Tag Archive | hipohonder

HIPOHONDRIJA, 2. del

Jun22

V prvem delu smo pisali o hipohondriji na splošno, tokrat pa si jo bomo pogledali bolj podrobno. Kakšne oblike poznamo, kako se lotiti zdravljenja in zmotnega prepričanja, ki ga imamo ljudje o njej.

Na trdnih tleh?
Pri hipohondriji igra vlogo tudi kompetenca realnosti, kar pomeni, koliko smo v stiku z realnostjo ali po domače: ali stojimo na trdnih tleh.
Pri hipohondriji lahko pride do pojava, ko človek nima občutka za realnost. Tako prihaja k zdravniku s pritožbami, da so njegovi organi popolnoma spremenili obliko ali da mu manjka kateri od organov, lahko govori o nenavadnih bolečinah. V tem primeru govorimo o psihozi.
Drugo stanje je, ko je posameznik v stiku z realnostjo, hipohondrija pa se kaže v obliki fobije, obsesije ali vsiljive ideje. Obsede ga misel, da je na smrt bolan. Ko se njegovo stanje umiri, se zave, da so bili njegovi strahovi nesmiselni.
Hipohondrija se povezuje tudi z določenimi motnjami. Nekateri raziskovalci ločujejo različen pojav hipohondrije glede na motnjo, pri kateri se pojavi:

  • Obsesivno-anksiozni tipi ves čas skrbijo za svoje zdravje in potrebujejo nenehno potrditev, da je z njimi vse v redu. Dvomijo o zdravniku in se ne morejo znebiti občutka, da je zdravnik pri pregledu spregledal nekaj pomembnega.
  • Depresivni tipi stopijo v zdravstveno ambulanto v solzah in vztrajajo pri tem, da bodo umrli. Verjamejo, da so pregledi nepotrebni, ker je njihova usoda zapečatena. Pogosto se izogibajo obisku zdravnika in soočenju s svojimi strahovi. O počutju in prepričanju, da so smrtno bolni, ne bodo govorili z drugimi. Včasih se izogibajo zdravnika do te mere, da resno bolezensko stanje ostane neodkrito.
  • Somatoformni tipi imajo mnogo telesnih simptomov, za katere menijo, da imajo neki razlog, vendar ni nujno, da bodo sklepali na najhujše. Želijo, da zdravnik odkrije vzrok bolečine in ga pozdravi. Kljub mirnemu prvemu vtisu jih preveva strah, da se za tem skriva hujša bolezen.

Zaznava
Telesne občutke lahko človek s hipohondrijo zazna na dva načina. In sicer tako, da neke telesne znake potencira, na primer bolečino v mehurju zaradi vnetja. To pomeni, da bolečine ne pripiše vnetju, ampak neki hujši bolezni. Drugi način je, da nepravilno zazna telesne občutke. Pri telovadbi, na primer, se poveča srčni utrip, vendar se človek ustraši, da ima hudo srčno bolezen.
Spremenjeni telesni znaki se lahko pojavijo tudi zaradi stresa in staranja. Telesni občutki, ki jih nismo zaznali še nikoli v življenju in so nam tuji, so pogosto odprti za samosvojo razlago. Večina ljudi bo neznane telesne znake pripisala staranju, utrujenosti in preobremenjenosti, medtem ko bo človek s hipohondrijo v njih videl veliko več.
Pomembno je, da takšnega človeka seznanimo z njegovo motnjo in mu jo razložimo. Zavedanje, da ga muči hipohondrija in ne resna smrtna bolezen, bo pripomoglo k njegovemu zdravljenju. Pri tem si je treba prizadevati, da zdravimo predvsem hipohondrijo in ne telesnih simptomov, ki se pojavljajo ob njej. Seveda se je treba pred tem  prepričati, ali resnično ne gre za kakšno telesno motnjo ter ali ni hipohondrija le stranski pojav kakšne druge primarne bolezni. Glavno orodje za zdravljenje je zdravnik, natančneje, njegov odnos do človeka s hipohondrijo.
Danes smo vajeni površinskih odnosov z zdravniki, medtem ko človek s hipohondrijo potrebuje stalni odnos, kjer zdravnik pokaže svoje zanimanje zanj in ne (samo) za njegovo bolezen. Da bi se izognili podvajanju pregledov, je priporočljivo, da imajo ti ljudje enega primarnega zdravnika, ki skrbno spremlja njihovo zdravljenje. Takšni ljudje, ki niso zadovoljni z zdravnikovo diagnozo, namreč pogosto obiskujejo različne zdravnike, tako da večkrat hodijo na iste preglede za enako stvar. Pomembno je, da takšnemu človeku omogočimo redne obiske, tudi ko nima telesnih simptomov, in s tem preprečimo, da bi bili simptomi razlog, zaradi katerih prihaja na pregled. Zdravila pri hipohondriji ne učinkujejo preveč. Če pa se hipohondrija pojavlja kot stranski učinek neke druge motnje, na primer depresije, je treba zdraviti primarno motnjo.

Miti o hipohondriji

  • Hipohondrija ni resnična bolezen. Hipohondrijo je treba jemati resno. Gre za resnično motnjo, pri kateri  si človek narobe razlaga simptome in zares verjame, da je hudo bolan. To lahko vodi v anksioznost, zaskrbljenost zaradi zdravja in k pretiranemu posvečanju telesnim spremembam. Anksioznost viša srčni utrip, potenje in povzroča vrtoglavico. Posameznik resnično meni, da je z njim nekaj telesno narobe, ne nazadnje bolečino čuti v telesu.
  • Osebe s hipohondrijo iščejo pozornost in v bolezni uživajo. Osebe ne iščejo pozornosti, ampak resnično verjamejo, da so bolni. Hipohondrija resno ovira njihovo življenje. Prezaposlenost z boleznijo in nenehna skrb jim otežujeta normalno življenjsko delovanje.
  • Hipohondrija ni realna, zato je ni treba zdraviti. Telesni simptomi niso resnični, toda motnja je resna in si zasluži zdravniško obravnavo. Nekateri menijo, da zdravniki lahko pomagajo, če človeka poslušajo empatično in razumejo njegovo potrebo po ljubečem odnosu.
  • Hipohondrija je najpogostejša oblika fobije. Najpogostejša oblika fobije je agorofobija, to je strah pred odprtimi prostori, sledijo ji strah pred kačami in pajki.

Hipohondrija ni namišljena bolezen, je motnja, vendar ne telesna, kot si jo zmotno interpretirajo ljudje s hipohondrijo. Pri njih ne gre za iskanje pozornosti, temveč je hipohondrija bolj podobna obsesivno kompulzivni motnji in fobijam ter si zasluži skrbno zdravniško obravnavo in podporo najbližjih. Čeprav glede hipohondrije nimamo še vseh odgovorov, nam pojav, ki se pojavi pri teh ljudeh, nekaj govori o njihovem psihičnem počutju – morda o nezaupanju, občutkih nevrednosti ali o jezi, ki jo obračajo proti sebi. Pomembno je, da jim prisluhnemo.

**Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

HIPOHONDRIJA, 1.del

Jun22

Mollierjeva komedija Namišljeni bolnik nas nasmeji do solz. Vendar za nekatere ljudi namišljena bolezen, le ni tako namišljena in njihovo počutje je vse prej kot zabavno. Hipohondrija je stanje, kjer posameznik resnično verjame, da je smrtno bolan, čeprav mu zdravnikova diagnoza zatrjuje drugače.

Hipohonder?
Hipohondrija je motnja, kjer se posameznik boji, da minimalne telesne spremembe pomenijo resno, smrtno bolezen. Ljudje, ki trpijo za hipohondrijo si pogosto postavljajo samo diagnozo, ki jih prestraši do kosti. Naletela sem na zgodbo osebe s hipohondrijo, ki se me je dotaknila: »Ko mojo diagnozo zdravnik ovrže, grem obvezno na splet in pogledam, zakaj je zdravnikova diagnoza napačna. Kaj? Nimam raka na debelem črevesu? Potem moram imeti…«, in brska naprej po spletu za »bolj primerno« diagnozo.
Vsi smo že kdaj doživeli, da smo se slabo počutili in smo na spletu pobrskali, kaj bi lahko imeli. Ob tem smo dobili nekatere simptome, o katerih smo prebirali, vendar se je stanje čez nekaj časa umirilo in nismo trkali na zdravnikova vrata.
Takšno vedenje ne spada pod hipohondrijo, saj je pri slednji posameznik pretirano okupiran s svojim telesom. Motnja poteka epizodično, kar pomeni, da imamo težave nekaj mesecev, let, potem pride do zatišja in čez nekaj časa se stanje lahko ponovi.
Soglasja, ali je hipohondrija neodvisna psihična motnja ali le spremljevalka drugih primarnih motenj, še ni.

Značilnosti
Hipohondrijo spremljajo določene značilnosti, preko katerih jo lahko prepoznate, in sicer:

  • telesni simptomi bolezni so prehodni, kar pomeni, da trajajo nekaj časa, nato pa izginejo. Simptomi se ponavadi spreminjajo in so splošni. Najpogosteje posameznik pride s pritožbo glede problema s srce ali prebavil. Najpogostejši telesni predeli so glava, vrat, trebuh in prsi.
  • nenavadno velik strah pred boleznijo. Opazijo vsako telesno spremembo, ki je lahko vzrok stresa, staranja, utrujenosti, in si jo pretirano razlagajo.
  • navadno se z ljudmi pogovarjajo o zdravstvenih temah. Slednjo je težko zamenjati, saj se hitro vrnejo na njihovo prvotno okupacijo-zdravje.


Vse je v redu
Pri obisku zdravnika, ki jim zagotovi, da je z njimi vse v redu, pogosto reagirajo s poslabšanjem telesnih znakov ali z novimi simptomi. Osebo s hipohondrijo zdravniško zagotovilo, da je z njimi vse v redu, ne prepriča ali pa jih pomiri le za kratek čas. Nenehno potrebujejo zagotovilo zdravnika in bližnjih, da z njimi ni nič narobe. Neprestana potreba po potrditvi, nezaupanje v zdravniško diagnozo in obiskovanje zdravnika z vedno novimi telesnimi simptomi,  krha odnos z zdravnikov, ki je včasih lahko, prav zaradi tega, konflikten.

Kdaj se pojavi?
Kot že omenjeno, skupnega mnenja strokovnjakov, o hipohondriji ni. Potrebno je ločiti med hipohondrijo kot motnjo in občasnimi bojaznimi, ki jih imamo številni ljudje. Takšne bojazni navadno nastopajo v stresnih situacijah, življenjskih krizah, ob smrti bližnjih ter po tem, ko smo preboleli hudo bolezen. Na primer, če izgubimo bližnjega zaradi hude bolezni, se rado zgodi, da smo obremenjen z mislimi, ali nas čaka ista usoda?
Prehodna hipohondrija se pojavi tudi ob študiju, ki se dotika zdravstvenega področja. S hipohondrijo ima težave približno 3% študentov v prvih 2.letih študija.
Raziskovalci so odkrili pomembno povezavo med pojavom hipohondrije in mediji. Predvajanje nadaljevank, z zdravstveno vsebino, vpliva na povečano število obiskov pri zdravniku. Prav tako so s spletom postali dostopni različni podatki in popisi bolezni, ki jih lahko prebiramo. Pojav hipohondrije ob gledanju medijev naj bi povzročilo pretirano vživljanje v medijske like oz. opise.
Nekateri strokovnjaki menijo, da se vzrok skriva v genih, spet drugi, da so za hipohondrijo odgovorni preveč zaščitniški starši. Za te starše je značilno, da svojega otroka zavijajo v vato. Ko otrok pokaže željo po raziskovanju okolice, kaj hitro najdejo razlog za nevarnost. Odraščajočemu otroku, neprestano dajajo občutek, da je nevarnost povsod. Tak otrok bo v odraslosti zaskrbljen zase in bo nevarnost zaznaval v stvareh, kjer je v resnici ni.
Psihodinamska smer razlaga hipohondrijo kot obrambo pred nizkim samospoštovanjem, občutkom brezvernosti, neustreznosti in praznine. Pri hipohondriji pa lahko gre tudi za obrambo pred krivdo, kjer oseba kaznuje sama sebe s telesnim trpljenjem.  

Kako pogosta je hipohondrija?
Hipohondrija prizadene 1% do 5% povprečne človeške populacije. Če pogledamo zgolj populacijo, ki obiskuje splošnega zdravnika, pa je med njimi posameznikov s hipohondrijo tudi do 7%.
Hipohondrija se lahko pojavi pri vseh starosti, najpogosteje nastopi v obdobju zgodnje odraslosti, torej med 20. in 30. letom. Razširjenost med moško in žensko populacijo je enaka.
Psihiatrična diagnostika opozarja tudi na ljudi iz določenih kultur, ki ustrezajo diagnozi hipohondrija, vendar na njih vplivajo njihova prepričanja in vrednote, ki so povezana s kulturo iz katere prihajajo.  

V drugem delu članka si lahko preberete o različnih vrstah hipohondrije, o njenem zdravljenju in napačnih prepričanjih, ki jih imamo o tej motnji.

**Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna