Tag Archive | pretirano pričakovanje do mam

STARŠEVSTVO

Materinstvo
Materinstvo je temeljna naloga, ki jo je patriarhalna družba odredila ženski in se zdi kot ‘prirojena’ vloga sleherne ženske. Zato je razumljivo, da so se matere vedno več ukvarjale z otroki kot očetje in do njih kazale več čustvenosti. Tako se je izoblikoval predsodek, da je starševska ljubezen bolj ženska kot moška lastnost. S tem postane razumljivo prepričanje, da je potrebno vzgojo prepustiti ženskam, ker imajo za to baje več občutka in razumevanja. Tega predsodka pa se ne držijo samo moški, ampak ga vzdržujejo tudi ženske (Košiček 1992).
Danes je biti mati veliko težje kot v preteklosti. Čeprav je bilo nekoč življenje (prav tako) težko, so bile ženske o vzgoji neosveščene in si niso zastavljale vprašanj v zvezi z materinstvom, ki je bilo nekaj neizogibnega. Danes se še vedno pogosto domneva, da si vsaka ženska želi postati mati in da je rojstvo otroka njena največja izpolnitev. Sodobna ženska se pogosto informira o vzgoji pred samim spočetjem otroka, prebira razne knjige in članke, različna strokovna mnenja o vzgoji itd, medtem ko se je znanje o vzgoji v preteklosti prenašalo iz mame na hčerko. Današnja družba je zelo prepričana v šolanje ter ljudem na vsakem koraku ponuja nasvete in napotke ter izučitev spretnosti, kako bodo vzgojili bolj kakovostne izdelke (Kitzinger 1994).
Pričakujoča mati v zahodnih družbah največkrat nikoli poprej še ni pestovala novorojenčka. Naš sistem vzgoje spodbuja individualnost in samostojnost. Matere so pogostokrat odločijo, da bodo stvari delale po svoje in tudi če imajo na voljo lastno mater, je morda ne želijo prositi za pomoč. Kadar pričakujejo prvega otroka, navadno ne poznajo nikogar z otrokom, čeprav jih srečujejo, si ne predstavljajo, kako je imeti otroka v hiši. Ženska pogosto ne uvidi, da je razumevanje drugačnih odnosov in osebnih sprememb, ki so neizogibno povezane z materinstvom, pomembnejše kot golo tehnično znanje (Kitzinger 1994).
Nemogoče je govoriti o prirojeni materini ljubezni, saj obstaja veliko število mater, ki do svojega otroka ničesar nečutijo ali pa ga zanemarjajo, trpinčijo in ponižujejo. Starševska ljubezen prav tako ni prirojena moškim, pokazalo se je, da očetje niso nič manj spretni od mater v negi dojenčka in majhnih otrok, enako so se pripravljeni naučiti vseh opravkov. Moški je tako enako sposoben biti dober oče, kot je ženska sposobna biti dobra mama, za kar pa je potrebna določ ena stopnja čustvene zrelosti (Košiček 1992).
Družbeni pritisk naj bo nekdo dober starš se v večji meri nanaša na mater kot na očeta, materinstvo se je profesionaliziralo in ga sestavlja standard sodb, ki ne zadevajo očetovstvo. Čeprav obstajajo določeni standardi za dobro očetovstvo, se očetovskih napak ne sodi tako strogo, kot se to ogaja pri materah. Moški, ki se počutijo krive zaradi očetovske vloge, ki jo predstavljajo, so bolj izjema kot pravilo (Komter v Zavrl 1999, 140).

Očetovstvo
V preteklosti je do očeta vladalo strahospoštovanje, njegova vloga pa je bila bolj ali manj zreducirana na ekonomsko podporo družini. Danes se vedno več očetov vključuje v družinsko dinamiko in niso več na robu družinskega dogajanja. Aktivno starševstvo za sodobnega moškega vedno bolj predstavlja pozitiven življenjski cilj. Življenje moškega v samem središču družine in soudeležba v skupinskem premisleku bogatita njegovo življenje (Elium in Elium 2001).
V primerjavi sodobnih očetov z njihovimi očeti se je njihova starševska vpletenost povečala. Kljub temu pa ne smemo prezreti velikega števila očetov, ki po razvezi zanemarjajo svoje otroke. Rezultati raziskav so pokazali, da očetje pomembno vplivajo na razvoj otroka, prav tako lahko enakovredno izpolnjujejo svoje starševske dolžnosti (Zavrl 1999).
Pomanjkanje očeta (odsotnega, premalo prisotnega, neodgovornega očeta ali  očeta, ki nikoli ne odraste) lahko pri otrocih povzroči pomanjkanje zaupanja vase, negotovost in odsotnost orientacijskih točk. Nekateri avtorji menijo, da je odsotnost očeta zaradi istovetenja s staršemistega spola toliko bolj usodna za dečke kot deklice (Arenes 2003).
Očetje vsekakor niso, kar so bili v preteklosti, nimajo pa še izoblikovane nove identitete. Tradicionalen model očetovstva, torej ekonomska podpora družine, danes naleti na negativni odziv, kajti oče, ki je odsoten z doma, naj bi zanemarjal svoje otroke in velja za slabega. V različnih obdobjih lahko različni tipi očetovstva postanejo nepriznani, kar je odvisno od trenutnega ideala. Tako je včasih odsoten oče veljal za oskrbovalca družine, medtem ko slednje danes ni več odobravajoče. Kljub večji vpletenosti očeta v skrb in vzgojo otroka, pa so še vedno matere tiste, ki prevzamejo večino odgovornosti. Očetje na kvaliteto družinskih odnosov vplivajo s pomočjo pri gospodinjskih delih in s tem razbremenijo mater ter z vzorom vplivajo na otroke (Zavrl 1999).
Na očetu je dvojna naloga, biti čim bolj ljubečdo otroka in nuditi partnerici podporo ter razumevanje ob njenih novih dolžnostih in čim bolje deliti z njo starševske  obveznosti (Čerin 1983).
Očetova vloga se kaže drugače kot mamina, otroku ne ponuja toliko zaščite in nege, ampak bolj pozorno spodbudo, priznanje in čustveno spremljanje vseh samostojnih prizadevanj med odraščanjem (Žmuc-Tomori 1988).
Vloga očetov, s poudarjanjem nezamenljivosti materinstva na biološkem področju, ki se kasneje razširi še na preostala področja, je potisnjena na obrobje dogajanja ali pa mu dodelimo posredno vlogo, da zagotavlja materialne pogoje in pri tem mater še psihološko podpira, saj ima tako pomembno in naporno nalogo. Tako se prične ločevati plod od obeh stvariteljev na nekaj, kar postopoma biološko in psihološko prehaja v izključno materinsko last. Tako se ženska vse bolj osredotoča na svojo nosečnost in otroka. Očeta vse bolj odrivajo od ploda, ki ga lahko občuti, doživi in se z njim pogovarja samo mati, z njenim dovoljenjem pa lahko počne to tudi oče (Brajša 1987).
Z znanstvenimi raziskavami so ovrgli hipotezo, da so očetje zaradi manjše biološke občutljivosti manj učinkoviti pri negi in skrbi za otroka. Izkazalo se je, da gre bolj za vedenjski vpliv, dostikrat pa mame očetu ne prepuščajo njihove vloge, ker naj bi bile one bolj učinkovite. Tako moški kot ženske pri skrbi za otroka potrebujejo partnerjevo podporo in spodbudo. S tem tudi partner posredno gradi boljši odnos med otrokom in drugim partnerjem (Žmuc-Tomori 1988).