Tag Archive | kronični občutek praznine

2.DEL: POSLEDICE NARCISTIČNEGA STARŠEVSTVA: ČUSTVENE RANE IN ODNOSI V ODRASLOSTI

Odraščanje v dobrih ali slabih družinskih razmerah vpliva na razvoj naše osebnosti, na naš pogled na svet in nase. Na žalost odraščanje v narcistični družini ne ustvari dobrih pogojev za otroka. Najverjetneje se globoko v sebi počutiš manjvrednega, kar vpliva na vse aspekte tvojega življenja. V tem članku bom pisala o težavah, s katerimi se srečuje odrasli “otrok”, ki je odraščal z narcističnim staršem.

Bolečina otroštva
Zelo težko se je sprijazniti s tem, da narcistični starš ni sposoben ljubezni. Potrebno je, da odžaluješ izgubo ljubečega otroštva, ki ga nikoli nisi imel. Del procesa je tudi sprejemanje tega, da se narcistični starš ni sposoben spremeniti do te mere, da ti bo končno izkazoval pristno ljubezen. Včasih sprejetje tega pozitivno vpliva na odnos z narcističnim staršem. V nasprotnem primeru, želim poudariti, da ni popolnoma nič narobe, če želiš z narcističnim staršem prekiniti vse stike.  V nekaterih primerih je to nujno potrebno.
Pogosto pozabimo na ne-narcističnega starša. Tudi on je del družinske dinamike. Ta starš je dovoljeval zlorabo. Najpogosteje je tih opazovalec zlorabe, tu in tam na samem kaj reče narcističnemu staršu, vendar se zares nikoli ne postavi in zaščiti svojega otroka. Navadno otrok brani tega starša, ker je v otroštvu predstavljal “varnost” in oazo miru. Z njim si se lahko normalno pogovarjal, te je poslušal in spodbujal. Na terapiji, ko predelamo jezo in bolečino nad narcističnim staršem, se pogosto jeza usmeri na „dobrega“ starša. „Eden izmed srce parajočih trenutkov zame je bilo zavedanje, da je moj oče vedel kaj se dogaja. Po tem, ko me je mama pretepla, mi je v sobo prinesel sladkarije.“

Nizka samopodoba
Navadno se otrok narcisističnega starša pogosto vpraša ali je vreden ljubezni. Ne verjameš, da lahko karkoli vrednega pride iz tebe. “Počutim se nevredno in nemogoče je, da bi me kdo zares lahko imel rad. Če mi kdo pokaže naklonjenost, vem da to počnejo samo zato, ker nekaj želijo od mene.”
Kronično si neprepričan vase in pretirano zaskrbljen kaj si mislijo drugi. Ne počutiš se varno, ker nikoli nisi izkusil brezpogojne ljubezni, ki je jedro občutka notranje varnosti. “Dnevno se borim proti stvarem, ki sem jih slišala od narcističnega očeta, neumnica, lena si, debela si, delaš dramo, mentalno si zaostala, sebična si, paranoična si, hipohondrična si, in še bi lahko naštevala.”

Šibka identiteta
Otrok je v narcistični družini prisiljen ignorirati svoje lastne potrebe in želje, saj so meje med otrokom in narcističnim staršem zamegljene. Starš ni uglašen s svojim otrokom. Svojo čustveno stanje je slikal na svojega otroka. Kar kasneje pri otroku prinese občutek zmede o tem, kdo sploh je. Prav tako pogosto ne veš, kako brati signale svojega telesa, saj tvoj starš poleg čustev ni pravilno poimenoval tudi telesnih občutkov. Če nismo povezani s svojimi občutki, nas telesne senzacije, kot so srčna bolečina, hitro bitje srca, kratka sapa, čir na želodcu, presenetijo in prestrašijo (anksioznost). Nepovezani smo s svojimi občutki in telesom, kar privede do izgorelosti in pogosto do bolezni. Nadaljnja posledica take vzgoje je nezaupanje svojim občutkom in težava pri izražanju čustev. Skrbi te, da če boš naredil po svoje, da boš izgubil ljubezen drugega. Zato ker si bil naučen ustreči drugemu, kar verjetno še vedno počneš, se tvoja identiteta nima priložnosti razviti. „Zelo dolgo sem čutila, da moje telo ni moje telo. Lahko je bilo zlorabljeno, ali pa žgečkano, dokler se nisem zjokala ali pa je bilo prisiljeno v ples. Čeprav je bilo to dolgo nazaj, sem še vedno zelo občutljiva, če me kdo zgrabi ali povleče.”

Krivda in sram
Velik znak, da te je vzgojil narcistični starš, je neprestani občutek krivde in/ali sramu. Občutka prideta zaradi tega, ker kot otrok nisi bil sposoben zadovoljiti (nerazumnim) pričakovanjem tvojega narcističnega starša. Prav tako lahko s sabo nosiš kronični občutek praznine, ki ga skušaš zapolniti z (nehotnim) iskanjem adrenalina, drame in razgibanosti. Lahko se poslužiš promiskuitetnega vedenja ali pa z razvpitostjo opozarjaš nase.

Izogibanje napakam
Otrok narcističnega starša se izogiba napakam, tudi pri stvareh, ki so nove ali pa jih ni še nikoli poskusil. Nekatere je grozno strah iti ven iz ustaljenih tirov, kjer bi tvegali nepopolnost in posledično kritiko. Narcistični starš te je naučil, da obstajata samo zmaga ali poraz. Tako verjameš, da moraš biti popoln in ne smeš zaprositi za pomoč-to je namreč poraz in znak šibkosti. Ko si bil šibek pred staršem, je ta to izkoristil v svoj prid. Sedaj skrivaš šibkost tudi pred drugimi.

Meje
Najverjetneje imaš šibke meje in ne znaš reči “ne”. Prav tako postavljaš druge na prvo mesto. Zelo težko se ti je izpostaviti in konfrontirati drugega. Pomembno je, da delaš na svojih mejah, da se naučiš začutiti sebe in ločiti, kje se začneš ti in drugi konča. Ko se najdeš in začutiš, kdo si ti in nehaš igrati vlogo, ki ti jo je vsilil tvoj narcistični starš, se osvobodiš iz njegovega oprijema.

Pozornost na spremembe
Tako kot v borderline družinah, je otrok v narcistični družini pozoren na vsako spremembo v okolju in vedenju. “Sprememba tona glasu? Majhna sprememba obrazne mimike? Neverbalna komunikacija, ki je kontradiktorna povedanim besedam? Zaznano!” Prisiljen si bil biti “čustveni detektiv”, da si lahko preživel v svoji družini. Lahko si visoko občutljiv na potrebe druge osebe, vendar si prav tako na trnih, kaj te čaka za naslednjim ovinkom. Pogosto prevzemaš nase čustva drugih, zdrave meje med tabo in svetom niso vzpostavljene. “Neprestano se zavedam telesne govorice drugega človeka. To je prišlo iz moje družine, kjer sem konstantno hodila po jajcih in bila pozorna na to, kdaj bo spet počilo. V močan stres me spravlja, ko mi ljudje govorijo nekaj, njihovo telo pa mi sporoča nekaj drugega.”

Ko narcis postane narcis
Če si v svoji družini veljal za “zlatega otroka”, obstaja velika možnost, da boš sam postal narcističen. Lahko postaneš egocentričen, imaš potrebo po tem, da imaš vedno prav, slabo sprejemaš kritiko, zahtevaš popolnost od sebe in drugih, lahko se neprestano počutiš, da te drugi nepravično obravnavajo in obupno iščeš ljubezen. Če si gledal svojega starša, kako izkorišča drugega, ti lahko manjka moralni kompas in posledično lahko tudi prevzemeš to vedenje. “Sem ignorantski. Lahko mi poveš stvari, in verjetno te bom celo vprašal, kam si šel na počitnice, kako dolgo si bil tam, s kom si bil tam, in čez dve minuti bom vse pozabil. Naučil sem se odmisliti krike in glas svoje mame, ki mi neprestano govori, kaj naj naredim, in sedaj sem sam isti. “
Poleg narcisizma lahko razviješ druge psihološke motnje, kot so Borderline osebnostna motnja, anksioznost, depresija, odvisnost, shizoidna osebnostna motnja. “Se samopoškodijem, poslužujem se britvic, pretiranega samozadovoljevanja, grizljanja ustnic in dlesni.”
Poleg psiholoških problemov lahko razviješ mnogo telesnih simptomov (psihosomatika), kot so migrene, kronične bolezni, težave z nadledvično žlezo in srcem. “Jaz jem. Čeprav sem debela, ne znam nehati. Z veseljem bi zamenjala svojo motnjo, z motnjo, ki ni tako opazna navzven kot na primer deloholizem ali prekomerna telovadba. Ampak to je motnja, ki jo imam. Želim si, da bi jo bila sposobna opustiti. “

(Romantični) odnosi
Odraščanje v narcistični družini za sabo potegne veliko nezdravih vzorcev, ki jih otrok prenaša naprej v (romantične) odnose. Poglejmo nekatere najpogostejše aspekte takih odnosov:

  • Vsi otroci so ranljivi pred svojimi starši, vendar se otrok narcističnega starša hitro nauči, da je svoj notranji, ranljivi svet najbolje zadržati zase. Gre za globoko rano, ki jo povzroča narcistični starš, ko izkoristi otrokovo ranljivost v svoj prid. Posledično ne zaupaš ljudem. “Ne morem zaupati nikomur. Prav tako 100% ne zaupam svoji punci in svojim prijateljem, čeprav niso nikoli izdali mojega zaupanja. Vedno je prisoten dvom: “Mi boš zabodel nož v hrbet?”, „Zakaj se moja punca pretvarja, da me ima rada?“. »Na delu naredim vse sam, ker ne zaupam drugemu, kar vodi v to, da sem včasih preobremenjen.“ Prav tako se pogosto zgodi, da ne zmoreš tolerirati svojih čustev. Po drugi strani pa nekateri radi prehitro zlijejo svoja čustva neznancem, v upanju, da bo nekdo videl njihovo bolečino in jih rešil. Kar navadno pripelje do toksičnega odnosa.
  • Navajen si slabega ravnanja in ne prepoznaš, da partner v odnosu s tabo slabo ravna. Če se tega ravnanja zaveš, ne veš kako ga prekiniti.
  • Mnogi otroci narcističnega starša obupano iščejo ljubezen. Navadno idealizirajo romantično ljubezen. Ideje pobirajo iz novodobnih ljubezenskih filmov. Kar pa je lahko tudi ena izmed strategij, kako se izogneš pristni navezanosti na drugega, saj iščeš nekaj, kar ne obstaja. V svoji praksi vidim, da se jih večina zaveda, da imajo napačno predstavo o romantični ljubezni, vendar jo še vedno iščejo. Vedno znova, ko vstopaš v disfunkcionalni odnos, odpiraš staro travmo, ki ti jo je povzročil narcistični starš, znajdeš se v peklenskem krogu iz katerega ne znaš izstopiti. “Poročila sem se s čustveno nedosegljivim moškim. Bila sva poročena 23 let. Končno sem zbrala pogum in ga zapustila. V novem odnosu sem mislila, da sem končno našla ljubezen. Mislila sem, da sem našla svojo dušo dvojčico, svojo polovico. Po enem letu najinega razmerja, sem ugotovila, da sem se zapletla s prikritim narcisom.”
  • V odnosih tvoriš nevarno navezanost, najpogosteje izogibajočo navezanost, kjer pred svojim strahom pred pristno bližino ubežiš tako, da ljudi ne pustiš blizu. “Nikoli si ne bom več dopustil, da bom odvisen od drugih.” Naslednja pogosta forma nevarne navezanosti je anksiozna. Kjer loviš in dušiš svojega partnerja, „Zakaj me ne ljubiš? Zakaj nisi pozoren name?”.
  • Nekateri ostanejo v disfunkcionalnem odnoso, samo za to da imajo nekoga. Dolgoletni odnos lahko prinese neke vrste tolažbo in občutek bližine nekomu, ki se počuti izolirano. Vendar ima večina otrok narcističnega starša velik strah pred bližino. Še posebej jih je strah oseb, s katerimi bi lahko tvorili zdrav partnerski odnos. Bližina zate pomeni, da ima ena oseba popolno oblast nad tabo-kar je bilo v otroštvu resnično, vendar sedaj nehote ta strah prenašaš na partnerja. To privede do tega, da na vse pretege braniš svojo svobodo in se umakneš (lahko samo emocionalno) iz odnosa, ko stvari postanejo preveč intenzivne. Vztrajanje v dolgotrajnem odnosu, ki ne deluje, lahko kaže na strah pred bližino. “Raje sem v tem odnosu, kjer točno vem kaj me čaka, kot pa v odnosu, kjer bi se mogla soočit s svojim strahom pred bližino.”
  • V zgodnji odraslosti se bolj intenzivno navežeš na toksičnega partnerja in te bolj privlači kaotični, razburkan in dramatični odnos. Na žalost ti je verbalna in fizična zloraba tako poznana, da jo na nekem nivoju sprejemaš kot normalno. Tako da ni čudno, da vedno opravičuješ slab partnerski odnos in v njem vztrajaš.
  • Pogosto se znajdeš v odnosu, kjer samo daješ, nič pa ne dobivaš nazaj. Temu rečemo tudi soodvisnost. To nenehno dajanje ima korenine v občutku, da nikoli nisi dovolj dober in da moreš močno delati, če želiš prejeti ljubezen (narcističnega starša).

Pomembno je, da se naučiš preusmeriti pozornost od drugih, k sebi. Naučit se moraš biti dober starš samemu sebi. Pri tem ti lahko pomaga psihoterapija, do neke mere (zdrav) romantični odnos, prijatelji ali ljubeč sosed. Težava je, da imaš sam pokvarjen radar za zdrave odnose. Zato je zelo pomembno, da se naučiš prepoznati slab odnos in od njega oditi-torej mu postaviti meje. Premik od disfunkcionalnega k zdravemu odnosu do sebe in drugih zahteva veliko dela na sebi. Disfunkcionalni vzorci so se gradili vsaj dve desetletji, težko je pričakovati, da jih boš premagal v nekaj mesecih. Otrok kot spužva pije vse, kar se dogaja okoli njega. To spužvo je potrebno zelo dobro ožeti in jo napolniti z novo, čisto vodo, ki je samo po tvojem okusu.

Če želite poglobiti svoje razumevanje odnosa s starši, si oglejte mojo spletno delavnico “Ozaveščanje ran in vzorcev iz otroštva.”

Ta delavnica vam bo pomagala pri razumevanju vzorcev, vlog in navezanosti, ki jo imate v svoji družinski dinamiki, ter osvetlila vaše vedenje in rane, ki jih nosite s seboj. Naučila vas bo tudi, kako ravnati s svojimi čustvi, ki se bodo sprožila ob tem samospoznavanju.

ČETRTI DEL: ODNOS MED BORDERLINE MAMO IN OTROKOM PO POSAMEZNIH OBDOBJIH RAZVOJA

Dojenčki
Raziskave so pokazale, da je Borderline mama neuglašena s svojim dojenčkom. Pogosteje (v primerjavi z neborderline mamami) je brez občutka, močno vdira v otrokov osebni proctor in se manjkrat odzove pozitivno na dojenčka. Mame z BDP se redkeje nasmejijo svojemu dojenčku, redkeje se ga dotikajo in ga oponašajo ter se z njim manj igrajo. Pogosto imajo težave pri prepoznavanju otrokovih čustev in se na njih primerno odzvati. Ta neuglašenost mame z dojenčkom v tako ključnem razvojnem obdobju povzroči večje tveganje za razvoj kasnejših razvojnih in psiholoških motenj pri dojenčku. Prav tako dojenček nima občutka varnosti in udobja. Newman in ostali so odkrili, da so malčki med 3. in 36. meseci pokazali manj interesa za interakcijo s svojo mamo med prosto igro v primerjavi z mamami brez osebnostne motnje.

Predšolski otroci
Macfie in Swann sta raziskovala navezanost med mamo in otroci. V vzorec sta vzela 30 otrok med 4. in 7. letom ter, kot kontrolno skupino, 30 otrok z varno navezanostjo. Odkrila sta, da je zamenjava vlog (kjer otrok postane starš) občutno višja v odnosu z Borderline mamo. Otroci imajo večjo negativno pričakovanje od odnosa z mamo, od nje večkrat pričakujejo nepredvidljivost in nevarnost. Prav tako so imeli ti otroci višji strah pred zapustitvijo. Pokazali so tudi višjo stopnjo konfliktnega obnašanja-otrok pospravi svojo sobo in jo nato ponovno razmeče ter zaradi osramočenja samega sebe-otrok pravi, da je slab.

Šolajoči otroci
Različne raziskave so pokazale, da imajo otroci Borderline mam več psihiatričnih diagnoz (npr. ADHD). Prav tako izražajo več Borderline simptomov v otroštvu. Ti otroci so ranljiva skupina za kognitivne motnje, težave v medosebnih odnosih-disfunkcionalno vedenje, samokritičnost, nevarna navezanost, prekomerno iskanje potrditve, ruminativno mišljene (=neprestano premlevanje negativnih dogodkov).

Najstništvo
Najstniki z Borderline mamami izražajo več problemov pri vzdrževanju pozornosti, agresijo, anksioznost, depresijo, nizko samozavest in prestopniško vedenje.
Na splošno so v raziskavah odkrili, da se Borderline mame počutijo manj sposobne in zadovoljne ter bolj pod stresom glede starševstva.

DSM IV: Kriteriji Borderline osebnostne motnje
1. Skrajno vedenje, da bi se izognili resnični ali namišljeni zapustitvi.
2. Nestabilni in intenzivni intimni odnosi, ki nihajo med idealizacijo in razvrednotenjem bližnje osebe.
3. Motnje identitete-nestabilni občutek sebe in samopodobe.
4. Impulzivnost na vsaj dveh področjih, ki sta potencialno samodestruktivni-promiskuitetno vedenje, motnje hranjenja, zloraba drog in alkohola, nepremišljena vožnja itd.
5. Ponavljajoče se samomorilno vedenje, samopoškodovanje.
6. Nestabilno močno nihanje razpoloženja-jeza, anksioznost, razdražljivost, ki traja nekaj ur, največ nekaj dni.
7. Kronični občutki praznine in nevrednosti.
8. Neprimerna jeza in nezmožnost kontrole le-te-pogosta razdražljivost in pretepi.
9. Prehodna obdobja paranoje in disociacije.
BDP pogosto spremljajo druge psihološke motnje. Najpogostejša je bipolarna motnja, depresija, anksioznost, zloraba drog in ostale Mejne (mislim, da je tukaj samo »osebnostne motnje«, brez »mejne«) osebnostne motnje (npr. Narcizem)

Film: Mommie Dearest

Če želite poglobiti svoje razumevanje odnosa s starši, si oglejte mojo spletno delavnico “Ozaveščanje ran in vzorcev iz otroštva.”

Ta delavnica vam bo pomagala pri razumevanju vzorcev, vlog in navezanosti, ki jo imate v svoji družinski dinamiki, ter osvetlila vaše vedenje in rane, ki jih nosite s seboj. Naučila vas bo tudi, kako ravnati s svojimi čustvi, ki se bodo sprožila ob tem samospoznavanju.

TRETJI DEL: BORDERLINE STARŠEVSTVO-RAZLIČNI TIPI IN NJIHOVE ZNAČILNOSTI

Mnenja strokovnjakov, ali lahko BDP osebnostno motnjo razdelimo na posamezne podtipe, so deljena. Posledično je raziskovanje tega področja prineslo različne delitve BDP tako v strokovni kot poljudni literaturi. V tem članku bomo pogledali delitev tako po strokovni kot poljudni literaturi. Delitev služi kot smernica, oseba z BDP-jem lahko spada pod več podtipov te osebnostne motnje.

Poljudna literatura
Dr. Christine Lawson v knjigi, Understanding the Borderline Mother, loči med 4. podtipi borderline mam, ki jih razdeli na visoko in nizko funkcionalne.

Visoko funkcionalne BDP mame
Čarovnica
Čarovnica reagira zlobno, ko se počuti ogroženo, zavrnjeno in kritizirano. Ta tip išče moč in kontrolo nad drugimi in reagira z nepredvidljivim besom, ko nekaj ne gre po njeno. Člani družine živijo v strahu, da bodo v njej sprožili izpad jeze. Podzavestno se sovraži in se vede zelo kruto do svojih otrok. Okupirana je sama s seboj in se ne ozira na druge. Čarovnica ne obžaluje in se nikoli ne bo opravičila za vso zlo, ki ga je povzročila svojim otrokom. Razlog za njeno kontrolo je strah pred zapustitvijo. Ta podtip BDP ne odnese veliko od psihoterapije. Njeni otroci navadno razvijejo depresijo, sram, nesigurnost in Post traumatsko stresno motnjo.

  • „Prišlo je do problema z mojim spričevalom. Napisano je bilo, da sem dobila 0 (ni oddano), čeprav sem vedela, da sem seminar oddala. Tisti dan nisem imela dovolj časa, da bi o tem govorila z učiteljico, zato sem to želela narediti naslednji dan. Spričevalo sem pokazala mami in ji pojasnila zakaj sem dobila 0. Kljub temu me je udarila, kričala name, ker sem dobila 0, mi povedala, da sem lena in da mi ni mar za svojo izobrazbo. Kljub temu, da sem ji dokazala, da sem seminar naredila in sprememba ocene ne bo problem, je še vedno kričala name, me kaznovala in mi vzela stvari ter me ponovno udarila.“

Kraljica
Otroci kraljice morajo postati njeni zvesti služabniki. Kraljica je center pozornosti, njeni otroci so tam za to, da ustrežejo vsaki njeni potrebi. “Daj mi svojo pozornost. Ljubi me, ljubi me, dokaži da me ljubiš in naredi vse, kar ti rečem.” Če se z njo ne strinjaš, ne narediš, kar te prosi in slediš svojim potrebam, je ne ljubiš. Otrokom ni dovoljeno imeti svojega mnenja in potreb. V tem okolju nimajo spodbude, da se razvijejo v samostojne posameznike.
Kraljica se pretvarja, da je popolna ženska, samostojna, vsemogočna in da ima vse pod kontrolo. Kraljice so manipulativne in verjamejo, da jim stvari pripadajo. Prečkajo meje osebnega prostora, brez da bi to prepoznale, kaj šele obžalovale. Znotraj nosijo občutek kronične praznine in so se nesposobne same potolažiti in umiriti. Vedno potrebujejo nekoga drugega, da to naredi zanje.

Nizko funkcionalne BDP mame
Zanemarjena mama
Zanemarjena mama igra žrtvev. Govori, kako vsi z njo ravnajo nepravično in samo ti jo lahko zaščitiš. Od otroka pričakuje, da jo reši. Njihovo BDP motnjo pogosto spremljajo depresija, anksioznost, nerealni strahovi, občutki ranljivosti, obupa, nemoči in brezupnost. Hkrati zavračajo pomoč družinskih članov. Na ta način kontrolirajo druge. Menijo, da ljudjem ni za zaupati in da so le-ti škodoželjni. Otroci dobijo občutek, da jo lahko rešijo, če bodo naredili še več, se naučili več, ji dali več. Na žalost ona ostaja žrtev, ne glede na to, koliko in kaj narediš zanjo. Na ta način te kontrolira in preprečuje, da jo boš “zapustil.” Otroke zanemarja, le-ti se počutijo sami in jezni. Otrok v svojih nadaljnih odnosih razvije soodvisnost.

Samotarska mama
Navzven samoratska mama izgleda samozavestno, odločno in samostojno. V resnici se boji zunanjega sveta, ne zaupa ljudem, hitro izbruhne in je paranoična. Stalno se počuti izdano in kritiko jemlje zelo osebno. Je perfekcionist, z visokimi pričakovanji. Pogosto se jezij in kritizira druge, kadar ne zadostijo njenim pričakovanjem. Nima nobene želje po gradnji intimnih (prijateljskih) odnosov izven svoje družine. Njeni otroci so njihova družba. Samozavest črpaja iz dela in hobijev.

  • „Moja mama mi je pogosto povedala, da se je s starostjo začela bati vsega. Nikoli ni želela iti ven s prijatelji, razen če smo šli mi z njo. Mi smo bili njeni pravi prijatelji. Če sem iskrena, smo se družili z njo, ker smo se čutili obvezane, namreč, koga drugega pa ima kot nas?“

Borderline podtipi v akademski literaturi
V tovrstni literaturi sem našla več razčlenitev BDP-ja.

  1. V knjigi The Essential Family Guide to Borderline Personality Disorder, Randi Kreger razdeli BDP na:
  • Nižje funkcionalen/konvencionalni podtip se samopoškoduje in je pogosto hospitaliziran. So zelo nizko funkcionalni, kar pomeni, da ne morejo delati ali hoditi v šolo. Avtor poimenuje njihovo samodestruktivno vedenje kot „avto agresijo“, kar korelira z idejo, da so simptomi njihovega BDP-ja usmerjeni na uničuje sebe.
  • Višje funkcionalni/nevidni podtip v večini situacij dobro funkcionira, vendar pogosto eksplodira v izbruh jeze, čustveno zlorabo, kritiko in nasilje. Simptomi njihovega BDP-ja so tako usmerjeni navzven-na druge ljudi v njegovi okolici.
  1. Prva raziskava je razdelila BDP osebnostno motnjo glede na psihološko motnjo, ki pogosto spremlja BDP. Tako so osebe kategorizirali v tri dele.
  • Del A osebe se nagnjene k paranoji in ekscentričnemu vedenju,
  • Del B imajo bolj dramatično in arogantno osebnost,
  • Del C osebe so bolj boječe.
  1. Druga raziskava je skušala razdeliti adolescentne punce in fante v BDP podtipe. Raziskava je odkrila zanesljive podtipe BDP-ja pri puncah, vendar ne pri fantih. Punce je bilo mogoče opredeliti v enega izmed sledečih tipov: visoko funkcionalni-ponotranjeni podtip, depresivni ponotranjeni podtip, histrionični in agresivni pozunanjeni podtip.
  2. Tretja raziskava je našla tri BDP podtipe: umaknjeni-ponotranjeni, močno moteni-ponotranjeni in anksiozen-pozunanjeni tip. Posamezniki v podtipih se odzivajo drugače na zdravljenje BDP motnje. V tej študiji osebe z močno motenim-ponotranjenim tipom niso kazale nobenega napredka z zdravljenjem, medtem ko umaknjen-ponotranjen in anksiozen-pozunanjen tip so.
  3. Zadnji podtipi BDP, katere bi želela omeniti, je razdelitev po T. Millonu, ki je preko svojega dela z Borderline osebnostno motnjo odkril 4 podtipe:
  • Prestrašeni podtip je posameznik, ki je poleg BDP tudi soodvisen v odnosih. Globoko v sebi so pogosto razočarani nad dejanji drugih. Če jih preveč podrezaš bodo izbruhnili v bes, vendar bodo prej poškodovali sebe ali naredili samomor kot storili nekaj drugemu. Nekateri simptomi značilni za ta podtip so:
    -velika odvisnost od drugih,
    -niha med družabnostjo in umikom iz družbe,
    -pasiven,
    -permisiven,
    -obdobja jokavosti in depresije,
    -lahko se nenadoma ujezijo, kar preseneti druge,
    -paranoja,
    -prej se bodo čemu odpovedali kot pa si vzeli nekaj zase,
    -igrajo žrtev, kar vzbuja empatijo v drugih,
    -strah pred zapustitvijo lahko sproži psihotično epizodo, obup in samomorilnost,
    -njihovo vedenje je neodgovorno,
    -poslužujejo se uporabe drog, alkohola, hrane, zapravljanju denarja in spolnosti za to, da se lahko umirijo,
    -pogosto fantazirajo, da ubežijo realnosti,
    -podarja ali uničuje svojo lastnino,
    -pogosto trpi za kronično boleznijo ali psihosomatiko.
  • Impulzivni podtip pogosto spremlja Histronična (anksiozna) osebnostna motnja. Ti posamezniki radi flirtajo, so površinski, očarljivi in zmuzljivi. Imajo veliko energije in iščejo nove avanture in adrenalin. Pogosto bodo reagirali, preden bodo pomislili in posledično pristali v vseh možnih dramah-kar jim tudi daje to vznemirjenje, ki ga iščejo. Ti posamezniki so zelo karizmatični in brez težav se ujameš v njihovo očarljivost. Tovrstna oseba je v neprestanem konfliktu z družbo. Izbruhi besa niso običajni za njih. Včasih imajo poleg BDP še antisocialno osebnostno motnjo. Ta oseba operira v “zapuščen otrok” načinu-išče kakršnokoli pozornost, prav tako pa v “jezni otrok” načinu. Jezni otrok verjame, da si drugi zaslužijo kazen, za to kar so jim povzročili. Ta podtip BDP ima pogosto slabo kontrolo, impulzivno vedenje, zlorabo drog in samopoškodovanje. Na drugem koncu spektra pogosto ne skrbijo zase in jim je nadvse pomembno kaj si ljudje mislijo o njih. To se kaže v tem, da vložijo veliko truda v to, da se izognejo kritiki in neodobravanju.
  • Čemerni podtip je nepredvidljiv, razdražljiv, nepotrpežljiv, pogosto se pritožuje, je nesramen, nezadovoljen, trmast, pesimističen in zamerljiv. Njihov notranji konflikt se preigrava med željo, da bi se zanesli na ljudi in hkrati držali distanco, zato da ne bi bili prizadeti. Nihajo med občutki nevrednosti in jeze. So pasivno agresivni. Njihova jeza je lahko izredno eksplozivna. Pripravljeni so se poškodovati ali čustveno deprivirati za to, da zbudijo v drugem sočutje, ki potem zadovolji njihovi potrebi po pozornosti. Imajo nestabilno osebnost in izreden strah pred zapustitvijo. Operirajo v “jezen otrok” načinu. Ko je jezen bo prizadel družino in prijatelje. Pogosto ne prevzemajo odgovornosti za njihovo jezo in škodo, ki jo naredijo s tem-za vse so krivi drugi. Ne znajo izraziti svojih potreb na zdrav način, njihovi odnosi se vrtijo okoli igrice “če bi me ljubil, bi naredil…” in “Moral bi vedeti, kaj si jaz želim oz. kako je treba speljati stvar (po moje).”
  • Samopoškodovalni podtip prežema zagrenjenost, ki jo preusmerijo nase. Pogosto bodo samo-destruktivni. V sebi čutijo tako sovraštvo, ki jih vodi v različne oblike škodljivega vedenja-do prehitre vožnje, neskrbi za svojo zdravje, ponižujočih spolnih izkušenj. Poleg BDP imajo pogosto depresijo. V sebi nosijo občutek, da nobenemu ni mar in se tako vedejo tudi sami do sebe. Operirajo v “zapuščen otrok” načinu. Glede na to, da ne čutijo ljubezni od zunaj, se samopoškodujejo z namenom, da vsaj nekaj začutijo. Živijo v strahu pred zapustitvijo in nimajo nobene ideje kdo sploh so. Misli o samopoškodovanju in izvršitev le-tega sta tipična za ta podtip.

Če želite poglobiti svoje razumevanje odnosa s starši, si oglejte mojo spletno delavnico “Ozaveščanje ran in vzorcev iz otroštva.”

Ta delavnica vam bo pomagala pri razumevanju vzorcev, vlog in navezanosti, ki jo imate v svoji družinski dinamiki, ter osvetlila vaše vedenje in rane, ki jih nosite s seboj. Naučila vas bo tudi, kako ravnati s svojimi čustvi, ki se bodo sprožila ob tem samospoznavanju.

KAJ JE NARCIZEM: VRSTE, ZNAČILNOSTI IN ODNOSI Z DRUGIMI

    Doživljanje sebe kot centra sveta v katerem je nemogoče, da dojenčkove potrebe ne bi bile zadovoljene, je zanj normalno in potrebno. Postopoma začne dojenček pridobivati izkušnje, da ne more biti vse po njegovo, da so v svetu tudi omejitve, ki prinesejo majhna razočaranja. Po Kohutu tako človeški razvoj poteka od arhaičnega do zdravega narcisizma, ki zreli osebi omogoča, da sprejme izzive in lastno kreativnost. (Praper 1996)
    Kadar so razočaranja v otroštvu prevelika ni prostora za postopno ponotranjenje in sprejemanje. Manjka tudi zunanje podpore, da bi otrok gradil občutek zaupanja vase kljub frustracijam (Praper 1996). Narcisistična mama je grandiozna, kronično hladna in preveč zaščitniška. Vdira v otrokovo avtonomijo in z njim manipulira tako, da otrok ugodi njenim željam. Pri otroku zavrača vse kar je zanjo nesprejemljivo in s tem zbudi v otroku strah, da bo izgubil njeno naklonjenost. Na otrokovo jezo se odzove z anksioznostjo, jezo ali umikom. Otrok se tako ne zna soočati z neprijetnimi občutki, ki grozijo, da bodo pretrgali vez med njim in mamo, ki jo potrebuje za preživetje. (Golomb 1992: 20-21)
    Razvoj se ustavi in otrok se ne more odpovedat potrebi, da se vse vrti okoli njega. Ob najmanjšem znaku, da to ni tako se počuti praznega in neustreznega. Sram ga je in se želi izolirati, pri čemer svojo ranljivost skrije pod plašč grandioznosti. Le to krmi z iskanjem ljudi, ki pomenijo veličino, pri tem pa razvrednoti ostale ljudi. Ne peha se za ljubeznijo in se ne zaljublja, ampak išče položaj občudovanja na daljavo. (Praper 1996: 178)

    Tipi narcisizma
    Manfield in Lasch ločujeta narcisizem na dva tipa. Menita, da obstaja primarni in sekundarni narcisizem. O primarnem narcizmu govorimo takrat, ko novorojenček še ne zaznava svoje mame kot eksistencialno ločene od sebe, zato je odvisen od nje, da zadovoljuje njegove potrebe takoj ko se pojavijo. Sekundarni narcizem pa po drugi  strani »poizkuša  uničiti  bolečino  razočarane  ljubezni«  in  odpraviti otrokov  bes  proti  tistim,  za katere ima občutek, da so ga zapustili. (Lasch 1979: 79).
    Lasch opisuje primarni narcizem kot normalni del človekovega razvoja, medtem ko je sekundarni narcizem patologija. Manfield v sklopu slednjega ločuje dva tipa otrokovega razvoja v družini. Prvi tip je ekshibionistični tip. Otrok v otroštvu dobiva veliko podpore v svoji grandioznosti, hkrati pa ni prostora za razvoj njegove individualnosti in razumevanja njegovih občutji, še posebej separacijskega strahu. Takšen tip je pogost za družine z enim otrokom, saj investicija v edinega otroka vzbuja veličinska pričakovanja. Otrok naj bi se že rodil genialen in ob vsaki priložnosti od njega zahtevamo, da to dokazuje pred drugimi. Kadar ne ravna po pričakovanjih, zna biti grobo zavrnjen. Zavrnitvi se izogne tako, da si še naprej prizadeva biti genialen, perfekten, prikupen. Zahteva tudi, da z njim tako ravnajo. (Praper 1996: 178)
    Drugi tip je prikriti tip. Otrok ima izkušnjo iz otroštva, da so veličinske ideje nesprejemljive. Nauči se prikriti vsak takšen občutek in/ali vedenje. Vseeno razvije poteze perfekcionizma in preobčutljivosti za kritiko. Potrebo po superiornosti potlačuje in hkrati trpi za občutki manjvrednosti, čeprav v resnici ne verjame, da je manjvreden (Praper 1996: 179). Prikriti narcis je videti ponižen in skromen, tako prepričljivo šibak, da je težko spregledati prikrito grandiozni self. (Praper 1996: 223)

    Nastanek Narcisistične osebnostne motnje (NPD)
    Narcisistična osebnostna motnja se je pokazala kot patologija selfa (Praper 1996: 175). Po Ottu Kernbergu narcisistično patologijo razumemo kot ego popačenost. Ego funkcija namreč omogoča opazovanje sebe in okolja. Pri narcisizmu pa ego ni zmožen teh opažanj oblikovati v kohezivno predstavo o sebi (Praper 1996: 176). Narcizem je Kernberg videl kot obrambo posameznika pred občutki  jeze  in zapuščenosti, ki izhajajo iz otroške zavrnitve. Kot rezultat so narcisi nezaupljivi. Njihovi odnosi so zaznamovani z ljubosumjem, nadzorom in umikom. (Žižek 1987: 118–119). Ena  izmed  potez narcisa  je  po Kernbergu  ‘patološko  razmerje  do  objekta’,  saj obravnava druge kot »lutke« in v njih ni zmožen videti osebe. Spolni akt razume kot nasilno dejanje. Ženska  je  v  njem  ponižana,  obvladana,  izkoriščana ali pa je ona tista, ki bo moškemu odvzela identiteto in avtonomijo (Žižek 1987: 109–111). Po Kernbergu patološki narcisizem tako izhaja iz hudih frustracij v razvojni podfazi približevanja, kar povzroča regresijo v podfazo prakticiranja. (Praper 1996)
    Heinz Kohut meni, da izguba objekta, ki bi omogočil zlivanje in idealizirano zrcaljenje, človeka prisili, da te fantazije usmeri vase-zgolj v self. Zato človek z NPD išče osebo, ki bi ga idealiziral in si s tem v zlivanju z njim povrnil kohezivnost selfa. Želi, da ga drugi občudujejo kot da še vedno išče sijaj v materinih očeh (zrcalni transfer) (Praper 1996, 177). Kohut  meni,  da  je  narcizem  normalen  vidik  infantilnega  razvoja. Otrokovo  grandiozno sebstvo podpirajo odnosi zrcaljenja  in  idealiziranja med otroci in starši. Če  tem potrebam ni zadoščeno,  se  lahko  pojavijo  slabo  prilagojene  odrasle  oblike  narcizma.  Narcistični posameznik se  trudi zadostiti zrcalne  in  idealizacijske potrebe v kontekstu odraslih odnosov. Šlo naj bi za prekinjen in moten proces od infantilnega arhaičnega do zdravega odraslega narcisizma. Medtem  ko  je  pri  Kohutu  patološki  »veliki  Jaz«  izraz  preproste  regresije  v prvobitni otroški narcizem, Kernberg poudarja, da  je podobnost zgolj površinska. Narcizem vidi kot rezultat trajno hladnih starševskih figur, ki izražajo indiferentnost  do otrok ali pa so do njih sovražno agresivni. Ta neustreznost staršev se kaže v narcističnih odraslih, ki  iščejo prenapihnjeno samopodobo, da bi se zaščitili (Otway in Vignoles 2006).
    Po Winnicottu se s pomanjkanjem empatičnega razumevanja in uglašenosti z otrokom ali prevsiljivim vedenjem starša v otroku razvije lažni self, ki ščiti pravi self pred vdori in poškodbami. Zato narcist vedno ponuja brezhibni lažni self in se s tem zaščiti pred občutji manjvrednosti. (Praper 1996:177)
    Po Mastersonu motnja nastane že v podfazi prakticiranja, gre za razvojni zastoj, ne regresijo. (Praper 1996)
    Po Praperju motnja nastane v ovirani podfazi prakticiranja, vendar ob specifičnih ovirah, ki potlačijo razvoj. S tem, ko starš sprejme otroka le takrat, ko dosega izjemne dosežke, ga postavi v položaj, kjer se mora nenhno boriti za pohvalo, s svojim odličnim funkcioniranjem v predpisanih dejavnostih, namesto da bi se potrjeval v lastnih interesih.  Tako ostaja odvisen od zunanjih dejavnikov, ki krmijo njegov arhaičen narcisizem. (Praper 1996)
    Millonova teorija nasprotuje zgornjim, ki kot razlog za nastanek narcizma navajajo negativen odnos staršev do otrok. Namesto tega Millon pravi, da je razlog v preveliki pozornosti staršev, v prevelikem razvajanju, dopuščanju in občudovanju.  Starši kažejo nerealne ocene otrokovega dela, s tem pa ustvarjajo zviševanje otrokove samopodobe, ki je okolica ne podpira nujno.  Kljub razlikam v teorijah v vseh veje prepričanje, da  je narcizem posledica disfunkcionalnih izkušenj iz otroštva ter, da se kaže v tem, da so odnosi odraslega narcisa polni nezaupanja in sovražnosti. (Otway in  Vignoles 2006)

    Karakteristike narcizma po DSM IV.
    Imeti je potrebno pet ali več spodaj naštetih karakteristik, da posamezniku lahko postavimo diagnozo Narcisistična osebnostna motnja (NPD), in sicer:

    1. Občutja grandioznosti in samopomebnosti; pretiravanje v doseženih rezultatih, nadarjenosti, sposobnostih, socialnih stikih do te mere, da se že lažeš ter zahtevaš potrditev in priznanje, ki ni v sorazmerju z dejansko doseženim ciljem.
    2. Obsedenost s fantazijami neomejene slave, uspeha, neizmerne moči, brilijantnosti, telesne lepote ali seksualnosti.
    3. Prepričan o svoji edinosti in posebnosti, ki jo lahko razumejo samo posebni, prav tako edinstveni ljudje kot je on ali ljudje z visokim socialnim statusom.
    4. Zahteva neprestano občudovanje, prilizovanje, pozornost in potrditev.
    5. Pri zahtevanju svojih (nerazumnih) želja, pričakuje posebno in prednostno ravnanje z njim.
    6. Izkorišča druge za dosego svojih ciljev.
    7. Nesposobnost empatije.
    8. Neprestano zavidanje drugim in želja po uničenju objekta, ki mu povzroča tovrstne frustracije. Preganjajo ga paranoidne misli, da drugi čuti isto glede njega in želi ravnati isto kot on.
    9. Značilno je arogantno in ošabno obnašanje. Počuti se suprioren, vsemogočen, vseveden, nepremagljiv, nad zakonom itd. (glej http://personalitydisorders.suite101.com/article.cfm/narcissisticpd)

    Obrambni mehanizmi narcisov
    Grandioznost in distanciranje sta tipični obrambi. Narcisist ustvari odnose s tistim, ki ga on občuduje in se z njim zliva ali s tistim, ki občuduje njega. V prvem primeru je na preži, kdaj ga bo drugi razočaral, v drugem pa kdaj bo pričel zahtevati pozornost zase. Ko se to zgodi se hitro distancira in zapušča. Pravtako se vse to dogaja tudi v terapevtskem odnosu (Praper 1996: 180). Pri distanciranju in izoliranju se narcis niti ne zaveda občutkov, da je ranjen. Vsak drugačen pogled na svet ali komentar doživlja kot kritiko. Že občutek, da ni perfekten, sprejema kot da ga imamo za omejenega. Tudi njega muči takšna slutnja in ga navdaja s sramoto. (Praper 1996:181)
    Narcistični klient se zaradi bolečine ob izolaciji ščiti s pozicijo samozadostnosti in nikogar ne spusti tako blizu, da bi se ga emocionalno dotaknil. Narcisističnega klienta terapevt prepozna po kontratransfernih občutjih dolgočasja in emocionalne puščave. Lahko postane zaspan, odsoten, doživlja sram, lahko prične reagirati kot vsevedni poznavalec življenja, tekmuje z vsemi prejšnimi terapevti, ki jih je klient zapustil, ko ga klent razvrednoti pa utegne doživljati občutek neustreznosti in nemoči. (Praper 1996:223)
    Njihov ego ni zmožen fuzije dobrih in slabih predstav o objektu in sebi, realitetne kontrole in obvladovanja bojazni. To se praviloma dogaja otrokom staršev, ki niso uglašeni za otrokove potrebe, ampak ravnajo iz svojih (Praper 1996: 183). Vzdržuje se otrokova odvisnost od objekta, ki hkrati zahteva in občuduje otrokovo navidezno samostojnost. (Praper 1996: 184)

    Značilnosti patološkega narcisa (PN) 

    • Za PN je razpoložljivost ljudi nekaj samoumevnega, z ljudmi ravna brez kakršne koli obzirnosti. Zato imamo pri PN pogosto občutek preračunljivosti, ki se skriva za bleščečo masko. Z svojo masko nas skuša očarati in zapeljati. Dokler pričakuje od nas nekaj koristnega za svoj narcizem, je ves zavzet, ko pa zanj postanemo nezanimivi, njegov odnos do nas postane ravnodušen.
    • PN se ni zmožen navezanosti na drugega. Odvisen je le od uspeha pri vrstnikih in njihovega priznanja. Do ljudi ohranja neko temeljno nezaupanje, saj ga je patološko strah prevelike odvisnosti od drugega. Tako na primer v spolnem življenju daje prednost kratkotrajnih, za čustva ne preveč pretresljivim zvezam, ki ga ne obremenjujejo in mu dopuščajo svobodo.
    • PN se ima za nekakšno izjemo, nekakšnega izzobčenca. Na zunaj deluje prilagojen socialnim normam, vendar te igre ne jemlje resno, na videz jo le igra, da se s tem izogne kazni in socialno uspe. Prepričan je, da isto veja za vse druge (vsi nosijo maske, družbeno življenje je le igra).
    • PN ima strah pred kakršno koli obliko neuspeha (osamljenost, starost), zato skrbi za svoje telo, skuša ostati večno mlad in neprestano biti v središču pozornosti, da se ne bi zgubil v množiči povprečnežev, je pripravljen narediti vse.
    • PN je nežmožen uživanja, saj je pri njem le to pozunanjeno. Uživanje se prične s tem, da mu drugi priznajo njegovo uživanje. PN je popolnoma povnanjen, kar se pri nejmu samem prikazuje kot notranji občutek praznine in izgube lastne identitete.
    • PN je nezmožen žalovanja, saj ni zmožen besa zaradi izgubljene osebe spreobrniti v žalovanje, on je sposoben le pozabiti na izgubljeni objekt ali ugotoviti, da mu v resnici ni šlo zanj, in svojo libidinalno energijo usmeri v nov objekt.
    • PN tako skozi identifikacijo z drugimi oblikuje svojo samostojno osebnost. Dejstvo je, da PN vedo izgubi, saj za njim pridejo boljši, lepši, mlajši . Tako je vojna na osebni ravni vedno izgubljena. Preprosto povedano idealna podoba, v kateri bi lahko človek ugajal vedno in vsakomur, ne obstaja. Zato jo je PN prisiljen iskati v nedogled. (Žižek, 1987)

    Primer iz sodobne psihoterapevtske prakse
    Kernberg je leta 1984 pisal o primeru, ko se je nanj obrnil pacient s težavami z javnim nastopanjem, ki je bil obenem vse bolj nezadovoljen z lastno promiskuiteto. Po nekaj spolnih stikih je izgubil vse zanimanje za žensko in začel iskati drugo. Kolegi z univerze so ga spoštovali zaradi intelektualne in poklicne uspešnosti, združene s poslovno in finančno odličnostjo. Sprva se je ponosno hvalil s svojimi uspehi pri ženskah. V zadnjih letih je med spolnim občevanjem z eno razmišljal o drugi, še neosvojeni ženski. Naposled se je začel zavedati intenzivnosti svoje zavisti do žensk; ta je izvirala iz zavisti in jeze na mater, ki je hladno zavračala njegove izraze ljubezni, a tudi njegove jezne zahteve.
    S promiskuitetnim ravnanjem je bežal pred zanj grozljivo navezanostjo na določeno žensko. Začel se je zavedati, da nezavedno kvari in uničuje tisto, po čemer najbolj hrepeni, tj. razumevanje, kakršno je našel pri terapevtu, ter ljubezen ženske, ki ga bo spolno zadovoljila. Avtor kot dokaz o izboljšanju stanja navaja, da se je pacient vse bolj zavedal ljubezni in predanosti svoje žene. Začel se je zanimati za notranje življenje drugega.
    Na koncu je spoznal, kako grozljivo je ženi zavidal njene samostojne interesne dejavnosti. Ugotovil je, da jo je s tem, ko jo je nenehno omalovaževal, duševno izpraznil, zaradi česar je postala zanj dolgočasna. (Gerdina, http://www.viva.si/clanek.asp?id=4495)

    Naslednji primer govori o petindvajsetletniku, ki je končal v bolnišnici zaradi samomorilnega vedenja pod vplivom alkohola in mamil. V službi so ga imeli nadrejeni za izvrstnega pisca oglasnih sporočil, znan pa je bil tudi po nevarnem in lahkomiselnem početju. Nekoč je za nekaj tednov izginil ter v tem obdobju predvsem pil, se prenajedal in se predajal drugim čutnim užitkom. Imel je pornografske fantazije o spolnosti s prostituti. Potoval je iz mesta v mesto in iskal idealen kraj za samomor. Vzorec se je večkrat ponovil, tako glede hospitalizacije kot tudi izostajanja z dela.
    Nazadnje se je vse skupaj ponovilo, ko je končal delo za serijo oglasov nadvse pomembnega naročnika in ustvaril zelo zadovoljiv odnos z žensko, o kateri je trdil, da je čudovita. V bolnišnici je veljal za zanimivega družabnika, obenem pa je pacientom pomagal nabavljati in prodajati mamila.
    Odraščal je v družini, v kateri je dominirala stara mama, ki je bila goreča katoličanka. Starega očeta je opisal kot sijajnega, bogatega in umetniškega človeka, ki pa ob stari mami ni prišel do izraza. Pacient je mamo izigraval proti stari mami in tako dobival, kar je hotel.
    Ko je bil v puberteti, so mamo prisilili, da je zapustila družino, ker ni prenašal njenega ljubimca, o katerem je trdil, da je bil nasilen. Stara mama mu je nenehno dopovedovala, da je svoboden duh, nekaj posebnega. Če ga je kaj polomil, ga je stara mama nagnala v sobo in mu rekla, naj si sam izmisli kazen. Ker se je to dogajalo pogosto, si je izmišljal vse hujše kazni, po katerih se je počutil krivega, poraženega, gnusnega. Tako je bil na eni strani nekaj posebnega, svoboden duh, na drugi pa najslabši med najslabšimi.
    Na vprašanje, kaj bi si stara mama mislila o njegovih dekadentnih obdobjih, je rekel, da bi verjetno izdavila kaj o »svobodomiselnem mladeniču«. V teh obdobjih je poskušal živeti v fantazijskem svetu in je bil besen, ker se to ni obneslo.(Gerdina, http://www.viva.si/clanek.asp?id=4495)

    Družba skozi oči narcisa
    Narcis deli družbo v dve skupini: na bogate, pomembne  in  slavne na eni strani  in običajno čredo na drugi. Narcistični pacienti se po Kernbergu »bojijo, da ne bi pripadali družbi pomembnih, bogatih in močnih«. Po Kernbergu narcisi vidijo občudovano osebo kot »podaljšek  sebe«. Če jih ta oseba  zavrne, »izkusijo takojšnjo sovraštvo in strah ter reagirajo z razvrednotenjem prejšnjega idola« (Lasch 1979: 155–156). Narcisti se izogibajo intimnosti in se družijo z ljudmi, ki jim prav tako kot sebi lahko pripišejo perfektnost (Praper 1996: 180). Žižek v svoji knjigi omenja tri tipe soljudi, ki jih ločuje narcis, in sicer:

    • Idealni-drugi: od njih pričakuje potrditev in priznanje in mu predstavljajo podalšek njegovega lastnega ”Velikega Jaza”. Z njimi se identificira.
    • Svražnike,  ki  onemogočajo  njegovo  narcistično  afirmacijo,  zato  jih  je  potrebno uničiti.
    • Vsi ostali, masa ljudi, ”suckers’‘: sivo povprečje, ki je tu le zato, da ga izkoristi in nato zavrže (Žižek 1987: 111).

    Reference

    • Lasch, C. (1979): The Culture of Narcissism: American Life in an Age of Diminishing Expectations. New York: Warner books.
    • Otway, Lorna J. in Vivian L. Vignoles (2006) Narcissism and Childhood Recollections: A Quantitive Test of Psychoanalytic Predistions. Dostopno na http://psp.sagepub.com, pregledano (05. februar. 2010)
    • Praper, P. (1996): Razvojna analitična psihoterapija. Ljubljana: inštitut za klinično psihologijo
    • Glomb, E. (1992): Trapt in the mirror. New York: Harper.
    • Sennett, R. (1989): Nestanak javnog čovjeka. Zagreb: ITP »Naprijed«.
    • Žižek, S. (1987): Jezik, ideologija, Slovenci. Ljubljana: Delavska enotnost.