Tag Archive | čustvena uglašenost

ČETRTI DEL: ODNOS MED BORDERLINE MAMO IN OTROKOM PO POSAMEZNIH OBDOBJIH RAZVOJA

Dojenčki
Raziskave so pokazale, da je Borderline mama neuglašena s svojim dojenčkom. Pogosteje (v primerjavi z neborderline mamami) je brez občutka, močno vdira v otrokov osebni proctor in se manjkrat odzove pozitivno na dojenčka. Mame z BDP se redkeje nasmejijo svojemu dojenčku, redkeje se ga dotikajo in ga oponašajo ter se z njim manj igrajo. Pogosto imajo težave pri prepoznavanju otrokovih čustev in se na njih primerno odzvati. Ta neuglašenost mame z dojenčkom v tako ključnem razvojnem obdobju povzroči večje tveganje za razvoj kasnejših razvojnih in psiholoških motenj pri dojenčku. Prav tako dojenček nima občutka varnosti in udobja. Newman in ostali so odkrili, da so malčki med 3. in 36. meseci pokazali manj interesa za interakcijo s svojo mamo med prosto igro v primerjavi z mamami brez osebnostne motnje.

Predšolski otroci
Macfie in Swann sta raziskovala navezanost med mamo in otroci. V vzorec sta vzela 30 otrok med 4. in 7. letom ter, kot kontrolno skupino, 30 otrok z varno navezanostjo. Odkrila sta, da je zamenjava vlog (kjer otrok postane starš) občutno višja v odnosu z Borderline mamo. Otroci imajo večjo negativno pričakovanje od odnosa z mamo, od nje večkrat pričakujejo nepredvidljivost in nevarnost. Prav tako so imeli ti otroci višji strah pred zapustitvijo. Pokazali so tudi višjo stopnjo konfliktnega obnašanja-otrok pospravi svojo sobo in jo nato ponovno razmeče ter zaradi osramočenja samega sebe-otrok pravi, da je slab.

Šolajoči otroci
Različne raziskave so pokazale, da imajo otroci Borderline mam več psihiatričnih diagnoz (npr. ADHD). Prav tako izražajo več Borderline simptomov v otroštvu. Ti otroci so ranljiva skupina za kognitivne motnje, težave v medosebnih odnosih-disfunkcionalno vedenje, samokritičnost, nevarna navezanost, prekomerno iskanje potrditve, ruminativno mišljene (=neprestano premlevanje negativnih dogodkov).

Najstništvo
Najstniki z Borderline mamami izražajo več problemov pri vzdrževanju pozornosti, agresijo, anksioznost, depresijo, nizko samozavest in prestopniško vedenje.
Na splošno so v raziskavah odkrili, da se Borderline mame počutijo manj sposobne in zadovoljne ter bolj pod stresom glede starševstva.

DSM IV: Kriteriji Borderline osebnostne motnje
1. Skrajno vedenje, da bi se izognili resnični ali namišljeni zapustitvi.
2. Nestabilni in intenzivni intimni odnosi, ki nihajo med idealizacijo in razvrednotenjem bližnje osebe.
3. Motnje identitete-nestabilni občutek sebe in samopodobe.
4. Impulzivnost na vsaj dveh področjih, ki sta potencialno samodestruktivni-promiskuitetno vedenje, motnje hranjenja, zloraba drog in alkohola, nepremišljena vožnja itd.
5. Ponavljajoče se samomorilno vedenje, samopoškodovanje.
6. Nestabilno močno nihanje razpoloženja-jeza, anksioznost, razdražljivost, ki traja nekaj ur, največ nekaj dni.
7. Kronični občutki praznine in nevrednosti.
8. Neprimerna jeza in nezmožnost kontrole le-te-pogosta razdražljivost in pretepi.
9. Prehodna obdobja paranoje in disociacije.
BDP pogosto spremljajo druge psihološke motnje. Najpogostejša je bipolarna motnja, depresija, anksioznost, zloraba drog in ostale Mejne (mislim, da je tukaj samo »osebnostne motnje«, brez »mejne«) osebnostne motnje (npr. Narcizem)

Film: Mommie Dearest

Če želite poglobiti svoje razumevanje odnosa s starši, si oglejte mojo spletno delavnico “Ozaveščanje ran in vzorcev iz otroštva.”

Ta delavnica vam bo pomagala pri razumevanju vzorcev, vlog in navezanosti, ki jo imate v svoji družinski dinamiki, ter osvetlila vaše vedenje in rane, ki jih nosite s seboj. Naučila vas bo tudi, kako ravnati s svojimi čustvi, ki se bodo sprožila ob tem samospoznavanju.

TEORIJA NAVEZANOSTI: ŠTIRJE STILI NAVEZANOSTI PRI OTROCIH

Odnos med skrbnikom in otrokom
Za ustvarjanje čustvenega odnosa med materjo in otrokom ni dovolj, da mati otroku zadovoljuje le osnovne biološke potrebe, ampak je med njima potrebna širša interakcija. Ustrezna simbioza omogoča razvoj zdrave navezanosti v odnosu (Cugmas 1998). ”Navezanost je močna čustvena vez, ki jo občutimo do določenih oseb v našem življenju.” (Berk v Cugmas 1998, 13) Drugače rečeno navezanost pomeni ”trajajoč intimen emocionalni odnos”(Praper v Cugmas 1998, 13).

Continue reading →

ZANEMARJANJE OTROKA: FIZIČNE IN ČUSTVENE POSLEDICE

O zanemarjanju ne govorimo samo, ko privede do njegove skrajnosti. Zanemarjanje se lahko dogaja že v navideznih malenkostih kot je zanemarjanje svojega zdravja, saj ne gremo k zdravniku, ko bi to bilo potrebno. V pričujočem članku bomo zanemarjanje vzeli pod drobnogled.

Kaj sploh je zanemarjanje?
O zanemarjanju govorimo, ko bi posameznik, najpogosteje je to starš, moral zadovoljiti otrokove osnovne potrebe, vendar je pri tem neuspešen. Seveda, pa se zanemarjanje ne dogaja samo v odnosu starš-otrok, ampak v različnih odnosih, kjer je ena oseba nemočna, druga pa naj bi zanjo poskrbela. V Sloveniji je zanemarjanje zakonsko opredeljeno na sledeči način: »Roditelj, posvojitelj, skrbnik ali druga oseba, ki zanemarja mladoletno osebo, za katero mora skrbeti, tako da hudo krši svoje dolžnosti skrbi in vzgoje, se kaznuje z zaporom do dveh let.«
Ločimo dve vrsti zanemarjanja, in sicer pasivno. O njej govorimo, ko oseba zaradi bolezni, lastne nevednosti, stresa, ignoriranja, nezrelosti, pomanjkanja sposobnosti ne zmore poskrbeti za drugo osebo. Tako na primer hčer ali sin skrbi za svojega depresivnega očeta in s tem prevzame vlogo starša. S tem pa se zanemari njegove še kako pomembne potrebe.
Druga vrsta zanemarjanja je aktivno zanemarjanje, ki bi ga lahko opredelili tudi kot namerno, saj v tem primeru oseba zavedno zanemari potrebe drugega človeka.

Kako ne zadovoljitev osnovnih potreb vpliva na nas?
Zanemarjanje ima dolgotrajen in uničujoč učinek tako na psihično kot na telesno stanje posameznika.
Zanemarjanje je lahko fizično, sem spada nezadostna oskrba s hrano, nezadostna skrb za otroka in dom. Fizično zanemarjanje vodi do razvoja kroničnih bolezni, slabega mišičnega tonusa, ran in kožnih izpuščajev, bolšjih ugrizov in oteklega trebuha. Podhranjenost povzroči nenormalne vzorce v razvoju kot so zastoj v rasti, nepravilna rast kosti in mišic. Otroci nosijo tudi neustrezna oblačila, na primer pozimi nimajo plašča.
O zdravstvenem zanemarjanju govorimo, ko gre za nezadostno oskrbo z zdravniško obravnavo. Sem spadajo slabe higienske razmere kot so umazani ali piškavi zobje.
Pri psihičnem počutju se posledice zanemarjanja kažejo na slabi samopodobi, motnji pozornosti, zgodnji spolni aktivnosti in zlorabi drog. Probleme imamo z navezovanjem stikov. Drugače rečeno, če mu starši niso znali dati bližine, v odraslosti tak posameznik ne bo sposoben bližnjih odnosov, tudi če si jih bo morda iskreno želel. Težave se pojavijo tudi pri spopadanju s stresnimi situacijami. Zgodnje zanemarjanje povzroči poplavo hormonov, ki dobesedno deprivirajo otrokovo odziv na stres. Posamezniki imajo več možnosti, da razvijejo depresijo in samomorilna nagnjena.
Prav tako lahko starši zanemarjajo otrokovo izobraževanje. Zanemarjanje pa pomembno vpliva tudi na naše možgane. Ko so raziskovalci merili električno aktivnost, ki jo ustvarjajo možgani pri otrocih, ki so kot dojenčki bili v sirotišnici so ugotovili, da je ta znatno manjša. Tudi, če so bili otroci kasneje posvojeni  je problem ostal, saj so zgodnja leta odločilna pri oblikovanju nevroloških poti. Zanemarjanje tako vodi v težave z razumevanjem navodil, procesiranjem informacij ter negativno vpliva na opravljanje akademskih nalog.

Kako do tega pride?
Obstajajo kultura in verska prepričanja, ki delno zanemarjajo neko potrebo, tako nekateri starši zaradi verskega prepričanja otroka ne oskrbijo s primerno medicinsko oskrbo.
Prav tako pomanjkanje izobrazbe in informiranosti lahko vodi do zanemarjanja in ogrožanja drugega posameznika. Na primer ne vemo, da spolnost brez primerne zaščite vpliva na prenos spolne bolezni.
Nekateri odrasli težko organizirajo svoje življenje, zato njihov otrok odrašča v kaosu. Ne razumejo otrokovih čustvenih potreb, verjetno zato, ker sami niso imeli ustreznega starševstva.
Danes zaradi ozaveščanja javnosti vemo veliko več o fizičnem nasilju, njenih posledicah in posledicah takega zanemarjanja. Malo manj pa je povedanega o pomenu čustvenega zanemarjanja, ki se dogaja zelo pogosto, v večini primerov zaradi pomanjkanja znanja staršev, kako čustveno zadovoljiti potrebe otrok.
Prav tako do zanemarjanja prihaja zaradi dolgotrajne bolezni staršev, ko odrasel enostavno ni zmožen poskrbeti za svojega otroka, četudi si to iskreno želi. Na tem mestu je pomembno še enkrat poudariti, da do zanemarjanja ne prihaja samo v odnosu starš-otrok, ampak tudi v drugih odnosih. Še več zanemarjamo lahko tudi samega sebe.

Ko ne poskrbimo zase
Kot rečeno lahko zanemarjamo tudi svoje potrebe. To se pogosto zgodi, če nismo bili naučeni ali pa smo imeli prepoved na zadovoljitev svojih lastnih potreb. O samo zanemarjanju govorimo, ko odrasli ne skrbijo za svoje osnovne potrebe do te mere, da povzroča telesno, duševno ali čustveno škodo. Do tega pogosto privede tudi zaradi težav v duševnem zdravju, vključno z zlorabo prepovedanih substanc ali zaradi demence in depresije.  Za razliko od otroka, pa si je odrasli v večini primerov sposoben poiskati pomoč in prebroditi svoje težave, ki so ga pripeljale do te skrajnosti.

*Članek je bil objavlen v reviji Vzajemna