Tag Archive | vizualizacija

STRAH PRED NEZNANIM: ZAKAJ SE BOJIMO SPREMEMB IN NOVIH IZKUŠENJ?

Vsakemu se je že zgodilo, da si je nadvse želel poskusit nekaj novega. V mislih se je poigraval z idejo kako vznemirljivo in lepo mu bo, ko bo uresničili svojo željo. Toda nenadoma pride do preobrata. Ponudi se možnost, da željo uresničimo in kar naenkrat pozabimo na vse prednosti in vidimo le neprijetne vidike naše želje. »Potegnemo se nazaj«, še nekaj dni pa ostaja za dogodkom grenak priokus. Kaj se dogaja?

Strah pred neznanim
Pretiran in stalno prisoten strah pred neznanim imenujemo neofobija, pogosto se pojavi pri otrocih, ki se bojijo poskušati novo hrano. Vendar v tem članku ne pišem o skrajni obliki strahu pred neznanim, ampak o njegovi blažji obliki, ki se kaže kot nepripravljenost poskusiti nove stvari in odstopiti od svoje vsakodnevne rutine.
Strah se pogosto pojavi, ker ne vemo kaj se bo zgodilo. Vsi smo šli prvič na morje v neznan kraj. Bili smo živčni, ker nismo vedeli kam prihajamo, ali bomo našli apartma, bodo lastniki v redu, bo res blizu morja itd? Ko smo se prepričali, da apartma zadostuje našim željam, in se naslednjo leto vprašamo na isto mesto, strah izgine. Torej, izkušnja zmanjša strah pred neznanim.
Zamisliti se je nad raziskavami, ki so pokazale, da se ljudje bolj bojimo neznane situacije kot situacije z neprijetnim izidom. Iz tega lahko sklepamo, da nam je za občutek varnosti zelo pomembna (po)znanost situacije. V novi situaciji pa si v naši glavi narišemo mnogo malih skrbi: »Kaj če mi novo pohištvo ne bo všeč, kaj če novi avto ne bo deloval tako kot je treba?«
Prav tako je strah pred nepoznanim bolj prisoten pri starejših ljudeh, ki se pogosto oklepajo starih navad in se ne želijo priučiti »novih trikov«. Strokovnjaki pri starejših živalih opažajo pomanjkanje raziskovalnega nagona, kar poleg straha lahko delno razložimo tudi z apatijo. Do tega naj bi prišlo zaradi motenj delovanja živčnih poti, povezanih z predfrontalno skorjo, ki nastanejo s staranjem. Nekateri strokovnjaki se odkrili večji strah pred neznanim, tudi pri ljudeh, ki postanejo starši in vzgajajo otroke.

Širši sistem
Strah pred novostmi spremljajo še drugi dejavniki. Recimo, da smo zaposleni v večjem podjetju. Podjetje je veliko, zato ima vsaka delovna pozicija predpisano vlogo in naloge, ki naj bi jim zaposleni sledili. Vendar mi nismo povsem zadovoljni, saj vidimo možnost, kako bi sistem lahko izboljšali. Ob želji, da poskusimo nekaj novega (t.j. izboljšati sistem) se porodijo sledeči dvomi in vprašanja, ki nas ovirajo:
»Ne bodo mi dovolili vpeljati nove spremembe« mnogi se bojijo predlagati spremembo, ker se bojijo, da bodo izpadli ne predani delu, svojemu nadrejenemu, podjetju v katerem delajo. Da bodo izpadli nezadovoljno in nehvaležno ali pa se bojijo zavrnitve s strani šefa.
Prav tako se v taki situaciji lahko zbudi strah, da smo sebični, »zakaj si jaz v primerjavi z drugimi zaslužim večjo prilagodljivost s strani nadrejenih«? Spet drugi ljudje sploh ne vedo kaj naj naredijo oz. kako bi lahko oni doprinesli k temu, da bi spremenili situacijo. Na primer, izvemo da sodelavka nadleguje sodelavca, vendar »kaj lahko naredim zato, saj mi tako ali tako ne bodo verjeli«.
Vse neprijetne misli, ki se pojavijo, ko si predstavljamo neko novo situacijo, nam jemljejo pogum, da zadevo v resničnem življenju tudi izpeljemo.
 

Zakaj tvegati?
Narediti nekaj novega pogosto zahteva pogum in odprtost za novo učenje. Z novimi situacijami se soočamo vsak dan, na nas je ali se jih bomo izognili ali jih bomo pogledali v oči. Vredno se je spomniti pregovora »Pogum ni odsotnost strahu, pogum je premagovanje strahu« in to prinese občutek moči in ponosa. Poleg tega lahko spoznate, da uživate v tej novi stvari in si popestrite življenje, kajti življenjska rutina lahko s časom postane izredno dolgočasna in ne izpopolnjujoča. Nov izziv življenje razgiba in nenazadnje začini pogovore s prijatelji in vnuki. Soočanje s strahovi nas spodbujajo, da osebnostno rastemo. 

Vizualizacija vam lahko pomaga
Ko se soočamo s strahom pred novim in nam po glavi gre kup »opravičljivih« razlogov zakaj naj ne bi poskusili nekaj novega, se iskreno vprašajmo, ali je nova situacija resnično tako slaba zame, ali se samo bojim? Če ugotovite, da je prisoten samo strah, ki buri vašo domišljijo, se o njem lahko pogovorite s prijateljem, ki mu zaupate. Pogovor vam lahko razjasni stvari, prav tako spodbudna beseda in podpora viša motivacijo in strahu vzame moč.
Strah pred neznanim se zmanjša tudi, če se o situaciji podučimo. O tem lahko preberemo veliko v knjigah, časopisih, na internetu, vprašamo ljudi okoli nas, če se že kdaj šli na to potovanje, kupili ta avto, se že srečali s tem človekom. Prav tako lahko pokličemo »odgovorno osebo, ki je del nove situacije in se z njo pogovorimo. Vsi smo že klicali za razgovor za službo. Ko smo z osebo poklepetali po telefonu, nam je bilo dosti lažje priti na razgovor v živo, kot pa če prej z njo ne bi imeli stika.
Prav tako si lahko pomagate z vizualizacijo. Zaprite oči in si predstavljajte kako bo situacija potekala, kako se boste počutili. Predstavljajte si pozitivne aspekte in se ne predajajte negativnim fantazijam. Bolj natančno in večkrat si boste situacijo vizualizirali in jo obdali s prijetnimi čustvi, lažje vam bo. 

Zavedajte se, da se s strahom pred neznanim soočamo vsi. Če smo čisto odkriti do sebe tudi z rutino nismo dolgo časa zadovoljni, saj si v življenje želimo vnesti nekaj novega, se naučiti nekaj kar še ne vemo. Vredno je poskusiti, nenazadnje se je lažje soočiti s strahom v neznani situaciji kot pa tiho živeti z občutkom nemoči. Naj bo vaš dan posejan z novim!

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

DOMIŠLJIJA: ZAKAJ JO POTREBUJEMO IN KAKO NAM POMAGA?

Domišljija je zamišljanje novih podob, ki jih (še) nismo izkusili v našem realnem življenju.  Kakšne podobe si zamišljamo v naših predstavah zavisi od našega razpoloženja. Če smo slabo razpoloženi si lahko predstavljamo, kako nas bo šef nahrulil in obratno,  če se počutimo dobro si lahko predstavljamo, kako nas bo pohvalil za našo delo.
SSKJ domišljijo definira kot »prosto kombiniranje misli in predstav in kot predstavo, »ki ni osnovana na resničnosti«. Domišljija je gonilna sila našim inovativnim zamislim, idejam, kreativnim reševanjem problemov. Uporabljamo jo, ko načrtujemo poročno zabavo, pripovedujemo pravljico za lahko noč iščemo rešitve našim težavam itd. Pomaga nam osmisliti svet, mogoče v zgodovini bolj kot danes. Kajti, danes bolj razumemo naravne pojave. Pred tem so si tako predstavljali, da je nevihta jeza bogov.
Domišljija pa ni zgolj omejena na slike v naših mislih, ampak si lahko predstavljamo tudi zvoke, okus, vonj, telesne občutke in čustva. Prav tako ne pozna objektivnih omejitev, čeprav v realnosti nimamo denarja za počitnice, si se vedno lahko predstavljamo razkošni dopust v Miamiju.
Sposobnost predstavljati si sebe v koži drugega je zelo pomembno za naše socialne odnose. Vsak poseduje neko zmožnost domišljije, pri nekaterih je visoko razvita, spet drugi jo imajo malo manj.

Otroci
Strokovnjaki so bili leta prepričani, da otrok uporablja domišljijo kot »beg iz realnosti«, saj se zaradi pomanjkanja strategij in obrambnih mehanizmov z njo ni mogel spopasti. Na nek način ga je varovala pred realnim svetom, ko je ta zanj postal pretežko razumljiv. Verjeli so, da pri določeni starosti otroci domišljijo prenehajo uporabljati, saj so sposobni bivati v realnem svetu.
Danes je pogled na to nekoliko drugačen.  Strokovnjaki menijo, da je vloga domišljije razumevanje sveta in ne beg iz njega. Za otroke je okno za učenje o ljudeh, dogodkih, razumevanja vlog, domišljija so vrata, za razmišljanje o prihodnosti -kaj boš ko boš odrasel?
Otrok se preko domišljijske igre postavi v različne vloge »gremo se igrat očija in mamico, prvo bom jaz mamica, potem pa ti«, so znani stavki, ki smo jih uporabljali tudi mi. Tako se nauči »stopiti v kožo drugega« in lažje razumeti vloge drugih do sebe. S tem vzpostavljajo zrelejši odnos do realnosti in se urijo v socialnih sposobnostih. Zanimivo je, da so opazili, da otroci, ki imajo avtizem, ne sodelujejo v domišljijskih igrah.
Ugotovili so tudi, da so otroci, ki imajo v otroštvu navideznega prijatelja bolj kreativni, imajo večjo razumevanje socialnih odnosov ter bolje predstavijo svoje mnenju ostalim ljudem. Navidezni prijatelj je lahko tudi način, kako otrok rešuje frustracije, ki jih doživlja pri odraščanju.

Domišljija in realnost
Kje so sprejemljive meje domišljije? Nekateri se zatekajo v domišljijo in ne želijo nikoli odrasti, medtem ko se drugim zdi popolnoma nesmiselna, njihovo življenje pa je predvidljiva rutina. To sta skrajni točki na domišljijskem spektru. Obstaja tudi meja, kjer posameznik ni več zmožen ločiti med njegovim namišljenim in realnim svetom. Problemi z ločevanjem realnega sveta od naših misli, se kažejo pri psihotičnih motnjah, kjer se realnost in domišljijski svet pomešata. Zanimivo je, da se mešanje med realnostjo in domišljijo dogaja tudi na ravni nekaterih kultur. Nekateri bivanje na tem svetu gledajo kot na domišljijo našega uma in obratno nekatere kulture sanje in domišljijo enačijo z realnostjo.
Neka mera povezave med našim zamišljanjem in realnim svetom verjetno resnično obstaja. Vidimo jo lahko pri psihosomatskih obolenjih, kjer si posameznik sprva v domišljiji predstavlja, da je hudo bolan, nato pa za to boleznijo resnično oboli.

Zakaj nam še služi domišljija?
Tako v otroštvu kot v odraslosti s pomočjo domišljije predelujemo stresne situacije našega življenja. Če smo kdaj doživeli, da nas je partner zapustil, so se mnogi izmed nas v mislih poigravali kako bi bilo če bi ga srečali. Kaj bi mu rekli, kako bi čutili, mogoče so ga v mislih nadrli, zavrgli, zaničevali, skratka sproščali in kazali svoje počutje in občutke.
Če je okolje v katerem odrašča otrok disfunkcionalno in zanj predstavlja jedro frustracij, se pogosto zateče v domišljijski svet. Tam si lahko predstavlja kako ima ljubeč dom, starša, ki ga imata rada ipd. S tem se umiri, domišljija mu pomaga prebroditi težke okoliščine. Če se v odraslosti, kjer lahko naredi marsikaj za spremembo svojega počutja, še vedno zateka v domišljijski svet, namesto da bi reševal težave, to lahko vodi do problema.

Vsaka domišljija ni beg, nasprotno, pri otrocih je domišljijo priporočljivo spodbujat, pravijo strokovnjaki, saj le ta veča kreativnost, omogoča da se v svetu zgodijo nove ideje, nove možnosti in nove priložnosti. Kako je z vašo domišljijo?

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna