Archives

POŽELENJE

Nov25

Poželenje je vsem poznan občutek, ki nas prevzame in motivira, da osvojimo objekt našega poželenja. Do nekaterih stvari lahko občutimo tako močno poželenje, da nam »zamegli razum«. Pri nekaterih posameznikih lahko vodi tudi do obsesivnega vedenja. Poželenje se največkrat prebuja v kontekstu spolnosti, vendar to ni edino področje, kjer občutimo poželenje. Poželenje se prebudi tam, ko si neko stvar po-želimo.

O poželenju
Poželenje je hrepenenje po neki stvari, osebi ali izidu, ki nas aktivira, da željo potešimo z dosego želenega cilja. Motivacijska spodbuda, ki jo zbuja poželenje, je že dolgo poznana. Poželenje naj ne bi bilo čustvo, ampak izhaja iz naših telesnih potreb. Je univerzalno in nas spodbuja, da težimo k sreči, zdravju, varnosti in socialnemu zadovoljstvu. Raziskave so pokazale, da se ob občutku poželenja aktivirajo enaka možganska področja kot pri uživanju kokaina.
Kadar občutimo (spolno) poželenje, naše telo ustvarja hormon oksitocin. Tako imenovani ‘hormon ljubezni’, se sprošča med spolnim odnosom, med tem ko doživljamo orgazem, med rojevanjem in dojenjem. Hormon povzroča občutek večje povezanosti, zaupanja, sočutja. Obstaja verjetnost, da zaradi tega hormona postanemo zasvojeni z našim partnerjem, kar so psihologi poimenovali kar oksitocinska vez. Raziskave so pokazale, da so se ženske po porodu, bolj vključevale v različne aktivnosti, v primerjavi z drugimi ženskami. Razlog naj bi tičal prav v hormonu. Oksiticin pa ni edini hormon, ki vpliva na prebujenje spolnega poželenja. Za to nalogo poskrbi tudi testosteron, ki  poveča spolno poželenje, vzdržljivost in mišično maso. Njegovo pomanjkanje vpliva na zmanjšano poželenje, težave z erekcijo, potrtost,  depresijo in utrujenost.
Poželenje naj bi temeljilo izključno na fizični privlačnosti in domišljiji in je bolj sorodno zaljubljenosti kot ljubezni. Seveda pa je lahko razlog za to, da se je med dvema osebama sploh razvil ljubezenski odnos.
Zanimivo raziskavo na področju poželenja je izvedel Steven Reiss. Izsledki njegove raziskave, so pokazali, da imamo ljudje 16 oblik poželenj, ki motivirajo naše vedenje in oblikujejo našo osebnost. Tako naj bi med drugim posameznik imel po-želenje po učenju, lojalnosti tradicionalnim vrednotam (čast), socialnih pravicah, individualnosti, stabilnem okolju in varnosti, vplivu in moči, telesni aktivnosti, spolnosti in lepoti, varčevanju, druženju, tekmovanju in postaviti se zase. Če pogledamo na naštete potrebe lahko vidimo, da skoraj v celoti zajemajo naše vedenje, želje in močno vplivajo na oblikovanje naših osebnosti.

Afrodiziak
Večini izmed nas je poznan vpliv hrane na naše telo. Ne samo, da hrana vpliva na našo telesno težo in počutje, ampak tudi na telesne procese, ki se dogajajo v naših telesih. Čokolada tako povečuje hormon sreče-dopamin. Katera hrana pa vpliva na poželenje? Zanimivo je, da na spolno poželenje moškega in ženske, ne vpliva nujno ista hrana. Nekatera hrana je pri prebujenje ženskega (moškega) poželenja uspešnejša.  Hrana spodbuja kroženje krvi po telesu in vzdraži živčni sistem, ki povzroči večjo prekrvavitev spolnih organov in posledično dvig spolnega nagona. Če vas požgečkam le s  par živil, ki spodbudijo naše poželenje:
–šparglji vsebujejo folno kislino, ki je ključ za dvig spolnega poželenja. Folno kislino, katere drugo ime je vitamin B9, naše telo potrebuje za proizvajanje novih celic. Ime izhaja iz besede folium, ki po latinsko pomeni list. Tako ste lahko že ugotovili, da je listnata zelenjava glavni vir te kisline.
–fige so kot afrodiziak poznane že od grških časov, v ta namen jih je uporabljala tudi Kleopatra. Njihova oblika naj bi spominjala na ženske spolne organe.
–ostrige vsebujejo cink, ki tako pri moškem kot ženski prebuja poželenje. Vonj ostrig je podoben ženskim feromonom. Cink v telesu sodeluje pri pomembnih fizioloških funkcijah, med drugim tudi pri sinteza genskega materiala in tvorbi novega tkiva, zato je pomemben za našo rast in razvoj.

Kako jim uspe?
Z našim poželenjem pa se že dolgo poigrava oglaševalka industrija. S pomočjo izsledkov psiholoških raziskav, so na bolj učinkovit način, skušali prepričati potrošnika za nakup izdelka ali storitve. To jim v grobem uspe na dva načina, in sicer, oglas v naš zbudi občutek pomanjkanja »Ali še vedno vozite star avto?«, medtem ko nam druge vrste oglasi obljubljajo dosego želenih lastnosti »Loreal, ker se cenim«. Ker pa je poželenje razumljeno po vsem svetu, v njem znamke lahko najdejo globalno priložnost. Trgovske znamke, ki resnično razumejo fenomen poželenja, lahko iz potrošnika ustvarijo zvestega kupca.

Poželenje se tako ne dotika zgolj področja spolnosti, čeprav ga v vsem njegovem zanosu verjetno začutimo ravno v ljubezenskih »dramah«. Za razmisliti je koliko se naše potrebe, želje in poželenje med seboj prekrivajo, je poželenje tisto, ki nas žene naprej ali je to naš gon po preživetju? Karkoli od tega je, je naše poželenje zagotovo zbudilo zanimanje oglaševalcev, saj so prepoznali, da se poželenje v nas tako zlahka zbudi kot tudi odide.

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

SIZOIDNA OSEBNOSTNA MOTNJA

Nov24

Izraz ‘sizoidni’ izhaja iz grške besede za ‘škarje’ in pomeni razrezan ali razcepljen. Za sizoidnega je intimnost in osebni stik grožnja za njegov občutek jaza. Pristen odnos za take posameznike predstavlja nevarnost. (Erskine 1999)
Pri tej osebnostni motnji je le malo verjetno, da bodo poiskali terapijo, saj težko rešujejo probleme znotraj odnosa, še posebej intimnega in čustvenega odnosa. Boji se, da bo postal pretirano navezan in odvisen in s tem tvegal, da bo zlorabljen. Po svojih izkušnjah si v taki situaciji ne bi znal pomagati. Zato se v naprej odreče odnosu in živi izolirano. (Praper 1996: 185-186)
Sizoidni se boji, da bo drugi s prodiranjem skozi njegove porozne ali rigidne meje, popolnoma kontaminiral in preplavil njegov notranji psihični prostor. Kadar mu drugi prepušča urejanje bližine in distance, ostaja sizoidni v odnosu dolgo stabilen, lojalen in iskren. (Praper 1996: 186)
Sizoidni živi v strahu men dvema zastrašujočima pozicijama. Če se preveč distancira, se lahko dezintegrira v občutjih izničenja, ter na drugi strani, kadar gre preveč v bližino, se izpostavi možnosti, da ga drugi ‘požre’ oziroma, da se sam izgubi in dezintegrira v drugem-izgubi meje (Praper 1996). Posameznik je usmerjen v skrivanje zaradi strahu, ki ga privede do globokega občutka osamljenosti, ki ga ponovno prisili v stik s svetom. Taka oseba je stalno ujeta v boju med skrivanjem ali povezovanjem z drugimi. Posameznik je ujet med bojem med umikom in stikom z drugimi (Guntrip v Erskine 1999). Tako se odloči za sizoidni komprimis-imeti kontakt z ljudmi, pa vseeno ne biti z njimi. (Praper 1996)
Sizoidni je introvertiran in živi v svojem notranjem svetu. Lahko zaznajo sebe kot osamljene, kar v njih zbudi željo po stiku in ljubezni. V nasprotju s tem, je njihov strah, da bi uničili druge ali bili uničeni s strani drugih. Pogosto ti posamezniki navzven delujejo dostopni in vešči socilanega stika, vendar so v resnici čustveno odmaknjeni. Na splošno občutijo občutek praznine in pomanjkanja integracije. (Klein v Little)

Prikrita sizoidna motnja
Klein opisuje številne posameznike s sizoidno osebnostno motno, ki stopajo v socilane stike, kar je v nasprotju z zgornim opisom značilnim za sizoidno osebo. Klein te posameznike imenuje ‘prikriti sizoidi’, ki opazovalcu izgledajo kot socialno dostopni, zainteresirani in vpleteni v stik. Po drugi strani pa se čustveno umaknejo v svoj notranji svet. Opis posameznika s sizoidno osebnostno motnjo kot na videz čustveno angažiranega, je že dolgo poznan, začensi s Fairbairnom (1940). V njegovem opisu “shizoidnega ekshibicionizma” pravi, da je tak posameznik sposoben izraziti kar veliko občutkov, kar ga na videz dela voljnega socialnega stika.V resničnosti pa ne pridobi in ne izgubi ničesar, kajti igra le vlogo v kateri njegova osebnost ni vpletena. (http://en.wikipedia.org/wiki/Schizoid_personality_disorder)

Razlogi za nastanek motnje
Guntrip vidi izvor motnje v prikrajšanosti dojenčka v njegovem prvem letu v odnosu do objekta, ki ni bil uglašen na otrokove telesne in čustvene potrebe. Nezadovoljene so bile predvsem otrokove potrebe po kontaktnem ugodju. Opažajo tri vrste deprivacije, in sicer mučenje z odklanjanjem, agresivna in sovražna trčenja in zavračanje ter brezbrižnost in zanemarjanje. Sizoidni so imeli tako težave že pri vstopanju v simbiozo. Niso se mogli prilagoditi na variabilnost objekta, ki običajno dojenčka nepredvidljivo enkrat preplavi z opičjo ljubeznijo, drugič grobo zavrača in spet tretjič ostaja brezbrižen-v skladu s svojim razpoloženjem in potrebami. Otrok vstopanje objekta v odnos začne doživljati kot vsiljivo, intruzivno vdiranje. Meja med zunanjim in notranjim se ne izbistri, ampak okvari. Sizoidni si tako želi obdržati kontakt, boji pa se vdiranja v svoj prostor. (Praper 1996: 187)

Karakteristike (po CSM)
F60.1 Shizoidna osebnostna motnja
Osebnostna motnja, za katero je značilen umik iz čustvenih, socialnih in drugačnih stikov, nagnjenost do fantazije, samotarskih dejavnosti in introspekcija. Sposobnost izražanja čustev in doživljanja ugodja je omejena.
Potrebno je imeti vsaj tri od sledečih karakteristik za diagnozo Sizoidna osebnostna morna, in sicer: 

  1. Čustvena hladnost, nenavezanost in majhna naklonjenost.
  2. Majhna zmožnost izražanja negativnih ali pozitivnih čustev do drugih.
  3. Preferiranje samostojnih aktivnosti.
  4. Zelo malo, če sploh kaj, intimnih prijateljev ali odnosov in pomanjkanje želje po tem.
  5. Neopredeljenost do kritike ali pohvale.
  6. Uživa v redkih, če sploh kateri, aktivnostih.
  7. Neopredeljenost do socialnih norm.
  8. Preveč okupiran s fantazijami in introspekcijo.
  9. Pomanjkanje želje po seksualnih izkušnjah z drugo osebo.(http://en.wikipedia.org/wiki/Schizoid_personality_disorder)

Obrambni mehanizmi
Najpogostejša obramba je razcep. Razcep je opaziti v nivoju objektnih odnosov. Tipičen je nivo parcialnih objektnih odnosov. Edina alernativa temu tipu je popolna samozadostnost in izolacija kot obramba. Hrepenenje po intimnih odnosih se premakne na fantazijski nivo. Sanjarjenja pa so skrbno skrita pred drugimi. (Praper 1996: 188-189). Emocije zaklenejo vase. V mislih in fantazijah so lahko zelo aktivni, njihovo življenje pa je prazno. Včasih najdejo pot preko umetniškega izražanja ali znanosti, ki je še bolj brezosebna (Praper 1996: 223). Umik od nevarnosti k varnosti je naravni človeški odgovor. Sizoidni posameznik se zato v prvi vrsti ukvarja z izogibanjem nevarnosti in zagotavljanju varnosti (Ralph Klein).
Terapevt ob sizoidnem pacientu pogosto čuti, da je odveč, toda ta prihaja na terapijo, ker je to zanj pogosto edini intenzivni odnos, ki je kot profesionalni odnos, hkrati dovolj varen. Sizoidni se tako dobro počuti, če plača seanso, čeprav mu terapevtski odnos veliko več pomeni, kot je pripravljen pokazati. Tudi pomembnost drugih odnosov nerealno povečuje, ker se toliko tega dogaja v njegovi fantaziji. (Praper 1996: 223-225)
Občutek prikrajšanosti navadno prekrije z delom, intelektualizacijo ali drugimi obrambami distanciranja. Slednje obrambe lahko spominjajo na narcistično motnjo, prav tako lahko sizoidni kažejo nekaj grandioznih potez v pretirani intelektualizaciji. Tako običajno ne doživljajo bolečine osamljenosti, ampak prej strah pred bližino. (Praper 1996: 185-186)

Intimni odnos
Ljudje s sizoidno osebnostno motnjo so najbolj veseli, ko so v odnosu, kjer partner na njih polaga malo čustvenih in/ali intimnih zahtev. Niso ljudje kot taki, katerih se sizoidni posameznik želi izogniti, ampak negativnim ali pozitivnim čustvom, čustveni intimnosti in samo razkrivanju. Sizoidna oseba je tako zmožna vzpostsviti odnose na intelektualni, fizični, poklicni ali športni ravni, dokler tovrstni odnosi od ne zahtevajo emocionalne bližine. Donald Winnicott povzame, da imajo ti posamezniki raje odnos, ki ga lahko oblikujejo pod svojimi pogoji, kot po pogoji drugega partnerja. V slednjem primeru raje izberejo izolacijo. (http://en.wikipedia.org/wiki/Schizoid_personality_disorder)
Ljudje s sizoidno osebnostno motnjo delujejo ravnodušno, hladno in brezbrižno, kar jim povzroča težave v socialnih stikih. Kot rečeno imajo probleme z vzpostavlanjem osebnih odnosov in izražanjem čustev ter lahko ostanejo pasivni kljub nepirjetnim situacijam. Ko se pogovarjajo z drugimi lahko govorijo ravnodušno in jedernato. Zaradi pomankanja komunikacije z drugimi, ti posamezniki nimajo jasnega odseva kako jih drugi zaznavajo in vidijo. Odsev pa je pomemben za višje zavedanje sebe in svoje dejavnosti ter vloge v družbenem okolju. (http://en.wikipedia.org/wiki/Schizoid_personality_disorder)
Guntrip opisuje skrivne spolne afere s katerimi želi poročena oseba s sizoidno osebnostno motnjo zmanjšati intimnost v zakonu. Sex je preveč intimen za trajno razmerje, zato raje spijo z neznancem. Nasprotno, pa lahko sizoidni posameznik omeji odnos zgolj na spolne stike in ne deli drugih intimnih podrobnosti o svojem življenju s partnerjem. Profesor socialnega dela Jeffrey Seinfeld na New Yorški Univerzi je objavil članek o ‘sizoidni lakoti’, ki se lahko manifestira kot seksualna promiskuiteta. V članku opisuje sizoidno žensko, ki je načrtno obiskovala številne bare, kjer je spoznavala moške za njeno seksualno zadovolitev. Dejanje je oblažilo njen občutek praznine in lakote. (http://en.wikipedia.org/wiki/Schizoid_personality_disorder)

Primer iz prakse
Little je v svoji praksi pri Sebastjanu opazil, da terapevtsko uro začne s temo, o kateri lahko govorita s terapevtom ali jo ‘prežvekujeta’ vendar ne razkriva njegove ranljivosti. Pri tem preverja ali terapevtu lahko zaupa na tej terpaevtski uri. Ura se zdi kot pogovor o njegovih posameznih izkušnjah, brez kontinuitete. Pogosto se zdi kot da je pozabil na prejšnje terapevtske ure in izbrisal svoje izkušnje stika s terapevtom.
Med zasedanji se Sebastjan pogosto umakne vase in izgleda kot da ga (terapevta) opazuje. Izgleda kot da v notranjosti svoje glave opazuje vsak njegov gib. On je opisal, da se v teh trenutkih umakne v grad, v ječo, kjer se počuti varno, vendar pusti stražarja na dolžnosti. Premični most je spuščen, vendar ga lahko dvigne v vsakem trenutku. Če terapevt vidi čustveni izraz na njegovem obrazu in se nanj odzove, je ganjen, da je bil opažen vendar ne more vzpostaviti povezave. Občutek ima, da bi bilo nevarno in zastrašujoče.
Sebastjan se je umaknil od sveta in osebnih odnosov. Pri izražanju čustev in medosebnih odnosih je otopel. Na začetku, ko sta s terapevtom raziskovala njegove občutke o terapevtovih odhodih, mu niso pomenili nič. Zdaj izgleda, kot da ima več čustev o njunih koncih in pred kratkim, ko sva sta govorila o terapevtovem odhodu, je dal na znanje, da ga bo pogrešal. To nakazuje da prehaja iz skritega v kontaktni odnos s terapevtom. (Little)

LITERATURA

Praper, P. (1996): Razvojna analitična psihoterapija. Ljubljana: inštitut za klinično psihologijo

Sennett, R. (1989): Nestanak javnog čovjeka. Zagreb: ITP »Naprijed«.

    http://www.integrativetherapy.com/en/articles.php?id=45

    http://www.integrativetherapy.com/en/articles.php?id=44

    http://en.wikipedia.org/wiki/Schizoid_personality_disorder

     

    ZANEMARJANJE

    Nov23

    O zanemarjanju ne govorimo samo, ko privede do njegove skrajnosti. Zanemarjanje se lahko dogaja že v navideznih malenkostih kot je zanemarjanje svojega zdravja, saj ne gremo k zdravniku, ko bi to bilo potrebno. V pričujočem članku bomo zanemarjanje vzeli pod drobnogled.

    Kaj sploh je zanemarjanje?
    O zanemarjanju govorimo, ko bi posameznik, najpogosteje je to starš, moral zadovoljiti otrokove osnovne potrebe, vendar je pri tem neuspešen. Seveda, pa se zanemarjanje ne dogaja samo v odnosu starš-otrok, ampak v različnih odnosih, kjer je ena oseba nemočna, druga pa naj bi zanjo poskrbela. V Sloveniji je zanemarjanje zakonsko opredeljeno na sledeči način: »Roditelj, posvojitelj, skrbnik ali druga oseba, ki zanemarja mladoletno osebo, za katero mora skrbeti, tako da hudo krši svoje dolžnosti skrbi in vzgoje, se kaznuje z zaporom do dveh let.«
    Ločimo dve vrsti zanemarjanja, in sicer pasivno. O njej govorimo, ko oseba zaradi bolezni, lastne nevednosti, stresa, ignoriranja, nezrelosti, pomanjkanja sposobnosti ne zmore poskrbeti za drugo osebo. Tako na primer hčer ali sin skrbi za svojega depresivnega očeta in s tem prevzame vlogo starša. S tem pa se zanemari njegove še kako pomembne potrebe.
    Druga vrsta zanemarjanja je aktivno zanemarjanje, ki bi ga lahko opredelili tudi kot namerno, saj v tem primeru oseba zavedno zanemari potrebe drugega človeka.

    Kako ne zadovoljitev osnovnih potreb vpliva na nas?
    Zanemarjanje ima dolgotrajen in uničujoč učinek tako na psihično kot na telesno stanje posameznika.
    Zanemarjanje je lahko fizično, sem spada nezadostna oskrba s hrano, nezadostna skrb za otroka in dom. Fizično zanemarjanje vodi do razvoja kroničnih bolezni, slabega mišičnega tonusa, ran in kožnih izpuščajev, bolšjih ugrizov in oteklega trebuha. Podhranjenost povzroči nenormalne vzorce v razvoju kot so zastoj v rasti, nepravilna rast kosti in mišic. Otroci nosijo tudi neustrezna oblačila, na primer pozimi nimajo plašča.
    O zdravstvenem zanemarjanju govorimo, ko gre za nezadostno oskrbo z zdravniško obravnavo. Sem spadajo slabe higienske razmere kot so umazani ali piškavi zobje.
    Pri psihičnem počutju se posledice zanemarjanja kažejo na slabi samopodobi, motnji pozornosti, zgodnji spolni aktivnosti in zlorabi drog. Probleme imamo z navezovanjem stikov. Drugače rečeno, če mu starši niso znali dati bližine, v odraslosti tak posameznik ne bo sposoben bližnjih odnosov, tudi če si jih bo morda iskreno želel. Težave se pojavijo tudi pri spopadanju s stresnimi situacijami. Zgodnje zanemarjanje povzroči poplavo hormonov, ki dobesedno deprivirajo otrokovo odziv na stres. Posamezniki imajo več možnosti, da razvijejo depresijo in samomorilna nagnjena.
    Prav tako lahko starši zanemarjajo otrokovo izobraževanje. Zanemarjanje pa pomembno vpliva tudi na naše možgane. Ko so raziskovalci merili električno aktivnost, ki jo ustvarjajo možgani pri otrocih, ki so kot dojenčki bili v sirotišnici so ugotovili, da je ta znatno manjša. Tudi, če so bili otroci kasneje posvojeni  je problem ostal, saj so zgodnja leta odločilna pri oblikovanju nevroloških poti. Zanemarjanje tako vodi v težave z razumevanjem navodil, procesiranjem informacij ter negativno vpliva na opravljanje akademskih nalog.

    Kako do tega pride?
    Obstajajo kultura in verska prepričanja, ki delno zanemarjajo neko potrebo, tako nekateri starši zaradi verskega prepričanja otroka ne oskrbijo s primerno medicinsko oskrbo.
    Prav tako pomanjkanje izobrazbe in informiranosti lahko vodi do zanemarjanja in ogrožanja drugega posameznika. Na primer ne vemo, da spolnost brez primerne zaščite vpliva na prenos spolne bolezni.
    Nekateri odrasli težko organizirajo svoje življenje, zato njihov otrok odrašča v kaosu. Ne razumejo otrokovih čustvenih potreb, verjetno zato, ker sami niso imeli ustreznega starševstva.
    Danes zaradi ozaveščanja javnosti vemo veliko več o fizičnem nasilju, njenih posledicah in posledicah takega zanemarjanja. Malo manj pa je povedanega o pomenu čustvenega zanemarjanja, ki se dogaja zelo pogosto, v večini primerov zaradi pomanjkanja znanja staršev, kako čustveno zadovoljiti potrebe otrok.
    Prav tako do zanemarjanja prihaja zaradi dolgotrajne bolezni staršev, ko odrasel enostavno ni zmožen poskrbeti za svojega otroka, četudi si to iskreno želi. Na tem mestu je pomembno še enkrat poudariti, da do zanemarjanja ne prihaja samo v odnosu starš-otrok, ampak tudi v drugih odnosih. Še več zanemarjamo lahko tudi samega sebe.

    Ko ne poskrbimo zase
    Kot rečeno lahko zanemarjamo tudi svoje potrebe. To se pogosto zgodi, če nismo bili naučeni ali pa smo imeli prepoved na zadovoljitev svojih lastnih potreb. O samo zanemarjanju govorimo, ko odrasli ne skrbijo za svoje osnovne potrebe do te mere, da povzroča telesno, duševno ali čustveno škodo. Do tega pogosto privede tudi zaradi težav v duševnem zdravju, vključno z zlorabo prepovedanih substanc ali zaradi demence in depresije.  Za razliko od otroka, pa si je odrasli v večini primerov sposoben poiskati pomoč in prebroditi svoje težave, ki so ga pripeljale do te skrajnosti.

    *Članek je bil objavlen v reviji Vzajemna

    SREČA

    Nov22

    Sreča je po mojem mnenju najpogosteje uporabljena beseda pri izražanju želj, poleg denarja in zdravja. »Bodi srečna« in res, vsi si želimo in težimo k temu, da bi izkusili trenutke sreče, ki se jih radi spominjamo z nasmehom na obrazu. Večno vprašanje pa je ali se srečo sploh da zadržati?

    Sreča
    Ko smo srečni se počutimo dobro, morda celo rečemo »dobro nam je v življenju«, občutimo spekter prijetnih občutkov od zadovoljstva, pa vse do radosti. Kar osrečuje mene, ni nujno da bo osrečilo vas. Filozofsko gledano je sreča stanje kjer si ničesar več ne želimo in smo zadovoljni točno s tem kar smo in imamo. Ko dosežemo pomemben cilj, ob njem pogosto čutimo srečo in to nas motivira, da se trudimo doseči se druge cilje v našem življenju. Težnja k sreči nas na nek način motivira. Sreča pa nima samo motivacijskega učinka, ampak na vpliva zelo ugodno na naše telesno počutje.
    Neredko se zgodi, da se ustrašimo, ko občutimo stanje sreče in miru. V mislih si začnemo predstavljati, da se bo kmalu zagotovo zgodilo kaj neprijetnega, da bomo zboleli ali pa nas bo pomembna oseba zapustila. S tem si kazimo našo srečo in v obdobju, ko bi lahko v njej uživali, se v resnici obremenjujemo. Prav tako se lahko ustrašimo, da nas bo okolica zavračala, če se bomo »pobahali« s svojo srečo ali pa se bomo polenili, saj ne nazadnje imamo vse kar smo si želeli. Zakaj si to počnemo? Za tem se skriva naša prepoved čutiti srečo.

    Odtenki sreče
    Če se navežem na strah, da nas sreča poleni. V grobem poznamo dve vrsti sreče, ena je minljiva drugo lahko čutimo dlje časa. Pri minljivi sreči gre predvsem za stimulacijo iz zunanjega okolja. Hodimo po mestu in na tleh najdemo 100 evrov. Z nasmehom na obrazu jih poberemo, čutimo srečo. Učinek nas spremlja še kak dan ali dva, na to mine. Namen te sreče je motivacija.
    Kolikokrat smo že slišali, sreča prihaja iz nas samih? Tu je govora o notranji sreči, ki izhaja iz stanja notranjega zadovoljstva. Ta sreča nam ne bo kar »padla z neba«, ampak je za njo potrebno veliko narediti. Zanimivo je, da je že Aristotel povezoval srečo bolj z dejavnostjo kot pa s čustvi ali stanjem.

    Kako se osrečiti?
    Za to, da občutimo dlje časa trajajoč občutek sreče lahko naredimo marsikaj. V glavnem se občutek sreče veča, če smo v stiku z naravo, ker je v hitrem mestnem tempu težje. Ne nazadnje je človek del narave in vračanje vanjo ga osreči. Telesna aktivnost pripomore k občutku sreče.
    Osrečujejo nas tudi odnosi in druženje. Prijatelji s katerimi radi pokramljamo, partner katerega poljubimo, pa četudi nas kdaj razjezi. Tretja pomembna stvar je, da delamo nekaj zaradi česar se počutimo, da smo koristni in da naše delo nekaj pomeni tako nam kot svetu. Ko nam naše delo sporoča, da smo sposobni, da lahko uživamo v njem, nas le-to osrečuje.
    Predvsem v najstniških letih, nekateri pa celo življenje, niso pomirjeni sami s sabo, morda svojo podobo, lastnostmi, karakterjem. Sprejemanje samega sebe, postati prizanesljiv do svojih slabosti in radosten do svojih prednosti je pomemben ključ pri občutku sreče. In ne samo, da sprejmemo sebe, ampak da se v vrvežu življenja ohranimo notranje stanje miru in pozitivnih misli. Kar lahko dosežemo s telesno aktivnostjo, tehnikami sproščanja, meditacijo. Še poslednji ključ do sreče je naše zdravje, dobro telesno počutje je dom srečnih občutkov.  Kot vidite je za srečo potrebno veliko narediti, naj vas potolažim s tem, da če naredite nekaj že na enem področju boste v življenju občutili večjo radost in zadovoljstvo.

    Je sreča denar?
    Študije so ugotovile, da z denarjem ne moremo kupiti sreče, razen če tega porabimo na poseben način. Izkazalo se je namreč, da smo srečnejši, če denar porabimo za druge. Ugotovitev lahko potrdimo tudi iz lastnih izkušenj. Ko kupimo nekomu darilo, za katerega smo prepričani, da si ga nadvse želi, smo bolj vznemirjeni in srečni kot on. Veseli smo, da smo nekoga osrečili.
    Sedaj pa k vprašanju ali nas denar osreči? Denar je potreben za zadovoljitev naših osnovnih potreb. Družbe, kjer te potrebe niso zadovoljene, niti ne razmišljajo o sreči, saj se borijo za svoje osnovno preživetje. Ko enkrat presežemo to točko in imamo hrano, obleko in streho nad glavo, se z večjimi količinami denarja sreča ne veča. Res je, da so v povprečju bogatejši narodi srečnejši od revnih držav, vendar se ta učinek zmanjša med bogatimi državami. Enako povišan procent BDP-ja v revni in bogati državi, prinese enak procent sreče v obeh državah. Ne glede na to da je prva še vedno revnejša od druge. Torej, potrebno je imeti nekaj denarja, za zadovoljitev osnovnih potreb, čim je ta meja presežena, je sreča z nakupom izven dosega naših rok.

    Pozitivna stran sreče je njena nalezljivost. Ne samo, da smo srečni ko osrečimo druge, ampak občutimo tudi občutek sreče, ko so srečni drugi. Torej naša prijateljica je dobila v službi napredovanje, ki si ga je nad vse želela. Ko vam to sporoči občutite občutek sreče. Prav tako, če izveste, da je srečna neka oseba, ki jo sploh ne poznate, torej od prijateljice znanka je dobila otroka. Ob novici občutite srečo zanjo »A res, joj kako lepo« se smehljate. Kako poskrbeti za svojo srečo? S tem podatkom je preprosto. Družite se z ljudmi, ki so veseli in srečni in se boste ne samo nalezli njihove sreče, ampak tudi zadostili vašo potrebo po druženju z ljudmi. In to je vaš prvi korak k trajnejši sreči.

    *Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

    DOMIŠLJIJA

    Nov21

    Domišljija je zamišljanje novih podob, ki jih (še) nismo izkusili v našem realnem življenju.  Kakšne podobe si zamišljamo v naših predstavah zavisi od našega razpoloženja. Če smo slabo razpoloženi si lahko predstavljamo, kako nas bo šef nahrulil in obratno,  če se počutimo dobro si lahko predstavljamo, kako nas bo pohvalil za našo delo.
    SSKJ domišljijo definira kot »prosto kombiniranje misli in predstav in kot predstavo, »ki ni osnovana na resničnosti«. Domišljija je gonilna sila našim inovativnim zamislim, idejam, kreativnim reševanjem problemov. Uporabljamo jo, ko načrtujemo poročno zabavo, pripovedujemo pravljico za lahko noč iščemo rešitve našim težavam itd. Pomaga nam osmisliti svet, mogoče v zgodovini bolj kot danes. Kajti, danes bolj razumemo naravne pojave. Pred tem so si tako predstavljali, da je nevihta jeza bogov.
    Domišljija pa ni zgolj omejena na slike v naših mislih, ampak si lahko predstavljamo tudi zvoke, okus, vonj, telesne občutke in čustva. Prav tako ne pozna objektivnih omejitev, čeprav v realnosti nimamo denarja za počitnice, si se vedno lahko predstavljamo razkošni dopust v Miamiju.
    Sposobnost predstavljati si sebe v koži drugega je zelo pomembno za naše socialne odnose. Vsak poseduje neko zmožnost domišljije, pri nekaterih je visoko razvita, spet drugi jo imajo malo manj.

    Otroci
    Strokovnjaki so bili leta prepričani, da otrok uporablja domišljijo kot »beg iz realnosti«, saj se zaradi pomanjkanja strategij in obrambnih mehanizmov z njo ni mogel spopasti. Na nek način ga je varovala pred realnim svetom, ko je ta zanj postal pretežko razumljiv. Verjeli so, da pri določeni starosti otroci domišljijo prenehajo uporabljati, saj so sposobni bivati v realnem svetu.
    Danes je pogled na to nekoliko drugačen.  Strokovnjaki menijo, da je vloga domišljije razumevanje sveta in ne beg iz njega. Za otroke je okno za učenje o ljudeh, dogodkih, razumevanja vlog, domišljija so vrata, za razmišljanje o prihodnosti -kaj boš ko boš odrasel?
    Otrok se preko domišljijske igre postavi v različne vloge »gremo se igrat očija in mamico, prvo bom jaz mamica, potem pa ti«, so znani stavki, ki smo jih uporabljali tudi mi. Tako se nauči »stopiti v kožo drugega« in lažje razumeti vloge drugih do sebe. S tem vzpostavljajo zrelejši odnos do realnosti in se urijo v socialnih sposobnostih. Zanimivo je, da so opazili, da otroci, ki imajo avtizem, ne sodelujejo v domišljijskih igrah.
    Ugotovili so tudi, da so otroci, ki imajo v otroštvu navideznega prijatelja bolj kreativni, imajo večjo razumevanje socialnih odnosov ter bolje predstavijo svoje mnenju ostalim ljudem. Navidezni prijatelj je lahko tudi način, kako otrok rešuje frustracije, ki jih doživlja pri odraščanju.

    Domišljija in realnost
    Kje so sprejemljive meje domišljije? Nekateri se zatekajo v domišljijo in ne želijo nikoli odrasti, medtem ko se drugim zdi popolnoma nesmiselna, njihovo življenje pa je predvidljiva rutina. To sta skrajni točki na domišljijskem spektru. Obstaja tudi meja, kjer posameznik ni več zmožen ločiti med njegovim namišljenim in realnim svetom. Problemi z ločevanjem realnega sveta od naših misli, se kažejo pri psihotičnih motnjah, kjer se realnost in domišljijski svet pomešata. Zanimivo je, da se mešanje med realnostjo in domišljijo dogaja tudi na ravni nekaterih kultur. Nekateri bivanje na tem svetu gledajo kot na domišljijo našega uma in obratno nekatere kulture sanje in domišljijo enačijo z realnostjo.
    Neka mera povezave med našim zamišljanjem in realnim svetom verjetno resnično obstaja. Vidimo jo lahko pri psihosomatskih obolenjih, kjer si posameznik sprva v domišljiji predstavlja, da je hudo bolan, nato pa za to boleznijo resnično oboli.

    Zakaj nam še služi domišljija?
    Tako v otroštvu kot v odraslosti s pomočjo domišljije predelujemo stresne situacije našega življenja. Če smo kdaj doživeli, da nas je partner zapustil, so se mnogi izmed nas v mislih poigravali kako bi bilo če bi ga srečali. Kaj bi mu rekli, kako bi čutili, mogoče so ga v mislih nadrli, zavrgli, zaničevali, skratka sproščali in kazali svoje počutje in občutke.
    Če je okolje v katerem odrašča otrok disfunkcionalno in zanj predstavlja jedro frustracij, se pogosto zateče v domišljijski svet. Tam si lahko predstavlja kako ima ljubeč dom, starša, ki ga imata rada ipd. S tem se umiri, domišljija mu pomaga prebroditi težke okoliščine. Če se v odraslosti, kjer lahko naredi marsikaj za spremembo svojega počutja, še vedno zateka v domišljijski svet, namesto da bi reševal težave, to lahko vodi do problema.

    Vsaka domišljija ni beg, nasprotno, pri otrocih je domišljijo priporočljivo spodbujat, pravijo strokovnjaki, saj le ta veča kreativnost, omogoča da se v svetu zgodijo nove ideje, nove možnosti in nove priložnosti. Kako je z vašo domišljijo?

    *Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

    LAGANJE

    Nov20

    Verjetno smo vsi kdaj lagali, mar ne? Če ne drugega smo iz vljudnosti  nekoga vprašali »Kako si?«, čeprav nas odgovor v resnici ni zanimal. Njegov površinski odgovor »dobro« pa nam kaže na to, da tudi on pozna »igro lažnega zanimanja« in nam po vsej verjetnosti ni odgovoril po resnici.

    O lažeh
    Laž je neresnična trditev, ki smo si jo zavestno izmislili, saj imamo od tega neko korist. Lagati začnemo nekje med četrtim in petim letom. Motivi za laganje so najrazličnejši. Največkrat lažemo zaradi strahu pred kaznijo ali ker se želimo zaščititi, zaradi slednjega je težko trditi, da so vse laži škodljive. Če se zaradi strahu nenehno lažemo in le to postane del vsakdana, se laganje spremeni v vedenjski vzorec, ki se ga je težko znebi. Lažemo lahko tudi, ker se želimo izogniti prepiru. Verjetno je vsak kdaj bežno prikimal, da se strinja s sogovornikom, ker je presodil, da si ni vredno ali pa da se mu je neprijetno, spuščati v konflikt. Tudi molk se lahko sprevrže v laganje. Strah, da nas bo nekdo zavrnil lahko vodi v laž, saj si želimo ostati priljubljeni in ljubljeni. Laž lahko uporabimo tudi kot orodje nadzora nad drugim človekom, saj oseba, ki laže po svoje oblikuje situacijo. Z lažmi lahko ohranjamo neko distanco v medsebojnih odnosih in se s tem izognemo našemu strahu pred bližino.

    Laganje sebi
    Zanimivo je, da ljudje ne lažemo samo drugim, ampak lahko uspešno lažemo tudi sami sebi. Mojstri laganja so lahko tako prepričljivi, da na koncu resnično verjamejo svojim lažem. Odločimo se, da bomo izgubili nekaj kilogramov, čeprav v resnici vemo, da tega nismo pripravljeni narediti, lažemo sebi in drugim, da v ponedeljek  resno začenjamo z dieto in bolj zdravim življenjskim slogom. S tem lahko izgubimo jasno razumevanja samega sebe, saj nismo več prepričani, kaj je res in kaj ne.

    (Telesna) govorica in čustva Ostržka
    Mnoge študije so se posvetile raziskovanju laži. Odkrili so, da laž lahko prepoznamo na podlagi telesne govorice, načina govora in čustvenega izražanja posameznika. Seveda se je potrebno zavedati, da vsak znak ne pomeni nujno, da oseba laže. Poglejmo si nekatere značilne znake pri laganju:

    Telo: značilna je odsotnost očesnega stika, moč je opaziti živčnost (tapkanje z nogo, praskanje nohtov). Laganje v našem telesu povzroči ščemenje v občutljivih tkivih, zato se mnogi praskajo po vratu ali pa si rahljajo ovratnik, saj imajo v vratu neprijeten občutek. Pri  laganju se sprošča snov, zaradi katere nabrekne nosna sluznica, pospešen krvni obtok pa resnično poveča nos. Pravljica o Ostržku očitno ni popolnoma privlečena za lase. Lažnivci se tako pogosto praskajo po nosu.

    Čustva: Telesna govorica pogosto ni usklajena z izražanjem čustev, prav tako je izražanje le-teh zapoznelo. »Ali me ljubiš?« in odgovor, »res te ljubim« ter nasmeh. Čustvo se ne izrazi skupaj z besedami. Prav tako ga ne pokažejo s celim obrazom, ampak samo z usti. Če se umetno nasmejemo, se smehljamo z usti, medtem ko se resničen nasmeh pokaže na celem obrazu.

    Govor: na vprašanje ne odgovorijo jasno, ampak hodijo okoli kot maček okoli vrele kaše. Včasih na vprašanje sploh ne odgovorijo, ampak ti vprašanje vrnejo. Hitro spremeni vsebino pogovora, tišina v pogovorih jih moti. Lahko so obrambno nastrojeni, tako da nas začnejo oboževati, da mi lažemo, ali pa nas prepričujejo in prisegajo, da so pošteni ljudje, ki nikoli ne lažejo.

    Vrste laži
    Laž ni enoznačna, ampak lahko govorimo o več vrstah laži, nekatere so dobronamerne, spet druge nas ščitijo ali so blage, tretje manipulativne in škodljive. Sem spada tudi gola laž, o kater je očitno, da gre za izmišljeno zgodbo ali prirejeno resnico. Poleg nje poznamo še belo laž, ki koristi obema. Lahko bi ji rekli tudi vljudnostna laž. »Ti je všeč moja obleka?«, »Ja zelo lepa je«. Čeprav nam obleka ni všeč, sogovorniku pritrdimo, saj ga ne želimo prizadeti. Te laži so pogoste in jih mnogi sploh več ne doživljajo kot laž. Nesebična laž je, ko želimo pomagati neki osebi. Otrok, bi bil tepen, če bi oče izvedel, da si je hlače umazal tako, da je plezal po drevesih. Zato se zlažemo, da smo ga videli pasti, ko je tekel domov. Lažemo lahko tudi tako, da sicer ne izgovorimo nič lažnega, ampak izpustimo dele zgodbe. S tem zavedemo posameznika. O zavajanju govorimo tudi takrat, ko pretiravamo v svojih trditvah, »ujel sem en meter veliko ribo«. Laž pa lahko izgovorimo tudi zlonamerno, »nimam te več rad«, ko želimo doseči, bi ljubljena oseba delala tako kot si mi želimo.

    Zanimivi so rezultati raziskave, ki so ugotovili, da naj bi ključno vlogo pri laganju igrala bela snov v prefrontalnem korteksu (del možganov). V preteklosti so že ugotovili povečano aktivnost prefrontalnega korteksa med laganjem. V raziskavi leta 2005 so primerjali patološke lažnivce s kontrolno skupino in ugotovili, da imajo le ti 22% več bele snovi v možganih. K temu v prid pričajo tudi raziskave, ki so ugotovili, da imajo ljudje z avtizmom manj bele snovi, kot običajni ljudje. Za njih je namreč značilno, da ne znajo lagati. Zagotovo pa večja količina bele snovi ne more biti naš izgovor za izrabljanje laganja v našo korist in manipuliranje!

     

    KONFLIKT

    Nov20

    Konflikt je povsod okoli nas. Borimo se z našimi notranjimi konflikti, rešujemo konfliktne situacije v našem okolju, oblačimo si barvna oblačila, ki se med sabo tepejo, jemo kisle kumarice z jogurtom. Zakaj se ga mnogi tako bojijo?

    O konfliktu
    Veliko ljudi si predstavlja, da je konflikt fizično nasilje, vojna, nekaj skrajno neprijetnega in destruktivnega, zato se mu je bolj izogniti. Pri konfliktu gre za to, da si dve želji med seboj nasprotujeta, torej sta med seboj konfliktni. To se lahko dogaja v odnosu med partnerjema, med državama in tudi v nas samih. Ob tem nam je neprijetno, ta občutek pa traja dokler konflikta ne razrešimo.
    Ovira, ki je jedro konflikta, je lahko notranja, na primer želimo si javno nastopiti, ampak imamo nepopisno tremo pred nastopanjem. Ovire pa lahko izhajajo tudi od zunaj, želimo si na počitnice, vendar so vsi apartmaji zasedeni. Konflikt lahko vidimo kot  nekaj ogrožajočega, lahko pa v njem vidimo priložnost za spoznavanje in razvoj sebe in odnosov.

    Konflikt in frustracija
    Konflikta in frustracije ni enačiti. Frustracija je neprijetno stanje, ki ima močnejšo intenziteto in traja dlje časa. Konflikt lahko preraste v frustracijo, če dlje časa ne najdemo rešitve zanj ali če gre za stvari, ki nam veliko pomenijo. Tako smo si od nekdaj želeli postati astronavt, vendar nismo zbrali dovolj točk za vpis na primerno fakulteto. Naše želje in realna situacija nista samo konfliktni, ampak nam to povzroča tudi veliko frustracijo, saj moremo spremeniti svojo dolgoletno željo in cilj.

    Vrste konflikta
    Konfliktov je več vrst, od osebnih, medonosnih, skupinskih. Zanimivo ločevanje konflikta je na
    –plus plus konflikt: o njem govorimo, ko moremo izbirat med dvema enako privlačnima možnostma. Ali naj oblečem sivo obleko ali vijolično.
    –minus minus konflikt se pojavi, ko nobena od možnosti ni v redu. Torej ko moremo izbrat boljšo od slabših možnosti. Ali naj se vselim v stanovanje z nedelujočim ogrevanjem ali stanovanje kjer pušča streha.
    –plus minus konflikt je pogost. Zgodi se ko te isti cilj hkrati odbija in privlači. Na semaforju je rdeča luč za pešce, pred vami je prazna cesta. Mudi se vam. Ali naj prečkam cesto in ne zamudim, vendar s tem tvegam kazen.

    Odzivi na konflikt
    Vsak posameznik in skupnost se na konflikte različno odzove. Naš odziv na konflikt tudi ni vedno enak, odvisen je od okoliščin in našega razpoloženja. Poglejmo si načine kako se lahko na konflikt odzovemo:
    –ignoriranje konflikta: konflikt potisnemo v stran in se pretvarjamo, da ne obstaja
    –prilagajanje: kljub temu, da se ne strinjamo, se podredimo in se pretvarjamo, da konflikta ni, saj nam je ob njem neprijetno
    –manipulacija: ker želimo, da se nekdo podredi ali reši problem, najverjetneje zaradi svojega lastnega nelagodja, nanj izvajamo pritisk, ga izsiljujemo in obtožujemo. To so sredstva, s katerim želimo doseči svoj cilj.
    -kompromis: kompromis lahko dosežemo hitro, ob večjih problemih, pa je zanj potrebno več časa za pogovor oziroma pogajanja. Trudimo se doseči cilj, ki bi ustrezal tako nam kot drugi strani, kljub temu, da se bomo mogli delu naših želja odreči.
    –reševanje konflikta: iščemo rešitve, ki odgovarjajo obema stranema, ki sta v konfliktu. To lahko zahteva čas in napor, običajno pa pripelje do kakovostnejših rešitev.

    Reševanje konfliktov
    Kako konflikte konstruktivno rešujemo si zasluži podrobnejši pogled. Razreševanjem med dvema skupinama ali dvema posameznikoma je različno. Seveda bo v skupini težje doseči neko soglasje, sploh če skupina znotraj sebe ni složna, kar se pogosto zgodi.
    Na ugodno reševanje konflikta v skupini vpliva razporeditev moči, odgovornosti in vpliva. Bolj ko so te enakopravno razporejene, bolj pozitivno vplivajo na razreševanje skupinskega spora. Ne enakomerno razporejena moč lahko privede do izsiljevanja in nezadovoljstva na drugi strani. Če je stopnja zaupanja med skupinami velika, je reševanje konfliktov lažje prav tako pa je pomembna informiranost skupine. Vsi vemo, da manj veš o situaciji, težje je smiselno argumentirati svoje stališče.
    Pri reševanju konfliktov v medosebnem odnosu je pomembna spoštljiva komunikacija. Priporočljivo je govoriti samo o situaciji, ki je predmet spora in se ne obešati na pretekle konflikte »a jaz sem ti pa lahko pomagala, ko ti je bilo hudo« je formula za poglobitev konflikta. Pomembno je, da jasno opredelite kaj vas je razjezilo in prav tako poslušate partnerja. Govorite kaj čutite »strah me je bilo, ko si zamujal, čez čas sem začutila jezo« in ne obtožujte »zamujal si, zato sem prismodila kosilo«.

    Konflikti nas spremljajo na vsakem koraku, kljub temu, da jih večina doživlja kot neprijetne, ima večje posledice izogibanje le tem. Ne razreševanje konfliktov se stopnjuje in vpliva na naše vedenje in počutje.  Lahko privede do te skrajnosti, da raje prekinemo odnos kot da bi se soočili s konfliktom. Funkcionalno razreševanje konflikta nas lahko združi in ne razdruži, kar večina prepisuje konfliktu. V konfliktu lahko vidimo stanje, ki od nas terja odziv in spremembe.

    *Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

    NENAVADNE FOBIJE

    Nov20

    Strah je človeško čustvo, ki nam sporoča, da nas nekaj ali nekdo ogroža. V nevarnih situacijah nas tako lahko zaščiti, saj se velikokrat lahko umaknemo iz ogrožajoče situacije. Fobije so »strahovi«, ki se pojavljajo ko grožnja na situacijo, ki v realnosti ni (pretirano) ogrožajoča. Čeprav lahko fobijo pred kačami in višino lažje razumemo, mogoče tudi zato, ker si jo delimo z mnogimi, pa obstajajo prav nenavadne fobije, o čemer piše pričujoč članek.

    Kaj je fobija
    Fobija je pretiran strah pred določenim predmetom ali situacijo, ki v resnici ni tako ogrožajoč. Večina ljudi, se zaveda, da je njihova reakcija pretirana, vendar si ne znajo pomagati. Ob stiku z »nevarnostjo« doživijo občutek panike, tesnobe, srce jim začne hitreje biti, začnejo se potiti in postanejo omotični.
    Ljudje se začnejo izogibati situacijam, kjer bi prišli v stik s svojo fobijo. Potrebno se je zavedati, da se nekaterim situacijam, na primer strahu pred kačami, lažje izognemo in nas v življenju ne ovira pretirano, medtem ko strah pred odprtimi prostori onesposobi človeka nekega normalnega življenja.
    Fobije so kar pogosti spremljevalec človeka, namreč pojavijo se pri vsakem 20 posamezniku. Razlog za njih najpogosteje izvira iz zgodnjega otroštva. Fobija pa se najpogosteje razvije v poznem otroštvu, puberteti ali zgodnji odrasli dobi. Obstajajo različne strategije, kako se spopasti s fobijami, nekateri žal olajšanje iščejo v pretiranem pitju in uživanju prepovedanih drog.

    Poglejmo si nekatere nenavadne fobije

    Strah pred tem, da nas žive zakopljejo
    Fobija pred živim zakopom ima utemeljen razlog v njeni zgodovini, saj se je nemalokrat zgodilo, da so bolniku postavili napačno diagnozo in ga proglasili za mrtvega. Na srečo nam današnja naprednejša tehnologija in dognanja preprečujejo tovrstno zmoto, vendar se fobija pri nekaterih ljudeh še vedno pojavi. Angleška fraza »Safe by the bell« torej »rešil ga je zvonec« izhaja iz preteklosti, ko so ugotovili, da vsakega 10 človeka zakopljejo živega. Po tem spoznanju so ljudi začeli pokopavat s palicami na katerih je bil navezan zvonček, ki je molil nad zemljo. Če se je izkazalo, da je  »mrtvec« v resnici živ je pozvonil in so ga rešili iz groba.

    Strah pred sedenjem
    Nekateri ljudje trpijo za strahom pred sedenjem. Besedo »trpeti« je moč pri tej fobiji razumeti v vsej razšeznosti, saj je sedenje velik del našega življenja, čeprav se ga morda ne zavedamo. Sedimo ko gremo v kino, restavracijo, sedimo pred televizijo, med jedjo in ne nazadnje med tem ko gremo na stranišče. Situaciji v kateri ne bi sedel se je nemogoče izogniti, ne da bi vidno prilagodil in »odškrcnil« del običajnega življenja.

    13
    Zanimivo je, da je strah pred številom 13 eden izmed najbolj pogostih strahov, za katerim je trpel tudi Adolf Hitler. Številka trinajst je povezana z vraževerjem in vero v to, da le-ta prinaša človeku nesrečo. Saj veste, petek trinajsti. Na Kitajskem, Japonskem in v Koreji se prav tako bojijo nesrečnega števila, ki pa ni 13 ampak 4.

    Strah pred papežem
    Papafobija je redka fobija, ki se kaže v strahu posameznika pred papežem, včasih pa se nanaša na celotno Rimskokatoliško cerkev. Vzrok za posameznikov strah zagotovo tiči globlje, papež je le objekt, na katerega se je ta strah, morda pred kaznijo, grehom, prenesel.

    Skopofobija
    Skopofobija je strah, da nas nekdo opazuje, zato se ti posamezniki raje zadržujejo v temi in samoti in se izogibajo mest, kjer je veliko ljudi. Zapis o skopofobiji sega v čas Hipokrata, ki je zapisal, da ti ljudje »ljubijo temo bolj kot svetlobo« in »mislijo, da jih vsi gledajo«. Blažja oblika te fobije se lahko kaže tako, da si ljudje z rokami skrijejo obraz, medtem ko se bo pri težji obliki posameznik izogibal ljudem in jim skušal pobegniti, takoj ko bo to mogoče. Občutek imajo, da jih ljudje že samo s pogledom kritizirajo.  Tovrstna fobija je pogostejša med ženskami. Vzrok bi lahko iskali v situaciji, kjer je bil posameznik predmet nekega javnega posmeha ali pa ima vidno deformacijo, zaradi katere ljudje strmijo vanj.

    Nomofobija
    Nomofobija je fobija današnjega časa, časa mobitelov in »smart« tehnologije. Gre za strah pred ne-možnostjo mobilne komunikacije, katerega naj bi imelo že 53 odstotkov uporabnikov prenosnih telefonov. Posameznik se boji, da bo izgubil telefon, postanejo živčni, ko ugotovijo, da imajo slabo baterijo in se jim bo telefon kmalu ugasnil, prav tako postanejo nemirni, ko ugotovijo, da telefona nimajo pri sebi, kajti brez njega ne morejo in ga neprestano kontrolirajo.

    Čeprav se nam nekatere fobije zdijo nenavadne, so lahko pravi pekel za posameznika, ki jo ima. Fobije, ki ne vplivajo pretirano na naše življenje, lahko postanejo del nas in se z njimi naučimo živeti. Ko začnemo opažati, da fobija kontrolira prevelik del našega življenja, ki ga ne zmoremo živeti več v njegovi polnosti, pa se je najbolje obrniti na strokovno pomoč.

    TABU

    Nov20

    Malokrat se govori in piše o temah, ki so družbeno prepovedane in veljajo za tabuje. Čeprav bi marsikdo želel odprto govoriti o določenih temah, jih strah pred izstopanjem iz družbe in zavračanjem le-te, ohromi. Tabuji so trdovratni in zakoreninjeni v naši kulturi in moralnih načelih. Gre za nekaj prepovedanega, ki se lahko dotika ljudi, prostorov ali predmetov.

    Trdovratni tabuji v naši kulturi

    Umiranje
    Ljudje o smrti začnemo razmišljati, ko umirajo naši bližnji ali pa smo sami tik pred njo. Ko nam nekdo umre, malo postojimo in se poglobimo v svoje razmišljanje o smrti, nato pa te misli kaj hitro preženemo in se vrnemo v vsakdan. Čeprav je smrt naravni proces življenja je tabu. O njej se ne govori, ljudje se navadno umaknejo od umirajočega človeka, tako da ljudje umirajo sami v bolnišnicah in domih za ostarele. Zgleda kot da so včasih bili ljudje bolj odprti za sprejemanje smrti, saj so ljudje umirali v domačem okolju med bližnjimi ljudmi. Najverjetneje je ne sprejemanje staranja in smrti poglobila današnja kapitalistična družba.

    Psihoterapija
    Obiskovanje psihoterapevta, psihologa ali psihiatra je še vedno družbena tabu tema. Ko povprečnemu človeku poveš, da želiš ali obiskuješ tovrstno pomoč najpogosteje odvrnejo »ja, pa saj nisi nor«. Čeprav se v mestih tabu počasi rahla, je v vaškem okolju in mestnih obrobjih še vedno močno prisoten. To da obiskuješ terapevta, je nekaj sramotnega. Moški, pa imajo dvojno težo, ne samo, da obiskujejo terapijo, ampak za njih velja prepričanje, da nisi pravi moški, če imaš težave.

    Spolnost
    Nekateri tabuji so družbeno funkcionalni, mednje spada tudi tabu o incestu. Če imajo ljudje, ki so si v bližnjem sorodstvu, spolne odnose in skupne otroke, imajo več možnosti, da otrok razvije gensko nenormalnost. Izkazalo se je, da je skupina, ki ni dovoljevala incesta, bolje preživela, kot skupina, ki ga je. Razmerja med otrokom in staršem ter bratom in sestro so po svetu skoraj univerzalno prepovedani, medtem ko so razmerja med ostalimi sorodniki v nekaterih kulturah sprejemljiva. Tabu incesta ne prepreči vseh tovrstnih razmer, vendar v družbi zbudi odpor in dovolj učinkovito družbeno kontrolo.
    Poleg funkcionalne vloge pri tabuju incesta, pa se tabuji, v zvezi s spolnostjo, dotikajo tem, ki bi si zaslužile bolj odprto in odkrito debato v družbi. Mednje spada tabu o samozadovoljevanju, kjer se je potrebno pretvarjati, da samozadovoljevanje ne obstaja. Spremljajo ga občutek sramu in občutek, da počneš nekaj narobe.
    Tema povezana s spolnostjo je tudi splav. Včasih je bila ta tema strogo prepovedana. Družine so žensko, ki je splavila zavrgle. Zato so ponekod nastale skrivne klinike, kjer so ženske splavile, o tem molčale in se vrnile nazaj v svoje družinsko življenje. Ta tema postaja tema javnih pogovorov, predvsem borbe med dvema poloma-splav je v redu in splav je umor. Pogosto pa se o splavu ne govori v običajnih pogovorih, nekulturno je tudi žensko vprašati ali je imela splav.
    Spolnost je na splošno tabu tema, dotika se še mnogih področjih od različnih spolnih praks, do razmerji med istospolnimi partnerji, do menstruacije in menstrualnega cikla. V nekaterih kulturah so se ženske med menstruacijo, bile primorane umakniti iz družbe, saj so veljale za nečiste. Spolni tabuji se počasi rahljajo, o njih se vedno več govori, vendar je tabu nekaj kar je težko izprati iz družbe, čeprav je nefunkcionalen in je težko razumeti, zakaj se o določenih temah ne sme govoriti.

    Poligamija
    Poligamija je zakon, kjer ima moški istočasno več žen. Navadno jo prakticirajo mormonske skupnosti, vendar je od leta 1800 prepovedana in v Združenih državah Amerike velja za ilegalno. Danes so še vedno nekatere skupnosti, ki jo na skrivaj prakticirajo, vendar se o tem ne govori. Tema pa je v družbi sprejeta z obsojanjem in zgražanjem.

    Tabu besede
    Na nekatere besede se je obesil tabu. V nekaterih družbah ali družabnih dogodkih, besede ki jih imamo za neprimerne, kot so »sranje« in ostale kletvice, ne spadajo v tovrstno okolje. Ti tabuji imajo svojo pozitivno funkcijo. Bolj so zanimive besede, ki so jih včasih uporabljali kot sprejemljivo besedo, vendar je v družbi čez čas postala prepovedana in je veljala za žalitev, taka beseda je na primer »niger«.

    Hrana
    Prepoved uživanja določene hrane ima prav tako svojo funkcijo. Tako je zaradi krčenja gozdov na bližnjem vzhodu reja prašičev postala ekološko uničujoča. Zato so Izraelci izumili prepoved uživanja svinjine.
    Tudi geografsko okolje igra pomembno vlogo, kdaj je nekatera hrana tabu. V Evropi in Ameriki je uživanje insektov tabu. Zaradi dotične klime v teh državah v njej uspeva malo užitnih insektov. Nasprotno se dogaja v Mehiki, kjer je klima ugodnejša za uspevanje užitnih insektov, njihovo uživanje pa je stalna praksa na menijih.
    Prav tako obstajajo začasni tabuji glede hrane. Tako v nosečnosti ne smeš piti alkohola, jesti določene hrane, ki jo sicer lahko.

    Se tabuji spreminjajo ?
    Tabuji so trdovratni, vendar jih je moč spremeniti. Migracija je tako pomembni dejavnik pri spreminjanju le teh. Če pogledamo migrante iz bližnjega vzhoda, so se v večini prilagodili zahodnemu svetu in spremenili svoje prehrambne navade. Prav tako izobraževanje in spodbujanje pogovorov o določenih temah pozitivno vpliva na razdiranje tabujev.

    Kot smo lahko videli ima tabu svojo funkcijo, kar se je vredno vprašati je ali nam določene tabu teme otežujejo življenje in bi bilo bolj vredno o njih govoriti, saj so ne nazadnje del našega vsakdana.

    *Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

    GNUS

    Nov20

    Gnus smo izkusili že vsi, prav redko pa se o njem sprašujemo. Če smo žalostni ali jezni, se v mislih sprašujemo in v pogovorih analiziramo zakaj smo žalostni, kaj nam je sprožilo jezo? Pri gnusu se samo odmaknemo iz situacije, ne da bi sami razumeli, kaj je v nas sprožilo močno željo po odmiku. Prav na to vprašanje skušam odgovoriti v pričujočem članku, ki je sestavljen iz treh delov. Gnus je namreč čustvo, kjer je, kljub temu, da se o njem redko vprašamo, možno povedati veliko stvari.

    O gnusu
    Primarno nam gnus, ki ga prištevamo med osnovna čustva, ščiti pred boleznijo. Ko pri nečem zaznamo nekaj, kar namiguje na bolezen oziroma okužbo, se v nas zbudi gnus. V nas se sproži želja po umiku od te stvari ali človeka.
    Gnus povezujemo s čutom okusa, ki je lahko resničen, na primer ko okusimo pokvarjeno mleko ali si okus predstavljamo, na primer okus urina. Prav tako se gnus povezuje z preostalimi čutili vonja, tipa in vida. Glasbeno nadarjeni ljudje lahko z gnusom povezujejo celo glasbo-torej zvok, npr. »ta glasba je ogabna«.
    Dovzetnost za gnus je pri ljudeh različna. Nekateri so bolj, spet drugi manj občutljivi, kar se lahko izraža tudi pri izbiri poklica. Nič kolikokrat smo slišali, da je nekdo opustil medicino, ker ni prenesel pogleda na kri. Raziskave so tudi pokazale, da se ljudje, ki so bolj dovzetni za gnus, raje družijo s »sebi enakimi« in se izogibajo ljudem iz različnih slojev, kultur ipd.
    Freud je ugotovil, da gnusa ne izražamo, dokler se le tega ne naučili. Raziskovalci so celo ugotovili, da »volčji otroci« (to so otroci, ki so odraščali v divjini) gnusa sploh niso izražali.  

    Kaj se nam gnusi?
    Čeprav se stvari, ki se nam gnusijo med kulturami razlikujejo, se nam na splošno gnusijo stvari, katere vključujejo telesne tekočine kot so fekalije, urin, bruhanje, sperma, slina, kri in sluz. Prav tako se nam gnusi pokvarjena hrana. Verjetno ste že kdaj odprli hladilnik iz katerega je zasmrdel močen vonj po gnilem mesu, ki vam je obrnil želodec. Odbijajo nas tudi nekatere živali, predvsem bolhe, klopi, uši, ščurki, črvi, muhe, podgane, miši. Kar pomislimo kako »nagravžno« nam je gledati dokumentarni film, v katerem nekdo poje deževnika. Gnusi se nam tudi pomanjkljiva higiena, znaki okužbe in pogled na organe. Ni redko, da človek, ki na televiziji vidi nazornejšo kirurško operacijo, pogleda stran ali si zakrije oči.

    Naloga gnusa
    Že Darwin je gnusu pripisoval pomembno vlogo pri ohranjanju vrste in evoluciji. Osnovna naloga gnusa je namreč varovanje pred strupenimi stvarmi, ki se jim nagonsko izogibamo. Če nam neka hrana smrdi in se nam zagnusi, bomo dobili impulz, da tega ne želimo pojesti in prav velika verjetnost je, da je bila ta hrana pokvarjena. Zanimivo je, da so se ljudem že v preteklosti gnusile telesne tekočine, čeprav takrat še niso vedeli, kar vemo danes, namreč da so telesne tekočine prenašalci okužb in bolezni.

    Telesna govorica gnusa
    Izraz gnusa lahko prepoznajo gluhi in izražajo slepi. Tako lahko govorimo o biološki podlagi gnusa, ki je skupna vsem.  Ko občutimo gnus se nam namrščijo obrvi,  ukrivi se zgornji del ustnice, naguba čelo in rahlo uboči jezik. Dobro je vedeti, da nam različna stvar lahko sproži bolj ali manj intenzivni telesni odziv. V občutenju ekstremnega gnusa bo oseba lahko celo odprla usta, pljunila, pihnila zrak med usti in zobmi ali celo izpustila »auh«, »uh« zvok. Prav tako lahko bruhamo ali omedlimo. Zato ljudem, ki ne prenesejo pogleda na kri, pri odvzemu pogosto postane slabo ali celo omedlijo. Za razliko od straha, jeze in žalosti, gnus zniža krvni tlak, zmanjša srčni utrip in prevodnost kože ter povzroči spremembe v dihanju.Znižanje krvnega tlaka je lahko tudi razlog, zakaj ljudje omedlijo pri odvzemu krvi.

    Dve obliki gnusa
    Kot smo napisali odzgoraj gnus sproži telesno reakcijo, ki pravzaprav temelji na močni družbeni podlagi. Kajti, ločimo dve obliki gnusa, in sicer osnovnega in moralnega. Osnovni gnus je univerzalen t.i. skupen vsem ljudem, medtem ko je moralni družbeno določen. Slednjega doživimo, ko vidimo dejanja kot so pretepanje, posilstvo, fetišizem, slabo higieno in smrt. Skratka dejanja, ki po večini niso v skladu z našim moralnim čutom. Gnus te vrste povezujemo tudi z jezo in žalostjo. V smislu jezni ali/in žalostni smo, ko smo priča tovrstnim nasilnim dogodkom. Zato je za ta gnus značilna dvignjena zgornja ustnica, ki se pojavi tudi, ko izražamo jezo. Moralni gnus nam nek način nam preprečuje, da kršimo družbena pravila.
    Podobnost med obema  oblikama gnusa je v izogibanju. Če bomo na ulici videli madež krvi, se mu bomo na daleč izognili. Osnovni gnus se povezuje s strahom, saj nas je strah okužbe, zato se stvari izognemo. Prav tako se ljudem, ki so zagrešili moralna dejanja, ki v nas zbudijo gnus, izogibamo. S tem človeka izločimo iz svojih krogov in družbe.

    Gnus do sebe
    Zanimivo je, da se ljudje načeloma ne gnusimo sami sebi. Saj veste, ko gremo na stranišče, se nam ne gnusijo naši telesni izločki, prav tako veliko ljudi nima problema s pogledom na svojo lastno kri, medtem ko se ob drugi raje obrnejo stran. Gnus sproži nekam kar nam je tuje, kar ne moremo reči za svoje telesne tekočine. Ko se človeško dejanje ali človek gnusu drugim, lahko nastane gnus do sebe. Načeloma pazimo, da se drugim ne bi zagnusili, tako ne spuščamo plinov, bruhamo, žremo, rigamo, si vrtamo po nosu ipd. v javnosti. Saj bi vsa ta dejanja zbudila v drugih gnus in odpor do nas kot ljudi. Tako se »samonadzorujemo«, kar nas ščiti, da ne izpademo iz družbenega kroga. Zanimivo je tudi, da so odkrili, da imajo ljudje, ki se gnusijo sami sebi težavo kaznovati drugega, ker v sebi čutijo, da si tudi sami zaslužijo kazen.

    Obsesivno kompulzivna motnja
    Obsesivno kompulzivna motnja (OKM) je na grobo povedano anksiozna motnja, kjer se nam pojavljajo prisilne misli (»okužil se bom z AIDS-om«), ki jim pogosto sledi prisilno vedenje (»neprestano umivanje«). Prav ta primer pa je povezan tudi z gnusom, saj nas ta spodbuja, da se izogibamo nalezljivim mikroorganizmom. Izhaja iz želje, da preživimo in kaže na strah pred smrtjo. Gnus je tako prva obramba, ki se sproži z namenom preživetja. Pri ljudeh, ki imajo OKM so ugotovili, da so bolj občutljivi in dovzetni za gnus. Slednji je postal dober napovedovalec določenih motenj, kot so obsesivno kompulzivna motenja, bojazen in depresija.

    Kako je lepa ta ljubezen
    Kot ste lahko prebrali do sedaj, se v nas zbudi gnus, pri telesnih tekočinah in izločkih. Kako je možno, da se nam to ne zgodi med spolnim odnosom? Nenazadnje je tam največji vihar tekočinskih mešanic. Gnus povzroči, da se izogibamo telesnih stikov z drugo osebo, medtem ko (spolna) privlačnost gnus izpodrine. Dva glavna atributa, ki v ljudeh zbudita odpor ali poželenje sta »kakovost«, s tem mislim na privlačen videz, simetričnost potez, in genska združljivost, na primer izogibanje spolnosti z ljudmi, ki so med seboj gensko povezani. Vendar, to ni samo enosmerna cesta. Nekoga smo lahko doživljali kot privlačnega, vendar se je s časom v nas naselil gnus do njega, kar v celoti zavre seksualnost. Npr. mož prihaja pijan domov, kar v ženi sproži stud, posledično želja po spolnosti v njej ugasne.

    Gnus in okus
    Otroci zgodaj razvijejo odpor do določenih okusov, kot sta na primer grenko in kislo. Njihov obraz se nakremži in spominja na gnus. Vendar Rozin meni, da otroci med 4 in 8 leti razvijejo sposobnost gnusa, ki se razlikuje od odziva na neprijeten okus. Vsi vemo, da smo včasih imeli radi neko hrano, ki nam sedaj več ne diši in obratno, celo življenje nismo jedli paradižnika, sedaj pa uživamo v njegovem okusu. Kako gnus razlikuje od odpora, ki temelji na okus?
    Predstavljajte si tri kozarce, v prvem kozarci je voda, ki vsebuje neškodljive kemikalije, vendar ima strašno grenak okus. V drugem kozarcu je strup arzen, tretji kozarec vsebuje samo vodo, vendar so prej v tem kozarcu zbirali pasje iztrebke, vendar so ga sedaj temeljito sterelizirali in očistili. Katerega bi popili?
    Ta test pokaže, da je gnus veliko več od neprijetnih vonjav, okusov ali izgleda. Gnus temelji na zavrnitvi, ne samo zaradi izgleda, vonja ali okusa, ampak tudi zaradi vedenja.. Vedenje, da je v drugem kozarcu strup spodbudi blažjo reakcijo kot vedenje kaj je v tretjem kozarcu. V resnici je razlika med strahom in gnusom v tem, da je strah odziv na realno ali domnevno fizično nevarnost, medtem ko gnus odgovor na namišljene grožnje naše duše.

    Huntingtonova bolezen
    Huntingtonova bolezen je genetska okvara, ki vpliva na koordinacijo mišic in kognitivne funkcije. Zanjo so med drugim značilni nenadni gibi telesa, trzanje, težave pri govoru ipd.  Ljudje, ki imajo Huntingtonovo bolezen so pogosto nezmožni prepoznati izraz gnusa pri drugih in prav tako sami ne izražajo gnusa. Z izražanjem ostalih čustev nimajo težav, ta se pojavi le pri izražanju in prepoznavanju gnusa. Izraz gnusa namreč najpogosteje opredelijo kot jeznega.
    V sredinskem delu članka smo govorili o povezavi med gnusom, različnimi boleznimi in občutki, ki se pojavljajo pri človeku. Kot smo ugotovili v prvem članku je gnus tako moralno čustvo, kot čustvo z biološko podlago. Sedaj lahko povežemo, da »volčji otroci«, ki ne izražajo čustva gnusa, podpirajo teorijo, da je gnus na nekem nivoju družbeno naučen. Zato se med kulturami stvari, ki se ljudem gnusijo, med seboj razlikujejo. Medtem ko pri Huntingtonovi bolezni lahko sklepamo, da zaradi okvare na nevrološkem nivoju, gnus ni moč prepoznati in izražati. Kar priča o bioloških temeljih gnusa, ki z družbenimi gredo iz roke v roko. V zadnjem delu članka, pa si bomo nadeli očala antropologa in odšli v raziskovanje kulturnega dojemanja gnusa in zvedeli še mnogo zanimivega o njem.

    Gnjus in ljudje
    Za začetek si čisto demografsko poglejmo kako je z doživljanjem gnusa pri ljudeh. Namreč ljudem se gnusijo različne stvari, odziv posameznika na gnusno stvar pa je različno močan. Nekateri so mnenja, da nižje ko je oseba v socialni hierarhiji, manj gnusa občuti. Tovrstno sklepanje pride iz tega, da ljudje živijo v revnejših okoliščinah, kjer jim boj za preživetje ne dopušča, da bi zavračali hrano, bivalni prostor ipd. Po domače rečeno, dobijo bolj odporen želodec.
    Če pogledamo doživljanje gnusa glede na spol, ženske,  v primerjavi z moškimi, pogosteje občutijo osnovni obliko gnusa, še posebej v zvezi s spolnostjo. Razlog za slednje naj bi tičal v evoluciji. Naloga žensk je namreč, da si skrbno izberejo očeta svojih otrok. Pri moralnem gnusu razlike med moškim in žensko ni opaziti. Lahko pa trdimo, da so za moralni gnus bolj občutljivi ljudje, ki imajo bolj razvit moralni čut.  Pri ženskah se občutljivost za gnus dvigne tudi med nosečnostjo, skupaj s hormonom progesteronom. S tem nekako ženska ščiti svojega nerojenega otroka.

    Ne-človek?
    Gnus se povezuje z dehumunizacijo. Kar pomeni, da nekega človeka zaznavamo kot nečloveškega ali manj človeškega, saj mu odvzamemo človeške lastnosti. V neki raziskavi so ljudem kazali slike narkomanov in brezdomcev. Izkazalo se je, da ljudje niso bili pripravljeni v obzir vzeti njihovo duševno počutje in položaj v katerem so se znašli. Posledično se je v njih vzbudil gnus.  Če človeku odvzameš njihovo čustveno stanje, ga to v očeh drugih naredi za manj človeškega.

    Živalskost zbuja gnus
    Tisto kar se nam gnusi, nas na nek način spominja na našo živalsko naravo. V zgornjem odstavku sem pisala o razčlovečenju, kar bi prav tako lahko povezovali z živalskostjo in posledično z zbujanjem gnusa. Prav zato se nam najbolj gnusijo stvari, ki si jih delimo z živalmi, in sicer iztrebljanje, rojevanje, umiranje, dvomljiva nečista hrana. Ni nenavadno, da so solze edina telesna tekočina, ki se nam ne gnusi, saj si jih ne delimo z njimi. Vendar zakaj bi se nam živalskost gnusila? Nenazadnje uživamo v njihovi družbi. Vzrok lahko iščemo v strahu pred minljivostjo, namreč smrt in bolezen (kri, gnojne rane, trupla, deli telesa) nas spominja na našo lastno krhkost. Teorijo podpre tudi raziskava, ki je ugotovila, da imajo ljudje, ki so občutljivejši na gnus, večji strah pred smrtjo v primerjavi z ostalimi.  

    Gnjus in kultura
    Do sedaj smo že večkrat omenili, da je gnus univerzalno čustvo, ki ga poznajo vsi ljudje, ne glede na kulturno pripadnost. Razlika med kulturami se naredi le v tem, kaj v neki družbi velja kot gnusno. Zanimiv je primer iz leta, 1970 ko je premije Indije vsako jutro popil kozarec svojega urina. To je na našem delu sveta sprožilo gnus in ne odobravanje. Prav tako Indijci v mestu Bikaner častijo podgane, medtem ko večino izmed nas podgana spomni na okužbo, bolezen, nečistočo, kar v nas zbudi gnus. Zanimivo je, da ne glede na to, kaj zaznamo kot gnusno in kateri kulturi pripadamo, telesni odziv na gnus ne pozna kulturnih meja, saj je pri vsakemu človeku enak. Povemo lahko tudi, da nekaj kar smo zaznavali kot gnusno, čez čas lahko začnemo sprejemati. Vzemimo na primer, da je nekdo strasten raziskovalec Indije. Čeprav je doživel stvari, ki so sprva v njem sprožile gnus, se je na njih navadil in v njemu niso več sprožile gnusa.  

    Vse na svojem mestu
    Zanimivo je, da nekatera stvar, ni gnusna, če je na svojem mestu, medtem ko v drugačnem kontekstu v ljudeh sproži gnus. Če razložim s primerom. Hrana v trgovini se nam ne gnusi, prav tako hrana, ki jo pripravljamo za kosilo. Vendar čim je kosila konec in splahnemo krožnik, se na umivalniku začnejo nabirati ostanki hrane. Mnogim ljudem se prijet te ostanke in jih dati v biološki koš, gnusi. Podobno se zgodi z lasmi. Lase negujemo, jih oblikujemo, se poigravamo z različnimi frizurami, jih tudi občudujemo: »Joj, kako imaš lepe lase«, medtem ko se nam lasje, ki so se nabrali v umivalniku in zlepili skupaj, gnusijo. Zakaj? Ker niso več na svojem mestu, v mejah sprejemljivega.

    Preveč!
    Gnus se lahko tudi pojavi ko smo nečesa prenasičeni. Kar spomnite se kdaj ste se nazadnje nabasali s hrano, ki vam je bila ljuba. Kljub temu,  je kar niste mogli nehati jesti, čeprav ste vedeli, da je vas želodec že zdavnaj sit. Po kosilu ste se ulegli na kavč, misel na to hrano vas je silila na bruhanje. Zgodi se tudi, da imamo obdobja, kjer neprestano uživamo eno vrsto hrane, ki se nam čez čas zagnusi, preprosto smo se jo prenajedli. Zaradi prenasičenosti, pa se gnus ne pojavi le v zvezi s hrano, ampak tudi v zvezi z čutnimi užitki. Vzemimo za primer masažo. Mogoče ste že opazili, da če vam nekdo neprestano masira le eno mesto, vam sprva paše, nato pa vam začne že »najedati«. Nenehno ponavljanje, bi vam zbudilo do masaže odpor in gnus.      

    Tako prijadrali smo do konca članka, ki je govoril o gnusu. Med plovbo smo se naučili, da je gnus univerzalno in osnovno čustvo. Kaj se nam gnusi je odvisno od kulturnega konteksta. Ljudje smo različno dovzetni za gnus, povzamemo lahko, da so ženske malo bolj občutljive za gnus v primerjavi z moškimi. Gnusijo se nam različne telesne tekočine, organi in ostalo, ki nas spominja, da smo ljudje umrljivi in minljivi. Zato, če se že sprašujete, kaj je v vas sprožilo žalost, zakaj ste tako vzrojili na prijatelja, se lahko tudi vprašate, zakaj sem občutil gnus? Nenazadnje nam le-ta, tako kot ostala čustva, tudi nekaj sporoča. Morda kaj o vaši kulturi ali o vas samih?

    *Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna