TEORIJA NAVEZANOSTI

Odnos med skrbnikom in otrokom
Za ustvarjanje čustvenega odnosa med materjo in otrokom ni dovolj, da mati otroku zadovoljuje le osnovne biološke potrebe, ampak je med njima potrebna širša interakcija. Ustrezna simbioza omogoča razvoj zdrave navezanosti v odnosu (Cugmas 1998). ”Navezanost je močna čustvena vez, ki jo občutimo do določenih oseb v našem življenju.” (Berk v Cugmas 1998, 13) Drugače rečeno navezanost pomeni ”trajajoč intimen emocionalni odnos”(Praper v Cugmas 1998, 13).

Navezanosti
Po Bowlby-ju razumemo navezanost kot univerzalno težnjo otroka po vzdrževanju bližine z zanj pomembno osebo, ki je običajno mati, ni pa nujno. Med otrokom in primarno osebo se do konca prvega leta razvije značilen in predvidljiv vzorec interakcije (Kobal 2001).
Z razvojem otroka se naloge sistema navezanosti spreminjajo. Koncept navezanosti vsebuje:
  • Socialne komponente; socialne odnose.
  • Čustvene komponente; v odnosih se med udeleženci razvijajo čustvene vezi.
  • Spoznavne komponente; vsak udeleženec v odnosu oblikuje kognitivne sheme, to so delovni modeli odnosov in udeležencev.
  • Vedenjske komponente; z vedenjem udeleženci izražajo in vzdržujejo odnose (glej Cugmas 2003, 91).
Kakovost otrokove navezanosti je odvisna od interakcije med dojenčkom in skrbnikom. Pomembno je, v kolikšni meri skrbnik nudi občutek varnosti in podpore. Občutljivi starši, ki konsistentno odgovarjajo na potrebe otroka, spodbujajo varno navezanost. Varno navezani otroci tako razvijejo notranji (delavni) model sebe kot ljubljene osebe in notranji model drugih kot odgovornih (Cugmas 2001).
Kakovost navezanosti med otrokom in materjo vpliva na kakovost otrokovih interakcij z drugimi, kar dokazujejo številne raziskave:
Belsky, Rovine in Taylor (1984) ugotavljajo, da so bili otroci z varno navezanostjo pri dveh, treh in petih letih v socialnem okolju bolj kompetentni kot tisti otroci, ki so bili v obdobju enega leta in leta in pol razvrščeni v kategorijo izogibanje ali upiranje.
Mainova (1983) je ugotavljala odnos med kakovostjo otrokove navezanosti na mater in sodelovanje otroka z neznano odraslo osebo. Otroci v kategoriji varnost so se popolnoma približali odraslemu soigralcu že ob prvem srečanju, nasprotno so se negotovo navezani med igro pogosteje obračali in gledali vstran (izražali so več izogibanja).
Cassidy in Berlin (1994) sta v raziskavi ugotovila, da se ambivalentno navezani otroci najraje igrajo sami ali z materjo, ne pomagajo vrstnikom v stiski, niti ne sprejemajo pomoči, ko jo potrebujejo, niso vodje.
Main in West (1981) sta raziskovali kakovost socialnega razvoja in otrokovo navezanost na mater in očeta. Otroci, ki so bili varno navezani na oba starša, so bili do klovna bolj prijazni,  otroci varno navezani na mamo in nevarno na očeta, so izražali več pozitivnega odnosa do klovna kot otroci, ki so bili varno navezani na očeta in nevarno na mamo. Slednji otroci pa so izražali več prijaznosti do klovna kot otroci, ki so bili nevarno navezani na oba starša. V obdobju otroštva so otroci, ki imajo skrbne občutljive matere med vrstniki bolj priljubljeni, medtem ko negotovo navezani otroci niso sposobni uskladiti daj-dam odnosa med vrstniki, zato so med njimi pogosto prezrti, izolirani ali pa so tarče posmehovanja. Varno navezani razvijejo prijateljstvo, ki je navadno recipročno, kar pomeni, da jih vrstniki tudi izbirajo za prijatelje, s svojimi prijatelji se vključujejo v več je skupine in so v njih aktivni (Cugmas 1998).
Raziskave so pokazale, da dojenček, za katerega skrbi več oseb, razvije več odnosov navezanosti, tako se navezanost ne razvije le do matere, temveč tudi do očeta, vzgojiteljic itd. Skrb več oseb za otroka pa ni neposredno povezana s kakovostjo otrokove navezanosti na mater. Druge osebe lahko mami pomagajo in so ji v podporo in s tem vplivajo na njeno počutje, posledično pa na obnašanje matere do otroka. Občutljivost drugih oseb lahko delno kompenzira materino neobčutljivost. Ob skrbi več oseb ima njena neobčutljivost manjšo napovedno vrednost za razvoj negotove navezanosti kot v primerih, ko za otroka skrbi samo mati (Cugmas 2001).

Stili navezanosti v otroštvu
Na podlagi Bowlby-jeve teorije je Ainsworthova skovala sledečo predpostavko, za katero se je v znanstveni literaturi uveljavil izraz tuja situacija: ”Otrokovo reagiranje na odsotnost matere oziroma na ponovno snidenje z njo v nepoznanem laboratoriju pri starosti od 12 do 18 mesecev je kazalec kakovosti otrokove navezanosti na mater, torej izraža, ali otrok ima občutek varnosti v odnosu do matere ali ne.” (Cugmas 1998, 16)
Ena izmed osnovnih predpostavk za Ainsworthovo je pomembnost razvoja varne odvisnosti od staršev pri dojenčkih in mlajših otrocih. ”Občutek varnosti, ki ga razvijejo v družinskem okolju, je osnova za razvoj novih spretnosti in interesov na drugih področjih.” (Cugmas 2001, 53)
Raziskovalci so otrokovo obnašanje razdelili v tri kategorije:

1.Varno navezani otroci (tip B)
Varno navezani otroci mater uporabljajo kot varno bazo, ob vznemirjajočih situacijah pa iščejo in sprejemajo njeno pomoč. Tako v novih situacijah lahko precej svobodno raziskujejo in mamo uporabljajo kot bazo. Ko otrok ne doživlja stresa, je odnos do matere naklonjen, med njima se kaže prijateljstvo in intimnost. Materina odsotnost jih vznemiri, vendar lahko prenesejo krajša obdobja odsotnosti brez razburjenja. Po ponovnem snidenju z njo iščejo stik, v njeni bližini se hitro potolažijo in kmalu nadaljujejo z igro. Z mamo razvijejo raznoliko komunikacijo, bolj sodelujejo pri soočenju z materinimi željami in zahtevami ter manj izražajo jezo, ko jim nekaj preprečijo. Ker pa otroci ne izražajo navezanosti samo v stresnih situacijah, kot je tuja situacija, ampak tudi v vsakodnevnih situacijah, so raziskovalci pričeli z raziskovanjem na domu. Ugotovili so, da pri varno navezanih mati ustrezno odgovarja na otrokove signale. Občutljiva in pozorna je na signale otroka, nanje se hitro in ustrezno odziva, z otrokom sodeluje in izraža toplino (Cugmas 1998; Kobal Možina 2007).

2. Plašno izogibajoče navezani otroci (tip A)
Otroci se v tuji situaciji izogibajo stikom z materjo (še posebej po dolgotrajnem odhodu), v primerjavi z drugimi otroci pa izražajo nižjo stopnjo stresa ob ločitvi od nje. Po materini vrnitvi se zanjo ne zmenijo, tudi drugim osebam namenjajo le malo pozornosti. Veliko se jih bolj prijateljsko vede do tujca kot do matere. Ko so poleg mame, se je ne dotikajo ali pa se dotikajo le perifernega dela (npr. stopala). Izogibanje materi se kaže v ne vključevanju le-te v igro. V interakciji ni zaslediti intimnosti, ni obnašanja, ki bi izražalo pozitivna ali negativna čustva do matere.
Če jih mati dvigne v naročje, se ob njenem telesu ne namestijo udobno, ampak ostajajo napeti. Ko jih mati skuša odložiti, protestirajo bolj kot drugi otroci, več krat izražajo jezo do predmetov. Otroci, ki so bili na osnovi opazovanja na domu razvrščeni v kategorijo izogibanje, so relativno neodvisni od svoje matere, ne iščejo njene bližine, te pa jim matere navadno tudi ne dajejo. Po drugi strani pa so matere izogibajočih otrok lahko tudi preveč vsiljive. Otroci v tej kategoriji doživljajo občutke, da jih mati odklanja, matere se navadno izogibajo telesnega stika (Cugmas 1998; Kobal Možina 2007)

3. Plašno ambivalentno navezani otroci (tip C)
Ambivalentni otrok je pretirano zaposlen z materjo, ne raziskuje okolja in se nezrelo obnaša (npr. uporablja otroški govor, kadar je jokav), do matere je tudi agresiven (joudari, se brani dotikov). Otroci od matere ne dobijo dovolj občutka varnosti, da bi lahko svobodno raziskovali okolje.V tuji situaciji so prilepljeni na mater in se ne zanimajo za igrače. Tudi ko se oddaljijo od mame, jih lahko majhna stvar zmede in se vrnejo v materino naročje. Pri ponovnem snidenju otroci nihajo med iskanjem bližine in stika ter odporom pred tem. Ko jih mati za kratek čas zapusti, izražajo močen stres, tudi ob vrnitvi se težko pomirijo zaradi prejšnje ločitve. Njihovo obnašanje je lahko ambivalentno, v smislu zavračanja stika z materjo in iskanja stika z njo. Zdi se, kot da od matere ne bi mogli dobiti tistega, kar potrebujejo. Pri opazovanju na domu so ugotovili, da so matere pogosto neobčutljive na otrokove signale ali pa nanje odgovarjajo neustrezno, čeprav so sposobne velike občutljivosti, ko si same želijo interakcije z otrokom. Otroci aktivno iščejo stik z materjo, ko pa tega dosežejo, postanejo sovražni in/ali razburjeni. Ti otroci zaradi nezaupanja v konstantnost objekta poskušajo čim več časa ostati z materjo in jo kontrolirati, kar jim pobere veliko časa in energije na račun njihovega lastnega raziskovanja okolice. V tuji situaciji jih ne razburi toliko materina odsotnost kot preusmerjanje njene pozornosti na tujca, saj niso prepričani, da bodo spet pridobili njeno pozornost (Cugmas 1998; Kobal Možina 2007).

4. Dezorganizirani−dezorientirani tip
Kasnejši raziskovalci so zgoraj opisanim trem stilom navezanosti otroka dodali še
četrti dezorganizirani oz. dezorientirani tip, za katerega je značilna mešanica izogibajočega in ambivalentnega vedenja. Ti otroci kažejo nenavadno, nasprotujočo, zbegano, prestrašeno, neorientirano obnašanje ob prisotnosti ali odsotnosti matere. Otrok je najverjetneje imel hudo izkušnjo fizične ali psihične zlorabe. Otroci kažejo izogibanje in upor, znake strahu, neodločnost, zmedenost. V tuji situaciji lahko uporabljajo protislovne oblike vedenja (približevanje z glavo nazaj, tiki, ohromijo) (Cugmas 1998;Kobal Možina).

Če zaključim, teorija navezanosti poudarja pomen uglašenosti matere z otrokovimi signali. Pomen materinega ustreznega vedenja odgovarja na otrokovo potrebo po bližini na eni strani ter na otrokovo potrebo po raziskovanju na drugi strani in ni zanemarljiv.Teorija navezanosti navaja, da je zaupanje v koristnost objekta navezanosti pomembno za zdravo funkcioniranje posameznika vse življenje. Prvo leto po rojstvu je še posebej občutljivo obdobje posameznikovega življenja, saj se v tem obdobju na osnovi ponavljajočih se interakcij razvije navezanost na primarno figuro navezanosti, kar vpliva na posameznikove kasnejše zveze z ljudmi. To ne pomeni, da se kasneje navezanost ne razvija več, a osnova zanjo je oblikovana v prvih letih. Od zgodnjih izkušenj je odvisno, katere izkušnje posameznik kasneje išče oziroma katerih se izogiba, kako jih zaznava in si jih razlaga.
Poleg delavnega modela drugih se razvije tudi delavni model sebe. To vpliva na posameznikovo sprejemanje sebe ter posameznikova pričakovanja do sebe. Če ima otrok izkušnje z občutljivo skrbjo matere, se bo v odnosu do nje čutil varnega – ne le da bo zaupal materi, ampak bo zaupal tudi sebi. Čutil se bo vrednega in učinkovitega v sprejemanju materine skrbi. Razvil bo občutek, da je sposoben na druge vplivati tako, da zanj poskrbijo in mu pomagajo takrat, ko to potrebuje. Ta občutek bo ohranil vse življenje. Otroci, ki nečutijo varnosti v odnosih navezanosti, postanejo odvisni od drugih in negotovi glede lastnih sposobnosti. Prepričani so, da vse zveze med ljudmi temeljijo na enakih načinih delovanja (to je anksioznih), kot so jih sami izkusili v zgodnjem obdobju življenja. Otrok se v zgodnih letih zaveda sebe v kontekstu zvez z bližnjimi osebami (glej Cugmas 1998, 126).

Mnogi raziskovalci so s tujo situacijo raziskovali navezanost med materjo in otrokom, redkeje pa se je raziskovala narava povezanosti med otrokom in očetom, kar se v zadnjem času spreminja. Tako so raziskovalci raziskali različne pomene o četovske vloge v povezavi z navezanostjo. Nekatere raziskave so pokazale nepovezanost med kakovostjo navezanosti otroka na mater in kakovostjo navezanosti otroka na očeta. Druge raziskave so pokazale pomembnost kakovosti navezanosti na enega izmed staršev, kajti ta naj bi imela napovedno vrednost za navezanost na drugega starša. Raziskovalci ugotavljajo, da je neustrezna navezanost na eno osebo lahko ublažena oziroma delno kompenzirana z ustrezno na vezanostjo na drugo osebo (Cugmas 1998).

Comments are closed.