Tag Archive | avtizem in socialna komunikacija

DOMIŠLJIJA: ZAKAJ JO POTREBUJEMO IN KAKO NAM POMAGA?

Domišljija je zamišljanje novih podob, ki jih (še) nismo izkusili v našem realnem življenju.  Kakšne podobe si zamišljamo v naših predstavah zavisi od našega razpoloženja. Če smo slabo razpoloženi si lahko predstavljamo, kako nas bo šef nahrulil in obratno,  če se počutimo dobro si lahko predstavljamo, kako nas bo pohvalil za našo delo.
SSKJ domišljijo definira kot »prosto kombiniranje misli in predstav in kot predstavo, »ki ni osnovana na resničnosti«. Domišljija je gonilna sila našim inovativnim zamislim, idejam, kreativnim reševanjem problemov. Uporabljamo jo, ko načrtujemo poročno zabavo, pripovedujemo pravljico za lahko noč iščemo rešitve našim težavam itd. Pomaga nam osmisliti svet, mogoče v zgodovini bolj kot danes. Kajti, danes bolj razumemo naravne pojave. Pred tem so si tako predstavljali, da je nevihta jeza bogov.
Domišljija pa ni zgolj omejena na slike v naših mislih, ampak si lahko predstavljamo tudi zvoke, okus, vonj, telesne občutke in čustva. Prav tako ne pozna objektivnih omejitev, čeprav v realnosti nimamo denarja za počitnice, si se vedno lahko predstavljamo razkošni dopust v Miamiju.
Sposobnost predstavljati si sebe v koži drugega je zelo pomembno za naše socialne odnose. Vsak poseduje neko zmožnost domišljije, pri nekaterih je visoko razvita, spet drugi jo imajo malo manj.

Otroci
Strokovnjaki so bili leta prepričani, da otrok uporablja domišljijo kot »beg iz realnosti«, saj se zaradi pomanjkanja strategij in obrambnih mehanizmov z njo ni mogel spopasti. Na nek način ga je varovala pred realnim svetom, ko je ta zanj postal pretežko razumljiv. Verjeli so, da pri določeni starosti otroci domišljijo prenehajo uporabljati, saj so sposobni bivati v realnem svetu.
Danes je pogled na to nekoliko drugačen.  Strokovnjaki menijo, da je vloga domišljije razumevanje sveta in ne beg iz njega. Za otroke je okno za učenje o ljudeh, dogodkih, razumevanja vlog, domišljija so vrata, za razmišljanje o prihodnosti -kaj boš ko boš odrasel?
Otrok se preko domišljijske igre postavi v različne vloge »gremo se igrat očija in mamico, prvo bom jaz mamica, potem pa ti«, so znani stavki, ki smo jih uporabljali tudi mi. Tako se nauči »stopiti v kožo drugega« in lažje razumeti vloge drugih do sebe. S tem vzpostavljajo zrelejši odnos do realnosti in se urijo v socialnih sposobnostih. Zanimivo je, da so opazili, da otroci, ki imajo avtizem, ne sodelujejo v domišljijskih igrah.
Ugotovili so tudi, da so otroci, ki imajo v otroštvu navideznega prijatelja bolj kreativni, imajo večjo razumevanje socialnih odnosov ter bolje predstavijo svoje mnenju ostalim ljudem. Navidezni prijatelj je lahko tudi način, kako otrok rešuje frustracije, ki jih doživlja pri odraščanju.

Domišljija in realnost
Kje so sprejemljive meje domišljije? Nekateri se zatekajo v domišljijo in ne želijo nikoli odrasti, medtem ko se drugim zdi popolnoma nesmiselna, njihovo življenje pa je predvidljiva rutina. To sta skrajni točki na domišljijskem spektru. Obstaja tudi meja, kjer posameznik ni več zmožen ločiti med njegovim namišljenim in realnim svetom. Problemi z ločevanjem realnega sveta od naših misli, se kažejo pri psihotičnih motnjah, kjer se realnost in domišljijski svet pomešata. Zanimivo je, da se mešanje med realnostjo in domišljijo dogaja tudi na ravni nekaterih kultur. Nekateri bivanje na tem svetu gledajo kot na domišljijo našega uma in obratno nekatere kulture sanje in domišljijo enačijo z realnostjo.
Neka mera povezave med našim zamišljanjem in realnim svetom verjetno resnično obstaja. Vidimo jo lahko pri psihosomatskih obolenjih, kjer si posameznik sprva v domišljiji predstavlja, da je hudo bolan, nato pa za to boleznijo resnično oboli.

Zakaj nam še služi domišljija?
Tako v otroštvu kot v odraslosti s pomočjo domišljije predelujemo stresne situacije našega življenja. Če smo kdaj doživeli, da nas je partner zapustil, so se mnogi izmed nas v mislih poigravali kako bi bilo če bi ga srečali. Kaj bi mu rekli, kako bi čutili, mogoče so ga v mislih nadrli, zavrgli, zaničevali, skratka sproščali in kazali svoje počutje in občutke.
Če je okolje v katerem odrašča otrok disfunkcionalno in zanj predstavlja jedro frustracij, se pogosto zateče v domišljijski svet. Tam si lahko predstavlja kako ima ljubeč dom, starša, ki ga imata rada ipd. S tem se umiri, domišljija mu pomaga prebroditi težke okoliščine. Če se v odraslosti, kjer lahko naredi marsikaj za spremembo svojega počutja, še vedno zateka v domišljijski svet, namesto da bi reševal težave, to lahko vodi do problema.

Vsaka domišljija ni beg, nasprotno, pri otrocih je domišljijo priporočljivo spodbujat, pravijo strokovnjaki, saj le ta veča kreativnost, omogoča da se v svetu zgodijo nove ideje, nove možnosti in nove priložnosti. Kako je z vašo domišljijo?

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

ZAKAJ LJUDJE LAŽEMO? PSIHOLOGIJA LAGANJA IN VRSTE LAŽI

Verjetno smo vsi kdaj lagali, mar ne? Če ne drugega smo iz vljudnosti  nekoga vprašali »Kako si?«, čeprav nas odgovor v resnici ni zanimal. Njegov površinski odgovor »dobro« pa nam kaže na to, da tudi on pozna »igro lažnega zanimanja« in nam po vsej verjetnosti ni odgovoril po resnici.

O lažeh
Laž je neresnična trditev, ki smo si jo zavestno izmislili, saj imamo od tega neko korist. Lagati začnemo nekje med četrtim in petim letom. Motivi za laganje so najrazličnejši. Največkrat lažemo zaradi strahu pred kaznijo ali ker se želimo zaščititi, zaradi slednjega je težko trditi, da so vse laži škodljive. Če se zaradi strahu nenehno lažemo in le to postane del vsakdana, se laganje spremeni v vedenjski vzorec, ki se ga je težko znebi. Lažemo lahko tudi, ker se želimo izogniti prepiru. Verjetno je vsak kdaj bežno prikimal, da se strinja s sogovornikom, ker je presodil, da si ni vredno ali pa da se mu je neprijetno, spuščati v konflikt. Tudi molk se lahko sprevrže v laganje. Strah, da nas bo nekdo zavrnil lahko vodi v laž, saj si želimo ostati priljubljeni in ljubljeni. Laž lahko uporabimo tudi kot orodje nadzora nad drugim človekom, saj oseba, ki laže po svoje oblikuje situacijo. Z lažmi lahko ohranjamo neko distanco v medsebojnih odnosih in se s tem izognemo našemu strahu pred bližino.

Laganje sebi
Zanimivo je, da ljudje ne lažemo samo drugim, ampak lahko uspešno lažemo tudi sami sebi. Mojstri laganja so lahko tako prepričljivi, da na koncu resnično verjamejo svojim lažem. Odločimo se, da bomo izgubili nekaj kilogramov, čeprav v resnici vemo, da tega nismo pripravljeni narediti, lažemo sebi in drugim, da v ponedeljek  resno začenjamo z dieto in bolj zdravim življenjskim slogom. S tem lahko izgubimo jasno razumevanja samega sebe, saj nismo več prepričani, kaj je res in kaj ne.

(Telesna) govorica in čustva Ostržka
Mnoge študije so se posvetile raziskovanju laži. Odkrili so, da laž lahko prepoznamo na podlagi telesne govorice, načina govora in čustvenega izražanja posameznika. Seveda se je potrebno zavedati, da vsak znak ne pomeni nujno, da oseba laže. Poglejmo si nekatere značilne znake pri laganju:

Telo: značilna je odsotnost očesnega stika, moč je opaziti živčnost (tapkanje z nogo, praskanje nohtov). Laganje v našem telesu povzroči ščemenje v občutljivih tkivih, zato se mnogi praskajo po vratu ali pa si rahljajo ovratnik, saj imajo v vratu neprijeten občutek. Pri  laganju se sprošča snov, zaradi katere nabrekne nosna sluznica, pospešen krvni obtok pa resnično poveča nos. Pravljica o Ostržku očitno ni popolnoma privlečena za lase. Lažnivci se tako pogosto praskajo po nosu.

Čustva: Telesna govorica pogosto ni usklajena z izražanjem čustev, prav tako je izražanje le-teh zapoznelo. »Ali me ljubiš?« in odgovor, »res te ljubim« ter nasmeh. Čustvo se ne izrazi skupaj z besedami. Prav tako ga ne pokažejo s celim obrazom, ampak samo z usti. Če se umetno nasmejemo, se smehljamo z usti, medtem ko se resničen nasmeh pokaže na celem obrazu.

Govor: na vprašanje ne odgovorijo jasno, ampak hodijo okoli kot maček okoli vrele kaše. Včasih na vprašanje sploh ne odgovorijo, ampak ti vprašanje vrnejo. Hitro spremeni vsebino pogovora, tišina v pogovorih jih moti. Lahko so obrambno nastrojeni, tako da nas začnejo oboževati, da mi lažemo, ali pa nas prepričujejo in prisegajo, da so pošteni ljudje, ki nikoli ne lažejo.

Vrste laži
Laž ni enoznačna, ampak lahko govorimo o več vrstah laži, nekatere so dobronamerne, spet druge nas ščitijo ali so blage, tretje manipulativne in škodljive. Sem spada tudi gola laž, o kater je očitno, da gre za izmišljeno zgodbo ali prirejeno resnico. Poleg nje poznamo še belo laž, ki koristi obema. Lahko bi ji rekli tudi vljudnostna laž. »Ti je všeč moja obleka?«, »Ja zelo lepa je«. Čeprav nam obleka ni všeč, sogovorniku pritrdimo, saj ga ne želimo prizadeti. Te laži so pogoste in jih mnogi sploh več ne doživljajo kot laž. Nesebična laž je, ko želimo pomagati neki osebi. Otrok, bi bil tepen, če bi oče izvedel, da si je hlače umazal tako, da je plezal po drevesih. Zato se zlažemo, da smo ga videli pasti, ko je tekel domov. Lažemo lahko tudi tako, da sicer ne izgovorimo nič lažnega, ampak izpustimo dele zgodbe. S tem zavedemo posameznika. O zavajanju govorimo tudi takrat, ko pretiravamo v svojih trditvah, »ujel sem en meter veliko ribo«. Laž pa lahko izgovorimo tudi zlonamerno, »nimam te več rad«, ko želimo doseči, bi ljubljena oseba delala tako kot si mi želimo.

Zanimivi so rezultati raziskave, ki so ugotovili, da naj bi ključno vlogo pri laganju igrala bela snov v prefrontalnem korteksu (del možganov). V preteklosti so že ugotovili povečano aktivnost prefrontalnega korteksa med laganjem. V raziskavi leta 2005 so primerjali patološke lažnivce s kontrolno skupino in ugotovili, da imajo le ti 22% več bele snovi v možganih. K temu v prid pričajo tudi raziskave, ki so ugotovili, da imajo ljudje z avtizmom manj bele snovi, kot običajni ljudje. Za njih je namreč značilno, da ne znajo lagati. Zagotovo pa večja količina bele snovi ne more biti naš izgovor za izrabljanje laganja v našo korist in manipuliranje!