Archives

ZRELI ZAKON

Nov30

Tipi zakona in zakonske vloge
V literaturi je veliko napisanega o zakonu med dvema partnerjema, toda današnja statistika priča o manjšanju pomena zakonske vloge pri nas. Danes je vse pogostejši dolgotrajni odnos med partnerjema, ki ni sklenjen z zakonom. Po mojem mnenju lahko v literaturi, ki raziskuje značilnosti in odnosnosti v zakonu, vidimo značilnosti in vzporednice v dolgotrajnem partnerskem odnosu, ki je značilen v sodobni družbi. Zato nimam v nadaljevanju v mislih samo odnosa med dvema zakoncema, ampak tudi dolgotrajen odnos med partnerjema, ki nista poročena.

Brajša loči dva tipa zakona, in sicer:

  1. Odnosno-enostransko zadovoljujoč zakon:
    v tem zakonskem odnosu je vse podrejeno enemu zakonskemu partnerju, med njima ni enakopravnega zadovoljevanja potreb. Posamezni partner v tem odnosu ni samostojna, celovita oseba, ampak je kot predmet namenjen uporabi drugega partnerja. V takem odnosu prevladuje medsebojno izrabljanje, kjer je vse podvrženo funkcionalnosti in koristnosti. Odkrite konfrontacije v tem odnosu ni, vsak izmed partnerjev varuje svoje ‘karte’, ki mu omogočajo (priti na) boljši položaj. V tem odnosu vlada lažna harmonija, konflikti pa izbruhnejo le v primeru večjih kritičnih trenutkov. Iz tega se lahko razvijejo različne zakonske vloge. Pod zakonsko vlogo razumemo medsebojno pričakovano vedenje partnerjev. Vloga posameznega zakonskega partnerja naj bi zagotovila, izpolnila in utrdila osebnost drugega partnerja (narcistične potrebe), ponovila ter dokončala za drugega partnerja v preteklosti pomemben, vendar nerešen odnos (transferne potrebe) ter zagotovila zavezništvo ob ogroženosti (zavezniške potrebe).
    Vloge:
  • Popolna podobnost partnerju; mnogi od zakonskega partnerja pričakujejo, da bo natančna kopija njihovega vedenja, idej, ambicij, spolnih pričakovanj itd. Ti partnerji ne prenesejo različnosti in jo pojmujejo za nezvestobo ter pomanjkanje ljubezni. Partnerje prisilijo, da so enaki, sami pa se težko sprijaznijo z različnim mesečnim dohodkom, izobrazbo itd. Značilnost tega zakona je neprilagodljivost in posnemanje, cilj pa je v drugem partnerju utrditi to, v kar prvi partner ni povsem prepričan.
  • Vsiljevanje idealizirane kopije samega sebe se dogaja, ko od partnerja zahtevamo, da postane vse tisto, kar sami nismo mogli ali uspeli postati. Od njega pričakujemo, da bo pametnejši, uspešnejši, spretnejši itd. Živimo od njegovega uspeha in napredovanja, mi pa se hvalimo z njegovimi uspehi in s tem napredujemo sami. Njegovo ljubezen do nas merimo z njegovim uspehom, ob neuspehu pa ga vse manj spoštujemo, vse bolj nas jezijo njegove lastnosti, ne vidimo ga več kot ustreznega partnerja za nas.
  • Poznamo pa tudi obraten primer, kjer od partnerja pričakujemo, da ne bo boljši od nas in s tem ohranjamo svojo veljavo. Iz dneva v dan mu kažemo, da je slabši od nas, prisilimo ga, da nam verjame, da brez nas ne bi mogel obstajati. S partnerjevo ‘šibkostjo’ ohranjamo občutek naše moči. S tem, ko mu pomagamo, ga delamo še bolj šibkega, na vzven živimo za partnerja, v resnici pa ga uporabljamo za ohranjanje sebe in svojega položaja.
  • Partner nam lahko služi tudi kot projekcijsko platno. Partner se namesto nas vdaja alkoholu, je namesto nas prostaški, krši zakone, se vede asocialno, vendar mu vse oproščamo. Drugi zaradi tega sočustvujejo z nami, sami pa kontroliramo zavrte in negativne impulze v nas. Samo navzven želimo, da se partner spremeni, v resnici pa nam to ustreza. S pomočjo partnerja smo namreč lahko pokvarjeni in slabi brez vesti in kazni. Partner je negativen zato, da bi mi lahko obvarovali svojo pozitivnost.
  • Vsiljevanje vlog roditelja. Od partnerja pričakujemo, da bo prevzel vlogo našega starša. Tako dolgo vztrajamo v tem, da je naš starš, dokler tega v resnici ne začne početi. Narekujemo mu, kako naj se vede do nas, razlog pa tiči v tem, da želimo obračunati s svojo preteklostjo. Na tak način pa se ne odzivamo na dejanskega partnerja, ampak na tistega, ki ga predstavlja. Zakonski partner tako postaja nadomestek drugega.
  • Vloga zaveznika v smislu, da skupaj s partnerjem obvladuješ in se boriš proti svojim sovražnikom. Pogosto se zakon ustvari za to, da bi se pred nečem zavaroval in bil skupaj močnejši proti sovražniku. Pomembno postane le tisto, kar se dogaja zunaj zakona, kar pa izčrpava zakon in se ne posveča notranjim odnosom. Zakon se ohranja s pomočjo tretjega, ki je skupen sovražnik, če kdo od partnerjev preneha igrati igro, zakon razpade. Notranja praznina se tako kompenzira z zunanjim dogajanjem.

    2. Odnosno-obojestransko zadovoljujoč odnos:
    Služi obema partnerjema, ker enakopravno zadovoljujeta svoje potrebe. Tu gre za odkrito konfrontacijo različnosti, ki jih ne prikrivata ali žrtvujeta, ampak med njima poteka kompromisno usklajevanje. Gre za recipročno in obojestransko zadovoljevanje potreb. Pogoj za to je razvita lastna in partnerjeva identiteta, ki omogoča prepoznavanje lastnih in tujih potreb. V takem zakonu ostajamo zato, ker si tega želimo, in ni nobene potrebe po nekom tretjem, kar navadno vodi v nezvestobo (Brajša 1982). Za partnerstvo je značilna recipročnost in vzajemnost v odnosu, podobno kot se to dogaja v diadnih odnosih med starši in otroci. Za ljubezenski partnerski odnos je značilno pozitivno vzajemno vrednotenje, katerega posledica so dobri odnosi med partnerji (Musek 1995). Seveda se je potrebno zavedati, da sta to dve skrajnosti v zakonskih odnosih, stvaren zakon je navadno mešanica obeh odnosov.

Zanimiva pa je tudi razdelitev zakonskih tipov, ki sta jo na podlagi njune raziskave oblikovala Olson in Fowers (1993). Avtorja ločujeta pet zakonskih tipov:

  1. Mrtvi zakon (‘devitalized couples’): pri teh parih izgleda, da so konstantno nezadovoljni s svojim zakonom. V raziskavi je bila ta skupina tudi najbolj obsežna, kar pa je najverjetneje posledica, da je bila raziskava del družinske terapije. Posamezniki v teh parih so mlajši, manj izobraženi, imajo poklic z nižjim statusom, nižji dohodek, moški del para ima v tej skupini pogosto dve službi. Pari so bili poročeni krajši čas, tako da so bili manj časa vajeni zakonskega življenja, v njihovi skupini je bilo več parov z različnim verskim ozadjem ali raso. Večina teh parov je razmišljala o ločitvi in so bili na splošno z zakonom nezadovoljni. Ti pari so se ločevali dvakrat pogosteje kot pari v konfliktnem zakonu in soimeli desetkrat več možnosti za ločitev kot pari v drugih tipih. Eden od petih partnerjev v tej skupini je bil v svojem življenju že enkrat ločen.
  2. Konfliktni zakon (‘conflicted couples’): zakonci v tej skupini imajo navadno enakopravno porazdeljene vloge, religija je pomemben del odnosa. Težave pa nastopijo pri sposobnostih za komunikacijo in reševanje sporov. Ti pari imajo, podobno kot prejšnja skupina, nižjo izobrazbo, delavni status in dohodek, prav tako so mlajši in pred kratkim poročeni. Oba partnerja sta razmišljala o razvezi in sta bila na splošno nezadovoljna z zakonom, vendar se je ločitev redkeje dejansko zgodila.
  3. Tradicionalni zakon (‘traditional couples’): v primerjavi z drugimi tipi je bil ta tip najbolj zadovoljen s svojim načinom vzgoje otrok. Par se je v večini strinjal, kakšno mesto naj v družini postavi religiji, rezultati so pokazali, da religijo vidijo kot pomemben aspekt zakona. Ta skupina je mlada, ampak je poročena dlje časa in ima več otrok kot drugi tipi zakonov. Žene so bile redkeje zaposlene polni delavničas. Ta skupina je imela tradicionalni pogled na poroko, zato je bil le 1% parov poročen že prej. Po večini niso razmišljali o ločitvi, oba partnerja sta poročala o vsesplošnem zadovoljstvu v večini primerov.
  4. Harmoničen zakon (‘harmoniouc couples’): ta skupina je bila v primerjavi z drugimi skupinami zakonskih tipov najmanj usklajena v starševstvu. Skupina je bila starejša, poročena krajši čas in je imela najmanj otrok v primerjavi z drugimi tipi. Bili so bolj izobraženi in imeli višji delovni status. Moški so imeli manjši dohodek, kot je bilo pričakovano za moške v tej raziskavi, ženske pa višjega. Te so bolj pogosto kot ženske v drugih skupinah delale polni delavničas in bile redkeje nezaposlene. Tričetrtine parov ni razmišljalo o ločitvi, kar 94% jih je bilo na splošno zadovoljnih z zakonom, posledično se je ločilo manj kot 1% parov iz te skupine.
  5. Vitalni zakon (‘vitalized couples’): najvišja stopnja zadovoljstva v zakonu velja za ta tip zakona. Ta par je bil na sploh sprijaznjen z navadami in osebnostjo partnerja, zadovoljen je bil z njunim komuniciranjem v zakonu in sposoben konstruktivno razreševati konflikte. Pari v tej skupini so bili starejši, poročeni dlje časa, z višjo izobrazbo in delavnim statusom ter dohodkom. Možje so redkeje imeli dve službi in so pogosteje delali polovični delavni čas. Noben od partnerjev ni razmišljal o ločitvi, poročali so o vsesplošnem zadovoljstvu z zakonom, nihče od njih se ni ločil (Olson in Fowers 1993).

Zmotna prepričanja in zreli zakon
Danes so ločitve pogoste. Zanašanje na romantič ni mit, da bo ljubezen premagala vse težave, najverjetneje pomeni njen propad. Mnogi se zavedamo, da je potrebno na odnosu delati, vendar nam ni povsem jasno, kaj moramo narediti. Veliko parov ostaja v nesrečnih odnosih. Če zraven prištejemo še razpadle odnose, preden so ti sploh prišli do poroke, dobimo veliko neuspelih odnosov. Ločitvena statistika je le en delček tega, ki je viden (Tysoe 1997).

Pet nerealnih pričakovanj, ki jih po Eidelsonu in Epsteinu ljudje lahko prinesejo v odnos:

  1. Nesoglasje je destruktivno: čeprav nesoglasja prinašajo konflikte, to še ne pomeni, da konflikt predstavlja pomanjkanje ljubezni. Osebe s tem prepričanjem se navadno poskušajo konfliktom ali neposredni komunikaciji izogniti, kar pa lahko prinaša dodatne težave.
  2. Branje misli: partnerja, tudi če se imata zares rada in drug drugega poznata, ne moreta pričakovati, da bo drugi slutil njegove potrebe in želje ob odsotnosti odkrite komunikacije. Oseba, ki to od partnerja pričakuje, je razočarana in nezadovoljna, ko se partner ne odzove tako, kot bi želela, s tem se stopnjujejo nesporazumi in konflikti.
  3. Partner se ne more spremeniti: prepričanje, da partner ne more spremeniti sebe ne kvalitete odnosa je destruktivno zato, ker ne daje nobenega upanja, da je probleme močrešiti. Oseba s tem prepričanjem bo verjetno manj vlagala v vezo in bo naredila manj aktivnih poskusov, da bi konstruktivno reševala konflikte.
  4. Perfekcionizem v spolnosti: če vidimo spolnost kot nek projekt, ki ga je potrebno do konca izpeljati, lahko to ob ‘neuspehu’ povzroči negativna čustva, napetosti in odpor do spolnosti, kar zmanjša spolno odzivnost in užitek.
  5. Spola se med seboj razlikujeta: Prepričanje, da se moški in ženske bistveno razlikujejo po osebnosti in potrebah v odnosu, je lahko disfunkcionalno za odnos, kar bo verjetno spodbudilo stereotipno gledanje na partnerja in zmanjšalo obč utljivost za njegove posebne želje in značilnosti (Tysoe 1997). Mnogi verjamejo, da bo zakon naredilčudež v njihovem življenju in da bodo po zakonu že sami po sebi preplavljeni s čustvi neizmerne sreče. Pretirana pričakovanja lahko vodijo v razočaranje. Pri sklepanju zakona je potrebno upoštevati partnerjeve in svoje lastnosti, zlasti tiste, ki so pomembne za sklepanje zakonske zveze, kajti z zakonom se partnerjeve lastnosti, ki so nam pred njim šle na živce, ne bodo spremenile (Čerin in dr.1983). Za ljubezenski odnos verjetno ni tako pomembna natančna razčlenitev in ujemanje osebnostnih atributov dveh ljudi, ampak način, kako se dve osebnosti ujemata kot ‘tim’ ter kako njun odnos oba zadovoljuje (Tysoe 1997). Tako zrelost za zakon ni odvisna od lastnosti posameznega partnerja, njegove fiziče podobe ali psihične zrelosti, ampak od sposobnosti obeh partnerjev za kvaliteten in obojestransko zadovoljujoč odnos (Brajša 1982).

Aspekti zrelega zakona

  1. Oba zakonca morata biti sposobna za tak odnos, odnos, v katerim se izmenjavajo vloge dajanja in sprejemanja, subjekta (ontološki odnos) in objekta (funkcionalni odnos), pobudnika in stabilizatorja itd. Le v takem odnosu sta partnerja zavoljo tega, ker želita biti v njem, ne pa zato, ker morata.
  2. Potreba po uravnoteženju ter funkcionalnega odnosa.
  3. Priznavanje pravice do individualnosti in ločenosti. Vsak partner se mora sam odločiti, ali želi ostati v odnosu in se zaradi sebe odločiti za ohranitev odnosa. Nezrelo je, da partnerja z različnimi neodnosnimi sredstvi vežemo nase.
  4. Prostor za to, kar se dogaja v sedanjosti, pa tudi za preteklost in prihodnost. V zakon prineseta zakonca tudi svojo preteklost, nihče ne živi popolnoma v sedanjosti, ampak vsi uporabljamo sedanjost za to, da bi rešili svojo preteklost. V naših sedanjih odnosih smo toliko bolj prisotni, kolikor bolj smo rešili svoje pretekle odnose. S tem mislimo tudi uspešno razrešitev odnosa s starši, ki vsak zakon močno obremenjujejo. Zakon pogosto ne služi ničemur drugemu kot dokončanju teh odnosov, kar pa ga zelo obremenjuje in ne daje prostora za novo odnosnost. Uporabljamo sedanje partnerje in odnose, da bi ublažili ali sprostili napetost, ki so jo povzročili nerešeni konflikti v preteklih odnosih. Zrelost za zakon je toliko večja, kolikor bolj rešimo naše pretekle odnose in se zavedamo, da sedanje odnose uporabljamo za razreševanje preteklih. Pomembno je, da skupaj s partnerjem v zakonu prediskutiramo škodljive vplive preteklih odnosov na sedanje zakonsko življenje.
  5. Sposobnost za prepir in konfrontacijo ter skupno reševanje medosebnih problemov na zadovoljiv način za obe strani.
  6. Dopuščanje šibkosti, iskanje pomoči, dopuščanje vedenja ‘majhnega otroka’, kar ne pomeni, da partner ostaja v tem stanju. To je pravica obeh partnerjev, ne samo žensk, ampak tudi moških, ki prav tako potrebujejo tolažbo in podporo. To je tudi pogoj za uspešno spolno življenje v zakonu. Biti kdaj pa kdaj otrok je pogoj za to, da ostanemo odrasli.
  7. Dovoliti drugemu, da ohrani doživljanje sebe in da mu ne vsiljujemo tega, kako ga doživljamo mi, kar omogoča tudi konstruktivno prepiranje. Različna mnenja ne ločujejo partnerjev, ločuje jih morebitno razvrednotenje, ki sledi različnemu mnenju.
  8. Razvita identiteta obeh partnerjev.
  9. Ohranjanje odnosa bi lahko označili tudi kot ohranjanje komunikacije, ki je tista, ki ohranja odnos živ, tako po enistrani zrelost za zakon pomeni tudi sposobnost za komuniciranje (Brajša 1982).

*Za reference glej moje diplomsko delo Vpliv partnerskega odnosa staršev na lastni partnerski odnos.

VPLIV MEDIJEV NA SAMOPODOBO

Nov30

Lepota je v današnji kulturi pomembna, če ne že najpomembnejša vrednota. K postavljanju vitkosti na vrh piramide vrednot pa veliko prispevajo mediji, ki nas nenehno nagovarjajo, kakšnemu idealu naj sledimo. 

Kaj si mislim o sebi?
Preden se osredotočim na vpliv medijev na samopodobo, si poglejmo, kaj razumemo pod tem pojmom. Samopodoba je povezana s posameznikovim doživljanjem in vrednotenjem samega sebe. Na to vpliva več dejavnikov – izkušnje s samim seboj in drugimi: ali same sebe vidimo vredne ljubezni, smo zadovoljni s šolskim uspehom, s svojo postavo, se drugi radi družijo z nami, nam zaupajo, nas opazijo?
O telesni samopodobi govorimo, kadar se osredotočamo na svoje občutke o zunanjem videzu in telesnih sposobnostih. Socialna samopodoba zaobjema kakovost naših odnosov, zmožnost navezovanja stikov z drugimi ljudmi, še posebno vrstniki in nasprotnim spolom. O akademski samopodobi govorimo, kadar vrednotimo svoj uspeh na izobraževalnem oziroma poslovnem področju.
Pozitivna samopodoba je pomembna. Vliva nam pogum, da preizkušamo nove izzive in verjamemo vase. Omogoča nam, da spoštujemo samega sebe, tudi ko naredimo napako. Načeloma nas, ko spoštujemo sami sebe, spoštujejo tudi drugi. Nizko samopodobo spremljajo negativna sporočila o sebi, ki vplivajo na način, kako vstopamo v odnose, se družimo, sprejemamo izzive in podobno.
Samopodoba se lahko spreminja. Otroku, ki je imel pozitivno samopodobo, lahko neuspeh v šoli zniža samovrednotenje. Prav tako lahko imamo visoko samopodobo glede naših družabnih stikov, medtem ko se v svojem telesu ne počutimo najbolje.

Vitkost je povsod
V sodobni postmoderni kulturi nas na vsakem koraku spremlja neskončno število podob. Ob listanju revije, gledanju najljubše televizijske nadaljevanke, deskanju po spletu in ne nazadnje tudi pri hoji po ulici nas z velikih plakatov in izložb nagovarjajo idealne podobe ženskih in moških teles. Kako so ti ljudje lahko tako lepi? Preprosto. Z različnimi računalniškimi programi ali lepotnimi operacijami, s katerimi naredijo manjše (ali večje) popravke.

Lepota je kulturno pogojena
Kaj imamo ljudje za lepo, ni odvisno samo od našega okusa, ampak tudi od kulture. V srednjem veku, pa vse do prejšnjega stoletja, je bilo občudovano močnejše žensko telo, ki so ga povezovali z izobiljem in blagostanjem. Akt na slikarskem platnu je bil močnejše postave, suho telo pa je vse do 20. stoletja veljalo za neprivlačno. Sodobno kulturo telo ne zanima več kot materialna osnova, ampak predvsem kot videz. Povsod navzoči sodobni lepotni ideali častijo pomen vitkosti in težko dosegljivih telesnih značilnosti. Seganje po idealni zunanji podobi pa, čeprav ne smemo zanemariti vedno večjega pritiska na moško populacijo, zadeva predvsem ženske. V tem članku se osredotočam predvsem nanje, saj so bile tudi zgodovinsko gledano vedno bolj izpostavljene lepotnim idealom kot moški.

Koga kriviti?
Vzroke lahko iščemo že v spolni socializaciji deklic, s katero se ženske učijo identificirati kot seksualna bitja oziroma graditi identiteto skozi telo. Že v rosnih letih so deklice pri igri z nekaterimi igračami (na primer barbika) izpostavljene idealnemu ženskemu telesu. Če na kratko opišem podobo barbike: ima velike, navadno modre oči, prelesten majhen nosek, polne ustnice, veliko oprsje, preozek pas in dolge noge. Skratka, predstavlja podobo ženske, ki ne obstaja, in taka izkrivljena podoba ženskega telesa naj bi se usidrala v otrokovo podzavest ter vplivala na njegove predstave o sebi.
Statusa spolnih objektov se ženske naučijo skozi nenehno opazovanje, ki so ga deležne na vsakem koraku, in prek medijev, ki potrjujejo status ženske kot objekta pogleda (pornografija, moda, lepotna tekmovanja in oglaševanje). To ne določa samo odnosa med moškim in žensko, ampak tudi, kako se ženske vidijo.

Zakaj nisem kot dekle iz revije?
Podobe iz medijev nam vsiljujejo jasen ideal, ki je vseprisoten. Ženske posledično nenehno opazujejo razlike med svojim realnim in idealnim telesom. Po idealu hrepenijo in so zaradi njega nesrečne, saj je nedosegljiv. Mediji omogočajo dosego tega ideala z nakupom določenih izdelkov, ki obljubljajo zadovoljstvo in lepoto. Toda občutek zadovoljstva je kratkotrajen, saj na tržišče prihajajo nova merila lepote in z njim novi izdelki. Tako se ujamemo v zanko današnje potrošniške družbe, z nenadzorovanim zapravljanjem denarja in poseganjem v svoje telo. Izdelki in postopki nam obljubljajo večno zadovoljstvo. Vse, kar v resnici prinašajo, pa je nezadovoljstvo s svojo podobo, zapravljanje denarja in nenehni gon za tem, da ustrezamo ter da smo privlačni in popolni kot podobe iz medijev, ki nas budno opazujejo in nagovarjajo.
Primer vpliva medijev na samopodobo nazorno prikazujejo izsledki Fieldingove raziskave na otoku Fidži. Prebivalke Fidžija so v primerjavi z dekleti iz zahoda močnejše postave, kar je tam veljalo za lepo. S prihodom zahodnih televizijskih vsebin , kot so ER, Melrose Place in Xena, leta 1995 so se socialne vrednote na otoku močno spremenile. Po 38 mesecih predvajanja televizijskih programov so socialne vrednote in telesne podobe deklet, ki so bile povprečno stare 17 let, odsevale zahodno kulturo. Motnje hranjenja med dekleti so se iz treh odstotkov povečale na 15. V raziskavi, ki je sledila, se je presenetljivih 74 odstotkov deklet počutilo predebelih, 62 odstotkov pa je bilo v zadnjem mesecu na dieti.

Izgubljeni jaz v vrtincu popolnih podob
Ob tem ljudje pozabljamo na pravo bistvo, bistvo sebe in svoje sreče. Nič ne bi bilo narobe, če bi v medijih srečevali podobe, ki bi veljale za sprejemljive, sporno je to, da mediji postavljajo samo eno podobo kot pravilno, kot idealno. Treba se je zavedati te zanke, in vedeti, da ni treba doseči ideala, da smo lahko srečni. Ostati moramo zvesti sebi in predvsem zdravemu razumu, kajti pretiravanja lahko vodijo v številne bolezni ali nepotrebne lepotne popravke, pretiravanja in predvsem v osebno nezadovoljstvo. Dovoliti sebi biti jaz je največje zadovoljstvo, ki nam ga ne bo pričarala nobena idealna podoba iz medijev. 

Zanimivosti:

  • Ameriška dietna industrija na leto zasluži 40 milijard dolarjev.
  • 86 odstotkov najstnikov je na dieti ali pa menijo, da bi morali biti.
  • Modeli v reviji so bolj suhi kot 98 odstotkov deklet in žensk v Ameriki.
  • Idealna ženska z leti postaja bolj suha, medtem ko povprečna ameriška ženska z leti pridobiva na teži.
  • Naravne danosti za postavo, ki jo predstavljajo mediji, ima le en odstotek žensk na svetu.

TEORIJA NAVEZANOSTI

Nov29
Odnos med skrbnikom in otrokom
Za ustvarjanje čustvenega odnosa med materjo in otrokom ni dovolj, da mati otroku zadovoljuje le osnovne biološke potrebe, ampak je med njima potrebna širša interakcija. Ustrezna simbioza omogoča razvoj zdrave navezanosti v odnosu (Cugmas 1998). ”Navezanost je močna čustvena vez, ki jo občutimo do določenih oseb v našem življenju.” (Berk v Cugmas 1998, 13) Drugače rečeno navezanost pomeni ”trajajoč intimen emocionalni odnos”(Praper v Cugmas 1998, 13).

Continue reading →

STARŠEVSTVO

Nov28
Materinstvo
Materinstvo je temeljna naloga, ki jo je patriarhalna družba odredila ženski in se zdi kot ‘prirojena’ vloga sleherne ženske. Zato je razumljivo, da so se matere vedno več ukvarjale z otroki kot očetje in do njih kazale več čustvenosti. Tako se je izoblikoval predsodek, da je starševska ljubezen bolj ženska kot moška lastnost. S tem postane razumljivo prepričanje, da je potrebno vzgojo prepustiti ženskam, ker imajo za to baje več občutka in razumevanja. Tega predsodka pa se ne držijo samo moški, ampak ga vzdržujejo tudi ženske (Košiček 1992).
Danes je biti mati veliko težje kot v preteklosti. Čeprav je bilo nekoč življenje (prav tako) težko, so bile ženske o vzgoji neosveščene in si niso zastavljale vprašanj v zvezi z materinstvom, ki je bilo nekaj neizogibnega. Danes se še vedno pogosto domneva, da si vsaka ženska želi postati mati in da je rojstvo otroka njena največja izpolnitev. Sodobna ženska se pogosto informira o vzgoji pred samim spočetjem otroka, prebira razne knjige in članke, različna strokovna mnenja o vzgoji itd, medtem ko se je znanje o vzgoji v preteklosti prenašalo iz mame na hčerko. Današnja družba je zelo prepričana v šolanje ter ljudem na vsakem koraku ponuja nasvete in napotke ter izučitev spretnosti, kako bodo vzgojili bolj kakovostne izdelke (Kitzinger 1994).
Pričakujoča mati v zahodnih družbah največkrat nikoli poprej še ni pestovala novorojenčka. Naš sistem vzgoje spodbuja individualnost in samostojnost. Matere so pogostokrat odločijo, da bodo stvari delale po svoje in tudi če imajo na voljo lastno mater, je morda ne želijo prositi za pomoč. Kadar pričakujejo prvega otroka, navadno ne poznajo nikogar z otrokom, čeprav jih srečujejo, si ne predstavljajo, kako je imeti otroka v hiši. Ženska pogosto ne uvidi, da je razumevanje drugačnih odnosov in osebnih sprememb, ki so neizogibno povezane z materinstvom, pomembnejše kot golo tehnično znanje (Kitzinger 1994).
Nemogoče je govoriti o prirojeni materini ljubezni, saj obstaja veliko število mater, ki do svojega otroka ničesar nečutijo ali pa ga zanemarjajo, trpinčijo in ponižujejo. Starševska ljubezen prav tako ni prirojena moškim, pokazalo se je, da očetje niso nič manj spretni od mater v negi dojenčka in majhnih otrok, enako so se pripravljeni naučiti vseh opravkov. Moški je tako enako sposoben biti dober oče, kot je ženska sposobna biti dobra mama, za kar pa je potrebna določ ena stopnja čustvene zrelosti (Košiček 1992).
Družbeni pritisk naj bo nekdo dober starš se v večji meri nanaša na mater kot na očeta, materinstvo se je profesionaliziralo in ga sestavlja standard sodb, ki ne zadevajo očetovstvo. Čeprav obstajajo določeni standardi za dobro očetovstvo, se očetovskih napak ne sodi tako strogo, kot se to ogaja pri materah. Moški, ki se počutijo krive zaradi očetovske vloge, ki jo predstavljajo, so bolj izjema kot pravilo (Komter v Zavrl 1999, 140).

Očetovstvo
V preteklosti je do očeta vladalo strahospoštovanje, njegova vloga pa je bila bolj ali manj zreducirana na ekonomsko podporo družini. Danes se vedno več očetov vključuje v družinsko dinamiko in niso več na robu družinskega dogajanja. Aktivno starševstvo za sodobnega moškega vedno bolj predstavlja pozitiven življenjski cilj. Življenje moškega v samem središču družine in soudeležba v skupinskem premisleku bogatita njegovo življenje (Elium in Elium 2001).
V primerjavi sodobnih očetov z njihovimi očeti se je njihova starševska vpletenost povečala. Kljub temu pa ne smemo prezreti velikega števila očetov, ki po razvezi zanemarjajo svoje otroke. Rezultati raziskav so pokazali, da očetje pomembno vplivajo na razvoj otroka, prav tako lahko enakovredno izpolnjujejo svoje starševske dolžnosti (Zavrl 1999).
Pomanjkanje očeta (odsotnega, premalo prisotnega, neodgovornega očeta ali  očeta, ki nikoli ne odraste) lahko pri otrocih povzroči pomanjkanje zaupanja vase, negotovost in odsotnost orientacijskih točk. Nekateri avtorji menijo, da je odsotnost očeta zaradi istovetenja s staršemistega spola toliko bolj usodna za dečke kot deklice (Arenes 2003).
Očetje vsekakor niso, kar so bili v preteklosti, nimajo pa še izoblikovane nove identitete. Tradicionalen model očetovstva, torej ekonomska podpora družine, danes naleti na negativni odziv, kajti oče, ki je odsoten z doma, naj bi zanemarjal svoje otroke in velja za slabega. V različnih obdobjih lahko različni tipi očetovstva postanejo nepriznani, kar je odvisno od trenutnega ideala. Tako je včasih odsoten oče veljal za oskrbovalca družine, medtem ko slednje danes ni več odobravajoče. Kljub večji vpletenosti očeta v skrb in vzgojo otroka, pa so še vedno matere tiste, ki prevzamejo večino odgovornosti. Očetje na kvaliteto družinskih odnosov vplivajo s pomočjo pri gospodinjskih delih in s tem razbremenijo mater ter z vzorom vplivajo na otroke (Zavrl 1999).
Na očetu je dvojna naloga, biti čim bolj ljubečdo otroka in nuditi partnerici podporo ter razumevanje ob njenih novih dolžnostih in čim bolje deliti z njo starševske  obveznosti (Čerin 1983).
Očetova vloga se kaže drugače kot mamina, otroku ne ponuja toliko zaščite in nege, ampak bolj pozorno spodbudo, priznanje in čustveno spremljanje vseh samostojnih prizadevanj med odraščanjem (Žmuc-Tomori 1988).
Vloga očetov, s poudarjanjem nezamenljivosti materinstva na biološkem področju, ki se kasneje razširi še na preostala področja, je potisnjena na obrobje dogajanja ali pa mu dodelimo posredno vlogo, da zagotavlja materialne pogoje in pri tem mater še psihološko podpira, saj ima tako pomembno in naporno nalogo. Tako se prične ločevati plod od obeh stvariteljev na nekaj, kar postopoma biološko in psihološko prehaja v izključno materinsko last. Tako se ženska vse bolj osredotoča na svojo nosečnost in otroka. Očeta vse bolj odrivajo od ploda, ki ga lahko občuti, doživi in se z njim pogovarja samo mati, z njenim dovoljenjem pa lahko počne to tudi oče (Brajša 1987).
Z znanstvenimi raziskavami so ovrgli hipotezo, da so očetje zaradi manjše biološke občutljivosti manj učinkoviti pri negi in skrbi za otroka. Izkazalo se je, da gre bolj za vedenjski vpliv, dostikrat pa mame očetu ne prepuščajo njihove vloge, ker naj bi bile one bolj učinkovite. Tako moški kot ženske pri skrbi za otroka potrebujejo partnerjevo podporo in spodbudo. S tem tudi partner posredno gradi boljši odnos med otrokom in drugim partnerjem (Žmuc-Tomori 1988).

ORTOREKSIJA

Nov28

Naš odnos do hrane
Hrana je pomembni element v človekovem življenju. Ne pomeni samo energije za preživetje, ampak je nepogrešljiva pri družabnih dogodkih in je ena izmed prvih stvari, ki smo jih okusili kot novorojenček. Hrana nas spremlja vse življenje in prav v teh zgodnjih fazah se začne oblikovati naš odnos do hrane.

Za tančico motenj hranjenja
Ko govorimo o motnjah hranjenja, mislimo na anoreksijo, bulimijo in prenajedanje. Pomembno se je zavedati, da so razlogi zanje zelo kompleksni, zato ni nujno, da spodaj opisane okoliščine vodijo prav v razvoj motnje hranjenja, vendar pomembno doprispevajo k našemu odnosu do hrane.
Raziskave so pokazale, da so v povprečju ljudje z motnjo hranjenja zelo uspešni v svojem življenju in nagnjeni k perfekcionizmu. Pomembno jim je, da ustrežejo drugim, hkrati pa s tem zanemarjajo sebe in svoje potrebe. Za popolno masko, se navadno skrivajo občutki nevrednosti in kritičnosti do sebe. Pogosto se perfekcionizem razvije v kritičnem okolju, kjer se je otrok trudil biti popoln in ustreči svojim staršem, zato da bi ga sprejeli.
Vedenje staršev, ki želijo pretirano nadzorovati življenje svojega otroka, vpliva na razvoj motnje hranjenja. Starši od njega pričakujejo, da bo delal po njihovih željah, zahtevajo da bo z njimi deli vse ter mu s tem odvzamejo zasebnost. Tako se otrok obrne na kontrolo svojega prehranjevanja, saj mu to da občutek, da je vsaj na enem področju on tisti, ki odloča zase.
Ne smemo pa zanemariti vloge ob šolskih aktivnosti kot so balet, modna šola ipd., skratka hobiji, ki v današnjem svetu pričakujejo suho postavo. K temu olje na ogenj zagotovo prilivajo mediji, ki nam narekujejo suhljato podobo. Sporočila, da je suho edino kar je sprejemljivo, negativno vplivajo na naš odnos do telesa. Pritisk nas lahko vrže v svet diet, lepotnih operacij ter zavračanja svojega telesa. Odraščanje v okolju, kjer nas stalo nekdo opominja na telesno težo, ali se naš starš sam bori s hrano prav tako pomembno vpliva na naše dojemanje hrane. 

Hrana me osrečuje
V hrani lahko iščemo našo čustveno uteho. Ko nas nekaj vznemiri ali smo pod stresom, se lahko po tolažbo zatekamo k hrani. Ta nam da občutek polnosti, zadovoljstva in občutek, da zapolnimo praznino, ki jo čutimo. Spomnimo se, kdaj smo nazadnje dobro jedli. Hrana je bila odlična, najedli smo se do polnega, po kosilu smo zadovoljni obsedeli »mmmm, ravno prav sem se najedel«. Hrana nam ne da samo občutek telesne sitosti, ampak tudi zadovoljstva. Žal pa postane za nas problematično, ko se ne ukvarjamo z bolečino, ki jo čutimo, ampak le-to dušimo s hrano. V tem primeru se izogibamo svojim čustvom, podobno kot nekdo išče uteho v alhoholu, drogah ali odvisniških odnosih.

Saj samo zdravo jem
Dan danes se veliko piše o zdravem načinu življenja, kako skrbeti za svoje telo in kako bolj uravnotežiti svoje prehrano. Izgleda da je svet vse bolj osveščen in začenja slediti nasvetom, ki so v današnjem času obravnavajo kot zdravi. Zdrav način pa nekatere ljudi obsede in zdravo preraste v nezdravo. Danes se vse več ljudi spopada z ortoreksijo, ki v dobesednem prevodu pomeni »fiksacijo na pravilno prehranjevanje«. Gre za obsedenost z zdravim načinom prehranjevanja za katerim se skriva težnja obvarovanja pred slabim zdravjem, iskanja duhovnosti preko hrane, želja po popolni kontroli, izogibanje neprijetnim čustvom, uporaba hrane za ustvarjanje določene identitete, višanje samozavesti, fantazija o nesmrtnosti in želja po superiornosti nad drugimi. Gre za samovrednotenje preko hrane, torej če se držim tega načina prehranjevanja sem vreden človek. Podobna dinamika se dogaja pri osebah z anoreksijo in bulimijo. Žal pa je ortoreksiji težje oporekati, saj ljudje skrivajo svoje strahove za stavkom »Saj samo zdravo jem«.

Le kam je šlo intuitivno prehranjevanje?
Ob rojstvu je naš način prehranjevanja intuitiven. Telo točno ve kaj in koliko hrane potrebujemo. Žal pa se prepogosto dogaja, da nam intuicija zbledi, ko nas v vrtcu silijo s prehrano, ko nam starši ali okolica narekujejo njihove prehranjevalne navade ali ko naše okoliščine privedejo do tega, da razvijemo kakšno od motenj prehranjevanja. Prav tako prekomerne količine kave, sladkarij, alkohola, ogljikovih hidratov, skratka prekomerne količine katere koli hrane, izbrišejo našo zdravo intuicijo zanjo.
Pomembno se je vprašati kaj nam hrana pomeni. Ali se za našimi navadami, skrivajo drugi strahovi, bolečine in neprijetni občutki, ki se odražajo v naših prehranjevalnih navadah? Za nas je pomembno, da telo očistimo »navlak« in ponovno ojačamo našo zdravo intuicijo za prehrano. Pomembno je, da se naučimo poslušati naše telo, saj nam ta jasno govori kaj in koliko česa potrebuje, pa naj bo to meso ali zelenjava.

NEPREPOZNAVANJE ČUSTEV ALI ALEKSITIMIJA

Nov28

Če za trenutek pogledamo skozi grške naočnike besedo “aleksitimija”, v njej lahko odkrijemo sledečo sestavljanko: ‘a’ pomeni pomanjkanje, ‘leksi’ pomeni beseda ter ‘timija’ pomeni čustva. Kar pomeni nezmožnost verbalizirati ali prepoznati čustva pri sebi ali pri drugih ljudeh. Aleksitimija ni diagnoza ali psihična motnja. Povezujemo jo z več boleznimi kot na primer avtizem, depresija, motnje hranjenja, psihosomatske bolezni, post traumatsko stresno motnjo itd.
Za primer si lahko vzamemo Tomaža, ljubečega človeka, ki mu je umrl oče. Kljub situaciji, ki bi navadno sprožala močna čustva, pa Tomaž še nekaj tednov ob misli na očeta ni začutil ničesar, čeprav ga prijatelji in družinski člani opisujejo kot skrbnega in čustvenega človeka. To stanje bi lahko opredelili kot  začasno stanje aleksitimije, ki jo navadno sproži pretresljiv dogodek.
Poznamo tudi drugo vrsto aleksitimije, ki je trajna in za katero nekateri strokovnjaki menijo, da je del človekove osebnosti. Tomažev sodelavec Aljaž izhaja iz neurejene družine. Ljudje Aljaža doživljajo kot uspešnega, inteligentnega podjetnika, vendar preveč premišljenega. V čustvenih situacijah se ne znajde, težko razume občutja drugih, nanje se ne odzove in posledično deluje hladno.
Raziskave potrjujejo, da ima aleksitimijo manj kot 10% prebivalstva. V primerjavi z ženskami naj bi aleksitimijo imelo več moških. Kar je lahko rezultat tega, da ženske vzgoja spodbuja pri izražanju čustev, medtem ko je pri moških ravno obratno. Slednje pa ne velja za prepoznavanje čustev. Tu je namreč procent med spoloma enak.

Različni družini isti rezultat
Poglejmo si iz kakšnega družinskega okolja je izhajal Aljaž. Bil je edinec staršema, ki si med seboj nista izkazovala čustev. Nista se ljubkovala, prav tako se pred njim nista prepirala. Čeprav je Aljaž začutil, da med staršema nekaj ni v redu, sta ga starša odslovila s trditvijo, da je vse v redu. Aljaža ni nihče spodbujal naj izraža svoja čustva. V takem ozračju je Aljaž preživel svojo mladost. Sedaj ima v odraslosti probleme z navezovanjem stikov in ohranjanja odnosov.
V Aljaževi soseski živi družina Novak. Lea je otrok ločenih staršev. Oče je odšel, ko je bila Lea stara dve leti. Njena mama se je na novo poročila z Leinim očimom. Očim jo je od malega ter vse do konca najstniških let, ko je Lea odšla študirat v drugo mesto, spolno zlorabljal. Njena mama se je zatekla v alkohol ter Lee ni zaščitila pred nasilnim očimom. Nanjo je pogosto vpila in njena čustva ni imela potrpljenja. Ko je Lea skušala izraziti svoja čustva, je naletela na mamino jezo in kritiko.
Zgoraj sem opisala zgodbi dveh ljudi, ki sta izhajala iz neurejenih družinskih razmer. Oba imata v odraslosti težave s čustvovanjem. Do slednjega lahko pride v različnih disfunkcionalnih družinah. Ni nujno, da iz takega okolja zraste prav alesitimija. Aljaž in Lea bi lahko razvila kakšni drugi obrambni mehanizem, ki bi jima omogočil preživetje v travmatičnem okolju.

Vzroki bolj strokovno
Razlogi za aleksitimijo niso popolnoma znani. Zgodnja raziskovanja so aleksitimijo pripisovala slabši povezavi med desno in levo možgansko hemisfero. Desna hemisfera je aktivna pri intuiciji, čustvih, domišljiji, prostorskemu presojanju in umetnosti, medtem ko je leva zaslužna za govor, branje, pisanje, logično razmišljanje itd. Čustveni impulzi potujejo iz desne hemisfere v levo in obratno. Slabšo povezavo med desno in levo hemisfero imajo pogosto ljudje s psihično motnjo.
Drugi razlog so strokovnjaki iskali v okolju. Če je odrasli nezmožen prepoznati in izraziti čustveno stanje otroka, bo kasneje tudi otrok imel probleme na tem področju. Ko so se pri Tomaževih doma igrali družinsko igro, je Tomaž ob porazu postal žalosten in je pričel jokati. Mama je njegovo žalost prepoznala in ga vprašala zakaj joka. Tomaž ji je odvrnil, da je žalosten, ker je izgubil igro. Mama ga je stisnila k sebi in mu povedala, da včasih ljudje izgubijo, spet drugič zmagajo. Tako je bila njegova žalost prepoznana in sprejeta. Pri Aljažu je oče ob podobni situaciji odreagiral drugače. Ko je Aljaž zaradi poraza začel jokati, ga je oče grobo zavrnil, da naj ne bo taka cmera, saj je samo igra. Da je bila mera polna, mu je zagrozil, da če misli še naprej jokati, naslednjič z njim ne bo več igral kart. Tako Aljaž tudi v kasnejših letih ob porazu ni več čutil žalosti.
Nasplošno so razlogi za aleksitimijo so najverjetneje kombinacija med faktorjem okolja, genetskim ter nevrološkim faktorjem.

Kako prepoznati aleksitimijo?
Pri aleksitimiji lahko težave razdelimo na štiri večja področja, in sicer:

Težava pri prepoznavanju in govorjenju o čustvih
Leo je dobra prijateljica na fakulteti vprašala kako se počuti ob dejstvu, da je odraščala v neznostnih družinskih razmerah. Odvrnila je, da ne ve, kaj naj reče. ‘Nič posebnega, verjetno so ostali odraščali še v težjih okoliščinah.’ Ljudje z aleksitimojo ponavadi vztrajajo, da nimajo nobenega problema in si pogosto nadanejo masko sreče. Po Leino je bilo vse v redu. V družini ni doživela večjih pretresov in razočaranj. Ni ji bilo jasno kakšna čustva so v resnici pod njeno masko navidezne sreče.

Težava pri ločitvi med čustvi in telesnimi reakcijami
Med aleksitimijo in psihosomatskimi motnjami obstaja povezava. Ljudje s psihosomatskimi težavami imajo dvakrat več karakteristik aleksitimije kot ostali. Primer psihosomatike je kronični gastritis. Lea je bila pod hudim stresom. Mama je pritiskala nanjo, da naj se vrne domov in pusti fakulteto, saj je imela težave pri učenju. Profesor ji je dal še zadnjo priložnost. Lea je bila v strahu, da se bo ponovno mogla vrniti domov k svoji družini, česar si ni želela. Že več tednov jo je mučil gastritis. Ko jo je prijateljica opozorila na povezavo med stresom in gastritisom je Lea odvrnila, da je to nemogoče.

Zmanjšana zmožnost domišljije in fantaziranja
Lea je bila otrok z veliko domišljije. Ko so njene otroške zamislice naletele na jezen odziv mame jih je kaj hitro opustila. Kot omenjeno je domišljije domena desne možganske hemisfere. Zaradi slabe povezave se ti impulzi naj ne bi pretvorili v verbalni center leve hemisfere. Posledica je težava pri izražanju in govorjenju o fantazijah.

Raje se osredotočijo na zunanje dogodke kot da bi govorili kaj se dogaja v notranjosti
Lea velja za racionalno osebo, ki težko govori o svojih čustvih. Ko jo je na univerzitetni zabavi prevaral fant se o tem s prijateljico ni želela pogovarjati. Raje je razglabljala kako lepo so bile oblečene ostale punce, kakšna glasba bi ji bolj odgovarjala ter na katero zabavo bosta šli nocoj. Skratka, kot da se v njenem čustvenem svetu, ne bi zgodil pretres ob boleči novici o varanju.

Problemi v odnosih
Aleksitimija povzroča probleme v partnerskih odnosih, saj se posamezniki izogibajo intimnih čustvenih odnosov. Če pa že imajo odnos, so navadno podrejeni, dominantni ali neosebni. Omenjene pozicije jim omogočijo, da njihov odnos ostane na površinski ravni in niso deležni pristne intimnosti. Kar negativno vpliva na zadovoljstvo med partnerjema. Lea je bila s fantom, ki jo je prevaral v partnerskem odnosu eno leto. V tem odnosu je bila Lea v podrejenem položaju. O svojih željah in potrebah ni govorila, večino jih tudi ni prepoznala. Počela je vse tisto kar ji je fant naročil, saj se ni znala postavit zase. V odnos ni vnašala svojih čustev in svojih zahtev ter želja. Tako je bil odnos podoben odnosu otrok-starš. S tem se je nezavedno zavarovala pred pristnim enakovrednim intimnim odnosom med žensko in moškim.
Aleksitimija pa se ne pojavlja samo v partnerskih odnosih, ampak v vseh, tudi službenih. Nekateri posamezniki delajo v podjetjih, kjer je kontrola čustev norma. To lahko na prvi pogled izgleda kot aleksitimistično obnašanje, vendar posameznik nima aleksitimije. Skozi leta pomanjkanje samoizražanja lahko postane del njihovega življenja. Pri tem pa izgubijo svojo pravo identiteto.

Testirajte se
Na sledečem internetnem naslovu lahko naredite test za aleksitimijo. Vprašalnik je sestavljen iz 37 vprašanj, ki se dotikajo glavnih karakteristik aleksitimije. Preden začnete reševati vprašalnik, si lahko izberete angleški, nemški ali španski jezik.

Več o izražanju čustev, pa v moje intervjuju o čustvenem zavedanju TUKAJ.

STRAH PRED NEZNANIM

Nov28

Vsakemu se je že zgodilo, da si je nadvse želel poskusit nekaj novega. V mislih se je poigraval z idejo kako vznemirljivo in lepo mu bo, ko bo uresničili svojo željo. Toda nenadoma pride do preobrata. Ponudi se možnost, da željo uresničimo in kar naenkrat pozabimo na vse prednosti in vidimo le neprijetne vidike naše želje. »Potegnemo se nazaj«, še nekaj dni pa ostaja za dogodkom grenak priokus. Kaj se dogaja?

Strah pred neznanim
Pretiran in stalno prisoten strah pred neznanim imenujemo neofobija, pogosto se pojavi pri otrocih, ki se bojijo poskušati novo hrano. Vendar v tem članku ne pišem o skrajni obliki strahu pred neznanim, ampak o njegovi blažji obliki, ki se kaže kot nepripravljenost poskusiti nove stvari in odstopiti od svoje vsakodnevne rutine.
Strah se pogosto pojavi, ker ne vemo kaj se bo zgodilo. Vsi smo šli prvič na morje v neznan kraj. Bili smo živčni, ker nismo vedeli kam prihajamo, ali bomo našli apartma, bodo lastniki v redu, bo res blizu morja itd? Ko smo se prepričali, da apartma zadostuje našim željam, in se naslednjo leto vprašamo na isto mesto, strah izgine. Torej, izkušnja zmanjša strah pred neznanim.
Zamisliti se je nad raziskavami, ki so pokazale, da se ljudje bolj bojimo neznane situacije kot situacije z neprijetnim izidom. Iz tega lahko sklepamo, da nam je za občutek varnosti zelo pomembna (po)znanost situacije. V novi situaciji pa si v naši glavi narišemo mnogo malih skrbi: »Kaj če mi novo pohištvo ne bo všeč, kaj če novi avto ne bo deloval tako kot je treba?«
Prav tako je strah pred nepoznanim bolj prisoten pri starejših ljudeh, ki se pogosto oklepajo starih navad in se ne želijo priučiti »novih trikov«. Strokovnjaki pri starejših živalih opažajo pomanjkanje raziskovalnega nagona, kar poleg straha lahko delno razložimo tudi z apatijo. Do tega naj bi prišlo zaradi motenj delovanja živčnih poti, povezanih z predfrontalno skorjo, ki nastanejo s staranjem. Nekateri strokovnjaki se odkrili večji strah pred neznanim, tudi pri ljudeh, ki postanejo starši in vzgajajo otroke.

Širši sistem
Strah pred novostmi spremljajo še drugi dejavniki. Recimo, da smo zaposleni v večjem podjetju. Podjetje je veliko, zato ima vsaka delovna pozicija predpisano vlogo in naloge, ki naj bi jim zaposleni sledili. Vendar mi nismo povsem zadovoljni, saj vidimo možnost, kako bi sistem lahko izboljšali. Ob želji, da poskusimo nekaj novega (t.j. izboljšati sistem) se porodijo sledeči dvomi in vprašanja, ki nas ovirajo:
»Ne bodo mi dovolili vpeljati nove spremembe« mnogi se bojijo predlagati spremembo, ker se bojijo, da bodo izpadli ne predani delu, svojemu nadrejenemu, podjetju v katerem delajo. Da bodo izpadli nezadovoljno in nehvaležno ali pa se bojijo zavrnitve s strani šefa.
Prav tako se v taki situaciji lahko zbudi strah, da smo sebični, »zakaj si jaz v primerjavi z drugimi zaslužim večjo prilagodljivost s strani nadrejenih«? Spet drugi ljudje sploh ne vedo kaj naj naredijo oz. kako bi lahko oni doprinesli k temu, da bi spremenili situacijo. Na primer, izvemo da sodelavka nadleguje sodelavca, vendar »kaj lahko naredim zato, saj mi tako ali tako ne bodo verjeli«.
Vse neprijetne misli, ki se pojavijo, ko si predstavljamo neko novo situacijo, nam jemljejo pogum, da zadevo v resničnem življenju tudi izpeljemo.  

Zakaj tvegati?
Narediti nekaj novega pogosto zahteva pogum in odprtost za novo učenje. Z novimi situacijami se soočamo vsak dan, na nas je ali se jih bomo izognili ali jih bomo pogledali v oči. Vredno se je spomniti pregovora »Pogum ni odsotnost strahu, pogum je premagovanje strahu« in to prinese občutek moči in ponosa. Poleg tega lahko spoznate, da uživate v tej novi stvari in si popestrite življenje, kajti življenjska rutina lahko s časom postane izredno dolgočasna in ne izpopolnjujoča. Nov izziv življenje razgiba in nenazadnje začini pogovore s prijatelji in vnuki. Soočanje s strahovi nas spodbujajo, da osebnostno rastemo. 

Vizualizacija vam lahko pomaga
Ko se soočamo s strahom pred novim in nam po glavi gre kup »opravičljivih« razlogov zakaj naj ne bi poskusili nekaj novega, se iskreno vprašajmo, ali je nova situacija resnično tako slaba zame, ali se samo bojim? Če ugotovite, da je prisoten samo strah, ki buri vašo domišljijo, se o njem lahko pogovorite s prijateljem, ki mu zaupate. Pogovor vam lahko razjasni stvari, prav tako spodbudna beseda in podpora viša motivacijo in strahu vzame moč.
Strah pred neznanim se zmanjša tudi, če se o situaciji podučimo. O tem lahko preberemo veliko v knjigah, časopisih, na internetu, vprašamo ljudi okoli nas, če se že kdaj šli na to potovanje, kupili ta avto, se že srečali s tem človekom. Prav tako lahko pokličemo »odgovorno osebo, ki je del nove situacije in se z njo pogovorimo. Vsi smo že klicali za razgovor za službo. Ko smo z osebo poklepetali po telefonu, nam je bilo dosti lažje priti na razgovor v živo, kot pa če prej z njo ne bi imeli stika.
Prav tako si lahko pomagate z vizualizacijo. Zaprite oči in si predstavljajte kako bo situacija potekala, kako se boste počutili. Predstavljajte si pozitivne aspekte in se ne predajajte negativnim fantazijam. Bolj natančno in večkrat si boste situacijo vizualizirali in jo obdali s prijetnimi čustvi, lažje vam bo. 

Zavedajte se, da se s strahom pred neznanim soočamo vsi. Če smo čisto odkriti do sebe tudi z rutino nismo dolgo časa zadovoljni, saj si v življenje želimo vnesti nekaj novega, se naučiti nekaj kar še ne vemo. Vredno je poskusiti, nenazadnje se je lažje soočiti s strahom v neznani situaciji kot pa tiho živeti z občutkom nemoči. Naj bo vaš dan posejan z novim!

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

ZAVIST

Nov27

Pogosto poslušamo o zavisti. Čustvo ima negativen prizvok in se v današnji družbi obravnava kot nekaj slabega, kot nekaj, česar ne smemo čutiti. Zato marsikdo, ki čuti zavist, to prekriva in tlači v sebi. Toda resnici na ljubo zavist čutimo vsi. Čeprav nam lahko pretirana zavist greni življenje, ima to čustvo svoj smoter in pomen.

Zelenci naokoli
Zavist je čustvo, ki zbudi občutek prikrajšanosti, ker imajo drugi nekaj, kar si mi želimo ali menimo, da je pomembno imeti. To  lahko zadeva materialne stvari, zunanji videz ali socialni status. Ženske naj bi bile pogosteje zavistne, kar zadeva zunanji videz, medtem ko moški pogosteje čutijo zavist, ko govorimo o materialni posesti. To je odsev  zgodovinskih in družbenih pričakovanj, kjer žensko (še vedno) ocenjujejo po njenem videzu in moškega po tem, ali je sposoben preživljati družino.
Nekateri strokovnjaki v razlaganju zavisti gredo še malo dlje in zavisti ne povezujejo s tem, kar drugi ima, ampak, kaj je drugi postal s tem, ko to stvar ima. Na primer, sosed si je kupil nov avto. Jaz mu ne zavidam avta kot takšnega, temveč njegov boljši status v družbi, ki ga ima zaradi tega avta. Torej, sosed ima nov avto, zato je boljši od mene in drugih, ki si novega avta ne moremo privoščiti. Zavist je toliko bolj grenka, če menimo, da je sosed prišel do novega avta nezasluženo.
Ljudje pogosto mešajo čustvi zavisti in ljubosumja, vendar med njima obstaja razlika. Ljubosumje se pojavi takrat, ko se bojimo, da bomo nekaj izgubili. Na primer, ljubosumni smo na prijateljico, ki se pogovarja z našim fantom. Zavist pa občutimo, ko nekdo ima nekaj, kar si mi želimo. Na primer, prijateljica gre na potovanje, mi pa ne.

Disfunkcionalna in motivacijska
O zavisti je pisal že Aristotel in jo označil kot »bolečino, povzročeno zaradi premoženja drugega«. Socialno-evolucionarna teorija skuša  zavist razložiti na podlagi Darwinove teorije preživetja. Teorija predvideva, da se ljudje vedemo na načine, ki povečujejo individualno preživetje in reprodukcijo. Eden izmed teh načinov je tudi zavist. Nedavne študije so tudi pokazale, da spodbujanje zavisti spreminja kognitivne funkcije človeka, krepi njegovo duševno vztrajnost in spomin.
Oče psihoanalize Sigmund Freud je pisal o zavisti deklic do dečkov. Deklice naj bi v določeni fazi razvoja opazile, da same nimajo  penisa tako kot moški. Freud je to povezoval z zavidanjem penisa. Karen Horney, prav tako psihoanalitičarka, se je v svoji teoriji postavila v nasprotni položaj in pisala o moškem zavidanju maternice. Moški to lahko zavidajo ženskam, saj so pogosto naravnani na uspeh in prenos svojega imetja in imena na potomce.
Nedavno so strokovnjaki začeli razločevati med dvema vrstama zavisti, in sicer disfunkcionalno, ki nas ovira, nam jemlje energijo in nam »greni življenje«, ter motivacijsko zavistjo, ki nas spodbuja, da dosežemo tisto, kar si želimo.
Disfunkcionalna zavist se kaže v tem, da si želimo, da bi se našemu sosedu pokvaril avto ali da bi se z avtom zaletel in ga uničil. S tem bi izgubil svoj »nezasluženi« boljši status. Nekateri gredo tako daleč, da avto celo opraskajo ali razrežejo gumo. V zavist te vrste spadajo tudi opravljanje in spletke. Motivacijska zavist pa nas bolj kot čustvo občudovanja spodbuja k doseganju želenih ciljev. Niels van de Ven in njegova raziskovalna ekipa so to teorijo potrdili v raziskavi. Eni skupini študentov so zbudili zavist, drugi skupini pa občudovanje določene osebe. Nato so opazovali, kako se bosta ti skupini odzvali. Skupina, v kateri so študentom zbudili zavist, je v naslednjem študijskem semestru namenila več časa učenju kot skupina, v kateri so zbudili občudovanje določene osebe. Teorijo, da zavist motivira, je potrdilo več raziskav.

Nizko samospoštovanje?
Nekateri strokovnjaki povezujejo zavist z nizkim samospoštovanjem in občutkom manjvrednosti. Zavist se zbudi v trenutku, ko nekdo počne ali ima stvari, ki si jih ti želiš, vendar meniš, da jih ne moreš nikoli  doseči oziroma dobiti. Občutek, da nisi sposoben priti do želenih rezultatov, je lahko generaliziran, v smislu, »jaz sem nesposoben, ničesar ne zmorem narediti« ali pa se nanaša na natančno  določeno področje, na primer »nikoli si ne bom znal zagotoviti finančne varnosti«. Posledično se zavist prikrade pri skoraj vseh življenjskih okoliščinah ali pa samo takrat, ko se znajdemo v okoliščini, kjer se počutimo manjvredni in nemočni.
Slovence se pogosto povezuje z zavistnostjo, vendar se v tem ne razlikujemo dosti od drugih narodov, saj je zavist univerzalno čustvo.  Torej ni proizvod današnjega časa, temveč se je pojavljala tudi v zgodovini.

Kako se spopasti z zavistjo? Bolje kot držati in premlevati v sebi, kaj imajo naši prijatelji in kako jim je zaradi tega bolje v življenju, je priznati, da smo zavistni. Priznajmo si: »Zavidam ti, da si lahko privoščiš potovanje, tudi jaz si želim tja.« Prav tako se vprašajmo, ali sem res manjvreden, ker nimam tega predmeta ali ker si ne morem privoščiti nečesa, kar si drugi lahko? Občutek zavisti je zagotovo neprijeten, vendar bo hitreje minil, če rečemo bobu bob in se hkrati zavedamo, da zavist ni nekaj, česar se moramo sramovati, se je izogibati ali jo skrivati.

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

ZASKRBLJENOST, 2.DEL

Nov26

V prejšnem članku sem pisala o zaskrbljenosti na splošno. Ker je zaskrbljenost pogosta spremljevalka sodobnega zahodnega človeka, ki živi v stresni družbi in nosi s sabo obremenjujoče skrbi, si bomo v nadaljevanju pogledali, kako zaskrbljenost vpliva na naše telo, katera čustva se povezujejo z njo in kaj lahko naredite, da si olajšate življenje z zaskrbljenostjo.

Telo in zaskrbljenost
Zaskrbljeni ljudje ne živijo v sedanjosti, ampak v mislih pogosto premlevajo situacije in neugodne izide, ki bi jih lahko doživeli v prihodnosti. Mnogi ljudje, ki so zaskrbljeni, čutijo napetost v mišicah in v predelu želodca.  Mučijo jih glavoboli, bolečine v zadnjem delo vratu in zbadanje v prstnem košu. Imajo kratko sapo, hitro bitje srca, povišan krvni tlak in so nenormalno utrujeni, razdraženi, imajo težave s koncentracijo in se potijo. Simptomi spominjajo na simptome paničnega napada, o katerem sem pisala v prejšnjih številkah. In res, zaskrbljenost povečuje anksioznost in najvišja stopnja anksioznosti se odraža v paničnemu napadu.
Zaradi vseh skrbi, jih muči nespečnost, saj pred spanjem pogosto razmišljajo, kaj vse lahko gre narobe. Slednje je verjetno posledica njihove utrujenosti, poleg tega pa posameznik porabi veliko energije za neprestano ukvarjanje z negativnimi posledicami, sploh zaradi tega, ker zaskrbljen posameznik, ne razmišlja le v enem problemu, ampak ga neprestano skrbi za več stvari hkrati.

Zaskrbljenost in ostala občutja
Potrebno je ločiti zaskrbljenost od ostalih občutji in vedenj. V prvi vrsti je potrebno ločiti med skrbjo za nekoga in zaskrbljenostjo. Če za nekoga skrbim, še ne pomeni da sem zaskrbljen. Ko nekod zbolim, poskrbim za njega tako, da mu skuham čaj. Če bi pri tem bila zaskrbljena, bi me skrbelo, da nikoli ne bo ozdravel, saj je njegov kašelj tako globok, da ima najverjetneje pljučnico in bo umrl. Te misli bi ga neprestano obdajale in ne bi se jih mogle znebit.
Nadalje je potrebno ločiti med zaskrbljenostjo in odgovornostjo. Pravilo, bolj ko si zaskrbljen bolj si odgovoren, ne velja.  Zaskrbljenost nas lahko zaslepi in namesto, da bi ravno prevzeli odgovornost in se soočili s svojimi strahovi, ki se skrivajo za zaskrbljenostjo, se le te prepuščamo. Seveda to ne pomeni, da zaskrbljen človek, ni odgovoren. Potrebno se je le zavedati, da odgovornost ne gre enačiti z zaskrbljenostjo.

Čustveno izsiljevanje
Včasih posameznik s svojo pretirano skrbjo v drugih zbuja občutek krivde. Oseba želi, da posameznik spremeni vedenje ali nečesa ne počne, zato ker njo skrbi. Že tolikokrat slišana zgodba starša, ki čaka pozno v noč svojega otroka, vsakič ko se ta druži zunaj s prijatelji. Ko pride domov, mu starš očita, da ga je skrbelo in da zaradi tega ni spal celo noč. Hkrati to otroku zbudi občutek krivde vsakič, ko se odloči, da želi večer preživeti zunaj doma. Pogosto v teh situacijah starš zahteva, da otrok vedenje spremeni, torej da ne hodi ven, zato da se bo on bolje počutil.

Želim da se skrbi prenehajo
Zaskrbljenost je zelo vztrajno stanje, ki zahteva dolgotrajno zdravljenje, da se naučimo kontrolirati negativne misli. Zdravljenje z zdravili se je izkazalo kot neuspešno, zato si je najbolje poiskati strokovno pomoč. Kljub temu, pa spodaj navajam predloge, kar lahko sami naredite v trenutkih, ko izgubite kontrolo nad negativnimi mislimi.
Potrebno se je naučiti razlikovat med problemi, ki so v vaši moči in med situacije, ko se je najbolje prepustiti in verjet na najboljše. Ena glavnih vrlin je, da se naučiš ustaviti misli, ki ti prinašajo skrbi.
Glede slednjega si lahko določite čas v dnevu, ko se boste ukvarjali s svojimi skrbmi. Ta čas si jasno strukturirajte in si proces napišite na list papirja. Kajti, ko imamo ideje in misli v glavi, se zdijo dosti bolj ne oprijemljive in ne kontroliranje, kot pa ko jih vidimo pred sabo, na papirju. Tako si zberite misel, ki vas bremeni in jo zapišite. Vprašajte se, kaj je najhuje kaj se lahko zgodi in kako boste ravnali v tem primeru. Ko s pisanjem zaključite, se s to skrbjo več ne ukvarjajte. Kar pomeni, da vsakič ko se zalotite, da premlevate skrb v mislih, zavestno nehajte in se osredotočite na nekaj drugega.
Sprostitev je še kako pomembni del vsakdana, zato si vzemite del dneva za vaje sproščanja ali ustvarjanja nečesa kar vas veseli in sprošča. Pomislite kaj te je v otroštvu zabavalo, nekaterim pomaga risanje, drugim ustvarjanje, petje, plesanje, reševanje križank. Pomembno je, da se ne obremenjujete, če vam bodo misli, kljub trudu, da jih odrinete, prihajale v zavest. Pomembno je, da jih vztrajno odganjate in se zavestno koncentrirate na nalogo, ki ste si jo zadali.

Zagotovo se vsak spomni trenutka, ko je bil popolnoma sproščen, nič ga ni obremenjevalo, počutil se je varno. Načeloma z odraščanjem pride določena odgovornost in z odgovornostjo skrbi, ki se lahko izjalovijo v zaskrbljenost. Ta nas začne obremenjevati, kar slabo vpliva na naše telo in splošno počutje. Marsikateri posameznik je preobremenjen, pretirana zaskrbljenost pa mu še dodatno jemlje voljo do življenja. Potrebno se jo je zavedati in zavestno delati na tem, da se boste manj posvečali skrbem in več sedanjemu trenutku. Carpe diem.

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

ZASKRBLJENOST, 1.DEL

Nov26

Stres, obremenjenost in skrbi so postale vsakdanji del našega odraslega življenja. Pogosto stresne situacije sprejemamo same po sebi, saj iz okolice vse prevečkrat slišimo »Tako je, stisni zobe.« Kako se posameznik spopade z neugodno situacijo le redke zanima. Nekateri občutke potlačijo, drugi iščejo uteho v različnih oblikah odvisnosti, spet tretji obremenjujejo sami sebe in pretirano skrbijo. O slednjem bom pisala v pričujočem članku. Pretirana zaskrbljenost, ki se je razpasla iz okvirov stresne situacije, je značilna za mnoge posameznike, ki se niti ne zavedajo, da za njo trpijo ali pa si ne znajo pomagati.

Skrbi
Skrbi so normalni del človekovega življenja. V telesu nam aktivirajo adrenalin in nas spodbudijo, da predvidimo neugodne rezultate neke situacije in se pred njimi zaščitimo. Tako smo se s prijatelji dogovorili, da gremo smučat. Zaskrbelo nas je, da bomo pri smučanju padli in se poškodovali. Zato smo se odločili, da se bomo primerno zaščitili in nosili čelado in zaščitna očala.
Vendar je druga stran medalje manj sijoča. Nekatere ljudi skrbi brez razloga ali pa nevarnost poveličujejo. Takrat govorimo o pretirani zaskrbljenosti, ki jo ponavadi čutimo zelo intenzivno, misli nas pogosto preplavljajo, nad njimi pa nimamo nobene kontrole. Pretirano se bojimo, da se bo odvil negativni scenarij, hkrati pa pozabljamo na vse možne ugodne izide situacije. Oseba, ki pretirano skrbi ima težave s pozitivnimi čustvi in je nagnjena k pesimizmu. Misli ne more ustaviti, čeprav se zaveda, da s svojim početjem škoduje sebi.
Zaskrbljenost pa postane še intenzivnejša v situacijah, kjer oseba začuti da je ogrožena ona ali nekdo od njej pomembnih oseb. Posledično s svojimi skrbmi lahko začne obremenjevati okolico. Uporabnica nekega foruma piše prav o tem vedenju: »Čeprav vem da je nesmiselno in se po končanem pogovoru s prijateljem obremenjujem, zakaj sem mogla vprašati še tisto zadnje vprašanje in ga s tem popolnoma razjeziti, si nisem mogla pomagati. Pogosto me skrbi kaj bo z mojimi prijatelji, razmišljam kaj vse se jim lahko zgodi, kako bi mogli odreagirati v različnih situacijah itd. Z mojimi vprašanji in skrbmi jih obremenjujem in jezim, vendar si ne znam pomagat.«

Zaskrbljene misli
Generaliziranje: Zaskrbljenost se povezuje s generalizirano anksioznostjo. Kar pomeni, da strah v določeni situaciji, prenesemo na vse situacije, ki so prvi vsaj malo podobne. To se dogaja tudi pri zaskrbljenosti, kjer oseba eno izkušnjo prenesejo na vse ostale. Tako je na primer neka punca, ko jo je fant zavrnil na plesišču, začela skrbeti, da nikoli ne bo našla moškega zase.
Drug tip misli, ki se pogosto povezuje z zaskrbljenostjo so katastrofalne misli. Posameznik v vsakem danem trenutku pričakuje najslabši izid. Posledično iz okolja selektivno izbira informacije, ki mu potrjujejo njegovo hipotezo. Tako je Nina bila prepričana, da bo jo fant zapustil, čeprav za to ni bilo nobenega razloga. V fantovi želji, da bi danes odšel na pijačo s svojo družbo, je videla potrditev njegovega nezanimanja zanjo in začetek konca njunega odnosa.

Zakaj me skrbi
Čustvo zaskrbljenosti je odziv na predstavljanje negativnega razvoja dogodkov. Kot že zgoraj omenjeno, zaskrbljena oseba lahko prenese svojo zaskrbljenost na okolico, za kar so še posebej dovzetni otroci. Če starša pretirano skrbi za otroka, »ali boš zmogel splezati na gugalnico, kaj če pri lovljenju grdo pade itd.«, svoje skrbi nezavedno prenese na otroka. Ta se v odraščanju sprašuje ali je sposoben biti kos določeni situaciji, ali se bo mu na poti v službo zgodilo kaj hudega itd. Tako nekateri povezujejo zaskrbljenost z družinskim okoljem, kjer se otrok nauči, da je odraslo življenje težko in polno nevarnosti.
Prav tako so pogosteje pretirano zaskrbljeni ljudje, ki so kot otroci igrali vlogo skrbnika/ce za mlajšega brata, sestro ali koga od staršev. Bojijo se, da se bo osebi kaj zgodilo, če za njo ne bodo poskrbeli in predvideli vseh možnih nevarnih situacij. »Bratec bo padel, če ne umaknem copatov itd.«
Vir zaskrbljenosti je moč iskati tudi v perfekcionizmu, torej težnji narediti vse brez napake. Vendar popolnost ne obstaja, kar nam povzroča neprestane skrbi, kako le jo bomo dosegli?

Zaključimo s statistiko
Zaskrbljenost se navadno pojavi v zgodnjih dvajsetih letih, včasih pa se njen začetek premakne v trideseta ali štirideseta leta. Zelo redko se pojavi kasneje v življenju. Zaskrbljenost je za ženske bolj značilna kot za moške. Eden od vzrokov lahko leži v večkrat omenjeni drugačni vzgoji moških in žensk. Slednje smo naučene, da skrb in potrebe drugega, dajemo pred sebe, medtem ko se stereotipno vzgojen moški o svojih čustvih in občutkih ne sprašuje in skrbi »uspešno« potlači.
Statistika kaže, da polovica ljudi, ki imajo težave z  zaskrbljenostjo okreva, za mnoge pa se zaskrbljenost pojavlja v valovih, saj se povezuje s stresnimi situacijami. Tako so v določenih obdobjih življenja pretirano zaskrbljeni, spet drugič jih skrbi ne obremenjujejo in jih znajo kontrolirati.

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna