Tag Archive | obtoževanje partnerja

LJUBOSUMJE: ALI JE ZNAK LJUBEZNI ALI STRAHU PRED IZGUBO?

“Kje si bila, rekla si, da prideš pred pol ure. Zakaj si se pa tako lepo oblekla, če si šla samo do trgovine? Kaj mi prekrivaš?” Ali te ima res rajši, če je ljubosumen?

Kaj je ljubosumje?
Ljubosumje je čustvo, ki se odraža v negativnih mislih in občutkih. Ti temeljijo na nesigurnosti in strahu pred izgubo ljubezni osebe, ki nam je pomembna. Ljubosumje je sestavljeno čustvo in pogosto sestoji iz jeze, žalosti in gnusa.
Čustvi ljubosumja in zavisti pogosto zamenjujemo. Zavist se pojavi, ko ocenimo, da ima druga oseba nekaj kar želimo sami. Slovensko stereotipno rečeno, zavidamo sosedu, ker ima bolj zeleno travo. Za zavist sta potreba dva, medtem ko je ljubosumje trikotnik, ki temelji na strahu, da bomo zaradi vmešavanja nekoga tretjega, izgubili ljubljeno osebo. Zavist spremljajo občutki neustreznosti. Ob enem pa nam daje motivacijo, da tudi sami pridobimo stvari, ki jih ima oseba, kateri zavidamo. Ko v posamezniku vznikne zavist, se pogosto zraven rodi občutek krivde ob takem čustvu. Medtem ko ljubosumje spremlja nizka samozavest in žalost ob izgubi, dvom ter jeza ob občutku izdaje. Torej, ljubosumni so predvsem tisti, ki se sprašujejo zakaj je partner z njim, saj vendar niso tako lepi, dobri, popolni. 

Od kje izvira?
Vzrok ljubosumja je lahko resničen ali pa popolnoma izmišljen. Najpogostejši vzrok so izkušnje iz preteklih partnerskih zvez, nizko samospoštovanje in strah pred ponižanjem, ki ga izdaja partnerja prinese s sabo. Ljubosumje je čustvo, ki so ga opazili pri dojenčku v petem mesecu starosti. Nekateri trdijo, da je ljubosumje univerzalno čustvo in ni kulturno pogojeno, medtem ko drugi raziskovalci vidijo vzrok ljubosumja v kulturi.
T
eorija temelji na predpostavki, da  ljubosumje ni le naravni odziv, ampak tudi časovno in kulturno pogojeno.
Zanimivo je, da je bila med leti 1956 in 1960 ideja monogamije nesprejemljiva. Z individualizacijo in spolno revolucijo, pa je postala dogovor med partnerjema. Spremenila se je sama dinamika odnosa med partnerjema kot sam zakon na področju zakonske zveze. S tem je prej negativno poimenovanje ljubosumja zamenjalo razločevanje med zdravim in bolestnim ljubosumjem, ki velja še danes. Zoran Milivojević govori o ustreznem ljubosumju takrat, ko zares obstaja možnost, da nekdo tretji pridobi intimno naklonjenost ljubljene osebe in ko se ljubosumje izraža na družbeno sprejemljiv način.

Štirje obrazi ljubosumja
Ljubosumje se kaže v štirih vzorcih vedenja, in sicer jeza-napad. Cilj je prestrašiti, pregnati ali ponižati nasprotnika. To vedenje je največkrat naslovljen na partnerja, ki ga zaznamo kot krivega za nastalo situacijo. Pri sovraštvo-uničenje je vedenje destruktivno in usmerjena proti ljubljeni osebi ali tretjemu. Prvemu, ker nas je prevaral, drugemu zato, ker je zavestno in namerno uničil naš partnerski odnos. Vedenje je lahko tudi žalost-umik, kjer se oseba umakne iz situacije ali strah-ugajanje, kjer je osebo strah, da bo zapuščena in zato skuša ustrezati partnerju. Najverjetneje nekaj v smislu ”da se bo zavedal kaj lahko izgubi” ali ”da bo videl, da sem boljša od nje.”
Telesno se lahko ljubosumje odraža kot tresenje, vroči vali in potenje. Ljubosumna oseba se pogosto primerja s svojim tekmecem, zaslišuje partnerja, v njegovih dejanjih išče potrdila, kar lahko vodi tudi do nasilnega vedenja.

Dve zgodbi
Pri pisanju članka sem se spraševala o obeh stvari, kako se počuti pretirano ljubosumna oseba in kako ljubosumje doživlja oseba na katero je le to neupravičeno usmerjeno. Za vas sem izbrskala dve zgodbi študentk:

”Do ljubosumja prihaja, če mi nekdo, kakšne za mene pomembne stvari, ne pove in potem to zvem, ko se pogovarjam z drugimi. Verjetno ženske povemo skorja za vsak svoj korak in to potem pričakujemo od drugih. Pomembno je tudi kakšen odnos imata tvoja starša ali je ljubosumje že v družini. Ljubosumje občutim kot nekakšno notranjo vročino in tresavico, tak kot da boš lahko vsak hip počil kot bomba. Ne razmišljaš trezno, ampak kar besede in izmišljene zgodbe letijo ven iz tebe. Sploh dobro ne veš kaj govoriš, ponavadi prepoveduješ in groziš, na koncu pa se narediš kot žrtev.” opisuje Tanja. 

”Začelo se je neopazno. Na začetku se mi to ni zdelo nič takega. Sploh nisem dojela kaj se dogaja, dokler mi ni neki pogovor odprl oči. Na začetku mi je še ugajalo. Dobila sem občutek kot da mu je mar zame. Saj veš kaj pravijo, ljubosumje je izraz ljubezni. V resnici mi je vedno očital, kako ga omejujem, tako da sem se vedno spraševala, če ga res, medtem ko nisem opazila kako se v najinem odnosu počasi dušim. Spomnim se, ko sva šla ven z večjo družbo in sem se pogovarjala tudi s kolegi. Na poti domov me je obtožil, da me je en hotel poljubiti. Spraševala sem se kdo, nisem pa pomisla, da je to absurdno. Sploh ne razumem. Pa tudi, če se me drugi tip želi, kaj nisem jaz tista, ki odloča s kom bo?
Drug večji prepir je nastal, ko smo s kolegi in kolegicami šli na nočno kopanje. Ko sem mu to povedala, ker nisem imela občutka, da je s tem kaj narobe, je v njegovi glavi zgodba, da sem se šla naga kopat s tremi tipi. Tudi ko sem dve uri jokala po telefonu in se zagovarjala, da nisem nič naredila narobe, nisem dojela, da je to pretirano ljubosumje. Jezna sem, ker sem dejansko dopustila, da sva se sploh pogovarjala o tem, da to ni res.
Zanimivo mi je to, da sploh nisem občutila pretiranega ljubosumja. Vem samo, da sem se vedno slabše počutla v odnosu. Moja živahtnost je izginila. Bala sem se dobit s svojimi moškimi kolegi, ker sem se bala kako bo odreagiral. Bila sem razdvojena med tem ali mu začet lagat ali vztrajat pri resnici. Ko mi je pomemben pogovor odprl oči, da nisem jaz tista ki omejuje, ampak tista, ki jo on omejuje, sem odnos z njim prekinila.” pripoveduje Anja.

Pomoč
Zgoraj opisani zgodbi zagotovo nista osamljen primer. Če ste pretirano ljubosumni je pomembno raziskati zakaj se je ljubosumje sploh pojavilo. Zakaj smo tako negotovi vase? Vzrokov je lahko več, na primer kot otrok si gledal ljubosumna starša, kako se obtožujeta in zaslišujeta ali pa so te v osnovni šoli zbadali in imaš zelo nizko samozavest. Po tem, ko se zavedaš iz kje izvira ljubosumje je potrebno delati na vzroku. Torej v zgornjih primerih, predelati odnose v primarni družini ali delati na boljši samopodobi. To so začetni koraki pri premagovanju ljubosumja, ki zagotovo niso lahki. Če vam postane pretežko, si lahko poiščete strokovno pomoč in se v raziskovanje ljubosumja podate s podporo.

Zanimivosti

  • 30% parov zahteva ločitev zaradi ljubosumja.
  • Ljubosumje je tretji najpogostejši vzrok za umor.

KAKO REŠEVATI KONFLIKTE? OD PREPIROV DO RAZUMEVANJA

Konflikt je povsod okoli nas. Borimo se z našimi notranjimi konflikti, rešujemo konfliktne situacije v našem okolju, oblačimo si barvna oblačila, ki se med sabo tepejo, jemo kisle kumarice z jogurtom. Zakaj se ga mnogi tako bojijo?

O konfliktu
Veliko ljudi si predstavlja, da je konflikt fizično nasilje, vojna, nekaj skrajno neprijetnega in destruktivnega, zato se mu je bolj izogniti. Pri konfliktu gre za to, da si dve želji med seboj nasprotujeta, torej sta med seboj konfliktni. To se lahko dogaja v odnosu med partnerjema, med državama in tudi v nas samih. Ob tem nam je neprijetno, ta občutek pa traja dokler konflikta ne razrešimo.
Ovira, ki je jedro konflikta, je lahko notranja, na primer želimo si javno nastopiti, ampak imamo nepopisno tremo pred nastopanjem. Ovire pa lahko izhajajo tudi od zunaj, želimo si na počitnice, vendar so vsi apartmaji zasedeni. Konflikt lahko vidimo kot  nekaj ogrožajočega, lahko pa v njem vidimo priložnost za spoznavanje in razvoj sebe in odnosov.

Konflikt in frustracija
Konflikta in frustracije ni enačiti. Frustracija je neprijetno stanje, ki ima močnejšo intenziteto in traja dlje časa. Konflikt lahko preraste v frustracijo, če dlje časa ne najdemo rešitve zanj ali če gre za stvari, ki nam veliko pomenijo. Tako smo si od nekdaj želeli postati astronavt, vendar nismo zbrali dovolj točk za vpis na primerno fakulteto. Naše želje in realna situacija nista samo konfliktni, ampak nam to povzroča tudi veliko frustracijo, saj moremo spremeniti svojo dolgoletno željo in cilj.

Vrste konflikta
Konfliktov je več vrst, od osebnih, medonosnih, skupinskih. Zanimivo ločevanje konflikta je na
–plus plus konflikt: o njem govorimo, ko moremo izbirat med dvema enako privlačnima možnostma. Ali naj oblečem sivo obleko ali vijolično.
–minus minus konflikt se pojavi, ko nobena od možnosti ni v redu. Torej ko moremo izbrat boljšo od slabših možnosti. Ali naj se vselim v stanovanje z nedelujočim ogrevanjem ali stanovanje kjer pušča streha.
–plus minus konflikt je pogost. Zgodi se ko te isti cilj hkrati odbija in privlači. Na semaforju je rdeča luč za pešce, pred vami je prazna cesta. Mudi se vam. Ali naj prečkam cesto in ne zamudim, vendar s tem tvegam kazen.

Odzivi na konflikt
Vsak posameznik in skupnost se na konflikte različno odzove. Naš odziv na konflikt tudi ni vedno enak, odvisen je od okoliščin in našega razpoloženja. Poglejmo si načine kako se lahko na konflikt odzovemo:
–ignoriranje konflikta: konflikt potisnemo v stran in se pretvarjamo, da ne obstaja
–prilagajanje: kljub temu, da se ne strinjamo, se podredimo in se pretvarjamo, da konflikta ni, saj nam je ob njem neprijetno
–manipulacija: ker želimo, da se nekdo podredi ali reši problem, najverjetneje zaradi svojega lastnega nelagodja, nanj izvajamo pritisk, ga izsiljujemo in obtožujemo. To so sredstva, s katerim želimo doseči svoj cilj.
-kompromis: kompromis lahko dosežemo hitro, ob večjih problemih, pa je zanj potrebno več časa za pogovor oziroma pogajanja. Trudimo se doseči cilj, ki bi ustrezal tako nam kot drugi strani, kljub temu, da se bomo mogli delu naših želja odreči.
–reševanje konflikta: iščemo rešitve, ki odgovarjajo obema stranema, ki sta v konfliktu. To lahko zahteva čas in napor, običajno pa pripelje do kakovostnejših rešitev.

Reševanje konfliktov
Kako konflikte konstruktivno rešujemo si zasluži podrobnejši pogled. Razreševanjem med dvema skupinama ali dvema posameznikoma je različno. Seveda bo v skupini težje doseči neko soglasje, sploh če skupina znotraj sebe ni složna, kar se pogosto zgodi.
Na ugodno reševanje konflikta v skupini vpliva razporeditev moči, odgovornosti in vpliva. Bolj ko so te enakopravno razporejene, bolj pozitivno vplivajo na razreševanje skupinskega spora. Ne enakomerno razporejena moč lahko privede do izsiljevanja in nezadovoljstva na drugi strani. Če je stopnja zaupanja med skupinami velika, je reševanje konfliktov lažje prav tako pa je pomembna informiranost skupine. Vsi vemo, da manj veš o situaciji, težje je smiselno argumentirati svoje stališče.
Pri reševanju konfliktov v medosebnem odnosu je pomembna spoštljiva komunikacija. Priporočljivo je govoriti samo o situaciji, ki je predmet spora in se ne obešati na pretekle konflikte »a jaz sem ti pa lahko pomagala, ko ti je bilo hudo« je formula za poglobitev konflikta. Pomembno je, da jasno opredelite kaj vas je razjezilo in prav tako poslušate partnerja. Govorite kaj čutite »strah me je bilo, ko si zamujal, čez čas sem začutila jezo« in ne obtožujte »zamujal si, zato sem prismodila kosilo«.

Konflikti nas spremljajo na vsakem koraku, kljub temu, da jih večina doživlja kot neprijetne, ima večje posledice izogibanje le tem. Ne razreševanje konfliktov se stopnjuje in vpliva na naše vedenje in počutje.  Lahko privede do te skrajnosti, da raje prekinemo odnos kot da bi se soočili s konfliktom. Funkcionalno razreševanje konflikta nas lahko združi in ne razdruži, kar večina prepisuje konfliktu. V konfliktu lahko vidimo stanje, ki od nas terja odziv in spremembe.

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna