pomenijo.

Sčasoma pa je začel kazati več čustev ob zaključkih njunih srečanj.

Ko sta se pred kratkim pogovarjala o terapevtovem odhodu, je Sebastjan prvič nakazal, da ga bo pogrešal.

To lahko razumemo kot premik od prikritega, notranjega doživljanja odnosa k bolj neposrednemu čustvenemu stiku s terapevtom. (Little)

Literatura

Praper, P. (1996): Razvojna analitična psihoterapija. Ljubljana: Inštitut za klinično psihologijo.

Sennett, R. (1989): Nestanak javnog čovjeka. Zagreb: ITP Naprijed.

Erskine, R. (1999): navedeno v besedilu; bibliografski podatki potrebujejo dopolnitev.

Little: navedeno v besedilu; bibliografski podatki potrebujejo dopolnitev.

Dodatni viri iz izvirnega članka: