Archives

PRIVLAČNOST

Nov20

Odnosi so pomemben element človekovega življenja. V njih spoznavamo samega sebe, doživljamo najlepše in najgloblje trenutke našega življenja, prav tako pa se v njih rojevajo bolečine, izkušnje in smeh. Ključ, kako se odnos sploh začne, se skriva v privlačnosti. Privlačnost je začetek vsakega odnosa, ki lahko preraste v mnogo več. Biti privlačen in mlad sta besedi, ki si nista tuji, kako pa je s privlačnostjo v starosti?

O privlačnosti
Ko nas neka oseba privlači, čutimo da nas „nekaj vleče“ k njej. Neka nevidna sila nas prepričuje, da bi bili radi v njeni bližini. To osebo si želimo spoznati, se z njo družiti in pogovarjati. Govorimo o privlačnosti, ki je prva in zato zelo pomembna stopnja v razvoju nadaljnjega odnosa. Namreč, če ni medosebne privlačnosti in naklonjenosti, so odnosi lahko zelo neprijetni, brez nuje, se zagotovo ne odločimo za vlaganje in gradnjo takega odnosa. Privlačnost v odnosu je lahko skoraj neopazna, ali pa močna. Drugače rečeno, privlačnost ima različno intenziteto v različnih odnosih.

Oblike privlačnosti
Poznamo več oblik privlačnosti. Ko pomislimo nanjo, se največkrat spomnimo na privlačnost med spoloma. Čeprav je morda ta najmočnejša izmed njih, privlačnost srečujemo tudi v drugih odnosih.

Spolna privlačnost
O spolni privlačnosti govorimo, ko nas nekdo pritegne kot potencialni spolni partner. Že v preteklosti so ljudje na različne načine poudarjali svojo spolno privlačnost, preko oblačenja, ličenja, urejanja pričeske, kar se ni spremenilo vse do danes. Tako si ženske danes poudarjajo ustnice in oči, da bi bile le-te videti večje, saj to moške na njih privlači.
Spolna privlačnost je povezana s povišanim izločanjem dopamina – hormona sreče, ki ga povezujejo z občutenjem zaljubljenosti. Pomemben element tovrstne privlačnosti so tudi feromoni. To so snovi, ki po kemijski poti pri živalih opozarjajo na nevarnost, kažejo pot do hrane in signalizirajo spolno privlačnost. Feromone najdemo v znojnih žlezah pod pazduho, okoli prsnih bradavic, popka in genitalij. Dozorijo v puberteti, kar bi lahko povezali z dejstvom, da ljudje začnemo čutiti spolno privlačnost do drugega prav v tem obdobju. Zanimivo je spoznanje, da ženske, ki so v najplodnejšem obdobju menstrualnega ciklusa, razlikujejo med vonjem moških s simetričnim in moških z nesimetričnim obrazom. Simetrični obraz je namreč zdrav in privlačen. Prav tako pa so tudi moškim ženske v tem obdobju najbolj privlačne.

Telesna privlačnost
Telesna privlačnost v večini primerov prevladuje pri odločanju o tem, koga bomo izbrali za (spolnega) partnerja. Čeprav gre ta vrsta privlačnosti pogosto z roko v roki s spolno privlačnostjo, se od nje tudi razlikuje. Lahko nam ima nekdo lepo in privlačno postavo, vendar v nas ne vzbuja spolne želje.

Čustvena privlačnost
Prijatelj nam predstavi novo osebo. Že ob prvem stiku z njo začutimo, da nam je všeč, ne da bi to lahko utemeljeno razložili zakaj. Gre za privlačnost, ki se dogaja na nezavedni ravni, gre za povezavo enega srca z drugim. Kasneje, ko se osebi že poznata, se čustvena privlačnost lahko izraža v občutku močne povezanosti. Na primer našega partnerja opazujemo, kako se spretno sooča s težavnim vedenjem v odnosu z nekom drugim. Njegovo vedenje nas tako prevzeme, da bi v tistem trenutku najraje stekli k njemu in ga objeli.

Intelektualna privlačnost
O njej govorimo, ko nas navduši znanje druge osebe. Čutimo jo, ko se z nekom lahko pogovarjamo cele ure, ne da bi vedeli kam je šel čas. Prav tako nas navdušuje oseba, ki nam širi pogled na svet. Tovrstni privlačnosti je podobna duhovna privlačnost, ki jo začutimo s človekom, ki ima podobne poglede na svet.

Iste ptice skupaj letajo
Tisto, česar nimamo, je vedno mamljivo, zato nas večkrat privlačijo lastnosti osebe, ki si jih tudi mi želimo. Zadržano dekle bo tako privlačil družaben moški. Ta njegova lastnost jo bo očarala in jo tudi dopolnjevala.
Privlačijo nas tudi osebe, ki so nam podobne. Raziskave so pokazale, da si tako z našimi partnerji kot tudi prijatelji, delimo podobne interese, stališča, osebnostne lastnosti, prostočasnih dejavnosti itd. Zanimivo je, da naj nam bi bile te osebe podobne tudi glede videza. Podobnost iščemo, ker se v nas oglaša želja po samopotrditvi. Všeč nam je, ko se nekdo strinja z našimi načeli.
Poleg zgoraj omenjenih teorij, torej teorij podobnosti in komplementarnosti, pa je zanimivo tudi spoznanje raziskovalcev, da nas privlačijo tudi osebe, od katerih imamo neko korist. Lahko, da nas bo premamil dober telesni videz, premoženje, morda nas bo očarala mladost ali stopnja izobrazbe. Vendar je potrebno ločiti med koristjo v tem kontekstu in izkoriščanjem. Privlačna nam je lahko oseba, ki nas spominja na nekoga, ob katerem smo se dobro počutili. Posledično se tudi v družbi te nove osebe dobro počutimo. Kaj je naša korist? Dobro počutje.

Le kaj je tisto, kar nas privlači
Če izhajamo iz sebe, lahko ugotovimo, da nas osebe privlačijo zaradi različnih lastnosti, ki jih posedujejo. Oseba nas lahko prepriča s svojo telesno lepoto, poštenostjo, dobroto, zanimivostjo, izobraženostjo, statusom itd. Poleg tega je tisto, kar se nam bo zdelo pri drugem privlačno, odvisno tudi od našega počutja. Če se dobro počutimo, se nam drugi ljudje zdijo bolj privlačni. Prav tako ocenjujemo osebe nasprotnega spola kot bolj privlačne takrat, ko smo že fiziološko vzburjeni. To sta v svojem eksperimentu dokazala tudi Donald Dutton in Arthur Aron. Moški udeleženci raziskave so se sprehodili po dveh ločenih mostovih. Prva skupina je prečkala »manj varen« most, ki je v njih prebujal strah, druga skupina pa je prečkala varnejši most. Na koncu mostu je vse udeležence pričakala privlačna ženska in vsakemu dala svojo telefonsko številko. Izkazalo se je, da je privlačno žensko poklicalo več udeležencev, ki so se sprehodili po nevarnejšem mostu. Zaradi prečkanja nevarnega mostu so v sebi čutili fiziološko vzburjenje (strah), katerega so ob srečanju s privlačno žensko napačno interpretirali kot vznemirjenje ob njej.

Kaj privlači ženske in kaj moške?
Izkazalo se je, da ženske na moških najbolj privlačijo moč, status ter spolna zmožnost. Moč izraža moško sposobnost varovati in poskrbeti za svojo žensko in njune otroke. Ženske jo prepoznajo po idealnem razmerju med njegovimi rameni in pasom. Verjetno se vsaka ženska lahko spomni trenutka, ko je bila očarana nad mišicami (svojega) moškega. Status, ki ga ima moški, izraža, da ima dovolj premoženja in je sposoben skrbeti za svojo družino. Spolna zmožnost pa seveda sposobnost reprodukcije, torej nadaljevanja vrste.
Moški je pozoren na razmerje med ženskimi kolki in pasom. Idealno razmerje naj bi pomenilo, da je ženska anatomsko sposobna nositi njegovega otroka. Veliko oprsje je tudi znak, da je ženska pripravljena na reprodukcijo. Obrazne karakteristike, ki privlačijo moške na ženski, so droben nos, velike oči, okrogla lica in polne ustnice. Pravzaprav so to obrazne karakteristike otroka in moškemu sporočajo, da je ženska še dovolj mlada, da mu lahko rodi še veliko število otrok. Privlačnost moških do ženske pa je tudi povezana z »uganko« zakaj toliko moških privlačijo blondinke? Svetla barva las prav tako predstavlja mladost. Namreč, v zahodni kulturi velja, da bolj ko so mladi otroci, svetlejšo barvo las imajo.

Privlačen=dober
Privlačnost je pomemben del prvih vtisov, še posebej dandanes, ko ni dovolj časa, da bi človeka dodobra spoznali. Raziskave kažejo, da je prvi vtis o privlačni osebi pozitiven, zato ni čudno, da privlačni ljudje pogosteje dobijo dobro službo in zaslužijo več denarja. S tem pa pridemo do stereotipa, namreč pogosto se zgodi, da sklepamo, da je privlačna oseba tudi družabna, zabavna, uspešna, prijazna ipd. Skratka, da poseduje lastnosti, ki si jih tudi mi želimo. Neka raziskava je pokazala, da so učiteljice fizično privlačnejše učence ocenile kot bolj inteligentne in uspešnejše v šoli. Ker so privlačni ljudje bolj cenjeni in priviligirani, pogosto razvijejo boljšo samopodobo, kar pozitivno vpliva na njihovo dejansko uspešnost.

Življenje se ne konča pri 50-ih
Mediji nam vsak dan sporočajo, kakšni so standardi lepote. To je mlado telo, brez nepopolnosti. Zato si tudi gospa Sofija, pri svojih 71 letih, ni mogla predstavljati, da se bo sploh še kdaj kateremu moškemu zdela privlačna. Res je, leta opravijo svoje delo. Telo je drugačno kot pred nekaj leti, a to nikakor ne pomeni, da ni privlačno. Marsikaj lahko storimo sami, da ohranjamo svojo privlačno energijo še naprej. In kje se skriva skrivnost? V skrbi zase, za svoje telesno in duševno zdravje. Kot pravi gospa Sofija: „Pomembno je, kako vidimo sami sebe. Od tega, kako zaznavamo sebe, je odvisno, kako nas bodo zaznavali tudi drugi. Ne zapravimo priložnosti, ki se nam vsak dan znova ponujajo.“

Spolna privlačnost in staranje
Navadno je tako, da so ženske najbolj privlačne v mladostniških letih, nato privlačnost počasi začne upadati. Privlačnost moških pa dozori kasneje, vendar je stabilnejša in začne upadati po petdesetem letu. Čeprav spolna privlačnost predvsem pri ženskah z leti upada, večina starejših, kljub medijskim mitom, opisuje spolno življenje po 50. letu kot zadovoljivo, tudi če ni več tako pogosto in intenzivno kot v mladosti. Starejši se naučijo, da ne gre samo za to, da si spolno privlačen, ampak tudi za privlačnost osebnostnih lastnosti, ki postanejo z leti veliko bolj pomembne kot so nam bile v mladosti. Sofija pravi, da »se naučimo, da so nam beli zobje sicer všeč, vendar so čustvena zrelost, inteligentnost, zdrav razum in sposobnost pogovora, veliko bolj pomembni kot popolna koža.«

Romantični odnosi niso samo za mlade
Lepoto obraza, ličila, obleko in pričesko imenujemo statične komponente privlačnosti. Igrajo poglavitno vlogo pri ustvarjanju prvega vtisa, predvsem pri ocenjevanju telesne privlačnosti določene osebe. Kasneje, ko začnemo spoznavati človeka in odkrivati kdo ta oseba pravzaprav je, pa postanejo veliko pomembnejše tiste komponente privlačnosti, ki jih označujemo kot dinamične. Opazovati pričnemo posameznikovo telesno govorico, pomembne postanejo njegove spretnosti komuniciranja, koliko se nam je posameznik pripravljen iskreno razkriti in njegov smisel za humor. Večkrat ko srečamo osebo, manj pomemben nam postaja videz, pomembnejša nam postaja njena osebnost. Prav tako nam videz postaja vedno manj pomemben z leti, saj nas izkušnje naučijo, da lahko vara, zato se ne zanašamo več na prvi vtis. Med tem ko mladi stopajo v romantični odnos na podlagi telesne privlačnosti, starejšim postajata pomembnejša čustvena globina in zrelost. Romanca med starejšima je drugačna, bolj mirna in zrela, kar pa še ne pomeni, da ne obstaja, nasprotno, lahko je celo močnejša. Ljubezen namreč ni »rezervirana« samo za mlade.

**Členek je bil objavljen v reviji Vzajemna
Avtorici: Anja Kragelj in Eva Štajner

UŽITEK

Nov20

Vsi težimo k užitku. Marsikatero dejanje je v našem življenju pogojeno z njim. Kupimo si nove kopalke, ker nas vleče predstava kako bomo pritegnili pogled in občudovanje, v katerem bomo uživali. Zgradimo si vikend, kamor se bomo umaknili iz vsakdanjega direndaja in bomo z družino ter prijatelji na njem uživali. K čemu sploh težimo, kaj sploh je to užitek?

O užitku
Užitek tako ljudje kot živali doživljamo kot nekaj prijetnega, pozitivnega, nekaj k čemur je vredno vedno znova težiti. Užitek povezujemo s prijetnimi čustvi kot so sreča, veselje, ekstaza, evforija. Vsak posameznik v isti situaciji doživi užitek drugače ter različno intenzivno. Mirno sončenje na plaži ob knjigi, je lahko za nekoga blazni užitek, medtem ko je drugemu všeč, vendar bolj uživa ob deskanju na valovih.  Če pogledamo enostavno je občutek užitka vedno enak, samo povzročijo ga različne stvari kot so sladkarije, glasba, umetnost, knjige, smeh, tek ipd.
V grobem lahko užitek povezujemo z dvema faktorjema, in sicer biološkim nagonom kot je iskanje užitka v spolnosti ali prehranjevanju. Kar pomislite na gurmane, ki uživajo v raznobarvnih okusih hrane. Drugo področje iz katerega črpamo užitek so socialne izkušnje, kot so uspeh in prepoznavnost v našem socialnem okolju. Berridge je bil mnenja, da užitka ne povzroči en dejavnik, ampak sestoji iz več hkratnih procesov v naših možganih, ki vključujejo, da ti je nekaj všeč in da si nekaj želiš.  

Še užitka!
Užitek je za nas pozitivna izkušnja, ki jo želimo vedno znova doživeti. To nam daje motivacijo, da ponovno ustvarimo okoliščine, v katerih smo uživali. Recimo, da nas po stresnem dnevu sprosti vroča kopel, dobra knjiga in kozarec vina. Čez čas se sprostimo in v početju resnično uživamo. Le-ta nam da motivacijo, da ko začutimo potrebo po sprostitvi in uživanju, početje ponovimo.
Seveda pa neprestana težnja po občutku užitka lahko povzroči odvisnost od stvari, ki nam užitek nudijo. Če pogledamo skrajno, je užitek, ki ga doživimo ob uživanju droge izbruh čistega zadovoljstva, ki pa hitro mine. Užitek, ki ga doživimo ob jemanju prepovedanih substanc, je veliko bolj intenziven, kot v realnem življenju, ko je potrebno za dosego užitka vložiti nek trud. Zanka odvisnosti od drog naj bi tičala ravno v tem grmu, da imaš močna doživetja zadovoljstva, brez da bi se za to potreboval pretirano potruditi.  

Zgodovina
Kljub temu, da danes povsod slišimo o užitku, je kaj malo napisano o tem občutku. Z njim so se ukvarjali že znani filozofi kot je Aristotel in Epikur. Slednji je užitek opredelil kot odsotnost telesne bolečine in odsotnost tegob duše, torej po domače povedano, »da nam nič ne leži na duši«. V 12. stoletju je Razi analiziral različne vrste užitka (intelektualnega, čustvenega) in  zaključil, da iskanje užitka ni nikoli končano. Zadovoljiti težnjo po občutku užitka je po njegovem mnenju nemogoče. Kar gre z roko v roki z današnjo potrošniško družbo, ki nas spodbuja, da je potrebno kupovati vedno nove stvari, ki nam bodo prinesle zadovoljstvo.
Z užitkom pa se niso ukvarjali samo posamezniki, ampak so okoli njega zgrajena tudi verovanja in filozofska prepričanja. Tako sta se utilitarizem in hendonizem v svojem jedru ukvarjala s tem, da bi posameznik povečal užitek in zmanjšali trpljenje v svojem življenju. 

Hormoni
Določene kemikalije spodbudijo centre za užitek v naših možganih, zgoraj smo že omenili droge, pomembno vlogo pa igrata še dva hormona, ki jih lahko spodbudimo tudi z nekatero prehrano. Kot ste najbrž že uganili-čokolada, ki poviša raven dopamina. Dopamin velja za hormon sreče. Pri občutku užitka pa pomembno vlogo igrajo tudi endrofini. Na višjo raven le-teh vplivajo nekatere začimbe, dobro znan je čili. Se še sprašujete zakaj nekateri ljudje lahko zaužijejo toliko čilija in se ob tem smejijo? 

Užitek in zdravje
Užitek naj bi bil ena izmed sestavin, ki jo potrebujemo za ohranjanje našega splošnega zdravja. Neka raziskava je pokazala, da občutek krivde lahko na posameznika deluje, do te mere, da se odreče užitku, kar se pozna na njegovem zdravju. To študijo podpre druga raziskava (ARISE), ki je pokazala, da kar 41% Angležev, zaradi občutka krivde, ni zmožna uživati v malih vsakodnevnih stvareh kot so sprehod, tablica čokolade, kozarec vina. Prav tako kronične bolezni povzročijo, da postanemo preveč okupirani z našim zdravjem in pozabimo na majhne užitke. Če posvečamo preveč časa ukvarjanju z našo boleznijo je to lahko uničujoče. Uživanje ob majhnih užitkih nam ne vzbudi le prijetnih občutkov, ampak nam daje tudi moč, ki jo ob bolezni, še kako potrebujemo.  

Užitek lahko najdemo že v majhnih stvareh, kot so nasmeh, lepa gesta, darilo. Če odštejemo enostavno doseganje užitka, s pomočjo drog, užitek zahteva trud in prakso. V današnji družbi, kjer je mnogo ljudi pod stresom, ki ubija užitek, veselje in radost, si le malo ljudi vzame čas za užitek. Kot ste lahko prebrali so majhni vsakodnevni užitki pomembni za naše zdravje. Torej, kaj boste danes naredili za vas užitek? Ali naj rečem, za vaše zdravje?

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

 

STRAH PRED NEUSPEHOM

Nov20

S strahom pred neuspehom se sooča mnogo ljudi. Strah nas ohromi in s tem preprečuje, da bi življenje in potenciale, ki jih imamo, vzeli v svoje roke in uspeli. Povezuje se s strahom pred kritiziranjem in/ali zavrnitvijo. Kritično mišljenje ponotranjimo in vprašanje, le kdo sem jaz, da bi se lotil nečesa tako pomembnega, odmeva v nas. Odgovor je vse prevečkrat: »Nihče!«
Problem se pojavi, ko strah pred neuspehom prevladuje. Ker si zaradi strahu ne dovolimo pasti, se zatečemo v perfekcionizem ali pa ohranimo obstoječe stanje oziroma status quo. Torej, če ne naredim ničesar, ne morem neuspeti.
Želja po uspehu vedno vključuje tudi tveganje. Bolj ko si ustvarjalen, več napak boš naredil. Izogibanje napakam pa uniči ustvarjalnost. Ljudje, ki se soočajo s strahom pred neuspehom, se zavedajo, da je rezultat nekega dela lahko tudi neuspeh. Vendar to ničesar ne pove o njih kot osebi. Medtem pa ljudje, ki dovolijo, da jih neuspeh ohromi, to  jemljejo osebno. Če je neki projekt neuspešen, pomeni, da so oni »nesposobni, neumni«. Strah pred neuspehom pa ne povzroča le psihične obremenitve, temveč vpliva tudi na naše telesno počutje, saj zvišuje stres.

Ne uspem, torej sem
Vsi uspešni ljudje so v življenju izkusili tudi neuspeh in naleteli na kritiko okolice. Moramo se zavedati, da uspeh ni delo, opravljeno brez napak, temveč se uspeh skriva v načinu, kako se soočiš z napako.
Napaka je po navadi ključ za rešitev problema. Kljub temu se veliko ljudi boji uspeti, ker se bojijo, da bodo naredili napako. Verjamejo, da so vse napake škodljive, v resnici pa je večina napak človeku v pomoč in potrebna. Napaka nas spodbuja, da naredimo nekaj drugačnega in najdemo optimalno in ustvarjalno rešitev. Ko v življenju doživimo večji ali manjši neuspeh, je pomembno, da napako prepoznamo in jo osvetlimo iz več zornih kotov. Pri tem se lahko tudi obrnemo po pomoč k drugim ljudem, ki imajo pogosto drugačne rešitve, ustvarjalne predloge in spodbudno besedo za človeka v stiski. Soočanje z napakami ni lahko, vendar je koristno za rast in krepitev  samozavesti. 

Perfekcionizem
Danes tudi nekatere institucije v družbi prilivajo olje na ogenj strahu pred neuspehom. Mnoge institucije si namreč jemljejo za vodilo  perfekcionizem, pri čemer je neuspeh nesprejemljiv. Samo takojšen uspeh zadovolji njihova pričakovanja. Po eni strani družba spodbuja inovativne rešitve, hkrati pa kaznuje neuspeh. Torej, če tvegaš, da nekaj dosežeš po neustaljenem vzorcu, se hkrati izpostaviš kritiki. Neka raziskava je pokazala, da nagrajevanje delavcev, ki so delali pri inovativni rešitvi in doživeli neuspeh, vodi, dolgoročno gledano, do uspešnejšega dela.

Minuli uspeh
Nekateri ljudje, ki so v preteklosti že dosegli uspeh, se vedno znova vračajo k temu uspehu in ne naredijo ničesar več za korak naprej v prihodnost. Tudi v tem se lahko skriva strah pred neuspehom. Bojijo se, da ne bodo dosegli ali obdržali minulega uspeha ali pa se bo pokazalo, da njihov uspeh le ni tako briljanten, kot se je zdelo sprva.
Ko uspeh postane stalnica v življenju nekoga, lahko postane to zanj  ovira, če se posledično boji pasti, saj zaradi uspešnosti postopoma postane neuspeh nepredstavljiv.

Kako se soočiti
Akcija – strah nas ohromi, premagamo ga lahko, če stopimo v akcijo in se premaknemo iz okoliščine, v kateri smo obstali.
Vztrajaj – ne vdaj se ob prvem neuspehu. Skušaj najti drugo rešitev, preveri, ali si si zastavil realen cilj, prilagodi in spremeni taktiko za dosego cilja. Včasih pa je treba spremeniti cilj, saj nas omejujejo naše zmožnosti. To, da se zavedamo svojih omejitev in jih sprejemamo,  je že uspeh. Tako nekdo, ki je želel postati profesionalni baletnik, a zaradi postave tega ne bo mogel doseči, postane učitelj baleta. Tako ostane v stiku s svojo strastjo, vendar sprejme drugačno vlogo.
Sprejmi neuspeh kot del uspeha – pričakuj, da boš kdaj tudi padel. Neuspeh ni oseben, saj ga doživljamo vsi ljudje. Raziskave so pokazale, da ljudje z nizko samozavestjo lahko neuspeh posplošijo in sklepajo, da so na splošno nekompetentni. Ko ločimo neuspeh od sebe, ga je tudi laže sprejeti.

Gradimo na sposobnosti
Veliko ljudi se ukvarja s svojimi napakami in se obremenjuje z njimi, redki pa se osredotočijo na svoje potenciale, nadarjenost in ustvarjalnost. Ali je egoistično, če gradimo na svoji moči? Nikakor! Nekateri menijo, da bi morali biti v prvi vrsti ponosni na svoje sposobnosti.
Marsikdo omejuje samega sebe in posledično žal ne doseže niti delčka tistega, česar je sposoben, ker se boji tvegati, saj ga je strah, da bo naredil napako. Tudi če se le bežno spomnimo ali pa smo to popolnoma pozabili, smo že v zgodnjih letih doživeli številne  neuspehe, s katerimi smo se soočili in jih premagali. Nikar ne pozabite na svoje neuspele poskuse hoje, ko smo se učili hoditi – navsezadnje   zdaj hodimo.
Torej, hodite pokončno, bodite ponosni na svoj uspeh in bodite hvaležni za neuspeh, kajti to je priložnost, da se urite v svoji ustvarjalnosti, da prosite za pomoč, se soočite s svojimi omejitvami in nelagodnimi občutki, da se soočite s sabo in s tem postanete močnejši.

*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

PRVA STVAR PO PORODU JE SKRB ZASE

Sep25

Po porodu se pozornost iz mame preusmeri na otroka. Tudi večina mam se 100% posveti samo otroku in pozabi nase. Kdo pa skrbi zate? Zelo je pomembno, da si še dolgo po porodu sama sebi številka ena in poskrbiš za svoje dobro počutje. Med drugim, skrbna poporodna nega pomaga pri preprečevanje poporodne depresije, anksioznosti in obsesivne motnje. Pomaga tudi, da se telo opomore od nosečnosti. Kolikokrat sem slišala od svojega podpornega sistema, da po nosečnosti ni dovoljeno darovati krvi leto dni, kar je enako kot po zahtevni operaciji. Nekatere mame se zelo hitro počutijo v redu. Vendar ne škodi, če se vse zavedamo, da gre naše telo skozi velike spremembe med nosečnostjo in še dolgo po njej.

Menim, da si mnoge mame ne dovolijo vzeti vsaj 3.mesecev po porodu, da resnično poskrbijo zase in se v tem času ne prenaprezajo. Jaz sem si vzela čas zase celo leto. Prvih par mesecev je bila zame edina skrb jaz in moj otrok. Kar pomeni, dojenje, poležavanje in stiskanje. Za vse ostalo je poskrbel moj podporni sistem. Po parih mesecih sem spontano in po občutku dodajala dodatne stvari, ki sem jih po potrebi tudi vrnila nazaj svojemu podpornemu sistemu.

Kako poskrbeti zase? Spanec, počitek, hranilna prehrana. Poskrbi, da preko nje pridobiš dovolj vitaminov, mineralov in amino kislin. Z dojenjem otrok dobi velike količine hranil, ostati jih mora še dovolj za tvoje telo. Če je potrebno se posvetuj s svojim zdravnikom ali svetovalcem za prehrano o prehrani in morebitnih prehrambenih dodatkih po nosečnosti.

Koncept poporodne skrbi, ki me je prepričal izvira iz vzhodnega sveta. Kitajci mu pravijo zuo yuezi, kar pomeni “sedeti en mesec”. Med raziskovanjem sem ugotovila, da veliko vzhodnih kultur sledi podobni ideji. Koncept je star, tako da nekatera pravila ne veljajo za današnje mame, vendar naj naštejem nekaj smernic teh konceptov:

  • Čas po porodu je namenjen temu, da se mama opomore. Njene aktivnosti so omejene, medtem ko (ženske) sorodnice poskrbijo zanjo in ostala hišna opravila. Kako dolgo po porodu traja to obdobje je odvisno od kulture, vendar v povprečju traja nekje od 3. do 6. tednov, v Koreji pa celo do 100 dni. Čas je namenjen počitku in povezovanju z otrokom.
  • V tem času so obiski prepovedani. Mami in otroku se prav tako odsvetujejo izhodi od doma, razen če je to nujno potrebno. Razlog je zaščita pred možno okužbo.
  • Kot omenjeno mame, ki se odločijo za zuo yuezi niso same, kar znižuje anksioznost in stres. V teh kulturah sorodniki in prijatelji poskrbijo za obroke in starejše otroke.
  • Hladno/vroč koncept: pogosto pravilo v tem obdobju je vzdrževanje vročega/hladnega ravnotežja v telesu in okolju po porodu. Mraz in veter sta v kitajski medicini patogena dejavnika, ki lahko povzročita bolezen. V mnogih vzhodnih kulturah je kri po svojem karakterju topla, ker jo med porodom mama veliko izgubi, verjamejo da je ženska po porodu v hladnem stanju. Posledično je cilj, da se mamo preko prehrane, toplih oblek, kopeli in tople temperature okolja, drži v toplem stanju.
  • Po starih pravilih zuo yuezi se v tem obdobju ni dovoljeno tuširati. To pravilo danes ne velja več. Namreč v preteklosti so na Kitajskem imeli tuše zunaj hiše, prav tako niso imeli sušilcev za lase, zato je bila nevarnost, da se mama prehladi, realna.
  • Po porodnem obdobju je hrana preprosta in bogata z vitamin ter minerali. Predlagajo, da se uživa kuhana in topa hrana. Hladno/topla hrana v kitajskem konceptu ne pomeni hrane, ki je fizično mrzla ali topla. Ampak je hladno/topla po svojem karakterju. Prav tako se v tem času uživajo zeliščni pripravki, ki pripomorejo k okrevanju, odpornosti in ustvarjanju mleka za dojenje.
  • Nega, predvsem v Indiji, se izvaja tudi preko dnevnih masaž s toplimi olji.

Če ti je koncept blizu, ga skušaj vpeljati v svoje poporodno obdobje kolikor ga le lahko. Dodatno pomoč lahko iščeš v partnerju, sorodnikih in prijateljih. Prav tako ti pripada 6 obiskov patronažne sestre, ki je tam zato, da ti pomaga pri morebitnih vprašanjih in stiski. Če si lahko privoščiš plačano pomoč, razmišli o čistilki, poporodni douli ali psihoterapiji.

Skupno vzhodnim konceptom je to, da se mamo in otroka zaščiti pred možnostjo okužbe in dodatnega stresa. To zmanjša čas fizičnega okrevanja po porodu, poveča zaloge mleka in zvišuje odpornost ter doprispeva k manjši možnosti psiholoških težav po porodu.

_____

Na ljubljanskem kliničnem centru nudijo brezplačno pomoč v primeru poporodne stiske:

HIPOHONDRIJA, 2. del

Jun22

V prvem delu smo pisali o hipohondriji na splošno, tokrat pa si jo bomo pogledali bolj podrobno. Kakšne oblike poznamo, kako se lotiti zdravljenja in zmotnega prepričanja, ki ga imamo ljudje o njej.

Na trdnih tleh?
Pri hipohondriji igra vlogo tudi kompetenca realnosti, kar pomeni, koliko smo v stiku z realnostjo ali po domače: ali stojimo na trdnih tleh.
Pri hipohondriji lahko pride do pojava, ko človek nima občutka za realnost. Tako prihaja k zdravniku s pritožbami, da so njegovi organi popolnoma spremenili obliko ali da mu manjka kateri od organov, lahko govori o nenavadnih bolečinah. V tem primeru govorimo o psihozi.
Drugo stanje je, ko je posameznik v stiku z realnostjo, hipohondrija pa se kaže v obliki fobije, obsesije ali vsiljive ideje. Obsede ga misel, da je na smrt bolan. Ko se njegovo stanje umiri, se zave, da so bili njegovi strahovi nesmiselni.
Hipohondrija se povezuje tudi z določenimi motnjami. Nekateri raziskovalci ločujejo različen pojav hipohondrije glede na motnjo, pri kateri se pojavi:

  • Obsesivno-anksiozni tipi ves čas skrbijo za svoje zdravje in potrebujejo nenehno potrditev, da je z njimi vse v redu. Dvomijo o zdravniku in se ne morejo znebiti občutka, da je zdravnik pri pregledu spregledal nekaj pomembnega.
  • Depresivni tipi stopijo v zdravstveno ambulanto v solzah in vztrajajo pri tem, da bodo umrli. Verjamejo, da so pregledi nepotrebni, ker je njihova usoda zapečatena. Pogosto se izogibajo obisku zdravnika in soočenju s svojimi strahovi. O počutju in prepričanju, da so smrtno bolni, ne bodo govorili z drugimi. Včasih se izogibajo zdravnika do te mere, da resno bolezensko stanje ostane neodkrito.
  • Somatoformni tipi imajo mnogo telesnih simptomov, za katere menijo, da imajo neki razlog, vendar ni nujno, da bodo sklepali na najhujše. Želijo, da zdravnik odkrije vzrok bolečine in ga pozdravi. Kljub mirnemu prvemu vtisu jih preveva strah, da se za tem skriva hujša bolezen.

Zaznava
Telesne občutke lahko človek s hipohondrijo zazna na dva načina. In sicer tako, da neke telesne znake potencira, na primer bolečino v mehurju zaradi vnetja. To pomeni, da bolečine ne pripiše vnetju, ampak neki hujši bolezni. Drugi način je, da nepravilno zazna telesne občutke. Pri telovadbi, na primer, se poveča srčni utrip, vendar se človek ustraši, da ima hudo srčno bolezen.
Spremenjeni telesni znaki se lahko pojavijo tudi zaradi stresa in staranja. Telesni občutki, ki jih nismo zaznali še nikoli v življenju in so nam tuji, so pogosto odprti za samosvojo razlago. Večina ljudi bo neznane telesne znake pripisala staranju, utrujenosti in preobremenjenosti, medtem ko bo človek s hipohondrijo v njih videl veliko več.
Pomembno je, da takšnega človeka seznanimo z njegovo motnjo in mu jo razložimo. Zavedanje, da ga muči hipohondrija in ne resna smrtna bolezen, bo pripomoglo k njegovemu zdravljenju. Pri tem si je treba prizadevati, da zdravimo predvsem hipohondrijo in ne telesnih simptomov, ki se pojavljajo ob njej. Seveda se je treba pred tem  prepričati, ali resnično ne gre za kakšno telesno motnjo ter ali ni hipohondrija le stranski pojav kakšne druge primarne bolezni. Glavno orodje za zdravljenje je zdravnik, natančneje, njegov odnos do človeka s hipohondrijo.
Danes smo vajeni površinskih odnosov z zdravniki, medtem ko človek s hipohondrijo potrebuje stalni odnos, kjer zdravnik pokaže svoje zanimanje zanj in ne (samo) za njegovo bolezen. Da bi se izognili podvajanju pregledov, je priporočljivo, da imajo ti ljudje enega primarnega zdravnika, ki skrbno spremlja njihovo zdravljenje. Takšni ljudje, ki niso zadovoljni z zdravnikovo diagnozo, namreč pogosto obiskujejo različne zdravnike, tako da večkrat hodijo na iste preglede za enako stvar. Pomembno je, da takšnemu človeku omogočimo redne obiske, tudi ko nima telesnih simptomov, in s tem preprečimo, da bi bili simptomi razlog, zaradi katerih prihaja na pregled. Zdravila pri hipohondriji ne učinkujejo preveč. Če pa se hipohondrija pojavlja kot stranski učinek neke druge motnje, na primer depresije, je treba zdraviti primarno motnjo.

Miti o hipohondriji

  • Hipohondrija ni resnična bolezen. Hipohondrijo je treba jemati resno. Gre za resnično motnjo, pri kateri  si človek narobe razlaga simptome in zares verjame, da je hudo bolan. To lahko vodi v anksioznost, zaskrbljenost zaradi zdravja in k pretiranemu posvečanju telesnim spremembam. Anksioznost viša srčni utrip, potenje in povzroča vrtoglavico. Posameznik resnično meni, da je z njim nekaj telesno narobe, ne nazadnje bolečino čuti v telesu.
  • Osebe s hipohondrijo iščejo pozornost in v bolezni uživajo. Osebe ne iščejo pozornosti, ampak resnično verjamejo, da so bolni. Hipohondrija resno ovira njihovo življenje. Prezaposlenost z boleznijo in nenehna skrb jim otežujeta normalno življenjsko delovanje.
  • Hipohondrija ni realna, zato je ni treba zdraviti. Telesni simptomi niso resnični, toda motnja je resna in si zasluži zdravniško obravnavo. Nekateri menijo, da zdravniki lahko pomagajo, če človeka poslušajo empatično in razumejo njegovo potrebo po ljubečem odnosu.
  • Hipohondrija je najpogostejša oblika fobije. Najpogostejša oblika fobije je agorofobija, to je strah pred odprtimi prostori, sledijo ji strah pred kačami in pajki.

Hipohondrija ni namišljena bolezen, je motnja, vendar ne telesna, kot si jo zmotno interpretirajo ljudje s hipohondrijo. Pri njih ne gre za iskanje pozornosti, temveč je hipohondrija bolj podobna obsesivno kompulzivni motnji in fobijam ter si zasluži skrbno zdravniško obravnavo in podporo najbližjih. Čeprav glede hipohondrije nimamo še vseh odgovorov, nam pojav, ki se pojavi pri teh ljudeh, nekaj govori o njihovem psihičnem počutju – morda o nezaupanju, občutkih nevrednosti ali o jezi, ki jo obračajo proti sebi. Pomembno je, da jim prisluhnemo.

**Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

HIPOHONDRIJA, 1.del

Jun22

Mollierjeva komedija Namišljeni bolnik nas nasmeji do solz. Vendar za nekatere ljudi namišljena bolezen, le ni tako namišljena in njihovo počutje je vse prej kot zabavno. Hipohondrija je stanje, kjer posameznik resnično verjame, da je smrtno bolan, čeprav mu zdravnikova diagnoza zatrjuje drugače.

Hipohonder?
Hipohondrija je motnja, kjer se posameznik boji, da minimalne telesne spremembe pomenijo resno, smrtno bolezen. Ljudje, ki trpijo za hipohondrijo si pogosto postavljajo samo diagnozo, ki jih prestraši do kosti. Naletela sem na zgodbo osebe s hipohondrijo, ki se me je dotaknila: »Ko mojo diagnozo zdravnik ovrže, grem obvezno na splet in pogledam, zakaj je zdravnikova diagnoza napačna. Kaj? Nimam raka na debelem črevesu? Potem moram imeti…«, in brska naprej po spletu za »bolj primerno« diagnozo.
Vsi smo že kdaj doživeli, da smo se slabo počutili in smo na spletu pobrskali, kaj bi lahko imeli. Ob tem smo dobili nekatere simptome, o katerih smo prebirali, vendar se je stanje čez nekaj časa umirilo in nismo trkali na zdravnikova vrata.
Takšno vedenje ne spada pod hipohondrijo, saj je pri slednji posameznik pretirano okupiran s svojim telesom. Motnja poteka epizodično, kar pomeni, da imamo težave nekaj mesecev, let, potem pride do zatišja in čez nekaj časa se stanje lahko ponovi.
Soglasja, ali je hipohondrija neodvisna psihična motnja ali le spremljevalka drugih primarnih motenj, še ni.

Značilnosti
Hipohondrijo spremljajo določene značilnosti, preko katerih jo lahko prepoznate, in sicer:

  • telesni simptomi bolezni so prehodni, kar pomeni, da trajajo nekaj časa, nato pa izginejo. Simptomi se ponavadi spreminjajo in so splošni. Najpogosteje posameznik pride s pritožbo glede problema s srce ali prebavil. Najpogostejši telesni predeli so glava, vrat, trebuh in prsi.
  • nenavadno velik strah pred boleznijo. Opazijo vsako telesno spremembo, ki je lahko vzrok stresa, staranja, utrujenosti, in si jo pretirano razlagajo.
  • navadno se z ljudmi pogovarjajo o zdravstvenih temah. Slednjo je težko zamenjati, saj se hitro vrnejo na njihovo prvotno okupacijo-zdravje.


Vse je v redu
Pri obisku zdravnika, ki jim zagotovi, da je z njimi vse v redu, pogosto reagirajo s poslabšanjem telesnih znakov ali z novimi simptomi. Osebo s hipohondrijo zdravniško zagotovilo, da je z njimi vse v redu, ne prepriča ali pa jih pomiri le za kratek čas. Nenehno potrebujejo zagotovilo zdravnika in bližnjih, da z njimi ni nič narobe. Neprestana potreba po potrditvi, nezaupanje v zdravniško diagnozo in obiskovanje zdravnika z vedno novimi telesnimi simptomi,  krha odnos z zdravnikov, ki je včasih lahko, prav zaradi tega, konflikten.

Kdaj se pojavi?
Kot že omenjeno, skupnega mnenja strokovnjakov, o hipohondriji ni. Potrebno je ločiti med hipohondrijo kot motnjo in občasnimi bojaznimi, ki jih imamo številni ljudje. Takšne bojazni navadno nastopajo v stresnih situacijah, življenjskih krizah, ob smrti bližnjih ter po tem, ko smo preboleli hudo bolezen. Na primer, če izgubimo bližnjega zaradi hude bolezni, se rado zgodi, da smo obremenjen z mislimi, ali nas čaka ista usoda?
Prehodna hipohondrija se pojavi tudi ob študiju, ki se dotika zdravstvenega področja. S hipohondrijo ima težave približno 3% študentov v prvih 2.letih študija.
Raziskovalci so odkrili pomembno povezavo med pojavom hipohondrije in mediji. Predvajanje nadaljevank, z zdravstveno vsebino, vpliva na povečano število obiskov pri zdravniku. Prav tako so s spletom postali dostopni različni podatki in popisi bolezni, ki jih lahko prebiramo. Pojav hipohondrije ob gledanju medijev naj bi povzročilo pretirano vživljanje v medijske like oz. opise.
Nekateri strokovnjaki menijo, da se vzrok skriva v genih, spet drugi, da so za hipohondrijo odgovorni preveč zaščitniški starši. Za te starše je značilno, da svojega otroka zavijajo v vato. Ko otrok pokaže željo po raziskovanju okolice, kaj hitro najdejo razlog za nevarnost. Odraščajočemu otroku, neprestano dajajo občutek, da je nevarnost povsod. Tak otrok bo v odraslosti zaskrbljen zase in bo nevarnost zaznaval v stvareh, kjer je v resnici ni.
Psihodinamska smer razlaga hipohondrijo kot obrambo pred nizkim samospoštovanjem, občutkom brezvernosti, neustreznosti in praznine. Pri hipohondriji pa lahko gre tudi za obrambo pred krivdo, kjer oseba kaznuje sama sebe s telesnim trpljenjem.  

Kako pogosta je hipohondrija?
Hipohondrija prizadene 1% do 5% povprečne človeške populacije. Če pogledamo zgolj populacijo, ki obiskuje splošnega zdravnika, pa je med njimi posameznikov s hipohondrijo tudi do 7%.
Hipohondrija se lahko pojavi pri vseh starosti, najpogosteje nastopi v obdobju zgodnje odraslosti, torej med 20. in 30. letom. Razširjenost med moško in žensko populacijo je enaka.
Psihiatrična diagnostika opozarja tudi na ljudi iz določenih kultur, ki ustrezajo diagnozi hipohondrija, vendar na njih vplivajo njihova prepričanja in vrednote, ki so povezana s kulturo iz katere prihajajo.  

V drugem delu članka si lahko preberete o različnih vrstah hipohondrije, o njenem zdravljenju in napačnih prepričanjih, ki jih imamo o tej motnji.

**Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

PRISTNOST

Jun22
*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

Ljudje čez dan doživljamo različne občutke, ki le za hip preplavijo našo zavest, ali pa jih nosimo s sabo dlje časa. O teh občutkih pogosto niti ne govorimo. Ko imamo priložnost za pogovor o tem, kaj nosimo s sabo, pa občutke pogosto prikrijemo ali malce priredimo. Lahko nam je nelagodno ob misli, kako se bo okolica odzvala na naše pristne občutke. Pogosto pa pri svojem delu tudi zaznam strah, da če govorimo o svojih občutkih, postanejo resnični. Tukaj gre v resnici za strah, da nas bodo občutki preplavili in jih ne bomo sposobni prenesti.

Zakaj nismo pristni
Marija je odšla s svojo prijateljico Angelo po nakupih. Med nakupovanjem ji je Angela zaupala, da se bo z možem preselila v večjo hišo v mirnejši soseski. Tudi Marija si je to vedno želela, vendar pa ni imela možnosti za nakup hiše in selitev. Prijateljici je zavidala, v sebi pa začutila rezko bolečino. Na površini je ob novici Angeli odgovorila, da je »vesela zanjo«, nato pa se na hitro opravičila, da gre v garderobo pomerit obleko. Razpoloženje med prijateljicama se je spremenilo, a nobena ni natančno vedela, zakaj.
Zakaj Marija ni povedala Angeli, kako se v resnici počuti? Razlogov, zakaj ne povemo, kaj čutimo, je lahko več. Eden izmed njih lahko tiči v tem, da se svojih občutkov niti ne zavedamo. Posameznik se lahko počuti slabo, vendar ne zna opredeliti, zakaj. Prav tako lahko doživlja stres, toda ko ga vprašaš, kaj bi lahko bil vzrok, ne najde odgovora.
Drugi vzrok je ta, da nismo navajeni iskreno govoriti o tem, kar čutimo. To je lahko posledica okolja, v katerem smo bili vzgojeni. Na Japonskem, na primer, ni primerno izražati čustva jeze, medtem ko se pri nas za moške bolj kot ne spodobi, da jezo izrazijo, strah pa potlačijo. V določeni družbi tako določeni občutki in čustva niso najbolje sprejeti, zato ima posameznik težave z njihovim izražanjem.  Strah pred zavrnitvijo ali, drugače rečeno, strah pred tem, da nas drugi ne bo sprejel, nas hromi pri iskrenem izražanju.

Zavedati se občutkov
Prvi korak k zavedanju se skriva v nas samih. Ljudje se pogosto ne ustavimo in si ne damo priložnosti, da bi občutili, kaj se v danem trenutku pojavi. Podnevi hitimo in na koncu se nam nabere mešanica občutkov, ki jih ne znamo definirati.
Ko opazimo, da se počutimo nenavadno ali da ne znamo iskreno odgovoriti na preprosto vprašanje, kot je, »kako si«, si vzemimo nekaj minut zase in se vprašajmo, kaj se dogaja z menoj, kako se počutim? Kaj se je zgodilo v tem trenutku, da mi je postalo neprijetno? Če imamo priložnost in voljo, lahko občutke in čustva tudi zapišemo. Sprva bomo morda imeli s tem težave, saj ne bomo našli pravih besed, da bi opredelili občutek, vendar se s časom naše zavedno polje in besedišče razširita.
Ta vaja pa je izziv tudi za nas same, kajti včasih smo ljudje neiskreni tudi do sebe. Lažemo sami sebi in se prepričujemo v nasprotno, kot v resnici čutimo. Čutim, na primer, da partner ni primeren zame, ampak sam pred sabo opravičujem njegova dejanja, čeprav »v resnici« vem, da tisto, kar počne, ne ustreza mojim vrednotam in vedenju, ki ga iščem pri partnerju.

Strah pred zavrnitvijo
Če že pišemo o iskrenosti in pristnosti, moramo povedati, da se včasih strah pred zavrnitvijo tudi uresniči. Zgodilo se je že, da je človek  iskreno povedal, kako se počuti, a ga je drugi zavrnil in ga ni slišal. Opažamo, da včasih v določenih, predvsem službenih okoliščinah, iskrenost ni najbolje sprejeta. Najverjetneje je ljudje niso vajeni. Na nas je, da se odločimo, ali bomo nosili posledice svoje iskrenosti in imeli »mirno vest« ali bomo pogovor priredili danim okoliščinam, da bo »volk sit in koza cela«, vendar pa z zavestjo, da koza ni bila čisto iskrena.
Obstaja pa tudi druga stran medalje, in sicer, da je strah pred zavrnitvijo pogosto pretiran. Domišljija ponori in predstavljamo si skoraj nemogoče stvari: kako nas bo človek »nazijal«, kako bomo zavrnjeni in samski do konca življenja, kako bomo za vedno izgubili nam dragega človeka in podobno.
Treba je poudariti, da bo človek pogosto hvaležen, da smo z njim  iskreni in ni izključeno, da bo tudi sam postal iskrenejši v pogovoru z nami. Pristnost ima neverjetno moč privlačnosti.

Kako komuniciramo?
Pomembno pa je tudi, kako izkomuniciramo svoja čustva. Komuniciranje v afektu, čeprav iskreno, pogosto prizadene sočloveka. Tudi vse kar nam pade v trenutnu na pamet, ni nujno tisto kar zares čutimo. Če je le mogoče, si vzamimo čas, premislimo kako in kaj želimo povedati, še posebej če gre za pomembni pogovor.

Pomen varnosti
Seveda ob vsem tem ne smemo zanemariti elementa varnosti. Ljudje, ki so iskreni, lahko v človeku, ki tega ni vajen, zbudijo odpor, agresijo in druga podobna čustva. Dokler nismo prepričani o »moči« pristnosti in o tem, da se občutek varnosti vendarle skriva v nas, lahko vadimo iskrenost v odnosu, v katerem se počutimo dovolj varno. Varnost nam nekako blaži strah pred zavrnitvijo.
Pristnost prinaša nagrado in zadovoljujoč občutek. V zgornjem primeru Marije in Angele bi se lahko zgodilo, da bi prijateljica razumela njeno zavist, saj je bila tudi sama včasih zavistna v podobnih okoliščinah in bi delila to izkušnjo z njo. Marija bi se počutila bolje,  ker bi bila njena zavist sprejeta in je Angela ne bi obsojala. Angela bi cenila njeno iskrenost. Napetost med prijateljicama bi popustila in skupaj bi uživali v nakupovanju še naprej. Njun odnos bi postal intimnejši, počutili bi se bliže druga drugi in, kar je zelo pomembno, tudi bolj varni. S tem bi nastal prostor za iskrenejši pogovor med njima tudi v drugih okoliščinah.

Tri smernice
Pri pristnosti so pomembne tri stvari, najprej prepoznavanje svojih čustev in pogum, da si iskren v danih okoliščinah. Pomembno pa je poudariti še to, da iskrenost v čustvovanju ne pomeni grobosti in robustnosti pri komuniciranju o svojih občutkih in mislih. Pri iskrenosti je treba izhajati iz sebe, torej »jaz čutim da…«. Tako kot si zdaj mi iskreno želimo, da bi vam napisane vrstice dale misliti in bi pristnosti dali priložnost.

STRAH PRED USPEHOM

Jun15
Članek je bil objavljen v reviji Vzjamena.

Za vsakega posameznika uspeh pomeni nekaj drugega. Za nekoga je  uspeh, da si kupi svojo hišo, spet drugi se bo imel za uspešnega, če bo direktor podjetja, tretji pa bo zadovoljen, če bo duhovno zrasel. Verjetno ima vsak človek postavljene svoje osebne cilje in sliši se nenavadno, da nekdo dela vse, da jih ne doseže – zaradi strahu pred uspehom.
Strah pred uspehom ni tako redek pojav, kot se zdi na prvi pogled. Gre za poskus sabotaže samega sebe in se lahko kaže na več različnih področjih. Če se najdete v eni izmed opisanih področji, še ne pomeni, da vas je strah uspeha. Najbolj verjetni kazalec strahu ste prav vi sami. Kajti če ste odkriti do sebe, sami najbolje veste, ali se izogibate uspehu. Poglejmo si nekaj najbolj običajnih okoliščin, kjer se strah pogosto izrazi.

Strah pred spremembo
Uspeh prinese spremembo. Na splošno je za človeka sprememba na bolje ali slabše stresna in delno neprijetna. Sprememba na poti k uspešnosti lahko poleg neprijetnega občutka prinese tudi več stresa in odgovornosti. Pri tem človek zapusti svoje območje udobja in se poda v nekaj neznanega. Veliko ljudi se boji uspeha prav zato, ker so v novi okoliščini, ki je ne poznajo, veliko bolj ranljivi in izpostavljeni temu, da pokažejo svoje slabosti.

Sabotaža sebe
Govorimo o dejanjih, preko katerih si preprečujemo biti uspešni. Takšna dejanja se lahko kažejo na zelo prefinjen način. Na primer ponočevanje dan pred pomembno prezentacijo. Sem spadajo tudi vsa dejanja, s katerimi si kratimo dober spanec pred pomembnim dnevom. V sabotažo prav tako spada  prelaganje pomembnih odločitev in ukvarjanje z nepomembnimi podrobnostmi ali drugimi manjšimi stvarmi. Tako na primer namesto, da bi poklicali podjetje in se dogovoril za sestanek, likamo kup perila. Mnogi ljudje govorijo o svojih sanjah in želji po uspehu, vendar ne naredijo ničesar, da bi to dosegli. To se kaže s pomanjkanjem truda za cilje. Strah pred uspehom pa lahko spremlja tudi skrajno negativno mišljenje. »Zakaj bi se uredil za razgovor, če tako ali tako ne bom dobil dela.«

Prevelika pričakovanja
Če smo uspešni, s tem pride več izzivov in odgovornosti, česar se človek lahko ustraši. Poleg tega ne gre samo za dosežek, ampak tudi za vzdrževanje uspeha in za trdo delo, česar se mnogi bojijo. Zakaj? Najverjetneje je v ozadju človekov strah, da ni sposoben, ni dovolj pameten in dovolj dober, da bi vzdrževal svoj uspeh. Verjame, da obstajajo ljudje, ki so boljši od njega in ga bodo nadomestili, če ne bo vedno najboljši. »Zakaj uspeti, če pa uspeha nisem sposoben ohraniti?« Biti vedno najboljši ni indikator uspeha. Tovrstna težnja lahko privede do ogromnih notranjih pritiskov. 

Uspeha si ne zaslužim
Marsikateri človek se boji biti uspešen, ker ima občutek, da si uspeha ne zasluži. Takšen občutek lahko izhaja iz otroštva. Na primer, da so nam starši ne/posredno sporočali, da z nami ne bo nič. Sedaj živimo skladno s to starševsko zapovedjo. Drug razlog se lahko skriva v tem, da nezavedno ne želimo preseči svojih staršev in biti uspešnejši od njih. Ob uspehu čutimo občutek krivde, strahu in zmedenosti, ki nam prepreči, da bi uživali v našem trenutku slave. Druga plat je pripisovanje uspeha okoliščinam in ne sebi: »Ne, nisem tako pameten, da sem na izpitu dobil 10, izpit je bil lahek.«

Izguba ljubezni
Lahko pa gre tudi za strah pred izgubo ljubezni družine ali prijateljev. »Če bom uspešen, me bodo drugi zapustili. Mislili bodo, da sem se spremenil, da jih gledam z viška in se bodo v moji družbi počutili nelagodno.«
Poleg tega neuspeh lahko prinaša pozornost drugega, človek pa se boji, da bo to pozornost izgubil, če je uspešen. Ničkolikokrat slišimo zgodbo mame, ki sina že pet let priganja k končanju študija. Sin dobiva sicer mamino negativno pozornost, ki bi jo izgubil, če bi študij končal.

Soočanje s strahom
Kaj se bo zgodilo, ko človek doseže sanje? Mnogi imajo strah pred tem, da po tem, ko dosežejo cilj, za njem ni ničesar več. Potem ne preostane nič več. Takšni občutki nas ovirajo na poti do uspeha.
Nevidnega sovražnika je mogoče premagati, zato je prvi korak prav prepoznavanje in razumevanje dinamike strahu pred uspehom. Vprašajte se, zakaj se trudite ohraniti neuspeh. Čeprav se sliši nenavadno, da se nekdo trudi biti neuspešen, mu ta vloga še vedno nekaj prinese. Kot smo že omenili, mu lahko prinese na primer pozornost ali ljubezen. Vprašajte se, česa se izogibate. Koga kaznujete ali ljubite? Kaj se bojite, da boste izgubili?
Strah pred uspehom mnogim ljudem prepreči, da bi sledili svojim sanjam in dosegli svoj polni potencial. Pomembno je, da se tega strahu zavedamo. S tem ko prepoznamo zakaj in kako se oviramo na poti k uspehu imamo v rokah orodije, ki bo delalo za naš uspeh.

OBČUTEK MANJVREDNOSTI, 2.DEL

Jun11
*članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

Ko ne želimo čutiti občutka manjvrednosti, naredimo vse, da bi mu ubežali. Tako se otrok v šoli žene za petico, čeprav bi s trojko ravno tako lahko prišel na željeno univerzo. Nekateri odrasli svojo uteho iščejo v kupovanju dragih oblek, hiš, avtomobilov in si s tem skušajo pridobiti pozornost in občudovanje drugih. Kompenzacija z zunanjimi stvarmi, nam prinese začasno uteho. Vendar nas hkrati sili, da neprestano iščemo potrditev v zunanjem okolju in skušamo biti z vsakim novim dnem boljši. S tem mogoče res začasno ubežimo občutku manjvrednosti, vendar obežimu tudi občutku samega sebe. V iskanju neprestanega potrjevanja se izgubimo.

Občutki povezani z manjvrednostjo
Občutek manjvrednosti je v resnici coctail občutkov, med katerimi je pomembna sestavina tudi ljubosumje. Človek je ljubosumen na (fizične) lastnosti posameznika, ki jih sam ne poseduje. Pri tem se je prepričal, da je njegova sreča odvisna od tega, kaj imajo drugi. Ljubosumje mogoče ni takoj očitno, ko se soočamo z občutki manjvrednosti, navadno pa vodi v zavist in tekmovalnost, kjer želiš premagati vse in dokazati da si uspešen in vreden.
Drug občutek v coctailu je nizka samozavest in strah, da drugi ne vidi tvojih prednosti. Posledično potrebuješ neprestano dokazovati svojo vrednost. To te privede do prekomerne aktivnosti. Če se ustaviš samo za en dan, se boš počutil manjvrednega. Kako da ne, če pa danes nisi naredil ničesar, za kar bi te drugi lahko videli kot vrednega?
Tretji občutek je občutek večvrednosti. Vendar je le ta samo maska, ki zakriva tvoj pravi občutek manjvrednosti, ki ga gojiš v sebi. V odnosu z drugimi, se kažeš kot samozavesten, uspešen, pomemben, vendar pa ta samohvala bode v oči, saj ni pristna.
Četrti občutek je prezir. Otrok, ki je bil prezrt in ignoriran s strani staršev, razvije v sebi prezir in občutek manjvrednosti.  

Manjvrednost in romantični odnos
Partnerski odnos, kjer se eden izmed partnerjev počuti manjvrednega, lahko oslabi odnos. Prekomerna posesivnost, ki izvira iz tega občutka, naredi odnos preveč omejujoč. Partner pa se s časom počuti ujetega. Posesivnost od drugega zahteva prilagajanje, ki s časom uniči njegov pravi jaz. Zahteve so tako velike, da partnerja spremenijo v nekoga, ki to ni. S časoma to zbudi odpor do osebe, ki je posesivna.
Prav tako se občutek manjvrednosti lahko slika kot potreba po superiornost v odnosu. To se še posebej kaže v primerih, kjer partner ne more sprejeti, da ima drug partner višji dohodek ali pa bolje obvlada katero izmed stvari itd. V obeh primerih se odnos ne more razvijati in rasti.

Delo na sebi
Občutka manjvrednosti se ni mogoče znebiti čez noč, ravno zaradi tega, ker je v nas rasel najverjetneje že od samega otroštva. Vendar je z vztrajnostjo tudi občutek manjvrednosti moč ublažit.
Nekateri predlogi, ki jih lahko začnete preizkušati že danes so: nagradite se ob vsakem uspehu in se osredotočite na svoje pozitivne kvalitete. Opominjajte se, da ste vredni že sami po sebi in ne po tem kaj in koliko naredite. Prosite prijatelja, naj vam nudi pozornost, ko jo potrebujete. Na primer: Ema je dobila službo, ki si jo je nadvse želela. Pokliče prijateljico Petro in ji reče: ”Petra, dobila sem službo. Resnično potrebujem, da me pohvališ in mi poveš kako dobra sem.”
Izogibajte se destruktivni samo kritiki, kot na primer: ”Ema, poglej se kako si debela.” Delajte na tem, da stišate kritika v sebi, ko vam kaj ne gre tako kot ste načrtovali. Ob neuspehu, ne potrebujemo notranjega ali zunanjega glasu, ki nas bo še bolj potlačil, ampak spodbudo in podporo, ki se začne v nas samih.
Prav tako se poglobite v razumevanje občutka manjvrednost preko terapevtskega dela na samemu sebi.

“Dedek pripoveduje zgodbo o dveh volkovih. Prvi je ljubosumen, kritičen, pohlepen, zamerljiv, egoističen. Drugi je upajoč, ljubeč, dobro nameren, prijazen, zaupljiv, resnicoljuben, vreden. Vnuk vpraša dedka, kateri volk na koncu zmaga. ”Tisti, ki ga hraniš”. Torej, hranite svoj občutek vrednosti!

1.del članka OBČUTEK MANJVREDNOSTI

OBČUTEK MANJVREDNOSTI, 1.DEL

Jun11
*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna.

Občutek manjvrednosti se pojavi, ko je nekdo v manjvrednem položaju v primerjavi z drugimi. Osebe v sebi trpijo, ker niso takšni kot drugi. Ta položaj je lahko resničen, na primer različni socialni status, ali pa si ga posameznik namišlja.
Po mnenju Eriksona se občutek manjvrednosti razvije pri otrocih starih med 6 in 11 let, ko vstopijo v šolsko obdobje. V šoli se otroci soočajo z novimi socialnimi in akademskimi izzivi. Ob uspešni socializaciji v šolsko okolje se razvije občutek delavnosti, v nasprotnem primeru pa to vodi do občutka nevrednosti.
Za razliko pojava občutka manjvrednosti kot faze v razvoju, pa bomo v tem članku govorili predvsem o kompleksu manjvrednosti. V tem primeru posameznik postane občutljiv na kritiko in želen pohvale, prav tako pa mu ni tuje poniževanje drugih ljudi. Občutek manjvrednosti se lahko kaže tudi v pretirani zadržanosti ali agresiji. Oseba za masko teh dveh počutji pa je nesamozavestna in se doživlja kot neustrezna.                                                                  

Vzroki za razvoj občutka
Ključev do vzroka za razvoj občutka manjvrednosti je več. Prvi ključ se skriva v odnosu staršev do otroka in njihovi vzgoji. Na začetku otrok nima predstave o lastni vrednosti, le to dobi na podlagi tega, kako se do njega vedejo starši. Raziskava, ki je zajela 1000 staršev z otroci, starimi od 1. do 6. let, je pokazala, da kar 75% otrok sliši deset kritičnih pripomb na eno pohvalo, kar vodi otroka v vero, da je neprimeren in manjvreden. Naše vedenje do otroka vpliva na to, kako otrok vidi samega sebe v odnosu s svetom.
Drugi ključ je vizualna pomanjkljivost kot so različni telesni deficiti, teža, govorna napaka, težave z vidom itd. Znani psiholog Alfred Adler je svoje življenje posvetil preučevanju občutka manjvrednosti. Občutek manjvrednosti je najprej opazil prav pri ljudeh, ki so imeli fizično pomanjkljivost. Kasneje je opazil, da se občutek manjvrednosti lahko pojavi tudi pri fizično zdravih ljudeh.
Tretji ključ je intelektualna prikrajšanost. Pogosto se občutek pojavi tudi pri primerjavi lastnih uspehov z uspehom koga drugega. Resnici na ljubo, bomo pogosto našli človeka, ki je v nečem sposobnejši od nas. Zato lahko občutek manjvrednosti hranimo celo življenje. Vendar je vredno opozoriti tudi na to, da se nemalokrat zgodi, da učiteljica pred celim razredom omeni, da je ”Marko boljši od Katje” ali pa mama pred hčerko na glas razmišlja, zakaj je sosedov Tim dobil boljšo oceno.
Četrti in zadnji ključ je povezan s socialno/ekonomsko prikrajšanostjo. Dejstvo, da si ne moreš privoščiti šolskega izleta, iti na pijačo s prijatelji, si druge verske pripadnosti, rase, spolne usmerjenosti, posameznika močno zaznamujejo z občutkom neprimernosti in manjvrednosti.

Dva tipa manjvrednosti
Adler med seboj ločil dva tipa občutka manjvrednosti. Prvi, ali primarni tip, se pojavi v otroštvu in je del odraščanja. Vsi otroci so v primerjavi s svojimi starši v podrejenem, “manjvrednem” položaju. Slediti morajo odločitvam svojih staršev, ne glede na svojo voljo. Vloga tega občutka v otroštvu je, da otroka spodbudi k razvoju.
Po drugi strani pa se razvoj sekundarnega tipa manjvrednosti prav tako začne v otroštvu, s previsokimi pričakovanji staršev, njihovo kritiko in pričakovanjem uspešnosti in popolnosti. Najverjetneje se kot rezultat tega, v odraslosti pojavi sekundarni občutek manjvrednosti  kot rezultat previsokih in nerealnih ciljev, ki niso bili uspešno doseženi. Na primer, oseba, ki ima prekomerno telesno težo, se odloči, da bo shujšala v enem mesecu. Na podlagi teže, ki jo želi izgubiti, si je postavila prekratek čas za hujšanje, uspeh je posledično že v naprej obsojen na propad ob katerem se pojavi občutek manjvrednosti.

Kako prepoznati občutek pri sebi?
Manjvrednostni občutek se kaže na dva načina, prvi način je umik iz družbe. Oseba se umakne iz situacij, ki bi ji lahko zbudili občutek manjvrednosti. Če se ne družiš z ljudmi, se z njimi tudi ne primerjaš ali pa te z opazovanjem njihovega uspeha ne spominjajo na tvoj občutek lastne manjvrednosti. Umik iz socialnih kontaktov opozarja na strah in pomanjkanje samozavesti.
Drugi način je agresivnost, ki se kaže v prekomernem iskanju pozornosti in kritiziranju drugih. Želja po pozornosti in priljubljenosti pogosto vodi do žrtvovanja lastnih vrednot in načel. Kritika drugega, je le projekcija občutkov manjvrednosti na drugega in s tem umetno grajenje občutka lastne vrednost.
Strategija umika, je pogostejša od agresije, prav tako pa se manjvrednost lahko kaže v pretirani zaskrbljenosti in ubogljivosti.

2. del članka Občutek manjvrednosti