Tag Archive | negotova navezanost

2.DEL: POSLEDICE NARCISTIČNEGA STARŠEVSTVA: ČUSTVENE RANE IN ODNOSI V ODRASLOSTI

Odraščanje v dobrih ali slabih družinskih razmerah vpliva na razvoj naše osebnosti, na naš pogled na svet in nase. Na žalost odraščanje v narcistični družini ne ustvari dobrih pogojev za otroka. Najverjetneje se globoko v sebi počutiš manjvrednega, kar vpliva na vse aspekte tvojega življenja. V tem članku bom pisala o težavah, s katerimi se srečuje odrasli “otrok”, ki je odraščal z narcističnim staršem.

Bolečina otroštva
Zelo težko se je sprijazniti s tem, da narcistični starš ni sposoben ljubezni. Potrebno je, da odžaluješ izgubo ljubečega otroštva, ki ga nikoli nisi imel. Del procesa je tudi sprejemanje tega, da se narcistični starš ni sposoben spremeniti do te mere, da ti bo končno izkazoval pristno ljubezen. Včasih sprejetje tega pozitivno vpliva na odnos z narcističnim staršem. V nasprotnem primeru, želim poudariti, da ni popolnoma nič narobe, če želiš z narcističnim staršem prekiniti vse stike.  V nekaterih primerih je to nujno potrebno.
Pogosto pozabimo na ne-narcističnega starša. Tudi on je del družinske dinamike. Ta starš je dovoljeval zlorabo. Najpogosteje je tih opazovalec zlorabe, tu in tam na samem kaj reče narcističnemu staršu, vendar se zares nikoli ne postavi in zaščiti svojega otroka. Navadno otrok brani tega starša, ker je v otroštvu predstavljal “varnost” in oazo miru. Z njim si se lahko normalno pogovarjal, te je poslušal in spodbujal. Na terapiji, ko predelamo jezo in bolečino nad narcističnim staršem, se pogosto jeza usmeri na „dobrega“ starša. „Eden izmed srce parajočih trenutkov zame je bilo zavedanje, da je moj oče vedel kaj se dogaja. Po tem, ko me je mama pretepla, mi je v sobo prinesel sladkarije.“

Nizka samopodoba
Navadno se otrok narcisističnega starša pogosto vpraša ali je vreden ljubezni. Ne verjameš, da lahko karkoli vrednega pride iz tebe. “Počutim se nevredno in nemogoče je, da bi me kdo zares lahko imel rad. Če mi kdo pokaže naklonjenost, vem da to počnejo samo zato, ker nekaj želijo od mene.”
Kronično si neprepričan vase in pretirano zaskrbljen kaj si mislijo drugi. Ne počutiš se varno, ker nikoli nisi izkusil brezpogojne ljubezni, ki je jedro občutka notranje varnosti. “Dnevno se borim proti stvarem, ki sem jih slišala od narcističnega očeta, neumnica, lena si, debela si, delaš dramo, mentalno si zaostala, sebična si, paranoična si, hipohondrična si, in še bi lahko naštevala.”

Šibka identiteta
Otrok je v narcistični družini prisiljen ignorirati svoje lastne potrebe in želje, saj so meje med otrokom in narcističnim staršem zamegljene. Starš ni uglašen s svojim otrokom. Svojo čustveno stanje je slikal na svojega otroka. Kar kasneje pri otroku prinese občutek zmede o tem, kdo sploh je. Prav tako pogosto ne veš, kako brati signale svojega telesa, saj tvoj starš poleg čustev ni pravilno poimenoval tudi telesnih občutkov. Če nismo povezani s svojimi občutki, nas telesne senzacije, kot so srčna bolečina, hitro bitje srca, kratka sapa, čir na želodcu, presenetijo in prestrašijo (anksioznost). Nepovezani smo s svojimi občutki in telesom, kar privede do izgorelosti in pogosto do bolezni. Nadaljnja posledica take vzgoje je nezaupanje svojim občutkom in težava pri izražanju čustev. Skrbi te, da če boš naredil po svoje, da boš izgubil ljubezen drugega. Zato ker si bil naučen ustreči drugemu, kar verjetno še vedno počneš, se tvoja identiteta nima priložnosti razviti. „Zelo dolgo sem čutila, da moje telo ni moje telo. Lahko je bilo zlorabljeno, ali pa žgečkano, dokler se nisem zjokala ali pa je bilo prisiljeno v ples. Čeprav je bilo to dolgo nazaj, sem še vedno zelo občutljiva, če me kdo zgrabi ali povleče.”

Krivda in sram
Velik znak, da te je vzgojil narcistični starš, je neprestani občutek krivde in/ali sramu. Občutka prideta zaradi tega, ker kot otrok nisi bil sposoben zadovoljiti (nerazumnim) pričakovanjem tvojega narcističnega starša. Prav tako lahko s sabo nosiš kronični občutek praznine, ki ga skušaš zapolniti z (nehotnim) iskanjem adrenalina, drame in razgibanosti. Lahko se poslužiš promiskuitetnega vedenja ali pa z razvpitostjo opozarjaš nase.

Izogibanje napakam
Otrok narcističnega starša se izogiba napakam, tudi pri stvareh, ki so nove ali pa jih ni še nikoli poskusil. Nekatere je grozno strah iti ven iz ustaljenih tirov, kjer bi tvegali nepopolnost in posledično kritiko. Narcistični starš te je naučil, da obstajata samo zmaga ali poraz. Tako verjameš, da moraš biti popoln in ne smeš zaprositi za pomoč-to je namreč poraz in znak šibkosti. Ko si bil šibek pred staršem, je ta to izkoristil v svoj prid. Sedaj skrivaš šibkost tudi pred drugimi.

Meje
Najverjetneje imaš šibke meje in ne znaš reči “ne”. Prav tako postavljaš druge na prvo mesto. Zelo težko se ti je izpostaviti in konfrontirati drugega. Pomembno je, da delaš na svojih mejah, da se naučiš začutiti sebe in ločiti, kje se začneš ti in drugi konča. Ko se najdeš in začutiš, kdo si ti in nehaš igrati vlogo, ki ti jo je vsilil tvoj narcistični starš, se osvobodiš iz njegovega oprijema.

Pozornost na spremembe
Tako kot v borderline družinah, je otrok v narcistični družini pozoren na vsako spremembo v okolju in vedenju. “Sprememba tona glasu? Majhna sprememba obrazne mimike? Neverbalna komunikacija, ki je kontradiktorna povedanim besedam? Zaznano!” Prisiljen si bil biti “čustveni detektiv”, da si lahko preživel v svoji družini. Lahko si visoko občutljiv na potrebe druge osebe, vendar si prav tako na trnih, kaj te čaka za naslednjim ovinkom. Pogosto prevzemaš nase čustva drugih, zdrave meje med tabo in svetom niso vzpostavljene. “Neprestano se zavedam telesne govorice drugega človeka. To je prišlo iz moje družine, kjer sem konstantno hodila po jajcih in bila pozorna na to, kdaj bo spet počilo. V močan stres me spravlja, ko mi ljudje govorijo nekaj, njihovo telo pa mi sporoča nekaj drugega.”

Ko narcis postane narcis
Če si v svoji družini veljal za “zlatega otroka”, obstaja velika možnost, da boš sam postal narcističen. Lahko postaneš egocentričen, imaš potrebo po tem, da imaš vedno prav, slabo sprejemaš kritiko, zahtevaš popolnost od sebe in drugih, lahko se neprestano počutiš, da te drugi nepravično obravnavajo in obupno iščeš ljubezen. Če si gledal svojega starša, kako izkorišča drugega, ti lahko manjka moralni kompas in posledično lahko tudi prevzemeš to vedenje. “Sem ignorantski. Lahko mi poveš stvari, in verjetno te bom celo vprašal, kam si šel na počitnice, kako dolgo si bil tam, s kom si bil tam, in čez dve minuti bom vse pozabil. Naučil sem se odmisliti krike in glas svoje mame, ki mi neprestano govori, kaj naj naredim, in sedaj sem sam isti. “
Poleg narcisizma lahko razviješ druge psihološke motnje, kot so Borderline osebnostna motnja, anksioznost, depresija, odvisnost, shizoidna osebnostna motnja. “Se samopoškodijem, poslužujem se britvic, pretiranega samozadovoljevanja, grizljanja ustnic in dlesni.”
Poleg psiholoških problemov lahko razviješ mnogo telesnih simptomov (psihosomatika), kot so migrene, kronične bolezni, težave z nadledvično žlezo in srcem. “Jaz jem. Čeprav sem debela, ne znam nehati. Z veseljem bi zamenjala svojo motnjo, z motnjo, ki ni tako opazna navzven kot na primer deloholizem ali prekomerna telovadba. Ampak to je motnja, ki jo imam. Želim si, da bi jo bila sposobna opustiti. “

(Romantični) odnosi
Odraščanje v narcistični družini za sabo potegne veliko nezdravih vzorcev, ki jih otrok prenaša naprej v (romantične) odnose. Poglejmo nekatere najpogostejše aspekte takih odnosov:

  • Vsi otroci so ranljivi pred svojimi starši, vendar se otrok narcističnega starša hitro nauči, da je svoj notranji, ranljivi svet najbolje zadržati zase. Gre za globoko rano, ki jo povzroča narcistični starš, ko izkoristi otrokovo ranljivost v svoj prid. Posledično ne zaupaš ljudem. “Ne morem zaupati nikomur. Prav tako 100% ne zaupam svoji punci in svojim prijateljem, čeprav niso nikoli izdali mojega zaupanja. Vedno je prisoten dvom: “Mi boš zabodel nož v hrbet?”, „Zakaj se moja punca pretvarja, da me ima rada?“. »Na delu naredim vse sam, ker ne zaupam drugemu, kar vodi v to, da sem včasih preobremenjen.“ Prav tako se pogosto zgodi, da ne zmoreš tolerirati svojih čustev. Po drugi strani pa nekateri radi prehitro zlijejo svoja čustva neznancem, v upanju, da bo nekdo videl njihovo bolečino in jih rešil. Kar navadno pripelje do toksičnega odnosa.
  • Navajen si slabega ravnanja in ne prepoznaš, da partner v odnosu s tabo slabo ravna. Če se tega ravnanja zaveš, ne veš kako ga prekiniti.
  • Mnogi otroci narcističnega starša obupano iščejo ljubezen. Navadno idealizirajo romantično ljubezen. Ideje pobirajo iz novodobnih ljubezenskih filmov. Kar pa je lahko tudi ena izmed strategij, kako se izogneš pristni navezanosti na drugega, saj iščeš nekaj, kar ne obstaja. V svoji praksi vidim, da se jih večina zaveda, da imajo napačno predstavo o romantični ljubezni, vendar jo še vedno iščejo. Vedno znova, ko vstopaš v disfunkcionalni odnos, odpiraš staro travmo, ki ti jo je povzročil narcistični starš, znajdeš se v peklenskem krogu iz katerega ne znaš izstopiti. “Poročila sem se s čustveno nedosegljivim moškim. Bila sva poročena 23 let. Končno sem zbrala pogum in ga zapustila. V novem odnosu sem mislila, da sem končno našla ljubezen. Mislila sem, da sem našla svojo dušo dvojčico, svojo polovico. Po enem letu najinega razmerja, sem ugotovila, da sem se zapletla s prikritim narcisom.”
  • V odnosih tvoriš nevarno navezanost, najpogosteje izogibajočo navezanost, kjer pred svojim strahom pred pristno bližino ubežiš tako, da ljudi ne pustiš blizu. “Nikoli si ne bom več dopustil, da bom odvisen od drugih.” Naslednja pogosta forma nevarne navezanosti je anksiozna. Kjer loviš in dušiš svojega partnerja, „Zakaj me ne ljubiš? Zakaj nisi pozoren name?”.
  • Nekateri ostanejo v disfunkcionalnem odnoso, samo za to da imajo nekoga. Dolgoletni odnos lahko prinese neke vrste tolažbo in občutek bližine nekomu, ki se počuti izolirano. Vendar ima večina otrok narcističnega starša velik strah pred bližino. Še posebej jih je strah oseb, s katerimi bi lahko tvorili zdrav partnerski odnos. Bližina zate pomeni, da ima ena oseba popolno oblast nad tabo-kar je bilo v otroštvu resnično, vendar sedaj nehote ta strah prenašaš na partnerja. To privede do tega, da na vse pretege braniš svojo svobodo in se umakneš (lahko samo emocionalno) iz odnosa, ko stvari postanejo preveč intenzivne. Vztrajanje v dolgotrajnem odnosu, ki ne deluje, lahko kaže na strah pred bližino. “Raje sem v tem odnosu, kjer točno vem kaj me čaka, kot pa v odnosu, kjer bi se mogla soočit s svojim strahom pred bližino.”
  • V zgodnji odraslosti se bolj intenzivno navežeš na toksičnega partnerja in te bolj privlači kaotični, razburkan in dramatični odnos. Na žalost ti je verbalna in fizična zloraba tako poznana, da jo na nekem nivoju sprejemaš kot normalno. Tako da ni čudno, da vedno opravičuješ slab partnerski odnos in v njem vztrajaš.
  • Pogosto se znajdeš v odnosu, kjer samo daješ, nič pa ne dobivaš nazaj. Temu rečemo tudi soodvisnost. To nenehno dajanje ima korenine v občutku, da nikoli nisi dovolj dober in da moreš močno delati, če želiš prejeti ljubezen (narcističnega starša).

Pomembno je, da se naučiš preusmeriti pozornost od drugih, k sebi. Naučit se moraš biti dober starš samemu sebi. Pri tem ti lahko pomaga psihoterapija, do neke mere (zdrav) romantični odnos, prijatelji ali ljubeč sosed. Težava je, da imaš sam pokvarjen radar za zdrave odnose. Zato je zelo pomembno, da se naučiš prepoznati slab odnos in od njega oditi-torej mu postaviti meje. Premik od disfunkcionalnega k zdravemu odnosu do sebe in drugih zahteva veliko dela na sebi. Disfunkcionalni vzorci so se gradili vsaj dve desetletji, težko je pričakovati, da jih boš premagal v nekaj mesecih. Otrok kot spužva pije vse, kar se dogaja okoli njega. To spužvo je potrebno zelo dobro ožeti in jo napolniti z novo, čisto vodo, ki je samo po tvojem okusu.

Če želite poglobiti svoje razumevanje odnosa s starši, si oglejte mojo spletno delavnico “Ozaveščanje ran in vzorcev iz otroštva.”

Ta delavnica vam bo pomagala pri razumevanju vzorcev, vlog in navezanosti, ki jo imate v svoji družinski dinamiki, ter osvetlila vaše vedenje in rane, ki jih nosite s seboj. Naučila vas bo tudi, kako ravnati s svojimi čustvi, ki se bodo sprožila ob tem samospoznavanju.

ČETRTI DEL: ODNOS MED BORDERLINE MAMO IN OTROKOM PO POSAMEZNIH OBDOBJIH RAZVOJA

Dojenčki
Raziskave so pokazale, da je Borderline mama neuglašena s svojim dojenčkom. Pogosteje (v primerjavi z neborderline mamami) je brez občutka, močno vdira v otrokov osebni proctor in se manjkrat odzove pozitivno na dojenčka. Mame z BDP se redkeje nasmejijo svojemu dojenčku, redkeje se ga dotikajo in ga oponašajo ter se z njim manj igrajo. Pogosto imajo težave pri prepoznavanju otrokovih čustev in se na njih primerno odzvati. Ta neuglašenost mame z dojenčkom v tako ključnem razvojnem obdobju povzroči večje tveganje za razvoj kasnejših razvojnih in psiholoških motenj pri dojenčku. Prav tako dojenček nima občutka varnosti in udobja. Newman in ostali so odkrili, da so malčki med 3. in 36. meseci pokazali manj interesa za interakcijo s svojo mamo med prosto igro v primerjavi z mamami brez osebnostne motnje.

Predšolski otroci
Macfie in Swann sta raziskovala navezanost med mamo in otroci. V vzorec sta vzela 30 otrok med 4. in 7. letom ter, kot kontrolno skupino, 30 otrok z varno navezanostjo. Odkrila sta, da je zamenjava vlog (kjer otrok postane starš) občutno višja v odnosu z Borderline mamo. Otroci imajo večjo negativno pričakovanje od odnosa z mamo, od nje večkrat pričakujejo nepredvidljivost in nevarnost. Prav tako so imeli ti otroci višji strah pred zapustitvijo. Pokazali so tudi višjo stopnjo konfliktnega obnašanja-otrok pospravi svojo sobo in jo nato ponovno razmeče ter zaradi osramočenja samega sebe-otrok pravi, da je slab.

Šolajoči otroci
Različne raziskave so pokazale, da imajo otroci Borderline mam več psihiatričnih diagnoz (npr. ADHD). Prav tako izražajo več Borderline simptomov v otroštvu. Ti otroci so ranljiva skupina za kognitivne motnje, težave v medosebnih odnosih-disfunkcionalno vedenje, samokritičnost, nevarna navezanost, prekomerno iskanje potrditve, ruminativno mišljene (=neprestano premlevanje negativnih dogodkov).

Najstništvo
Najstniki z Borderline mamami izražajo več problemov pri vzdrževanju pozornosti, agresijo, anksioznost, depresijo, nizko samozavest in prestopniško vedenje.
Na splošno so v raziskavah odkrili, da se Borderline mame počutijo manj sposobne in zadovoljne ter bolj pod stresom glede starševstva.

DSM IV: Kriteriji Borderline osebnostne motnje
1. Skrajno vedenje, da bi se izognili resnični ali namišljeni zapustitvi.
2. Nestabilni in intenzivni intimni odnosi, ki nihajo med idealizacijo in razvrednotenjem bližnje osebe.
3. Motnje identitete-nestabilni občutek sebe in samopodobe.
4. Impulzivnost na vsaj dveh področjih, ki sta potencialno samodestruktivni-promiskuitetno vedenje, motnje hranjenja, zloraba drog in alkohola, nepremišljena vožnja itd.
5. Ponavljajoče se samomorilno vedenje, samopoškodovanje.
6. Nestabilno močno nihanje razpoloženja-jeza, anksioznost, razdražljivost, ki traja nekaj ur, največ nekaj dni.
7. Kronični občutki praznine in nevrednosti.
8. Neprimerna jeza in nezmožnost kontrole le-te-pogosta razdražljivost in pretepi.
9. Prehodna obdobja paranoje in disociacije.
BDP pogosto spremljajo druge psihološke motnje. Najpogostejša je bipolarna motnja, depresija, anksioznost, zloraba drog in ostale Mejne (mislim, da je tukaj samo »osebnostne motnje«, brez »mejne«) osebnostne motnje (npr. Narcizem)

Film: Mommie Dearest

Če želite poglobiti svoje razumevanje odnosa s starši, si oglejte mojo spletno delavnico “Ozaveščanje ran in vzorcev iz otroštva.”

Ta delavnica vam bo pomagala pri razumevanju vzorcev, vlog in navezanosti, ki jo imate v svoji družinski dinamiki, ter osvetlila vaše vedenje in rane, ki jih nosite s seboj. Naučila vas bo tudi, kako ravnati s svojimi čustvi, ki se bodo sprožila ob tem samospoznavanju.

TEORIJA NAVEZANOSTI: ŠTIRJE STILI NAVEZANOSTI PRI OTROCIH

Odnos med skrbnikom in otrokom
Za ustvarjanje čustvenega odnosa med materjo in otrokom ni dovolj, da mati otroku zadovoljuje le osnovne biološke potrebe, ampak je med njima potrebna širša interakcija. Ustrezna simbioza omogoča razvoj zdrave navezanosti v odnosu (Cugmas 1998). ”Navezanost je močna čustvena vez, ki jo občutimo do določenih oseb v našem življenju.” (Berk v Cugmas 1998, 13) Drugače rečeno navezanost pomeni ”trajajoč intimen emocionalni odnos”(Praper v Cugmas 1998, 13).

Continue reading →

ZANEMARJANJE OTROKA: FIZIČNE IN ČUSTVENE POSLEDICE

O zanemarjanju ne govorimo samo, ko privede do njegove skrajnosti. Zanemarjanje se lahko dogaja že v navideznih malenkostih kot je zanemarjanje svojega zdravja, saj ne gremo k zdravniku, ko bi to bilo potrebno. V pričujočem članku bomo zanemarjanje vzeli pod drobnogled.

Kaj sploh je zanemarjanje?
O zanemarjanju govorimo, ko bi posameznik, najpogosteje je to starš, moral zadovoljiti otrokove osnovne potrebe, vendar je pri tem neuspešen. Seveda, pa se zanemarjanje ne dogaja samo v odnosu starš-otrok, ampak v različnih odnosih, kjer je ena oseba nemočna, druga pa naj bi zanjo poskrbela. V Sloveniji je zanemarjanje zakonsko opredeljeno na sledeči način: »Roditelj, posvojitelj, skrbnik ali druga oseba, ki zanemarja mladoletno osebo, za katero mora skrbeti, tako da hudo krši svoje dolžnosti skrbi in vzgoje, se kaznuje z zaporom do dveh let.«
Ločimo dve vrsti zanemarjanja, in sicer pasivno. O njej govorimo, ko oseba zaradi bolezni, lastne nevednosti, stresa, ignoriranja, nezrelosti, pomanjkanja sposobnosti ne zmore poskrbeti za drugo osebo. Tako na primer hčer ali sin skrbi za svojega depresivnega očeta in s tem prevzame vlogo starša. S tem pa se zanemari njegove še kako pomembne potrebe.
Druga vrsta zanemarjanja je aktivno zanemarjanje, ki bi ga lahko opredelili tudi kot namerno, saj v tem primeru oseba zavedno zanemari potrebe drugega človeka.

Kako ne zadovoljitev osnovnih potreb vpliva na nas?
Zanemarjanje ima dolgotrajen in uničujoč učinek tako na psihično kot na telesno stanje posameznika.
Zanemarjanje je lahko fizično, sem spada nezadostna oskrba s hrano, nezadostna skrb za otroka in dom. Fizično zanemarjanje vodi do razvoja kroničnih bolezni, slabega mišičnega tonusa, ran in kožnih izpuščajev, bolšjih ugrizov in oteklega trebuha. Podhranjenost povzroči nenormalne vzorce v razvoju kot so zastoj v rasti, nepravilna rast kosti in mišic. Otroci nosijo tudi neustrezna oblačila, na primer pozimi nimajo plašča.
O zdravstvenem zanemarjanju govorimo, ko gre za nezadostno oskrbo z zdravniško obravnavo. Sem spadajo slabe higienske razmere kot so umazani ali piškavi zobje.
Pri psihičnem počutju se posledice zanemarjanja kažejo na slabi samopodobi, motnji pozornosti, zgodnji spolni aktivnosti in zlorabi drog. Probleme imamo z navezovanjem stikov. Drugače rečeno, če mu starši niso znali dati bližine, v odraslosti tak posameznik ne bo sposoben bližnjih odnosov, tudi če si jih bo morda iskreno želel. Težave se pojavijo tudi pri spopadanju s stresnimi situacijami. Zgodnje zanemarjanje povzroči poplavo hormonov, ki dobesedno deprivirajo otrokovo odziv na stres. Posamezniki imajo več možnosti, da razvijejo depresijo in samomorilna nagnjena.
Prav tako lahko starši zanemarjajo otrokovo izobraževanje. Zanemarjanje pa pomembno vpliva tudi na naše možgane. Ko so raziskovalci merili električno aktivnost, ki jo ustvarjajo možgani pri otrocih, ki so kot dojenčki bili v sirotišnici so ugotovili, da je ta znatno manjša. Tudi, če so bili otroci kasneje posvojeni  je problem ostal, saj so zgodnja leta odločilna pri oblikovanju nevroloških poti. Zanemarjanje tako vodi v težave z razumevanjem navodil, procesiranjem informacij ter negativno vpliva na opravljanje akademskih nalog.

Kako do tega pride?
Obstajajo kultura in verska prepričanja, ki delno zanemarjajo neko potrebo, tako nekateri starši zaradi verskega prepričanja otroka ne oskrbijo s primerno medicinsko oskrbo.
Prav tako pomanjkanje izobrazbe in informiranosti lahko vodi do zanemarjanja in ogrožanja drugega posameznika. Na primer ne vemo, da spolnost brez primerne zaščite vpliva na prenos spolne bolezni.
Nekateri odrasli težko organizirajo svoje življenje, zato njihov otrok odrašča v kaosu. Ne razumejo otrokovih čustvenih potreb, verjetno zato, ker sami niso imeli ustreznega starševstva.
Danes zaradi ozaveščanja javnosti vemo veliko več o fizičnem nasilju, njenih posledicah in posledicah takega zanemarjanja. Malo manj pa je povedanega o pomenu čustvenega zanemarjanja, ki se dogaja zelo pogosto, v večini primerov zaradi pomanjkanja znanja staršev, kako čustveno zadovoljiti potrebe otrok.
Prav tako do zanemarjanja prihaja zaradi dolgotrajne bolezni staršev, ko odrasel enostavno ni zmožen poskrbeti za svojega otroka, četudi si to iskreno želi. Na tem mestu je pomembno še enkrat poudariti, da do zanemarjanja ne prihaja samo v odnosu starš-otrok, ampak tudi v drugih odnosih. Še več zanemarjamo lahko tudi samega sebe.

Ko ne poskrbimo zase
Kot rečeno lahko zanemarjamo tudi svoje potrebe. To se pogosto zgodi, če nismo bili naučeni ali pa smo imeli prepoved na zadovoljitev svojih lastnih potreb. O samo zanemarjanju govorimo, ko odrasli ne skrbijo za svoje osnovne potrebe do te mere, da povzroča telesno, duševno ali čustveno škodo. Do tega pogosto privede tudi zaradi težav v duševnem zdravju, vključno z zlorabo prepovedanih substanc ali zaradi demence in depresije.  Za razliko od otroka, pa si je odrasli v večini primerov sposoben poiskati pomoč in prebroditi svoje težave, ki so ga pripeljale do te skrajnosti.

*Članek je bil objavlen v reviji Vzajemna