Tag Archive | jeza

INTERVJU: ČUSTVENO ZAVEDANJE JE POMEMBEN DEL ČUSTVENE INTELIGENCE

INTERVJU JE BIL OBJAVLJEN NA SPLETNEM PORTALU MOŠKISVET.COM

Čustva imajo pomembno vlogo v našem življenju, a tako radi bežimo od njih, še posebej od tistih, ki jih težko sprejemamo, pa naj si bodo to strah, jeza, žalost in tako naprej. Razlogi, zakaj je temu tako, so lahko različni, a treba je vedeti, da so čustva naš notranji kompas in če jim prisluhnemo, ne bomo šibkejši, ampak močnejši. “Zame so čustva poleg razuma in našega telesa tretja veja informacij o nas in svetu. Seveda v življenju delamo drugačne odločitve, če nam manjka tretjina informacij,” pojasnjuje psihoterapevtka Eva Štajner. Več o čustvenem zavedanju si lahko preberete v nadaljevanju.

Biti v stiku s svojimi čustvi se nam zdi povsem naravno, a mnogokrat je ta vez lahko oslabljena ali pretrgana, kar močno zaznamuje naše odnose in se odraža na vseh področjih v našem življenju. Eva Štajner, psihoterapevtka: “Biti v stiku s čustvi ne pomeni, da jih razumsko razložimo. Biti v stiku s čustvi pomeni, da jih začutimo in da si jih pustimo čutiti.”

Kaj je čustveno zavedanje in zakaj je pomembno? 
Najprej bi se za trenutek rada ustavila pri pojmu čustva. Čustva so odzivi na nekaj, kar se dogaja v našem okolju, znotraj nas ali v odnosu z drugimi. Čustva ločimo glede na intenziteto in čas trajanja. Doživljamo lahko zelo intenzivna, a kratka čustva (npr. afekt), nežna in dolgotrajna čustva (npr. razpoloženje) ter intenzivna in dolgotrajna čustva (npr. strast ali obsesija).

Za čustveno zavedanje je treba vedeti, da obstajata dva nivoja čustvenega doživljanja. In sicer primarna čustva – torej prva čustva, ki jih občutimo kot odziv na situacijo. Primarno čustvo dostikrat ostaja potisnjeno v ozadje, je neizraženo ali celo nezaznano, medtem ko so sekundarna čustva odziv na naša primarna čustva in jih lažje zaznamo. Na primer, da čutimo razočaranje nad partnerjevim dejanjem. To razočaranje izrazimo z jezo. Jeza je sekundarno čustvo, razočaranje pa primarno čustvo. Jeza je lahko primarno ali sekundarno čustvo.

Čustveno zavedanje je sposobnost prepoznavanja lastnih čustev in čustev drugega. Drugim (in sebi) lahko jasneje sporočimo, kaj se v nas dogaja in posledično bolje poskrbimo zase. Pomaga nam pri razumevanju sebe in drugih, odločitvah, postavljanju mej in izražanju naših potreb ter želja. Čustveno zavedanje je pomemben del čustvene inteligence.

Oboje, premalo ali preveč čustev, je lahko znak pomanjkanja čustvenega zavedanja. Nekateri znaki, da je naše čustveno zavedanje pomanjkljivo, so, da drugi bolje razumejo naša čustva kot mi, premočen ali premajhen odziv na določene situacije, nezavedanje lastnih čustev, ko nas nekdo vpraša, kaj čutimo, mi pa ne čutimo ničesar. Želim poudariti, da močna čustva niso napačna – tako kot smo dostikrat lahko dobili odziv iz naše okolice – tu govorim o čustvih, ki so nenavadno močna v primerjavi s tem, kar se je zgodilo.

Smo v sodobnem času bolj pod pritiskom, da moramo biti neprestano srečni in zakaj to ni mogoče? 
Tako kot velja za vsa ostala čustva, velja tudi za veselje ali srečo, da pride in mine. Čustev ne moremo čutiti neprestano, ne glede na to, o katerem čustvu govorimo. V življenju se nam bodo vedno dogajale prijetne in neprijetne stvari, velike in male. In na situacije se bomo odzvali tudi s čustvi. Čustvenih odzivov ne moremo izločiti iz svojega življenja. Imamo pa lahko vpliv, kako se na ta čustva odzovemo, ali jih prepoznamo in/ali jih nato sprocesiramo na funkcionalen ali disfunkcionalen način.

Bolj ko se zavedamo samih sebe in svojih čustev, bolj se lahko izpostavljamo situacijam, ljudem in okolici, ki v nas zbujajo več pozitivnih čustev kot negativnih. Tako da zavedanje naših čustev v naše življenje lahko prinese večje zadovoljstvo.

Ne glede na to, kako zelo smo čustveno razsvetljeni, pa nikoli ne bomo stalno čutili sreče (strahu, jeze, ljubosumja).

Nekoč je veljalo, da fantje ne jokajo, danes neprijetna čustva niso več tabu oziroma več govorimo o njih. Zakaj ni dobro, da bežimo pred njimi?
Se strinjam s slednjim, več se govori o tem, še vedno pa jokanje pri moških ni dovolj normalizirano. Tudi marsikatera ženska od otroštva posluša, da z jokom izsiljuje. Večina klientov se opraviči, ko začne jokati na terapevtski uri. Oprosti, ker jokam, in potem pričnejo z razlago, zakaj jokajo. Z razlago pa se osredotočijo spet nazaj na razum in ne ostajajo s svojim čustvom žalosti.

Jok ima svojo funkcijo. Jok sprošča hormon oksitocin (povezovalni hormon) in endorfine. Te kemikalije pomagajo lajšati fizično in čustveno bolečino. Zanimivo je tudi, da potočimo solze iz treh različnih razlogov. Ali je naš jok odraz našega čustvenega stanja ali solze potočimo refleksno – torej ko režemo čebulo, ko pa imamo suho oko pa dobimo tako imenovane bazalne solze.

Na splošno neprijetna čustva še niso dovolj normalizirana. Po eni strani je razumljivo, saj je človeška tendenca, da se po najhitrejši poti odstranimo iz neprijetne situacije. To velja tudi za čustva.

Pri svojem delu s klienti veliko ostajamo s čustvi, jih ne preslišimo, ampak jih zaznamo, začutimo na ravni telesa in misli, jih ubesedimo, “dihamo v njih” in smo z njimi. Zanimivo je, da ima veliko ljudi v moji praksi težavo ostati tudi s prijetnimi čustvi, z zadovoljstvom, ponosom in pohvalo. Prijetna čustva ne gredo v njihov skript “Nisem dovolj dober”, ki so si ga zaradi preteklih življenjskih izkušenj ustvarili o samem sebi.

Če smo se zatiranja čustev naučili že v otroštvu, kakšne izzive imamo z njimi kot odrasli? 
Poglejmo najprej zatiranje čustev. Kako lahko sploh prepoznamo, da čustva zatiramo oziroma se jih izogibamo? Strategij je veliko, naj omenim nekatere: tako da se poskušamo racionalno prepričati v nasprotno, tako da zmanjšujemo pomen našega čustvenega doživljanja “Saj ni tako hudo” ali pa “Je že za nekaj dobro” ali tako da skušamo pozornost preusmeriti drugam (delo, droge …) itd.

Tako v nas ostajajo nepredelana čustva, ki se lahko kažejo tudi v obliki mentalnih in fizičnih bolezni ter vsesplošnem nezadovoljstvu v življenju, nekaj nam manjka.Zatrta čustva se v nas nabirajo in se kažejo tako, da se lahko na sedanje življenjske situacije odzovemo bolj močno, kot bi, če bi naša čustva bila primerno sprocesirana. Dostikrat je to indikator, da je današnja situacija le sprožilec za nepredelano bolečino iz preteklosti. Naši odzivi na čustveno situacijo so lahko tudi premajhni. To je verjetno bolj sprejeto v današnji družbi, vendar prav tako prinaša življenjske tegobe.

V prvi vrsti se je vredno vprašati, kakšen odnos imamo do čustev in kako to, da so nekatera čustva zatrta? Navadno je v družini ali družbi nekaj čustev, ki so zaželena in nekaj takih, ki niso dobrodošla. V preteklosti je lahko naše okolje imelo do čustev odklonilen odnos. Recimo “Ne bodi žalosten”, “Ah, saj ni nič takega, to boš že prebolel. “

To nam v sedanjosti preprečuje, da v popolnosti sprejmemo svoja čustva in/ali dovolimo drugim, da si vzamejo ves prostor za svoja čustva. Lahko da smo odraščali v okolju, kjer (določena) čustva niso bila dovoljena oz. niso požela odobravanja. Otroci so bili kaznovani, ker so izražali čustvo, četudi je bilo otrokovo čustveno izražanje ustrezno glede na situacijo. Posledično ti otroci začnejo svoja čustva dojemati kot neprimerna ali imajo težave z uravnavanjem čustev.

Kako lahko pridemo v stik s svojimi čustvi? 
Nesprocesirana čustva se na srečo kažejo tudi na našem telesu. Prvo se bo na čustva odzvalo telo in potem bomo v nekaj sekundah zaznali, kaj čutimo. Stik med telesnim signalom in zavedanjem je lahko pretrgan. Povezovanje odziva telesa na naše čustveno dogajanje je pomembno.

Jaz pri svojem delu začnem graditi povezavo s čustvenim svetom na zelo preprost način: s preletom telesa. Torej klienta povabim, da v mislih preleti svoje telo od glave do pet in samo zazna, kaj se v telesu dogaja – ali zazna napetosti, temperaturo, sproščenost, pekoč občutek. Ločevati začne med fizično bolečino in med neznano, najverjetneje čustveno vsebino, ki se kaže v njegovem telesu. 

Potem pa imamo dva nivoja stika s čustvi. Prvi je, da so čustva popolnoma odrezana in se sploh ne zavedamo, da jih čutimo. Tudi naše telo je vedno v redu. Kadar koli se čustva pojavijo, gremo v odvračanje od njih – alkohol, samopoškodovanje, delo, prekomeren stik z ljudmi, uporaba hrane kot sredstva za čustveno potešitev. Občutek je, kot da čustveni del ne obstaja. Dostikrat je v tem primeru potrebno ogledalo, pomoč, da se ta del lahko zgradi. Torej da terapevt klientu reflektira (morebitna) čustva v dani situaciji: “Uh, tole bi pa mene malo razjezilo,” ali pa: “Kar na jok mi gre, ko poslušam tvojo zgodbo.” Ustvariti je treba varen odnos, v katerem lahko klient začuti, da je njegovo ali njeno čustvo nekaj normalnega. Včasih je potrebno predhodno podeliti s klientom, kaj bi mi čutili v določeni situaciji, da sploh dobijo občutek, katero čustvo je normalno v teh okoliščinah. 

Veliko ljudi zazna, kaj čuti, ampak ne zna čustev ubesediti. Vedo, da se nekaj dogaja na čustveni in telesni ravni. Povedali bodo, da jim je nekaj neprijetno, vendar ne znajo opredeliti, kaj točno. Tako da je naslednji korak poimenovanje čustev.

Čustveno kolo je dobro orodje, ki nam lahko pomaga pri tem. V čustvenem kolesu imamo sedem ali več osnovnih čustev, nato pa je vsako čustvo posebej razdeljeno na mnoge odtenke, vsak odtenek, npr. čustva žalosti, je poimenovan s svojo besedo. 

Ko prepoznamo in poimenujemo čustva, je pomembno, da se z njimi spoprijateljimo, kot da bi sedeli s prijateljem. Veliko ljudi postane nestrpnih: “Mah, kdaj bom že nehal jokati, a ni že čas, da se to konča?” ali pa: “A je sploh v redu, da sem tako jezna?”  Posameznik čuti čustva, vendar želi (pre)hitro stran od njih. V takem primeru čustva vztrajajo še dlje, kot najverjetneje bi. S čustvi smo lahko na različne načine, jim damo besedo prek pisanja, jih damo v gib prek plesa, izrazimo na papirju, v mislih objamemo, govorimo o njih in iz njih. 

Od sposobnosti zavedanja, prepoznavanja do obvladovanja čustev: Kako si lahko pomagamo pri tem, da nas popolnoma ne preplavijo oziroma se jih nehamo bati? 
Dostikrat se bojimo neznanega. Čustva postanejo prijetnejša, ko jih bolj razumemo, četudi za začetek samo na razumski ravni. Berite o posameznem čustvu, nato se vprašajte, kdaj sem jaz čutil to čustvo, kako je bilo to čustvo (ne)sprejeto v mojem družinskem in družbenem okolju? Kako se mi telo odziva, ko čutim to čustvo? Kakšen je moj impulz, kaj bi najraje naredil, ko čutim to čustvo? Dihaj v del telesa, kjer zaznaš to čustvo, bodi z njim na ta način, vedi, da bo minilo. Pogovarjaj se z njim – vprašaj ga, zakaj je tukaj in kaj ti govori. Mogoče poroča o sedanji stiski, mogoče pa se oglaša zaradi vsebin iz preteklosti.

Biti popolnoma preplavljen s čustvi in strah, da te čustva preplavijo, sta dve različni zadevi. Slednje je normalno, strah namreč. Ne poznaš čustva dovolj, ne počutiš se, da ga obvladaš in ne veš, kako boš zmogel z njim. Tako kot prvi meseci nove službe, neprijetno ti je, ampak potem se že privadiš na novo delavno okolje, dobiš občutek, da ga obvladaš. Tudi na čustvo se navadiš. 

Biti preplavljen pa je lahko odziv travme in niso v igri samo čustva, ampak še misli in telo, skratka bolj kompleksna zadeva. V tem primeru mislim, da se je dobro obrniti na terapevta, ki se ukvarja s travmo. Nismo pa s čustvi samo preplavljeni. Lahko se nanje odzovemo tudi preblago. Pri tem nas čustva tako preplavijo, da gremo v umik, da se počutimo popolnoma omrtvičeno, brez čustev in depresivno. V tem stanju ne zaznavamo čustev, ne zaznavamo svojega telesa in misli. Navzven deluje, kot da čutimo premalo. Jaz rada rečem, da tam, kjer čutimo praznino, tam je ujetih mnogo čustev in občutkov.

Kako se lahko globlje povežemo tudi v naših odnosih? 
Bolj smo v stiku s svojimi čustvi, bolj avtentično se povežemo z drugimi ljudmi. Včasih se bojimo pokazati naša čustva, ker čutimo sram in se bojimo, da nas bodo drugi zavrnili. Da nismo v redu taki, kot smo. Če pretirano skrivamo svoja resnična čustva, lahko to povzroči težave v odnosu in posledično privede do občutka nepovezanosti. Na primer če ne izrazimo, da nam nekaj ne paše, bo naš partner dobil vtis, da je za nas to v redu in bo z vedenjem nadaljeval. 

Izražanje čustev pa lahko služi tudi kot indikator, ali je partner pravi za nas. Če nas nekaj zaboli in to izrazimo novemu partnerju, je pomembno vedeti, kako se nov partner odzove na naša čustva. Jih sprejme ali odkloni? Jih minimalizira? Jih ne jemlje resno? Želimo tako osebo v svojem življenju? Ali si želimo nekoga, ki bo naša čustva jemal resno in spoštljivo? 

SAMOPOŠKODOVANJE

Članek je bil objavljen v reviji E-Neo
Članek je na nekaterih mestih posodobljen

V tiskanih medijih se veliko piše o agresiji na splošno, jezi in spopadanju z njo. Tudi sama bom pisala prav o tem, vendar na malo drugačen način. Članek govori in združuje področja, ki se dotikajo agresivnega vedenja do nas samih.

Kaj je avtoagresija?
Agresija je odrivanje stran, zavračanje nečesa. Avtoagresija je potemtakem odrivanje in zavračanje dela sebe ali samega sebe. Enotne definicije o avtoagresiji še ni. Do sedaj so ta fenomen povezovali s samopoškodovanjem. V zadnjem času pa na pojem gledajo malo širše in vanj vključujejo tudi tvegano in promiskuitetno vedenje, ekstremne športe, pretirane diete in samoobtoževanje. Avtoagresijo lahko razdelimo na direktno, torej fizično vidno, ki se povezuje s samopoškodovanjem in nedirekto. Slednja je neopazna, vanjo spadajo torej kritika, občutki krivde, tudi ekstremni športi, itd. Psihologi opozarjajo na povečevanje nedirektne avtoagresije, predvsem na uživanje alkohola in drog, pa tudi zanemarjanje zdravja in nege telesa.

Samopoškodovanje
Direktna avtoagresija ali samopoškodovanje je način, kako se oseba spopada s silno bolečino v sebi. S tem si olajša napetost in tesnobnost ali pa se s tem ponovno počuti živa. Poleg tega ji to daje občutek kontrole in dovoljenje, da začuti bolečino. Vedenje kaže na samokaznovanje, sram in sovražnost do samega sebe. ”V najstništvu sem to (samopoškodovanje op.a.) počela zaradi sproščanja notranje napetosti, zaradi neznosne moči mojih notranjih konfliktov, nepremagljive bolečine in pa grozno močne tesnobe, ki jih nisem znala odpraviti na drugačen način. In tako se je vsaj za tisti trenutek, ko sem to izvajala, moja pozornost premaknila od doživljanja moreče tesnobe, na tisto, kar sem počela (npr. se rezala), hkrati sem namesto notranje bolečine zaznavala le telesno bolečino. Kri mi je dala občutek, da sem živa,” je povedala 19-letna Sara.

Včasih je samopoškodovanje povezano s psihično boleznijo. Pojavlja se tudi v povezavi s čustvenimi motnjami, zlasti depresivnostjo in anksioznostjo, motnjami hranjenja. Najpogostejši načini samopoškodovanja so rezanje, žganje, praskanje in zbadanje kože, puljenje las, udarjanje v trde predmete ter pretepanje samega sebe. Skupen jim je občutek izoliranosti in odtujenosti od sveta, kjer jim manjka podpore.

Psihološki profil samopoškodovalca
Oseba, ki se samopoškoduje, ima navadno nizko samopodobo, sovraži samega sebe in je zaprta sama vase, depresivna, tesnobna. Občutljiva je na zavrnitev, meni, da je nezmožna obvladovati težave in da nima nadzora ter moči nad svojim življenjem. Posledično se izogiba neprijetnim situacijam in težavam. Značilno je, da se take osebe počutijo nerazumljene, bojijo se intimnosti in odgovornosti. Težave imajo pri izražanju svojih čustev, samopoškodovanje je žal disfunkcionalen poskus obvladovanja in izražanja prav teh.

Zakaj?
Vzrok je lahko posledica psihičnega obolenja ali okolja, iz katerega take osebe izhajajo. Oseba, ki se samopoškoduje, pogosto izhaja iz družine, za katero je značilno vzbujanje občutka krivde in sramu. Prav tako se to vedenje pojavi v družinah, kjer so otroci prepuščeni samim sebi, ali se ponavljajo izgube in zapustitve s strani pomembne osebe. Pogosto se zgodi, da v družinah ni prave komunikacije, ponekod je izražanje čustev, zlasti negativnih, prepovedano ali pa so čustva otroka spregledana in neupoštevana. Sara pravi, da vzroka še ne pozna: ”Tiči še nekje globoko v moji notranjosti, verjetno v zelo zgodnjih otroških izkušnjah. Vsekakor pa je bilo vedenje povezano s tem, da sem bila včasih zelo čustveno labilna, nesamozavestna, sramežljiva, zelo introvertiran človek, in razen tiste nujne komunikacije s svetom nisem imela nič drugega.”

Kaj pravi statistika?
Kar 75% ljudi, ki se samopoškoduje, je ženskega spola. Vzrok lahko iščemo v vzgoji, saj so ženske naučene, da jezo zadržijo zase in jo obrnejo proti sebi. Med njimi je tudi več depresije, v mladostništvu pa naj bi bile pogostejše žrtve zlorab. Kar 50% ljudi, ki se samopoškoduje, je bilo v otroštvu spolno zlorabljenih. V mladostništvu (najpogosteje pri 14. letih), se začne kar 90% samopoškodovalnega vedenja, pri nekaterih pa celo prej.

Nedirektna avtoagresija
Zaradi preglednosti je nedirektno avtoagresijo, torej agresijo, kjer ni vidnih fizičnih poškodb, potrebno razdeliti na posamezne sklope. Pri tovrstni agresiji je včasih težje določiti mejo, kjer lahko še govorimo o funkcionalnem vedenju in kje se kazalec premakne na disfunkcionalno stran. Prav zaradi tega, ker posledice niso vidne očem, je tovrstno vedenje lažje zanikati in se pretvarjati, da se nič ne dogaja.

  • Prvi sklop je kritičnost do samega sebe in razvrednotenje svojih dejanj in samega sebe. Navadno se kritika, ki smo jo doživljali v preteklosti, ponotranji v nas samih. Kritični glas (staršev) se je vgnezdil v naši glavi in postal naš lastni glas – naš lastni kritik. Občutek, da si nečesa ne zaslužiš ali ne zmoreš, najpogosteje izvira iz negativnih sporočil, ki si jih prejemal v času odraščanja.
  • Drugi sklop je samokaznovanje, kjer se vsakič, ko narediš napako, kaznuješ, bodisi s kritikom v sebi ali pa si prepoveš početi nekaj, kar imaš rad. Npr. (če malo pretiravamo): ”Ker nisem izpita odpisal z 10, bom cel mesec živel na kruhu in vodi.”
  • Tretji sklop je sabotaža samega sebe. Torej, da si kljub sposobnostim in možnostim nezavedno ne dovoliš uspeti ali doseči nečesa. Tako vedenje se lahko kaže preko zamujanja ali spuščanja pomembnih sestankov, ki bi ti v prihodnosti prinesli uspeh.
  • Četrti, zadnji sklop, so ekstremni športi in ostalo ekstremno vedenje. Neprestano izpostavljanje nevarnosti tudi spada v agresivno vedenje do samega sebe. Primer sta hitra vožnja z avtomobilom ali nezaščiten spolni odnos z velikim številom partnerjev. Prav tako v ta sklop spadajo športi, kot so ekstremno plezanje, dirkanje in ne nazadnje vse, v čemer pretiravamo in se pripeljemo na rob svojih moči ali smo na meji tveganja svojega življenja.

Kaj lahko naredim?
Pri direktni avtoagresiji oz. pri samopoškodovalnem vedenju gre za to, da taki ljudje želijo s tovrstnim vedenjem prenehati, vendar tega sami običajno ne zmorejo. Kar lahko naredijo sami oz. njihovi svojci je, da delajo na preusmerjanju pozornosti in se zavestno odpirajo prijateljem za pogovor. Pri preusmerjanju pozornosti si sestavite seznam, kaj bi lahko počeli namesto samopoškodovanja, npr. šli na sprehod, zapisali dnevnik, poklicali prijatelja itd. Nadomestila so lahko tudi dejanja, ki močno vzdražijo čute, kot so stiskanje kocke ledu v roki, ugriz v limono, ingver ali poper, topotanje z nogami, mrzla kopel. Na splošno za samopoškodovanje in ostala nedirektna avtoagresivna vedenja velja, da je pomembno, da si osebe poiščejo strokovno in terapevtsko pomoč. ”Prenehala sem takrat, ko sem se začela ukvarjati sama s seboj preko strokovne pomoči. To mi je pomagalo, da sem začela razumeti samo sebe in se začela na bolj konstruktiven način soočati z življenjskimi situacijami,” še pove Sara.