Tag Archive | strah pred smrtjo

KNJIGE O ŽALOVANJU IN SMRTI

S tabo želim deliti knjige o žalovanju in smrti, ki so se znašle na moji nočni omarici, ko sem nenadno izgubila ljubo osebo. Branje lahko lajša našo psihološko stisko ob izgubi. Predlagane knjige ne odsevajo mojega osebnega mnenja. Prebrala sem vse, kar mi je prišlo pod roko, vse, samo da si malo olajšam stisko. Z nekaterimi knjigami sem se bolj povezala, spet druge so mi bile zanimive, tretje praktične. Želim ji deliti s tabo. Upam, da najdeš nekaj zase. Zapisala sem slovenske naslove knjig, za katere sem našla prevod, če slovenskega prevoda nisem našla je naslov knjige v angleškem jeziku.

KNJIGE O:

UMIRANJU

Being with Dying: Cultivating Compassion and Fearlessness in the Presence of Death, avtorica Joan Halifax
Knjiga opisuje budistični pogled na umiranje. Vključuje lekcije za umirajočega in tistega, ki skrbi za umirajočo osebo.

“Ko sedim z umirajočim, se previdno vprašam, katere besede mu bodo pomagale? Ali res mora biti vse izrečeno? Ali lahko doseževa večjo intimnost skozi skupno izkušnjo, ki presega besede in dejanja? Ali se lahko prepustim in zaupam, da ne potrebujem posredovati s svojo osebnostjo v nežno povezavo, ki si jo deliva?” (Stran 10)

Darovi minevanja, avtorica Manca Košir
Avtorica se dopisuje z ljudmi, ki imajo izkušnjo soočanja s smrtjo, hudo boleznijo ali pomočjo ljudem v stiski.

“Takrat nisem imela še prav nobenih podobnih izkušenj o predsmrtni zmedenosti, ki lahko nastopi v zadnjih dneh in urah, kadar v umirajočem ni potrebnega miru in v okolici ni potrebne podpore.” (Stran 173)

“Moje poslanstvo je biti. Moje poslanstvo je ne bežati od sebe. Moje poslanstvo je čutiti bližino s seboj. Zmoči navzočnost. V vsakem trenutku. In v tej navzočnosti v ljubeči naklonjenosti služitu.“ (Stran 71)

O SMRTI

Strmenje v sonce, avtor Irvin D. Yalom
Avtor nas skozi knjigo uči, kako se naj soočamo s strahom pred smrtijo, ki je pogosto v osrčju naše anksioznosti.

“Zastrašujoča vizija neizogibne smrti, je dejal, vpliva na človekovo uživanje v življenju in nobenega užitka ne pušča nemotenega.” (Kindle 92)

“Ko smo utrujeni, nas ideje, ki smo jih že obvladovali, ponovno napadejo.” (Kindle 1165)

Kolo življenja : spomini na življenje in umiranje, avtorica Elisabeth Kübler-Ross
Avtorica je svoje življenje posvetila preučevanju umiranja in smrti. Svoje ugotovitve je zapisala v mnogih knjigah. Jaz sem se odločila prebrati knjigo, ki se dotika njenega življenja.

“Ko se je pribljiževal smrti, je moj oče zavračal hrano. Bilo je preboleče. Vendar je prosil, za različne steklenice vina iz svoje kleti. Kakšen karakter. Zadnjo noč, sem ga opazovala spati v neznosni bolečini. Na neki točki, sem mu celo dala injekcijo Morfija. Naslednje popoldne, se je zgodila zelo nenavadna stvar. Moj oče se je zbudil iz mučnega spanja in me prosil naj odprem okno, zato da bo bolj jasno slišal zvonenje cerkve. Nekaj trenutkov sva skupaj poslušala znani zvok cerkve. Nato se je moj oče začel pogovarjati s svojim očetom in se mu začel opravičevati, da ga je pustil umreti v domu za upokojence.“ (Stran 124)

PROCESU ŽALOVANJA

In It’s OK That You’re Not OK, avtorica Megan Devine
Knjiga avtorice Megan Devine je ena izmed mojih najljubših. Mnogi, ki trpijo ob izgubi se ne počutijo razumljene v svojem žalovanju. Še posebej v naši kulturi, ki želi “rešiti” žalovanje in pričakuje, da odžalujemo v nekaj mesecih. Avtorica v knjigi predstavi veliko bolj realistični pogled na žalovanje.

“Trpljenje nastane, ko nam ni dovoljeno čutiti kar čutimo. Trpljenje nastane, ko nam rečejo, da je nekaj narobe s tem kar čutimo. Trpljenje nastane, z vsem sranjem, ki ga slišimo od dobronamernih prijateljev, kolegov in tujcev, ki nas obsojajo, popravljajo in svetujejo, kako naj se bolje spopademo z našim žalovanjem. Trpljenje se pojavi tudi, ko ne jemo, ko ne spimo dovolj, ko preživimo preveč časa s toksičnimi ljudmi ali pa se pretvarjamo, da nas stvari ne prizadenejo. Trpljenje se pojavi, ko v mislih ponavljamo dogodke, ki so pripeljali do smrti ali izgube, ko se kaznujemo, da nismo preprečili izgubo, da nismo naredili ali vedeli več. Trpljenje s seboj prinaša tesnobo, strah in osamljenost.“ (Stran 89)

Anxiety: The Missing Stage of Grief: A Revolutionary Approach to Understanding and Healing the Impact of Loss, avtorica Claire Bidwell Smith
Avtorica piše o tesnobi, ki jo prinaša s seboj žalovanje. V tej knjigi boš našel strokovno razlago o anksioznosti in praktične nasvete kako se spopadat z anksioznostjo pri žalovanju. Knjiga je primerna tudi na splošno za ljudi z anksioznostjo.

“Dokler nisi sam izgubil ljube osebe, je nemogoče doumeti velikost tovrstne izkušnje.” (181 Kindle)

“Po izgubi ljubljene osebe imamo občutek, da so naši strahovi veliko večja grožnja kot so bili pred izgubo. Priča si bil smrti, in sedaj je neizogibnost le te veliko bolj resnična kot kadarkoli poprej v življenju. Torej, ko imaš strašno misel o izgubi te osebe, o lastni minljivosti, o skrbi, da boš izgubil še nekoga drugega, tvoje telo in misli reagirajo veliko močneje kot pred izgubo.” (317 Kindle)

“Ko gremo čez veliko izgubo v življenju, postanemo veliko bolj pozorni na senzacije našega telesa. Pred izgubo verjetno nismo niti opazili teh senzacij, medtem ko smo sedaj preokupirani z mislijo, da se nekaj podobnega lahko zgodi tudi nam.” (362 Kindle)

IZGUBI

Partnerja
A Grief Observed, avtor C.S. Lewis
Avtor opiše svoj proces žalovanja po izgubi žene.

“Vem, da je stvar, ki si jo želim, stvar, ki je nikoli ne morem imeti. Staro življenje, šale, pijačo, prepire, ljubljenje, majhne, srče parajoče, navade.“

„Si vedela, draga, koliko si vzela s seboj, ko si odšla? Odvzela si mi celo preteklost, celo stvari, ki jih nikoli nisva med seboj delila.“ (Kindle 495)

A Matter of Death and Life, avtor Irvin D. Yalom
Dva avtorja krojita zgodbo te knjige. Irvin, ki opisuje proces izgubljanja svoje žene. In Marilyn, ki izgublja življenje v bitki z rakom.

“Ko se bom srečal s smrtjo, z mano ne bo več Marilyn, vedno dosegljiva, vedno ob meni. Tam ne bo nikogar, ki me bo držal za roko. Ja, moji otroci in osem vnukov in mnogo prijateljev bo preživelo čas z mano, a žal ne bodo imeli moči, da bi prodrli v globine moje osamljenosti.“ (Kindle 953)

Leto čudodelnih misli, avtorica Joan Didion
Avtorico spremljamo eno leto po izgubi svojega moža in hčerke. Knjiga je bogata z osebno izkušnjo in razsikavami o žalovanju in bolezni.

“Kljub našim pripravam in naši starosti (smrt), sproži stvari globoko v nas. Smrt sproža reakcije, ki nas presenetijo in na plan privre spomine, za katere smo mislili, da so že zdavnaj ugasnili.“ (Stran 27)

“Osebe pod šokom resnične stiske niso le duševno razburjene, ampak je tudi njihovo telo neuravnovešeno. Ne glede na to, kako mirni ali nadzorovani so na videz, nihče v takšnih okoliščinah ne more ostati normalen.“ (Stran 57)

Starša
The Orphaned Adult: Understanding and Coping with Grief and Change After the Death of Our Parents, avtor Alexander Levy
Še ena izmed meni ljubših knjig, kjer avtor opisuje žalovanje, po tem ko izgubimo starša. Ko smo odrasli, je izguba starša naravni process, vendar se je tovrstna izguba izkazala za veliko bolj bolečo, kot smo sprva mislili.

“Izguba starša je močan dogodek, ki nekatere potisne v odraslost in kreativnost, spet druge nazaj v adolescenco. Mogoče bi znala biti izguba starša v odrasli dobi, kriza srednjih let.“ (Stran 60)

„Izguba starša razdeli odrasle na tri različne stopnje: na čas z dvema staršema, čas z enim staršem in čas brez staršev. Smrt vsakega starša je prag za naslednjo stopnjo. Ponavadi si tisti, na določeni fazi ne znajo predstavljati, kako je ljudem, ki so napredovali na naslednjo stopnjo. In ker imajo tisti na isti stopnji skupno izkušnjo, se ponavadi združijo skupaj in postanejo prijatelji.“(Stran 99)

Otroka: glej knjige pod sekcijo Nenadna izguba.

NENADNI IZGUBI

Na splošno
The Sudden Loss Survival Guide: Seven Essential Practices for Healing Grief (Bereavement, Suicide, Mourning), avtorica Chelsea Hanson
Avtorica preko svoje izkušnje in izkušnje drugih ljudi zbere sedem napotkov, ki pomagajo pri nenadni izgubi ljubljene osebe.

“Pol leta po nenadni izgubi mame, sem nenamerno shujšala na 45 kilogramov. Trpela sem za hudimi migrenami in nespečnostjo. Fizično mi je bilo slabo od žalovanja-nekaj kar nisem niti vedela, da se ti lahko zgodi. Kljub mojemu slabemu stanju, sem navzven delovala “v redu”. Verjetno je to bila kombinacija treh stvari – želje drugih, da sem v redu, moje nezmožnosti prositi za pomoč in pretvarjanja, da sem ok. Znotraj, sem vedela da je stanje drugačno. Čutila sem, da je del mene izgubljen. Bila sem zmedena in nisem zmogla učinkovito funkcionirati.” (Kindle 1497)

Zaradi nesreče
The Loss of Lacey: A Mother’s Story of Facing Her Greatest Fear and Coping with Devastating Grief, avtorica Nancy Jarrell O’Donnell
Sledečo knjigo bi priporočila vsem, ki gredo čez nenadno izgubo, ne glede na razlog. Avtorica knjige, je izgubila hči Lacy v prometni nesreči. Knjiga prikaže čustveno intenziteto skozi katero gremo ob nenadni izgubi. Njena bolečina je oprijemljiva. Knjiga vsebuje tudi veliko praktičnih nasvetov podprtih z raziskavami.

“Leta kasneje, sem razumela, da je tovrstno obsesivno vedenje-vsiljive vizije in potreba po vedeti-značilna za nekoga, ki gre čez traumatično žalovanje. V času, ko se je to vse dogajalo, sem se počutila samo noro.” (Stran 28)

“Način smrti in njene okoliščine igrajo pomembno vlogo pri izkušnji travmatičnega žalovanja.” (Stran 31)

“Bila sem preplavljena z vsem „kaj bi morala“ narediti, da bi preprečila njeno smrt. Naučila sem se ustaviti tovrstno razmišljanje. Slednje ne bo prineslo nazaj Lacy, ampek me bo potisnilo v še slabše stanje. Starševska krivda pride avtomatsko s tem, ko postanemo starši. Dnevno sem delala na tem, da nisem dovolila krivdi in sramu, vplivati na moje že tako ali tako drastično spremenjeno življenje.“ (Stran 32).

Zaradi samomora
Silent Grief: Living in the Wake of Suicide, avtor Christopher Lukas
Knjiga govori o globokih posledicah, ki jih ima samomor na posameznika. Govori o tabuju, spregovoriti o tem, da je ljubljena oseba storila samomor, piše o sramu in depresiji, ki sledijo temu travmatičnemu dogodku.

“Preživeli (samomora) se začne spraševati, zakaj toliko ljudi okoli njega ignorira njihovo bolečino ali pa reagirajo nanjo zelo kruto. Zakaj ne dobijo iste podpore kot bi jo dobili, če bi ljubljena oseba umrla v prometni nesreči?” (Stran 37)

“Najpogostejša reakcija na samomor ljubljene osebe je krivda. Kar naenkrat se pojavi nešteto razlogov, zakaj smo mi odgovorni za smrt. Kaj vse bi lahko naredil, da bi bližnja oseba ostala živa? Sem naredil dovolj? Sem jo zanemarjal? Sem ignoriral očitne znake?”(Stran 39)

“V primerjavi z drugimi preživelimi samomora bližnje osebe, sta krivda in depresija bolj intenzivni in trajata dlje časa pri starših, katerih otroci so naredili samomor. Vsak starš s katerimi smo govorili, izrazi isti občutek: “Naša naloga je bila, da svojega otroka zaščitimo”- te naloge nismo opravili. Misel, da če je en otrok naredil samomor, ga lahko naredijo tudi ostali otroci, je njihova najhujša nočna mora. Včasih starši izrazijo močno jezo na otroka, ki je naredil samomor, sledi ji zanikanje te jeze, nato krivda in depresija.” (Stran 127)

No Time to Say Goodbye: Surviving The Suicide Of A Loved, avtorica Carla Fine
Avtorica knjige najde svojega moža mrtvega v svoji zdravniški pisarni. Vzel si je svoje življenje. Iskreno piše o svojih občutkih zmede, krivde, sramu, jeze in osamljenosti, ki so skupne vsem svojcem po samomoru ljubljene osebe.

“V samomoru ni dostojanstva ali zasebnosti. Policija, hišnik, sprehajalec psov in naključni mimoidoči, so vsi izvedeli istočasno z menoj, da je moj mož naredil samomor.” (Stran 27)

“Po smrti moža sem čutila, da ljudje govorijo o meni. Čutila sem, da se sprašujejo o moji integriteti kot žena. Počutila sem se izpostavljeno, sojeno in objektivizirano. Prijatelji so me postopoma začeli izključevati iz druženj. Ne vem, ali so me zapustili, ker sem bila samska ženska ali zato, ker je moj mož storil samomor, ali oboje. Vse kar vem je, da ko sem bila povabljena na dve poroki od bližnjih prijateljev, sem na eni poroki sedela pri mizi vdovcev, na drugi pa za otroško mizo. Moj krog prijateljev – pari, so sedeli skupaj.” (Stran 144)

“Pri mnogih starših, katerih otroci so storili samomor, se krivda še poveča, zaradi (resničnega) občutka, da jih drugi obsojajo za dejanja svojih otrok.” (Stran 157)

Zaradi umora
Coping with Traumatic Death: Homicide, avtor Bob Baugher
Knjiga je praktični priročnik, ki ti pomaga razumeti kaj pričakovati na sistemski ravni po umoru ljubljene osebe. Knjiga je opremljena z napotki in osebno zgodbo očeta, ki je izgubil hčer. Priročnik je napisan za ameriški pravni sistem, vendar zna biti v pomoč tudi pri ostalih pravnih sistemih.

“Veliko družin, ki so izgubile ljubljeno osebo zaradi umora poroča, da so mediji samo še dodali k bremenu travmatične izgube.” (Kindle 220)

“Po sojenju, boš morda padel v “Črno luknjo”. Čutil boš kako padaš v stanje zmedenosti in potrtosti. Kar te lahko še bolj zmede. Imel boš občutek, da se ti bo zmešalo. In na nekem nivoju se ti meša-žalovanje je valovanje intenzivnih občutkov, ki prihajajo in odhajajo.” (Kindle 553)

I Am Jessica: A Survivor’s Powerful Story of Healing and Hope, avtorica Jamie Collins
Na noč, ko je desetletna Jessika prespala pri svoji prijateljici, je bila njena družina brutalno umorjena. Sedaj odrasla, z bralci deli svojo izkušnjo soočanja s tem travmatičnim dogodkom.

“Sploh si ne predstavljam, kako naj grem čez to, ali naj bi sploh šla čez to? Kako lahko sploh nekdo to preboil? To dejanje je bilo tako kruto.” (Kindle 1046)

“Drugačna je. To lahko zaznam. Takoj sem to opazila. Sedaj je bolj v vlogi tihega opazovalca. Samo sedi, ali stoji tam, in opazuje. Vedno samo opazije, ampak ne sodeluje. Ne zabava se resnično z nami. Ne zares. Če se zgodi nekaj semšnega se nasmeje, vendar je to bolj nasmeh priznanja in ne resnična reakcija. Ko se nasmeji, njen nasmeh ne seže do oči. Njene oči so mrtve. Daleč stran. Oddaljene.” (Kindle 1489)

A Grief Like No Other: Surviving the Violent Death of Someone You Love, avtorica Kathleen O’Hara
Avtorica opiše svoj process žalovanja, po brutalnem umoru njenega sina. Knjiga je v veliko pomoč pri razumevanju in normalizaciji čustev, ki sledijo po umoru ljubljene osebe.

“Od trenutka, ko izveš, da je ljubljena oseba mrtva, ko izveš za brutalno nasilje, postaneš neprostovoljno del situacije, za katero nimaš nobenega scenarija. Vse se dogaja zelo hitro; šokiran si nad tem kar slišiš in vidiš. Nisi več samo opazovalec, ampak si del tega scenarija.” (Stran 5)

“Znal se boš počutiti kot da si ti tisti, ki je problematičen, da te družba, katere del si bil pred umorom, zavrača. Kot da si naredil nekaj narobe, in na žalost obstajajo ljudje, ki nezavedno ali nenamerno pritrdijo tem občutkom. Na primer, ko sta Aaron in Brian izginila, so ljudje, ki ji poznam, menili da je moj sin vpleten v nekaj, za kar jaz ne vem, in to je razlog, zakaj je pogrešan.“ (Stran 9)

„Mučimo se s tem, kaj bi lahko naredili drugače. V glavi brez prestanka premlevamo naše življenje. Težave imamo priklicati zadnji pogovor pred umorom-zakaj nismo izrazili naše ljubezni, zakaj se nismo posloviti? Zelo smo kritični do sebe in vidimo naše napake, in jih napihnemo- zakaj nismo bili prijaznejši, bolj radodarni z našim časom in pozornostjo in tako naprej. Naredimo neskončno listo stvari, kaj bi lahko naredili, pa nismo. Prosimo samo še za en trenutek s to osebo, da izkažemo ljubezen, da spremenimo dejanja, ali celo spremenimo celotno preteklost, prosimo da raje umremo mi namesto njih. Vendar smo namesto tega postavljeni pred grozno spoznanje, da ne glede na to kaj storimo, ne moremo spremeniti kar se je zgodilo in se moramo naučiti s tem živeti“(Stran 99)

KAKO ZAUPATI V SVOJE TELO PO (PSIHIČNI) BOLEZNI?

V tem članku želim pisati o izkušnji, ki sem jo pridobila preko svoje osebne zgodbe in zgodbe svojih klientov. Pisala bom o izgubi zaupanja v svoje telo. Opazila sem, da se to lahko zgodi v dveh primerih. Prvi primer je izguba zaupanja zaradi psihološke motje. V mislih imam panični napad, katerega prvi simptom se pokaže preko našega telesa. Nenadoma mislimo, da bomo umrli. Vsak posameznik, ki trpi za anksioznostjo, je bil na neki točki prepričan, da je nekaj zelo narobe z njegovim telesom. Čez čas spoznajo, da nimajo fizične bolezni, ampak trpijo za anksioznostjo. Prav tako ti dolgotrajna psihološka bolezen, kot je na primer depresija, daje občutek, da so tvoji možgani in telo pokvarjeni. Drugi primer je izguba zaupanja zaradi fizične bolezni kot je rak ali kronična bolezen.
Prav tako sem opazila, da ljudje z anksioznostjo navadno niso bili v stiku s svojim telesom pred anksioznostjo. Preko terapije se naučijo, kako se s svojim telesom ponovno povezati. Pri osebah, ki so zbolele za fizično boleznijo, nepovezanost s telesom ni vedno prisotna. Ne glede na to, v obeh primerih oseba čuti ogromno izdajo s strain svojega telesa.

Koliko kontrole imamo?
V današnji družbi pogosto slišim, da si je človek sam kriv za to, da je zbolel za fizično ali psihično boleznijo. “Zbolel je za rakom na pljučih, ker je veliko kadil”, je že mogoče res. Vendar trditve kot so „Zato ker si preveč delal, si zbolel za rakom“ in „Ker nisi vegetarijanec, te je doletel srčni napad“, so pretirane. Res je, da lahko verjetno vsi na določenih področjih izboljšamo način svojega življenja. V mislih nimam samo prehranjevalnih navad in športa, ampak tudi povezavo z nam samim in našim telesom. Zagotovo toksini v okolju, stres in nezdrav življenski stil povzročajo velik pritisk na našo telo, vendar niso edini razlog za pojav bolezni.
„Vedela sem, česa je moje telo sposobno. Moj življenjski stil je bil zdrav. Najhujša bolezen, ki me je doletela, je bila gripa. Nikoli si nisem zlomila kosti ali bila šivana. Na to sem bila ponosna. Nato se je 27. decembra 2004 vse spremenilo. Bila sem stara 24 let in zdravnik mi je povedal, da imam v debelem črevesu predrakovo celico, ki jo mora odstraniti. Kaj? Operacija? Polip? Bila sem popolnoma zmedena. Zakaj? Saj sem živela po pravilih zdravega življenja in imam samo 24 let. Ali za to boleznijo ne zbolijo samo starejši? Novica me ne bi smela tako presenetiti, saj je bil moj brat diagnosticiran za istim rakom pri 26. letih. Pa vendar, sedaj se je to dogajalo meni in bila sem v šoku.”
Kot rečeno, za svoje zdravje lahko naredimo marsikaj. Seveda lahko zbolimo zaradi nezdravega načina življenja. To je pozitivna stvar, ker je ta del v naših rokah in ga lahko kontroliramo. Prepričanje, da imamo vse pod kontrolo z „pravilnim“ načinom življenja pa je pretirano. Verjetno bi si želeli takšne kontrole, vendar je žal nimamo. In verjetno prav to spoznanje, da nimamo sto procentne kontrole, ojača naše nezaupanje v telo, ko nas doleti bolezen.

Kam je šlo moje staro življenje?
Težko se je navaditi na naš novi izgled ali spremembo, ki nas je doletela po bolezni. Včasih želimo svoje telo prisiliti nazaj v stare tirnice. “Postala sem stroga, zlobna in agresivna do svojega telesa. Želela sem 100% zagotoviti, da do bolezni ne bo več prišlo. Kritizirala sem svoje telo in ga skušala prisiliti, da funkcionira drugače. Želela sem doseči, da se vrne v stanje pred boleznijo.”
Normalno je, da pogrešate svoje staro telo in njegove sposobnosti. Normalno je tudi, da zavidate drugim ljudem, ki imajo zdravo telo. Bolezen spremeni našo perspektivo in med drugim prinese tudi veliko strahu-strah pred smrtjo, strah pred ponovitvijo, strah, da ne boš sposoben nikoli več normalno živeti, strah, da se ne boš nikoli več dobro počutil, strah pred tem kako boš zdržal vse to, strah pred samomorilnimi mislimi. Na lastni koži lahko prvič začutiš kaj pomeni biti nezdrav. Kakšna ogromna sprememba je to. Veliko ljudi mora spremeniti svoj način življenja in mišljenja in to ni lahka sprememba. In vsi ne bomo nikoli bili pomirjeni s svojim novim načinom življenja. To je realnost dane situacije. Včasih je izguba tako velika, da je ne moremo nikoli zares sprejeti.

Zaupanje je izgubljeno
Ko nas bolezen ali psihološka motnja preseneti, se zaupanje v telo izgubi. Še posebej, če smo pred boleznijo zdravo živeli. Zakaj jaz? Saj živim zdravo. “Raka so ti najverjetneje odkrili, ko si mislil, da si zdrav. Strašno je pomisliti, da imaš življenjsko nevarno bolezen, medtem pa se počutiš zdravo in niti ne zaznaš, da je nekaj narobe. Normalno je, da sedaj opaziš vsako spremembo in bolečino v telesu in si obsesivno pozoren na telesne znake, ki bi lahko kazali na to, da se je rak ponovil. Prav tako je zdravljenje spremenilo tvoje telo. Posledično čutiš nepoznane senzacije v telesu, ki jih prej ni bilo, kar te še dodatno prestraši.“
“Sem trener v fitnesu, telovadba je bila del mojega vsakdana-ne pijem, ne kadim in se prehranjujem zdravo. Počutil sem se, kot da me je telo izdalo. Mislil sem si, kako si drzneš, tako lepo sem skrbel zate, sedaj pa se je bolezen ponovila. Ob prvi diagnozi sem se obrnil na psihoterapijo, sedaj mi je lažje, ker vem, kako naj poskrbim zase v tem času.”
“Po raku ne zaupam več svojemu telesu. Ni šans. Najprej me je telo izdalo z rakom na prsih, nato pa še z melanomom na drugi strani telesa. Skrbi me, da bo rak prišel nazaj in čakam na rešitev-raje prej kot kasneje. Želim se razumeti s svojim telesom, če ne drugega, imeti z njim vsaj premirje.”
Gornje primere sem izbrala, ker so dober pokazatelj, kako globoko zareže nezaupanje po tem, ko izvemo, da smo (ponovno) zboleli za fizično ali psihično boleznijo.

Naučimo se ponovno zaupati
K ponovni vzpostavitvi zaupljivega odnosa do svojega telesa, je potrebno ponovno zgraditi zaupanje. Za mnoge se je zaupanje izgubilo veliko preden je bila bolezen odkrita. Povezava je bila prekinjena preko dobronamernih staršev, zdravstvenega osebja, toksične kulture, traume in različnih diet, ki šibijo zaupanje v naše telo. Obrnemo se stran od svojega telesa. Sledeči predlogi nam lahko pomagajo pri vzpostavitvi ponovne povezave. Seveda se gradnje odnosa lotimo počasi, pri tem vztrajamo in ne počnemo vsega naenkrat.

  • Ne morem dovolj poudariti, kako pomembno se je zavedati, da boste potrebovali veliko časa, da se navadite na novo telo. Resnično potrebujete čas, da se pozdravite in navadite na spremembo. Zelo pogosto prehitro začnemo od svojega telesa preveč pričakovati. “Počasi se mi je vrnila moč. Takoj sem se vpisala v fitnes, vendar sem na koncu pristala nazaj v bolnici s hernijo.” Pogosto se prehitro vrnemo k našim starim navadam. Po drugi strain je tudi zelo težko sprejeti, če se nikoli več ne bomo mogli vrniti nazaj k našemu prejšnjemu življenjskemu stilu. Tu čas ne igra velike vloge. “Fitnes je moje življenje. Odprl sem telovadnico, kjer sem poučeval ljudi in telovadil. Nato so mi odkrili težavo na srcu. Na začetku je kazalo, da se bom po operaciji na srcu vrnil nazaj v svoje življenje. Nažalost se to ni izšlo. Težko mi je, ker ne vem, kaj naj s svojim življenjem sedaj. Jezen sem, da me je telo tako izdalo.”
  • Navadno se osredotočimo na to, česar ne zmoremo več narediti. Kolikokrat slišim od svojih klientov: “Pred paničnimi napadi sem se vozila brez problema” ali pa “Bila sem aktivna in sem “skakala okoli” celi dan. Sedaj pa se bojim iti v trgovino.” Če se stvari ne vrnejo nazaj na prejšnje tire dovolj hitro, čutimo frustracijo. Strinjam se. Svoje prejšnje življenje je potrebno odžalovati, hkrati pa se osredotočiti na to, česar smo sposobni sedaj, kljub težavam, s katerimi se soočamo. Nekaj tako “majhnega” kot je sprehod ali pa obiskovanje terapije, kljub paničnim napadom, šteje.
  • Čeprav ne verjamem, da je čisto vse moč preprečiti z zdravim načinom življenja, je moč mnoge bolezni in psihološke motnje oblažiti z zdravim, organiskim prehranjevanjem, zmerno in redno telovadbo in skrbjo zase (npr. kopanje, savna, branje dobre knjige). “Mnogi izmed nas, ki smo preživeli raka, se zavežemo, da bomo bolje poskrbeli zase. Podatki potrjujejo, da je s tem moč zmanjšati ponovitev raka. “Skušala sem izboljšati svoje prehranjevalne navade in se več gibati. Strah je bil zelo učinkovit kratkoročni motivator in mene je bilo zelo strah. Ko se je aktivno zdravljenje za raka končalo, strah ni bil več dober motivator. Enostavno spreminjanje sebe zaradi strahu, na dolgi rok izgubi svoj učinek. To mi je povedala tudi moja psihoterapevtka.“ Strah naj ne bi bil naš edini motivator za vzdrževanje zdravega načina življenja. Potrebno se je zavedati, da so padci in izguba motivacije na dolgi rok pričakovani.
  • Naše telo nam neprestano pošilja signale. Večino teh signalov ignoriramo, ker “sedaj ni čas za počitek”, “sedaj ni čas za hrano”, “sedaj nimamo časa dihati”, zato ker je še toliko stvari, ki čaka na nas. Na terapiji svojim klientom pogosto predlagam nalogo, ki nas uči, kako začeti poslušati svoje telo: Pred obrokom se vprašaj kako močna je tvoja lakota od 0-10. Nato se po obroku ponovno vprašaj, kako močno čutiš lakoto od 0-10. To je en primer, kako lahko začnemo s poslušanjem našega telesa. Vprašajmo ga „Živjo, kako si? Kaj mi sporočaš danes“? Predlagam, da redno vprašaš svoje telo, kaj ti sporoča, prepoznaš kaj potrebuje in mu to tudi omogočiš. “Še vedno nisem bila povezana s svojim telesom. Ja, moji obroki so bili redni, vendar niso bili v skladu z mojim apetitom. Imela sem predpisan urnik prehranjevanja. Prav tako sem vsak dan jedla podobne stvari, saj sem vedela, kako se bom po obroku počutila. Menila sem, da je to pravi način, kako vzdrževati telesno težo. Zelo je bilo težko, ko sem si požežela neko hrano, ki je bila izven mojega prehranjevalnega režima.“ Telo nam pošilja signale o njegovem počutju. „ Vso nelagodje in simptome, ki sem jih čutila med svojo depresijo in anksioznostjo, niso bili moja krivda, vendar mi je telo sporočalo kaj potrebuje, da ostane zdravo.“ Telo ne nosi istega sporočila vsaki dan. Našega telesa ne moremo stlačiti v predpisan urnik. To je le ena izmed oblik neposlušanja našega telesa. Naše telo nam bo povedalo, kaj in koliko nečesa potrebuje.
  • Menim, da ni nič narobe, če obiščes zdravnika, ko tvoj strah, da je s tvojim telesom nekaj narobe, postane premočan. V redu je, če greš na kontrolo in si s tem umiriš svoje misli. To je del okrevanja. Zaupaj mi, da bodo neplanirane zdravniške kontrole z delom na sebi postale stvar preteklosti . „Ko se bojim svojega telesa, se skušam z njim bolj povezati. Objamem se in si rečem, v redu bo. Ko me nekaj skrbi, si dovolim, da obiščem zdravnika, še posebej zato, ker sem preživela raka. Nima smisla, da se razžrem od skrbi. So dnevi, kjer ne sprejemam svojega telesa in takrat skušam pozornost preusmeriti drugam ali pa se soočim s svojimi občutki in brazgotine, ki jih imam od operacije, zmasiram z losjonom. S svojim telesom želim doseči mir. Zame je to proces.”
  • Za povezavo s svojim telesom je dotik drugih in lasten dotik zelo pomemben. “Poskrbim, da redno hodim na masaže. Prav tako se poslužujem manikure in obrazne nege.”
  • Deljenje svoje izkušnje ima veliko moč pri okrevanju. O svoji izkušnji lahko govoriš na terapiji, s prijatelji ali družino. Če želiš, lahko svojo izkušnjo deliš javno in pomagaš drugim, ki doživljajo podobno kot si ti.
  • Zaupanje s svojim telesom lahko gradiš tudi preko namišljenega pogovora z njim. Udobno se namesti in zapri oči. V mislih si predstavljaj, kako izgleda tvoje telo v danem položaju. V mislih se začni pogovarjati s svojim telesom. Predstavljaj si, da ti odgovarja in tako med seboj ustvarjata dialog. Povej mu, kako se počutiš in kako te je prizadelo. Povej mu tudi, kaj imaš rad na njem. Tovrstni pogovori med vama naj bodo redni, ne gre za nič drugega kot vzdrževanje prijateljstva med vama.
  • Okrevanje, še posebej tisto pri kroničnih boleznih, nas lahko okupira. Pomembno si je vzeti čas, kjer okrevanje ni prioriteta. Brez prijetnih trenutkov je težko ostati motiviran in vzdržati težave, s katerimi se srečujemo pri dolgotrajnem okrevanju. Skušaj narediti nekaj za dušo in si vzeti čas zase. Ne predlagam, da v tem času ne slediš svojemu zdravstvenemu planu. Predlagam pa, da si vzameš nekaj ur ali dni, kjer si nabereš moči in v aktivnosti samo uživaš. Na primer, pojdi na izlet, v savno, ustvarjaj, pomagaj v zavetišču, srečaj se s prijateljem itd.
  • Do sebe bodi empatičen. Kar pomeni, da si prijazen do sebe in da se v težkih trenutkih spodbujaš. Eden izmed načinov kako to doseči je, da s sabo ravnaš na isti način, kot bi ravnal s svojim prijateljem.
  • Odkrij v kakšnih trenutkih se tvoje telo dobro počuti in mu omogoči čim več takšnih izkušenj. To nanj in nate deluje pozitivno. Tvoje telo se preko prijetnih dražljajev iz okolja ponovno nauči ugodja. Takšnim situacijam se je potrebno namerno izpostaviti. “Pogosto sem se srečala s svojo dobro prijateljico, ko sem predelovala svoje težave. Šli sva na zeliščni čaj v bližnji lokal. Poznan ambient, zdravilni čaj in družba moje prijateljice, je name delovala pomirjajoče. Počutila sem se varno, kljub temu, da sem bila zunaj med ljudmi.”

Ozdravitev?
Okrevanje je proces, ne dogodek. Gradnja ponovnega zaupanja v naše telo zahteva delo in čas in ni dosti drugačna od gradnje zaupanja v osebnih odnosih.
Pomembno se je zavedati, da sta tesnoba in strah normalna, ko ne moremo zagotovo vedeti, ali se bo rak, panični napad, bolezen, ponovila. To je strah pred neznanim. Večini izmed nas je nelagodno, ko ne vemo kaj pričakovati. Strah pred neznanim lahko zmanjšate, če se informirate in pripravite na tisto, česar se bojite. Tukaj nimam v mislih obsesivnega pripravljanja, ampak zbiranja pomembnih informacij o bolezni ter zapis v dnevnik kaj boste storili, če se bolezen ponovno vrne. Prav tako si strah lahko oblažite, če si predstavljate svoje telo v neznanih okoliščinah, nad katerimi nimate kontrole. V mislih dihajte v ta nelagodni občutek in si predstavljajte, kako se vaše telo počasi sprošča.
Strah bo prisoten v tem procesu. Ja, lahko se premaknete naprej in dokončno okrevate od vase izkušnje, vendar to ne pomeni, da se ni zgodila. Še posebej v prvih letih po bolezni, vas bodo novice, podobne zgodbe in telesni občutki, popeljali nazaj v obdobje, kjer niste bili zdravi. “Prihajajoči zdravniški pregled, novice o smrti ali diagnozi znanca, prebudi v meni vse stare občutke. Imam daljša časovna obdobja, kjer ne mislim na svojo bolezen, vendar so zgoraj omenjeni trenutki  zame še vedno težki.” “Bližalo se je moje 5.leto brez raka, ko sem na telesu našla bulo. Takoj me je popeljalo nazaj v grozljive občutke. Hvala bogu je bilo vse v redu, vendar sem se zavedala, kako ranljivo se v resnici počutim.”
Pri svojem delu sem opazila, da se začenjajo dogajati pozitivni premiki, ko se v nas pojavita dva dela. Prvi del je naš „stari del“-anksiozen, z vsiljivimi mislimi, v sebi ima veliko strahu, nezaupanja in dvomov v boljši jutri. Nato imamo „novi del“-ta je spodbujajoč, optimističen, vidi spremembo in ima upanje za prihodnost. S terapijo, vztrajanjem ali redno delu na telesu, naš stari del postane šibkejši. Ko se v nas pojavi strah pred ponovitvijo izkušnje, nas novi del potegne iz črne luknje veliko hitreje kot v preteklosti. To poveča našo samozavest, da smo se sposobni konstruktivneje soočiti s strahovi. „Skozi leta sem s pomočjo terapije naredil veliko na sebi. Spoznal sem, da sta dvom vase in nesigurnost, globoko zakoreninjena v meni in ju ni lahko izruvati. Ne vem, kaj se zgodi, da spet padem v oprijem dvomov, vendar se mi to zgodi na vsake toliko časa. V tem času se počutim nevarno in ponovno zgubim zaupanje.“
Ko govorimo o okrevanju po bolezni, imamo navadno v mislih popolno okrevanje. Včasih to žal ni mogoče. Nekateri se soočajo z zdravstvenimi problemi, ki jih ni moč pozdraviti. Pri okrevanju ne gre za vse ali nič. Ali sem popolnoma zdrav ali pa nepopisno bolan. Ti si tisti, ki se odloči, kaj v danih okoliščinah, okrevanje pomeni zate. Prepričana sem, da bo delo in gradnja na zaupanju v svoje telo, stvari olajšala, tudi če popolno okrevanje zate ni mogoče.

FOBIJE: ZAKAJ NASTANEJO IN KATERI STRAHOVI SO NAJBOLJ NENAVADNI?

Strah je človeško čustvo, ki nam sporoča, da nas nekaj ali nekdo ogroža. V nevarnih situacijah nas tako lahko zaščiti, saj se velikokrat lahko umaknemo iz ogrožajoče situacije. Fobije so »strahovi«, ki se pojavljajo ko grožnja na situacijo, ki v realnosti ni (pretirano) ogrožajoča. Čeprav lahko fobijo pred kačami in višino lažje razumemo, mogoče tudi zato, ker si jo delimo z mnogimi, pa obstajajo prav nenavadne fobije, o čemer piše pričujoč članek.

Kaj je fobija
Fobija je pretiran strah pred določenim predmetom ali situacijo, ki v resnici ni tako ogrožajoč. Večina ljudi, se zaveda, da je njihova reakcija pretirana, vendar si ne znajo pomagati. Ob stiku z »nevarnostjo« doživijo občutek panike, tesnobe, srce jim začne hitreje biti, začnejo se potiti in postanejo omotični.
Ljudje se začnejo izogibati situacijam, kjer bi prišli v stik s svojo fobijo. Potrebno se je zavedati, da se nekaterim situacijam, na primer strahu pred kačami, lažje izognemo in nas v življenju ne ovira pretirano, medtem ko strah pred odprtimi prostori onesposobi človeka nekega normalnega življenja.
Fobije so kar pogosti spremljevalec človeka, namreč pojavijo se pri vsakem 20 posamezniku. Razlog za njih najpogosteje izvira iz zgodnjega otroštva. Fobija pa se najpogosteje razvije v poznem otroštvu, puberteti ali zgodnji odrasli dobi. Obstajajo različne strategije, kako se spopasti s fobijami, nekateri žal olajšanje iščejo v pretiranem pitju in uživanju prepovedanih drog.

Poglejmo si nekatere nenavadne fobije

Strah pred tem, da nas žive zakopljejo
Fobija pred živim zakopom ima utemeljen razlog v njeni zgodovini, saj se je nemalokrat zgodilo, da so bolniku postavili napačno diagnozo in ga proglasili za mrtvega. Na srečo nam današnja naprednejša tehnologija in dognanja preprečujejo tovrstno zmoto, vendar se fobija pri nekaterih ljudeh še vedno pojavi. Angleška fraza »Safe by the bell« torej »rešil ga je zvonec« izhaja iz preteklosti, ko so ugotovili, da vsakega 10 človeka zakopljejo živega. Po tem spoznanju so ljudi začeli pokopavat s palicami na katerih je bil navezan zvonček, ki je molil nad zemljo. Če se je izkazalo, da je  »mrtvec« v resnici živ je pozvonil in so ga rešili iz groba.

Strah pred sedenjem
Nekateri ljudje trpijo za strahom pred sedenjem. Besedo »trpeti« je moč pri tej fobiji razumeti v vsej razšeznosti, saj je sedenje velik del našega življenja, čeprav se ga morda ne zavedamo. Sedimo ko gremo v kino, restavracijo, sedimo pred televizijo, med jedjo in ne nazadnje med tem ko gremo na stranišče. Situaciji v kateri ne bi sedel se je nemogoče izogniti, ne da bi vidno prilagodil in »odškrcnil« del običajnega življenja.

13
Zanimivo je, da je strah pred številom 13 eden izmed najbolj pogostih strahov, za katerim je trpel tudi Adolf Hitler. Številka trinajst je povezana z vraževerjem in vero v to, da le-ta prinaša človeku nesrečo. Saj veste, petek trinajsti. Na Kitajskem, Japonskem in v Koreji se prav tako bojijo nesrečnega števila, ki pa ni 13 ampak 4.

Strah pred papežem
Papafobija je redka fobija, ki se kaže v strahu posameznika pred papežem, včasih pa se nanaša na celotno Rimskokatoliško cerkev. Vzrok za posameznikov strah zagotovo tiči globlje, papež je le objekt, na katerega se je ta strah, morda pred kaznijo, grehom, prenesel.

Skopofobija
Skopofobija je strah, da nas nekdo opazuje, zato se ti posamezniki raje zadržujejo v temi in samoti in se izogibajo mest, kjer je veliko ljudi. Zapis o skopofobiji sega v čas Hipokrata, ki je zapisal, da ti ljudje »ljubijo temo bolj kot svetlobo« in »mislijo, da jih vsi gledajo«. Blažja oblika te fobije se lahko kaže tako, da si ljudje z rokami skrijejo obraz, medtem ko se bo pri težji obliki posameznik izogibal ljudem in jim skušal pobegniti, takoj ko bo to mogoče. Občutek imajo, da jih ljudje že samo s pogledom kritizirajo.  Tovrstna fobija je pogostejša med ženskami. Vzrok bi lahko iskali v situaciji, kjer je bil posameznik predmet nekega javnega posmeha ali pa ima vidno deformacijo, zaradi katere ljudje strmijo vanj.

Nomofobija
Nomofobija je fobija današnjega časa, časa mobitelov in »smart« tehnologije. Gre za strah pred ne-možnostjo mobilne komunikacije, katerega naj bi imelo že 53 odstotkov uporabnikov prenosnih telefonov. Posameznik se boji, da bo izgubil telefon, postanejo živčni, ko ugotovijo, da imajo slabo baterijo in se jim bo telefon kmalu ugasnil, prav tako postanejo nemirni, ko ugotovijo, da telefona nimajo pri sebi, kajti brez njega ne morejo in ga neprestano kontrolirajo.

Čeprav se nam nekatere fobije zdijo nenavadne, so lahko pravi pekel za posameznika, ki jo ima. Fobije, ki ne vplivajo pretirano na naše življenje, lahko postanejo del nas in se z njimi naučimo živeti. Ko začnemo opažati, da fobija kontrolira prevelik del našega življenja, ki ga ne zmoremo živeti več v njegovi polnosti, pa se je najbolje obrniti na strokovno pomoč.

DRUŽBENI TABUJI: ZAKAJ O NEKATERIH STVAREH NE GOVORIMO?

Malokrat se govori in piše o temah, ki so družbeno prepovedane in veljajo za tabuje. Čeprav bi marsikdo želel odprto govoriti o določenih temah, jih strah pred izstopanjem iz družbe in zavračanjem le-te, ohromi. Tabuji so trdovratni in zakoreninjeni v naši kulturi in moralnih načelih. Gre za nekaj prepovedanega, ki se lahko dotika ljudi, prostorov ali predmetov.

Trdovratni tabuji v naši kulturi

Umiranje
Ljudje o smrti začnemo razmišljati, ko umirajo naši bližnji ali pa smo sami tik pred njo. Ko nam nekdo umre, malo postojimo in se poglobimo v svoje razmišljanje o smrti, nato pa te misli kaj hitro preženemo in se vrnemo v vsakdan. Čeprav je smrt naravni proces življenja je tabu. O njej se ne govori, ljudje se navadno umaknejo od umirajočega človeka, tako da ljudje umirajo sami v bolnišnicah in domih za ostarele. Zgleda kot da so včasih bili ljudje bolj odprti za sprejemanje smrti, saj so ljudje umirali v domačem okolju med bližnjimi ljudmi. Najverjetneje je ne sprejemanje staranja in smrti poglobila današnja kapitalistična družba.

Psihoterapija
Obiskovanje psihoterapevta, psihologa ali psihiatra je še vedno družbena tabu tema. Ko povprečnemu človeku poveš, da želiš ali obiskuješ tovrstno pomoč najpogosteje odvrnejo »ja, pa saj nisi nor«. Čeprav se v mestih tabu počasi rahla, je v vaškem okolju in mestnih obrobjih še vedno močno prisoten. To da obiskuješ terapevta, je nekaj sramotnega. Moški, pa imajo dvojno težo, ne samo, da obiskujejo terapijo, ampak za njih velja prepričanje, da nisi pravi moški, če imaš težave.

Spolnost
Nekateri tabuji so družbeno funkcionalni, mednje spada tudi tabu o incestu. Če imajo ljudje, ki so si v bližnjem sorodstvu, spolne odnose in skupne otroke, imajo več možnosti, da otrok razvije gensko nenormalnost. Izkazalo se je, da je skupina, ki ni dovoljevala incesta, bolje preživela, kot skupina, ki ga je. Razmerja med otrokom in staršem ter bratom in sestro so po svetu skoraj univerzalno prepovedani, medtem ko so razmerja med ostalimi sorodniki v nekaterih kulturah sprejemljiva. Tabu incesta ne prepreči vseh tovrstnih razmer, vendar v družbi zbudi odpor in dovolj učinkovito družbeno kontrolo.
Poleg funkcionalne vloge pri tabuju incesta, pa se tabuji, v zvezi s spolnostjo, dotikajo tem, ki bi si zaslužile bolj odprto in odkrito debato v družbi. Mednje spada tabu o samozadovoljevanju, kjer se je potrebno pretvarjati, da samozadovoljevanje ne obstaja. Spremljajo ga občutek sramu in občutek, da počneš nekaj narobe.
Tema povezana s spolnostjo je tudi splav. Včasih je bila ta tema strogo prepovedana. Družine so žensko, ki je splavila zavrgle. Zato so ponekod nastale skrivne klinike, kjer so ženske splavile, o tem molčale in se vrnile nazaj v svoje družinsko življenje. Ta tema postaja tema javnih pogovorov, predvsem borbe med dvema poloma-splav je v redu in splav je umor. Pogosto pa se o splavu ne govori v običajnih pogovorih, nekulturno je tudi žensko vprašati ali je imela splav.
Spolnost je na splošno tabu tema, dotika se še mnogih področjih od različnih spolnih praks, do razmerji med istospolnimi partnerji, do menstruacije in menstrualnega cikla. V nekaterih kulturah so se ženske med menstruacijo, bile primorane umakniti iz družbe, saj so veljale za nečiste. Spolni tabuji se počasi rahljajo, o njih se vedno več govori, vendar je tabu nekaj kar je težko izprati iz družbe, čeprav je nefunkcionalen in je težko razumeti, zakaj se o določenih temah ne sme govoriti.

Poligamija
Poligamija je zakon, kjer ima moški istočasno več žen. Navadno jo prakticirajo mormonske skupnosti, vendar je od leta 1800 prepovedana in v Združenih državah Amerike velja za ilegalno. Danes so še vedno nekatere skupnosti, ki jo na skrivaj prakticirajo, vendar se o tem ne govori. Tema pa je v družbi sprejeta z obsojanjem in zgražanjem.

Tabu besede
Na nekatere besede se je obesil tabu. V nekaterih družbah ali družabnih dogodkih, besede ki jih imamo za neprimerne, kot so »sranje« in ostale kletvice, ne spadajo v tovrstno okolje. Ti tabuji imajo svojo pozitivno funkcijo. Bolj so zanimive besede, ki so jih včasih uporabljali kot sprejemljivo besedo, vendar je v družbi čez čas postala prepovedana in je veljala za žalitev, taka beseda je na primer »niger«.

Hrana
Prepoved uživanja določene hrane ima prav tako svojo funkcijo. Tako je zaradi krčenja gozdov na bližnjem vzhodu reja prašičev postala ekološko uničujoča. Zato so Izraelci izumili prepoved uživanja svinjine.
Tudi geografsko okolje igra pomembno vlogo, kdaj je nekatera hrana tabu. V Evropi in Ameriki je uživanje insektov tabu. Zaradi dotične klime v teh državah v njej uspeva malo užitnih insektov. Nasprotno se dogaja v Mehiki, kjer je klima ugodnejša za uspevanje užitnih insektov, njihovo uživanje pa je stalna praksa na menijih.
Prav tako obstajajo začasni tabuji glede hrane. Tako v nosečnosti ne smeš piti alkohola, jesti določene hrane, ki jo sicer lahko.

Se tabuji spreminjajo ?
Tabuji so trdovratni, vendar jih je moč spremeniti. Migracija je tako pomembni dejavnik pri spreminjanju le teh. Če pogledamo migrante iz bližnjega vzhoda, so se v večini prilagodili zahodnemu svetu in spremenili svoje prehrambne navade. Prav tako izobraževanje in spodbujanje pogovorov o določenih temah pozitivno vpliva na razdiranje tabujev.

Kot smo lahko videli ima tabu svojo funkcijo, kar se je vredno vprašati je ali nam določene tabu teme otežujejo življenje in bi bilo bolj vredno o njih govoriti, saj so ne nazadnje del našega vsakdana.

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna