Archives

OSAMLJENOST, 2.DEL

Jun4
*članek je bil objavljen v reviji Vzajemna.

V prvem delu članka smo si pogledali splošne stvari o osamljenosti. Vendar se zgodba z osamljenostjo ne zaključi tu. Zanimivo je vedeti, kako osamljenost doživljajo ženske in kaj se dogaja pri moških? Kako je z osamljenostjo pri starejših ljudeh?

Osamljenost in spol
Če si pogledamo razlike in skupne točke pri ženskah in moških, slednji težje prenašajo osamljenost.
Pri navezovanju stikov, imajo moški manj prijateljstev kot ženske. Veliko študij je zaključilo, da imajo ženske večje komunikacijske sposobnosti, kar je najverjetneje posledica drugačne vzgoje. Poleg tega so ženski komunikacijski centri v možganih večji kot pri moških. Kakorkoli že, ženske so v navezovanju stikov in vzdrževanju prijateljstev spretnejše. Moški pa so bolj izolirani in imajo manj ali pa nobenega prijatelja. Prav tako se med seboj redkeje pogovarjajo o čustvih. Vendar pa po drugi strani moški redkeje občutijo pomanjkanje družbe. Ženske, ki so le-te bolj navajene, seveda občutijo večjo razliko. Po 80. letu se te razlike zmanjšajo ali izginejo.
Čeprav moški težje prenašajo osamljenost, ženske pogosteje poročajo o njej. Verjetno zaradi že zgoraj omenjene drugačne vzgoje, ki ženskam omogoča, da lažje govorijo o svojih čustvih.
Poglejmo si še partnerski odnos in družbeni trend samskih moških in žensk. Ali je to njihova izbira ali splet okoliščin je odvisno od vsakega primera posebej. V prejšnjem delu članka, smo se naučili, da pomanjkanje čustvene vezi s sočlovekom vodi do osamljenosti. Zato nisi nujno osamljen, če nimaš partnerja. Če pa pogledamo samsko žensko in samskega moškega v 40. letih, ki si želi partnerskega odnosa, je slednjemu lažje vzpostaviti partnerski odnos.
Ameriška raziskava je pokazala, da posamezniki v partnerskih odnosih lažje prenašajo stres. Tudi če se v odnosu pogosto srečujejo s težavami, še vedno lažje prenašajo stresne situacije. Dolgotrajno razmerje naj bi pri moških tudi spremenilo njihove hormonske odzive na stres.
Osamljenost se odraža pri moških in ženskah drugače. Osamljen moški naj bi bolj trpeli za nespečnostjo, pretirano profesionalno kompenzacijo in deloholizmom. Medtem ko osamljena ženska trpi za prenajedanjem, ravnodušnostjo, pretiranim spanjem, iskanjem socialne tolažbe in samopomiljevanjem.

Osamljenost pri 50+
Socialna izolacija in osamljenost se pogosto povezujeta s starostjo. S staranjem mnogi preživijo svoje sorodnike in prijatelje, zato jim primanjkuje družabnega stika. Prav tako zdravstvene težave in otežkočeno gibanje onemogočata vzdrževanje rednejših stikov. Osamljenost postane posledica slabega zdravja in tega, da starejši ljudje vse pogosteje živijo sami.
Raziskave so pokazale, da so ljudje, starejši od 80. let, najbolj ranljiva skupina, ki čuti pomanjkanje družbe. Zanimiv je rezultat, da so ljudje pri petdesetih letih za malenkost bolj ranljivi kot ljudje stari med 60. in 80. let. S staranjem ljudje izgubijo stik s socialnim okoljem, rezultati kažejo, da po 70. letu začnejo čutiti pomanjkanje družbe, po 75. letu se počutijo izolirane od drugih, pri 80. pa imajo občutek, da so izpuščeni in odrinjeni stran. Vpliv let na osamljenost se pojavi pri obeh spolih enako.
V drugi raziskavi so iskali povezavo med osamljenostjo starejših, zdravjem, socialno mrežo ter navezovanjem stikov preko spleta. Raziskavo so delali na 3012 starejših ljudeh. Odkrili so, da se preko 35% vprašanih počuti osamljene. Starejši poročajo o manjšem občutku osamljenosti (25% nad 70. let) kot mlajši ”starejši” od 45.-49. leta (43% osamljenost). Nikoli poročeni so bolj osamljeni (51%) kot poročeni (29%). Prav tako pa višji prihodek zmanjšuje občutke osamljenosti. Najverjetneje zaradi večjih zmožnosti uresničevanja plačljivih aktivnosti.
Bolj osamljeni so se redkeje udeleževali socialnih aktivnosti, verskih obredov, prostovoljstva ali konjičkov. Približno polovica, ki je živela v domu za ostarele več kot eno leto, je pričala o občutkih osamljenosti. Osamljenost odločilno vpliva tudi na zdravje. Tisti, k so imeli slabše zdravje so bili v povprečju bolj osamljeni. Pri obeh skupinah (bolj in manj osamljeni) internet ni vplival na občutek večje povezanosti.
Zasledila sem zanimiv podatek, ki kaže na to, da naj bi upokojenci tik po upokojitvi čutili manjšo osamljenost kot tisti, ki delajo. Njihov ”delavnik” prežemajo aktivnosti in konjički, ki so jih želeli početi in prej niso zanje našli časa.

Kako preprečiti občutke osamljenosti?

  1. Vzdržujte svoje odnose, kajti ohranitev prijateljstev ni samoumevna. Prav tako s starostjo iščite tudi mlajša prijateljstva.
  2. Delajte dlje. Lahko ostanete v službi ali pa najdete nov način dela, mogoče honorarnega. Delo nam viša občutek koristnosti in nas sili v socialne stike.
  3. Izobražujte se v različnih ustanovah. S tem si večate socialno mrežo in delite isti interes s svojimi sošolci.
  4. Skrbite za svoje telo in zdravje.

Osamljenost je čustvo, ki ga ni lahko prenašati. Ne pozabite pa, da ima tudi ta občutek svojo funkcijo. Sili nas, da navežemo socialne stike in se povežemo z ljudmi. Vsi si delimo izkušnjo osamljenosti, zato lahko pogovarjanje o tej tudi povezuje.

OSAMLJENOST, 1.DEL

Jun4
*članek je bil objavljen v reviji Vzajemna.

Osamljenost je subjektivni občutek, ki posamezniku sporoča, da mu v življenju manjka določen tipa odnosa. Je eden izmed najmanj znosnih občutkov, ki nas motivira, da ponovno navežemo stik. Sili nas k navezovanju stikov z ljudmi, ki so za nas pomembni in nas opozarja na to, kdaj potrebujemo druge. Če se osamljenosti prepuščamo, ima to lahko velike posledice na naše psihično in telesno zdravje.
Ljudje se pogosto počutijo osamljene, tudi če so v družbi. Prav zaradi tega, ker tisti trenutek potrebujejo drugačen stik, ki jim takrat ni na voljo. Če se motivirajo in uspešno najdejo stik, ki jim v tistem trenutku ustreza, občutek osamljenosti izgine.
Ne smemo pa mešati osamljenosti in samote. Slednjo si izberemo sami in nam ustreza.

Kdaj se počutimo osamljene?
Osamljenost se pojavi ob različnih priložnostih. Glede na to, da je to subjektiven občutek, je odvisen od posameznika. Najpogosteje se osamljenost pojavi ob prekinitvi partnerskega ali za nas pomembnega odnosa. Izguba pomembne osebe, nas privede do žalovanja. Osamljenost pa lahko čutimo tudi v partnerskem odnosu, ki nam ne ustreza, imamo konstanten občutek, da nam nekaj manjka.
Osamljenost se lahko pojavi tudi po rojstvu otroka (poporodna depresija), po poroki, selitvi v drugo mesto, kjer še nismo navezali prijateljskih stikov itd. Skratka po večjih življenjskih spremembah.
Osamljeni se lahko počutimo, če z nekom nismo ”na isti valovni dolžini”, prav tako je osamljenost pogostejša v krajih z malo prebivalstva. Zanimiva je informacija, da zapornike v zaporih kaznujejo prav z osamljenostjo. V samici so izolirani od socialnega stika. Če bi bil človek dolgo izoliran od drugih, bi se mu lahko zmešalo ali pa bi od osamljenosti celo umrl.
Najtežje je prenašati občutek osamljenosti med prazniki. Prav zaradi velikega nasprotja med nami in ostalimi. Med prazniki vidimo filme o srečnih družinah, reklame o veselju in dobroti med ljudmi, v mestu vlada praznično vzdušje, medtem ko v nas veje občutek osamljenosti in praznine. Prazniki nas spomnijo na to, česar nimamo in si le to želimo.

Tipi osamljenosti
Govorimo lahko o več vrst osamljenosti. Najbolj poznana je razčlenitev Robert S. Weiss, ki  loči med čustveno in socialno osamljenost. Čustveno osamljenost povzroča pomanjkanje partnerskega odnosa. Socialna osamljenost priča o pomanjkanju širše socialne mreže. Posameznik se ne počuti kot del nečesa, na primer soseske ali razreda. Počutijo se nemočne in prezrte. Ameriški znanstveniki trdijo, da je pri ljudeh brez družabnega življenja verjetnost, da bodo umrli prej, 50 odstotkov višja kot pri ljudeh, ki imajo široko mrežo poznanstev. Poleg tega pa lahko ljudje, ki so dolgo časa osamljeni, izgubijo čut za realnost.

Poleg zgornje delitve, pa lahko osamljenost pogledamo tudi glede na čas trajanja. Situacijsko osamljenost povzroči nekaj v okolju, vendar se hitro konča.
Pri začasni osamljenosti posledic ni moč iskati v okolici. Te osamljenosti se je tudi težje otresti. O njej govorimo, ko oseba zboli in se zaradi bolezni dlje časa ne more družiti s prijatelji.
Oseba, ki se počuti osamljeno, ne glede na to ali je v družbi prijateljev in družine, doživlja kronično osamljenost. Ni pomembno kaj se dogaja v okolju. Takšna osamljenost je pogosta osnova za nastanek različnih čustvenih težav. 

Kaj vse vpliva na občutek osamljenosti?
Osamljenost je pogost pojav v večjih mestih, kjer se ljudje počutijo nepovezane z ljudmi iz okolice.
Tudi drastične družbene spremembe so doprinesle k povečani osamljenosti. Živeti pod skupno streho s širšo družino in sorodniki, je bilo na začetku 20. stoletja nekaj samoumevnega, medtem, ko ima danes to negativni prizvok. Veliko ljudi dela za to, da se bodo izselili od svoje primarne družine.
Tudi vse pogostejše ločitve vplivajo na občutek nepovezanosti. Statistično je vsaki peti človek večino svojega življenja osamljen.
Zanimiv je podatek, da če imaš otroke in si z njimi nepovezan, to prinaša večji občutek osamljenosti v primerjavi z ljudmi brez otrok.
Osamljeni naj bi imeli isto število prijateljev kot tisti, ki se ne počutijo osamljene, vendar med njimi ni močne čustvene vezi. Posledično že samo nekaj močnih čustvenih povezav odpravlja občutek osamljenosti. Torej, ne gre za kvantiteto, ampak kvaliteto.

Ali se osamljenost razlikuje po spolu? Kako je z osamljenostjo v starejšem obdobju? O vsem tem, pa v drugem delu članka o osamljenosti.

ČLANEK 3: KAKO IZGUBA STARŠA V OTROŠTVU VPLIVA NA FORMIRANJE ROMANTIČNEGA ODNOSA V ODRASLOSTI

May29

V zadnjem članku bom pisala o formiranju romantičnih odnosov ljudi, ki so izgubili starša v času odraščanja. Ko otrok izgubi svojega starša se prvič naredi povezava med ljubeznijo in izgubo. “Globoko v sebi verjamem, da me bodo vsi moški na koncu zapustili.” V primerjavi z vrstniki, ki niso izgubili starša, v odraslosti mnogi odlašajo s formiranjem romantičnega odnosa, vendar ga na koncu večina ustvari, kljub tveganju, da lahko partnerja izgubi. Nekateri načini formacije so funkcionalni, spet drugi nefunkcionalni. V nadaljevanju bo opisala le nefunkcionalno formaijo romantičnega odnosa, ki se lahko pojavi:

Iščem samoroga
Nekateri so odločeni, da si bodo poiskali ljubezen, ki so jo nekoč poznali. Odločno iščejo brezpogojno ljubezen, ki bo pozdravila njihovega ranjenega notranjega otroka. “Pri nekaterih se iskanje vsemogočne ljubezni čuti kot obup. Posameznik verjame, da njihova sreča in obstoj zavisita od tega, da si najdejo partnerja. “(Harris, 1995, p.155). Iskanje partnerja je intenzivno in se nikoli ne konča. “Očeta sem izgubila, ko sem bila stara 5. let, moj brat pa 9. On je imel zelo malo romantičnih odnosov, medtem ko sem jaz skakala iz odnosa v odnos. Ostajala sem v odnosih, ki so bili zame slabi ter iskala, moško zaščito in pozornost, ki jo nikoli nisem dobila, saj sem očeta izgubila zgodaj.” piše članica foruma.

Ne smem te izgubiti
Mnogi, ki so izgubili starša v otroštvu formirajo romantični odnos, vendar jih strah, da bodo partnerja izgubili neprestano spremlja. “Po 25. letih zakona sem še vedno pozoren, če me bo moja žena zapustila zaradi drugega moškega ali pa bo umrla v prometni nesreči.” Ljudje, ki so prezgodaj izgubili starša, težje prenašajo zavrnitev in so bolj občutljivi glede potencialne izgube, v primerjavi z drugimi. Strah pred izgubo jih lahko vodi tudi v strah pred zaključevanjem nekega romantičnega odnosa, ki se izkaže za nefunkcionalnega.

Ljubezen ni zame
Po drugi strain, pa lahko strah pred ponovno izgubo preprečuje posamezniku, da sploh vstopi v odnos. Ni nujno, da se tega strahu zaveda. Spomnimo se, da smo v drugem članku pisali, da lahko svoje boleče spomine in občutke odrežemo in niso del naše vsakodnevne zavesti. Strah se lahko izraža na različne načine. Na primer preko pogoste menjave partnerjev ali pa partnerja zapustimo, preden on zapusti nas. Poleg tega, tudi če formiramo romantični odnos, si ne pustimo biti zares intimni. Partnerja ne spustimo blizu. Distanco ustvarjamo na različne načine: deloholizem, varanje, prepovedane substance itd.To nam omogoča, da med partnerja in sebe postavimo zid in se zaščitimo pred potencialno izgubo.
Nekateri se popolnoma odrečejo romantičnim odnosom. Čeprav čutijo potrebo po intimni povezavi, je občutek groze, da bi spustili nekoga blizu toliko večji. Prav tako pogosto sploh ne čutijo ali pa zanikajo potrebo, da bi se s kom romantično povezali. “Ne potrebujem nikogar. Bolje mi je, če sem samski/a. Srečen/na sem.”

ČLANEK 2: KAKO IZGUBA STARŠA V OTROŠTVU VPLIVA NA NAŠE PSIHOLOŠKO POČUTJE?

May25

V drugem članku, o izgubi starša v otroštvu, bom pisala kako se nas smrt lahko dotakne na psihološkem področju in mentalnem zdravju. Posledice se lahko pojavijo takoj po smrti starša ali kasneje v življenju. Pomembno je, da se zavedamo morebitnih dolgoročnih posledic, kljub temu, da smo smrt odžalovali in se na ven prilagodili novemu življenju. Smrt starša ni vzrok vsake naše težave, hkrati pa ne moremo zanikati rezultatov raziskav, ki kažejo na to, da imajo otroci, ki so izgubili starša v otroštvu, večjo verjtnost, da bodo razvili psihološko motnjo kasneje v življenju.

Težave na čustvenem področju
Čustva, ki se pojavijo ob smrti zavisijo od narave le te. Nenadna smrt, počasna smrt ali samomor v nas zbudijo drugačne občutke. Nerazrešena čustva lahko trajajo celo žviljenje, če jih ne naslovimo. Mnogi jih niti več ne povežejo s smrtjo starša v otroštvu, saj so se tako močno navadili, da jih ti občutki spremljajo v njihovem življenju.

  • Sram se pogosto pojavi, če je naš starš naredil samomor. Prav tako pa nas lahko spremlja, ker se počutimo drugačne od otrok z obema staršema.
  • Krivda je pogost občutek pri smrti. Otrok največkrat krivi sebe. Počuti se krivega za situacijo, kljub temu, da nad njo ni imel kontrole.
  • Čutvo, o katerem je pogosto prepovedano govoriti v tem kontekstu, je čustvo olajšanja. Čustvo se lahko pojavi, če je naš starš šel čez mučno umiranje ali pa zato, ker je bil starš neljubeč, nasilen. Njegova smrt prinese mir v družini.
  • Nekateri se odcepijo od velike bolečine, ki jo čutijo ob smrti. Zablokirajo vsa svoja čustva. Svojo pozornost maksimalno posvetijo drugam in odrežejo bolečo izkušnjo. Nekateri se ohromijo s pomočjo drog in/ali alkohola.
  • Pojavljajo se lahko občutki globoke praznine, ki jo začutimo v valovih ali pa je konstantno prisotna. Nekateri poiskušajo praznino zapolniti, spet drugi jo sprejmejo kot del njih. “Svojo praznino zapolnjujem z obsesivnim branjem, moja sestra pa se prekomerno druži. Nič slabega, samo vse je ekstremno. Ampak bi lahko bilo veliko huje, če bi našle uteho v drogah in alkoholu.”piše članica foruma.
  • Občutek nestabilnosti, ne zakoreninjenosti, brez trdnih tal pod nogami, se pogosto pojavi v odraslosti.
  • Nagnjenje k kontroli/nadvladi v odnosih. Kontrola se lahko pojavi zaradi strahu, da bi ponovno izgubili nekoga. Po drugi strani, pa se iz istega razloga, lahko popolnoma izolirajo od intimnih odnosov.
  • Idealizacija izgubljenega starša: otroci si pogosto predstavljajo umrlega starša kot popolnega. Nekoga, ki bi zadosti vsaki njihovi potrebi in želji.
  • Pogosto ne pričakujejo, da bodo živeli dlje kot pokojni starš, še posebej če je starš istega spola. Nekateri nehajo živeti, ko dosežejo starost pokojnega starša in živijo samo še na pol. S tem nezavedno ustvarijo povezavo s pokojnim staršem.

Višja ranljivost
V uvodu članka omenjene raziskave so pokazale večjo ranljivost na psihološkem področju, če smo izgubili starša v obdobju odraščanja. Spodaj naštevam za kaj so takšni otroci bolj dovzetni:

  • Večja možnost zlorabe drog in alkohola.
  • Večja možnost kriminalnega vedena. Starši niso samo naši učitelji, ampak nas tudi varujejo. Postavljajo nam meje, ko odraščamo. Pri odsotnosti starša, nekateri otroci podivjajo. Ne vedo kako naj kontrolirajo svoje impulze in obnašanje. Sprva čutijo odsotnost starša kot svobodo, ki kaj kmalu postane obremenjajoča. Uporniško obnašanje vključuje jezo, nasilje, kriminalno vedenje in spolno promiskuiteto.
  • Podpovprečni uspeh v šoli in nižja zaposljivost. Skoraj vsi otroci bodo imeli težave v šoli takoj po smrti starša. Za tiste, ki so imeli težave v šoli že pred smrtjo, je to toliko večji udarec. Po drugi strani pa ima smrt tudi obraten učinek. Otrok postene obseden z uspehom, saj poskuša ostati neprestano zaposlen, da se izogne bolečim občutkom.
  • Povečana možnost anksioznosti in depresije. Sledeči dejavniki še posebej vplivajo na razvoj depresivne ali anksiozne motnje:
    -smrt starša se pojavi pred 5. letom ali v zgodnji adolescenci;
    -izguba mame za dekleta pred 11. letom in izguba očeta za najstniške sinove;
    -konfliktni odnos z umrlim staršem;
    -preživeli starš se po smrti partnerja psihološko znaša nad svojim otrokom;
    -pomanjkanje primerne podpore s strain družine in okolice;
    -nestabilno okolje, kar vključuje pogosto menjavo otrokovih skrbnikov in izgubo družinske rutine;
    -če se preživeli starš ponovno poroči in se otrok in nov partner ne razumeta;
    -nepričakovana smrt;
    -pomanjkanje predhodnega znanja o smrti.
    (Source: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK217849/)

ČLANEK 1: IZGUBA STARŠA V OTROŠTVU

May23

V sklopu 3. člankov se bom dotaknila zelo globoke izgube-izgube starša v obdobju odraščanja. Zamisli si, da se podaš na svoj prvi resnejši podvig v gore. Zraven imaš izkušenega spremljevalca, na katerega se popolnoma zaneseš, da te bo pripeljal do vrha. Pokazal ti bo pot, prepričal se bo, da je varna, poskrbel bo, da ne boš dehidriral. Sredi podviga tvoj spremljevalec umre. Kaos! Strah! Podobna tej izkušnji je izkušnja izgube starša v otroštvu. Izguba je velika in ima močne posledice. Če stars lahko zavedno izgine, potem nič na svetu ni varno in zagotovljeno. Izguba starša lahko razdre družino kot skupnost. Družina neha funkcionirati kot celota, ampak se razbije na posameznike v družini. Pri čemer se vsak sam sooča z izgubo.

Večina ljudi doživlja dan, ko so izgubili starša kot dan, ko se je njihovo otroštvo končalo in so bili primorani hitro odrasti. Na ta dan se je njihovo življenje drastično spremenilo. Kakšna je tvoja izgušnja?

Žalovanje
Žalovanje ni univerzalno, saj ljudje ne žalujemo na isti način. Otrok opazuje odziv preživelega starša in se nauči kako naj bi žaloval. “Ali je v redu jokati ali moram biti močen?” Način žalovanja pa je tudi odvisen od naše starosti.

Na primer, otrok pred 2. letom lahko preneha govoriti, otrok pred 5. letom ima lahko težave z uriniranjem, prehranjevanjem in spanjem. Šolajoči otroci lahko začnejo doživljati fobije in strah, da je z njihovim telesom prav tako nekaj narobe (hipohondrija). Prav tako se lahko umaknejo vase ali pa začnejo pretirano pomagati. Še posebej pri fantih žalost lahko zamenja jeza in agresija. Adolscenti se na izgubo lahko odzovejo bolj podobno odraslemu, hkrati pa se zaradi strahu pred drugačnostjo, lahko odpovejo izražanju svojih občutkov.

Otroci, ki so izgubili starša, ko so bili dojenčki lahko čutijo odsotnost in ne izgube. “Ne vem kaj pomeni oče. Ko sem začel šolo sem se počutil drugače od ostalih otrok, ki so imeli očeta in mamo. /…/ Nisem imel predstave očeta, samo mene, brata in mamo. “(Harris, 1995, p.18). “Moj starejši brat je bil 13, ko je (mama) umrla.  In pogosto govori o tem, kakšno bi bilo lahko življenje, če bi mama še živela. Ampak on ve, kakšno je bilo življenje, ko je mama še živela. On jo lahko resnično pogreša. Jaz je nikoli nisem imela, zato ne čutim izgube. “(Harris, 1995, p.18).

Kako ste žalovali v vaši družini?

Kaj lahko preživeli stars naredi za svoje otroke?
Včasih otrok ne izgubi samo enega starša, ampak tudi preživelega. Slednji je sam v taki bolečini zaradi izgube partnerja, da ne zmore držati družine skupaj. Preživeli stars se lahko odzove na izgubo z zlorabo, zanemarjanjem ali jezo nad svojimi otroki. Prav tako lahko na otroka začnejo gledati kot na odraslo osebo ali pa padejo v globoko depresijo in se popolnoma umaknejo iz otrokovega življenja. Pomembno je, da tudi starš poskrbi zase in se obrne na strokovno, družunsko in prijateljsko pomoč. Svojim otrokom pa lahko pomaga pri žalovanju tudi preko sledečih predlogov:

  • Pomembno je, da skuša obdržati otrokovo rutino čim bolj redno. To bo zmanjšalo otrokovo anksioznost in s časoma prineslo nazaj občutek stabilnosti in varnosti.
  • Pomembno je, da ima otrok zadostne informacije glede smrti, ki so primerne za njegovo starost. Pogosto jih skrbi, da bo umrl tudi drugi stars. Pomembno je, da se z njimi pogovarjamo o njihovem strahu in jim zagotovimo (tudi večkrat), da niso odgovorni za smrt starša.
  • V tem obdobju se je najbolje izogniti dodatnim spremembam kot so selitev, sprememba šole. Velike spremembe doprinesejo k težavnosti žalovanja za izgubljenim staršem.

Kako je bilo v tvoji družini? Kako je preživeli starš držal družino skupaj dolgoročno? Kje, če sploh, je preživeli starš iskal pomoč?

O tem se ne govori
V nekaterih družinah se o izgubi sploh ne govori. Otrok pa lahko tudi namerno skrije svoje občutke, saj s tem želi zavarovati preživelega starša pred dodatno bolečino. Marsikateri moj klient v primarni družini ni govoril o izgubi starša. Takoj po smrti je bilo nekaj prostora za čustva in občutke, kmalu za tem pa se je moral vsak član družine soočat z občutki sam v svoji zasebnosti. Ne, da je bilo prepovedano govoriti o dogodku in občutkih, ampka so želeli prihraniti družini nadaljne bolečine.
Pomembno je, da se predela boleče občutke izgube. Preživeli starš naj spodbuja in se pogovarja s svojimi otroci o njihovih občutkih. Prostor za občutke se lahko ustvari tudi preko rednih ritualov. Na primer: skupen letni obisk groba in pogovor, praznovanje rojstnega dne umrlega starša ipd.

Ste v tvoji družini govorili o občutkih? Ali je O.K. o njih govoriti tudi sedaj, ko si odrasel?

-4% otrok v zahodnjem svetu je izgubilo starša med odraščanjem

-1 od 9 odraslih je izgubilo starša preden so dopolnili 20 let

-40% se jih je pretvarjalo, da so v redu, ker niso želeli vznemirjati preživelega starša

-63% se jih je balo, da bo preživeli starš tudi zbolel in umrl

Vir: Poll by Greenwald & Associates for New York Life Foundation and Comfort Zone Camps.

DOLGČAS

May18
*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna (avtor: Eva Štajner).

Ko nam je dolgčas, se sekunde spremenijo v ure. Že sama beseda dolgčas pove, da čas mineva zelo počasi. Pogosto slišimo stavek: »Meni je dolgčas.« Toda ali vemo, kaj dolgčas sploh je?

Kaj pomeni dolgčas?
Pojem dolgčas so skovali v 18. stoletju. Takrat je veljal za nov pojem, ni bil pa nujno nov občutek. Zakaj so se ljudje začeli dolgočasiti šele takrat? Dolgčas naj bi se pojavil z nastankom odmora in počitka v svetu dela. Med počitkom so se ljudje začeli dolgočasiti. Dolgčas so pripisovali tudi pomanjkanju vere, ki naj bi ohranjala zanimanje in zaposlenost meščanov.
Dolgčas je občutek, ki mine, tako kot vsak občutek. Če ga doživljamo dlje časa, nam postane neprijeten. Razlogov za nastanek dolgčasa je več. Izhodišče naj bi bilo, da neke svoje želje ne moremo uresničiti.
Verjetno smo se že vsi znašli v položaju, ko je nekaj postalo za nas  nezanimivo. Sprva zanimiv voden ogled po muzeju se je Marku spremenil v dolgočasno izkušnjo, ko je vodič na dolgo in široko začel razlagati o zgodovini dinozavrov. Dinozavri Marka ne zanimajo. Zato je izgubil koncentracijo, stvar ga ni zanimala in začel se je dolgočasiti.
Dolgčas nastane tudi, ko nekaj obvladamo ali znanje hitro osvojimo. Družabna igra je lahko zanimiva za razgibavanje možganov. Ko pa  ugotovimo, kakšen je sistem igranja, nam postane dolgočasna in bi raje počeli nekaj drugega.
Lahko se zgodi, da se doma v naslonjaču na smrt dolgočasimo. Vendar v sebi ne najdemo motivacije, da bi poiskali drugo aktivnost in izstopili iz dolgčasa.

Tipi dolgočasja
Dolgčas ne nastane vedno pod istim pogojem, ampak širi svoje lovke na različna področja. Dolgočasimo se lahko v določenih okoliščinah. Temu pravimo situacijski dolgčas. Ko se odvrnemo od teh okoliščin, nam neha biti dolgčas. Na primer: čakanje v banki se zavleče do dve uri in med stanjem v vrsti nam postane dolgčas.
Poznamo tudi dolgčas, ki nastane zaradi prenasičenosti. Ta dolgčas nam je vrjetno najbolj poznan v današnji zahodnji družbi, kjer imamo vsega preveč. Ob gledanju nadaljevanke nam postane dolgčas, saj gledamo za povrstjo že 10. del. Po 3. delu ji nehamo zbrano slediti in zraven brskamo po telefonu, kuhamo in pospravljamo.
Eksistencialni dolgčas pomeni, da se ne dolgočasimo v določenih okoliščinah, ampak v življenju. Vse se nam zdi  brezvezno, ne vemo, kaj si želimo. Skačemo z enega področja na drugega. Zaželimo si obiskovati šahovski krožek, sprva nas zanima, toda ko spoznamo nove ljudi in delno osvojimo igro, nam postane dolgčas. Mislimo, da si nismo dobro izbrali, zato si izberemo nov krožek. Ko tega osvojimo, si poiščemo novega in tako naprej. Verjamemo, da nam, ko bomo našli pravega, ne bo dolgčas.

Preganjanje dolgčasa
Ko se znajdemo v okoliščinah, iz katerih ne moremo izstopiti, človeška ustvarjalnost za preganjanje dolgčasa ne pozna meja. Kolikokrat smo v šolskih dneh pri pouku na prelep sončen dan razmišljali, kako bi se šli ven potepati. Okoliščine (šolo) smo zapustili v mislih. Dolgčas lahko ublažimo tudi z gibanjem, in sicer tapkamo s pisalom ob mizo, si grizemo nohte ali pa migamo s stopalom. Včasih zraven, ko naj bi poslušali, rišemo, se igramo štiri v vrsto, na skrivaj prebiramo knjigo. Takrat je naša pozornost deljena. Vse to je funkcionalno preganjanje dolgčasa.
Poznamo pa tudi destruktivnejše poti preganjanja dolgčasa, kot so iskanje konflikta, hrana, različne odvisnosti ali vandalizem.
Filozofski pristop k dolgčasu je, da raje pogledamo, kaj doživljamo, kot pa, da bi navzven poskušali prestreči dolgčas. Na vzhodu porabijo veliko časa za meditacijo. Tako kaže, da za vzhodnjake dolgčas ni problem, kljub mirovanju in pomanjkanju spodbude iz okolja.
Že sama misel na dolgčas nas včasih motivira, da se spomnimo, kaj bi lahko počeli. Ko pa se znajdemo sredi dolgčasa, ga želimo pregnati. Dolgčas lahko preženemo tako, da se umaknemo v spanec ali sanjarjenje – to je pasivno preganjanje dolgčasa. Seveda pa lahko poiščemo kako spodbudno dejanje, na primer gremo s prijateljem na sprehod in prijeten klepet, se vpišemo v nov krožek – to je aktivno preganjanje dolgčasa. V zahodni kulturi dolgčas prepoznamo, ko nimamo ničesar početi. Danes naj dolgčas ne bi bil povezan s tem, da ne bi imeli ničesar početi, temveč s pomanjkanjem občutka povezanosti z določeno aktivnostjo.


Dolgčas ni znamenje, da smo na napačni poti. Dolgčas je del življenja in se ga je treba naučiti prenašati. Samo trem odstotkom ljudi naj ne bi bilo nikoli dolgčas. Večina ljudi išče razlog za to občutje v okolici, vendar danes psihologi menijo, da je občutek dolgčasa subjektiven in ga vsak posameznik doživlja drugače. Raziskave so pokazale, da je dolgčas tudi pogost spremljevalec depresije, brezupa, osamljenosti in pomanjkanja notranje motivacije. Dolgčas je postal simptom moderne družbe, saj nam napredek tehnologije omogoča vedno bolj lahkotno življenje.

 

 

KAKO ČUSTVA VPLIVAJO NA NAŠE TELO?

May16

Povezava med tem kar čutimo in našim telesom je neizogibna. Ko na ulici srečamo osebo, ki nam je všeč, zardimo. Takšnem odziv je začasen in v našem telesu hitro mine. Nasprotno, stresne situacije, ki dlje časa vplivajo na nas, za sabo puščajo tudi telesne posledice.

Nada je že več let jezna na svojo nekdanjo prijateljico. Jeze ni nikoli izrazila, temveč je dogodek potlačila globoko vase. Kljub temu je jeza našla način, da se izrazi, in sicer na njenem telesu.

Kadar človek ignorira neprijetne dogodke v svojem življenju, se to lahko pokaže na telesu. Če povemo bolj po domače – če ne najdemo nekega ventila za sproščanje, se čustva nabirajo v nas in našem telesu. Če jih dalj časa zadržujemo v sebi, lahko to privede do sprememb v metabolizmu in hormonskih procesih, prav tako se spremenita napetost mišic in struktura tkiva. Zanikanje, potlačevanje, premlevanje negativnih misli in občutkov ni funkcionalno. To seveda ne pomeni, da naj bi v življenju težili k temu, da neprijetnih občutkov sploh ne bi čutili. Prav izogibanje in nesoočanje z njimi lahko vodi v psihično in telesno bolezen.

Razum lahko za nas postane orodje, ki ga uporabimo, ko se prepričujemo, da nas neka okoliščina ni prizadela, da nismo jezni in je vse v redu. Toda telo, ki sprejema dražljaje tako od zunanjega okolja kot od naše notranjosti (želje, fantazije, misli), teži k iskrenosti. Če smo neiskreni do sebe, so bo telo uprlo in nam začelo sporočati, da nekaj ni v redu.

Znaki
Čustveno stanje lahko vpliva na različne dele telesa. Najpogosteje sta znak kroničnega stresa povišan krvni tlak in želodčna kislina, potem alergije na koži in spremembe v apetitu. Stres lahko vodi tudi do rane na želodcu ali do srčnih bolezni.

Na čustveno neravnovesje v življenju posameznika lahko kažejo še bolečine v križu ali prsih, driska, suha usta, utrujenost, splošne bolečine, glavoboli, nespečnost, vrtoglavost, hitro bitje srca, težave v spolnosti, zadihanost, trd vrat in potenje. Vse to oslabi imunski sistem, kar povzroči, da smo bolj dovzetni za bolezni.

Vpliv čustev na telo pa ni samo neprijeten. Ne smemo pozabiti na vpliv zaljubljenosti in moč ljubezni. Harvardski psiholog David C. McClelland je skupini predvajal film o materi Tereziji, ki je prikazoval njeno ljubezen do zapuščenih otrok. Poskus je pokazal, da se je skupini za nekaj ur povišalo izločanje žleze, ki skrbi za odpornost imunskega sistema.  

Psihosomatika
Če čustveno stanje vodi do kroničnih telesnih obolenj, govorimo o psihosomatskih boleznih. Soma pomeni telo. Psihosomatska bolezen je torej bolezen, ki izvira iz misli in čustev ter se kaže na našem telesu. Poleg tega so za razvoj psihosomatskih bolezni potrebni številni prepletajoči se dejavniki. Vendar telesni simptomi pri teh boleznih niso simulacija, temveč se razvijejo resnične bolečine.

Psihosomatsko bolezen pa je treba ločevati od psihosomatskih reakcij, ki so naravni odziv telesa. Naj ponazorim s primerom. Ko se je Nada razšla z dolgoletnim partnerjem, je sprememba povzročila stres v njenem življenju, ki se je kazal predvsem s pomanjkanjem apetita. Telo je zavračalo hrano. Med prebolevanjem izgube se ji je apetit počasi vračal in se nazadnje popolnoma povrnil.

Kaj pa nasprotno?
Ne smemo pozabiti na nasprotni proces. Ne samo, da čustva in misli vplivajo na naše telo, ampak tudi telesna bolezen vpliva na naše počutje. Le spomnite se kako se počutite, če ste en teden zaradi bolezni zaprti med štiri stene. Ste nejevoljni, nič se vam ne da, radi bi že ozdraveli.

Podoben je primer ljudi, ki so zboleli za hudo boleznijo in so s pozitivnim mišljenjem, vedrino in motivacijo za zdravljenje izboljšali stanje bolezni ali celo ozdraveli. Primerjajmo med seboj dva bolnika s podobno telesno boleznijo. Pri čemer je eden pozitivno naravnan do svojega zdravljenja in komaj čaka, da se postavi nazaj na noge, drugi pa je črnogled ter brez življenjske energije. Pozitivno naravnani bolnik bo prej vstal iz postelje in tudi osebju, razumljivo, je z njim lažje in bolj prijetno delati.

Za konec
Odraščali smo v najrazličnejših okoljih, ne glede na to ali je bilo otroštvo prijetno ali neprijetno, smo se na nekem nivoju na okolje navadili in nismo pozorni oziroma sploh ne prepoznamo, da nam določene okoliščine v katerih se nahajamo, lahko povzročajo neprijetne telesne občutke. Tako vztrajamo v službi, kjer se dogaja ponižanje, ker smo ponižujočega okolja vajeni. Vendar naše telo se ne da pretentati. Sporoča nam, da nekaj ni v redu. Vsak delovni dan, se namreč zbujamo nerazpoloženi, razdraženi, lahko celo depresivni. Poskušajte se ustaviti in poslušati kaj vam pravi telo.

SOODVISNOST V PARTNERSKEM ODNOSU

May14

Pri svojem delu spoznam veliko zanimivih ljudi. Mnogi pridejo na terapijo, ker so v destruktivnem odnosu katerega ne zmorejo zaključiti. Skupaj z njihovim partnerjem ustvarijo toksični, soodvisen odnos. Soodvisnost se ne pojavlja samo v partnerskih odnosih, ampak tudi v družinskih, službenih, prijateljskih odnosih ter na ravni skupnosti. Čeprav v članku predstavim soodvisno dinamiko iz ženskega vidika, moški iz tega niso izvzeti.

Zakaj “pristanemo” v soodvisnem odnosu?
Destruktivni vzorci so naučleni. Poberemo jih v naši primarni disfunkcionalni družini, kjer naša potreba po ljubezni ni bila zadovoljena. Ljudje, ki so vzgojeni v takem okolju so navajeni na kaos, nepredvidljivost, napetost, ustrahovanje in dramo. Sami si v odraslosti poiščejo podoben romantični odnos, saj jim je tak odnos poznan in domač. Nezavedno preigravajo isto dramo ter upajo, da jim bo tokrat uspelo spremeniti izid in končno dobiti ljubezen, ki si jo zaslužijo.

Ob prvem srečanju navadno začutimo močno energijo in občutek, da se poznamo že zelo dolgo. Noro se zaljubimo v partnerja in vse se začenja odvijati zelo hitro. “Na prvem zmenku, sem začutila, da sem spoznala mojo sorodno dušo. Vse sem naredila, da bi ostala z njim. Šla sem tako daleč, da sem na koncu izgubila sebe.” piše članica foruma.

V soodvisnem odnosu so zadovoljni z drobtinicami. Pripravljeni so čakati, prositi, pomagati, se spremeniti, samo da bi dobili tisto malo “ljubezni” od svojega partnerja. Še več, bolj ko jih ta odriva, bolj silijo k njemu.

Rado se zgodi, da se zavedamo, da tak odnos ni zdrav, vendar iščemo izgovore za partnerjevo vedenje v njegovi težki preteklosti. Odločeni smo, da ga bomo rešili z našo ljubeznijo. Dokazati mu želimo, da ga ne bomo zapustili kot so to storili ljudje pred nami. Zaljubljeni smo v njegov potencial, “kaj bi lahko bilo” in zanikamo realno situacijo. Odvisni smo od čustvene bolečine, ki je del soodvisnega odnosa. Zato se nam zdrav partnerski odnos ponavadi zdi dolgočasen.

Dinamika soodvisnega odnosa
V soodvisnem odnosu obstajajo različne dinamike, skozi katere se disfunkcionalni odnos preigrava. Ena izmed njih je pasivnost-kontrola, kjer je ena oseba podložna, ne zmore narediti odločitev in poskuša ugoditi partnerju. Partner želi imeti kontrolo, naredi vse odločitve v odnosu in skuša spremeniti drugega.

Druga dinamika se kaže v vlogi rešitelja, ki še posebej pride do izraza v odnosu z odvisnikom. Rešitelj naredi vse namesto partnerja, zato le ta lahko ostane odvisen in neodgovoren. Istočasno se rešitelj osredotoča na drugega in ne prevzema odgovornosti zase. Izogiba se svoji bolečini, praznini, strahu in jezi tako, da pozornost obsesivno osredotoča na svoj partnerski odnos.

Prav tako se lahko znajdemo v odnosu, kjer oba partnerja želita ugajati. Od zunaj deluje tovrsten odnos harmoničen in brez prepirov. Vendar, v tem odnosu ni prostora za prepir in individualnost. En brez drugega ne zmoreta funkcionirati, zato so neskladja v odnosu preveč tvegana.

Osredotočimo se nase
S tem, ko preusmerimo pozornost nazaj k sebi, začenjamo prekinjati disfunkcionalni krog, ki se je začel v našem otroštvu. Potrebno je veliko časa, da nam nov, bolj zdrav način, postene domač. Kljub vsem kaosu, ki ga prinese soodvisen odnos, je le-tega zelo težko prekiniti. Potrebno je resno delo na samemu sebi. Nekatera področja, so pogosto problematična, pri ljudjeh v soodvisniških odnosih, zato je zelo pomembno, da se na psihoterapiji osredotočimo tudi na njih:

  • Strah biti sam: Strah je tako močen, da raje ostajamo v nefunkcionalnem odnosu. Težavo imamo z zaključevanjem odnosov. Pogosto si najdemo novega partnerja, še predenj se stari odnos zaključi. Nekateri ob koncu odnosa čutijo podobne simptome kot pri odvajanju od droge. ”Ko je odnosa konec, ne morem spati, tresem se, mrazi me po celem telesu. Postanem depresivna in začnem zanemarjati svoje otroke. Tako me je strah teh simptomov, da raje vztrajam v odnosu, ki vem da ni zame.” Piše članica foruma. Zakaj so simptomi isti kot pri odvajanu od droge? Ker je tovrsten odnos odvisniški odnos. Brez njega ne moremo in smo odvisni od čustvene bolečine, ki nam jo prinaša.
  • Globoki občutki praznine: Vztrajamo v odnosu, samo da bi se izognili občutku praznine, ki je v nas. Verjamemo, da ko bomo spoznali pravega moškega, bo naše življenje spet dobilo pomen in občutki praznine bodo izginili. Na žalost večina ljudi v soodvisniških odnosih večino časa čuti praznino in osamljenost.
  • Nizka samozavest: Verjamemo, da nismo vredni ljubezni, uspeha in sreče same po sebi, ampak si jih moremo prislužiti. Perfekcionizen pogosto spremlja nizko samozavest. Če je vse popolno, potem se glede samega sebe ne moremo počutiti slabo. Čim nekaj ne gre po (perfektnem) planu, se v nas zbudijo občutki krivde in strahu, da bomo izgubili ljudezen drugih.
  • Šibke meje: Nimamo občutka za svoje meje, ne za meje drugega. S težavo rečejo ne, prav tako pa dostikrat preslišimo “ne” druge osebe. Postavitev meje, bi prinesla tveganje, da se odnos konča, kar pa čutimo kot grožnjo.
  • Kontrola nam pomaga, da se počutimo varne. Ker nismo imeli veliko kontrole v otroštvu, sedaj z njo preprečujemo, da bi se še kdaj znašli v podobni situaciji. S tem se izogibamo svoji lastni bolečini.
    Nekateri se znajdejo na drugi strani spektra in so v odnosu, kjer jih partner kontrolira. Na začetku jim to daje oblutek varnosti, vendar se kaj kmalu obrne v kaotični odnos.
    Zanimiva oblika kontrole je prevzemanje krivde nase. Če najdemo krivdo v sebi, pomeni da je potrebno samo ugotoviti, kaj počnemo v odnosu narobe in to popraviti. Verjamemo, da se bo s tem disfunkcionalna dinamika v našem odnosu prekinila.
  • Skrb za drugega: Potrebe drugega postavljamo pred lastne. Možen vir tega vedenja smo se lahko naučili v otroštvu, ko smo fizično in/ali čustveno skrbeli za našega starša. Želimo ugoditi vsem ljudem, hkrati pa se lahko čutimo užaljene, če drugi ne sprejema naše pomoči. Skrb je edini način kako znamo pokazati ljubezen in upamo, da nam bodo le to vrnili.
  • Obsesivnost: Vzrok za obsesijo je strah. Strah, da nismo vredni ljudezni, da bomo ostali sami, neopaženi ali celo uničeni v odnosu. Potihem upamo, da nas bo partner osvobodil teh strahov. Okupiramo se z mislijo o njemu in/ali naših napakah v odnosu in se s tem ne osredotočimo na resnični problem. Obsesivnost se lahko kaže tudi preko pretiranega ljubosumja.
  • Zanikanje: V zanikanju smo glede našega odnosa in naše odgovornosti zanj. Vsem nezdravim družinam je skupno to, da zanikajo svoj korenit problem. Ko odrastemo dinamiko zanikanja prenesemo v naš romantični odnos.
  • Intimnost: Ne znamo vzpostaviti resnične intnimnosti. Bojimo se, da če bomo nekoga resnično spustili blizu, nas bo ta ranil in zavrnil. S tem ko kontroliramo bližino v odnosu, se skušamo obvarovat pred ponovnim razočaranjem.

POPORODNA ANKSIOZNOST

Jun7

Ko povijemo otroka, je določena stopnja zaskrbljenosti glede njega in našega starševstva pričakovana, še posebej če je to naš prvorojenček. Vendar se kar 11% novim mamam zgodi, da so prekomerno zaskrbljene. „Ali otroku škodujem, če ga podojim 20 minut kasneje?“, „Ali bo zbolel, ker je bil zunaj nekaj časa brez pokrivala?“ Ko naša zaskrbljenost preseže realno grožnjo govorimo o poporodni anksioznosti.

Verjetno je večina že slišala za poporodno depresijo, medtem ko je anksioznost (in tudi obsesivna kompulzivna motnja) po porodu manj znania. Presenteljivo je, da v primerjavi s poporodno depresijo kar 5% več mam razvije poporodno anksioznost (11% mam), vendar se o njej redko govori. V nekaterih primerih lahko mame doživljajo obe hkrati, več o slednjem lahko preberete TUKAJ.

Simptomi, ki jih ne smemo spregledati
O poporodni anksioznosti govorimo, če se pojavljajo sledeči simptomov znotraj 12. mesecev od rojstva otroka in trajajo 2 tedna ali več. Znaki se lahko začneko pojavljati že med nosečnostjo.

  • Neprestana zaskrbljenost, da se bo zgodilo nekaj gorznega. Skrbi se navadno sučejo okoli otroka, starševstva in novega načina življenja.
  • Nemogoče se je sprostiti, neprestana napetost in občutek, da je potrebno ves čas nekaj početi.
  • Vsiljive misli, katere lahko varjirajo od „sem slaba mama“ do „želim škodovati svojemu otroku.“
  • Telesni simptomi vključujejo stiskanje v trebuhu, glavobol, tresenje, slabost, panične napade.
  • Težave z apetitom in spanjem.
  • Občutek, da je nekaj narobe z nami.

Pomoč je potrebna
V kulturi, kjer je materinstvo predstavljeno kot največje zadovoljstvo ženske, je težko spregovoriti in poiskati pomoč, če doživljaš poporodno anksioznost (ali depresijo ali obsesivno kompulzivno motnjo). Žal ne morem trditi, da nekdo odzunaj ne bo sodil našega starševstva, medtem ko se mi borimo s poporodno anksioznostjo. Pozitivna stran je, da nismo sami. Bolj ko govorimo o tegobah starševstva, bolj realno sliko družba dobijo o njem.

Pomembno je, da se pomoč poišče čim prej, tudi pri blagih simptomih. Nezdravljena poporodna anksioznost lahko vplivajo na željo po povezovanju z otrokom. Veliko mamam je v pomoč pogovor s strokovnjakom, kjer lahko brez obsojanja govorijo o svojih občutkih ter dobijo predloge, kako ravnati z anksioznostjo in vsiljivimi mislimi. V skrajnih primerih, je kljub dojenju, možna tudi uporaba zdravil. Zdravila se določijo na podlagi vsakega posameznega primera. V slednjem primeru se je najbolje obrniti na psihiatra.

Lahko preprečim anksioznost?
Informiranost o poporodni anksioznosti, lahko prepreči globoko obliko te motnje, saj se lahko obrne na pomoč v začetnih fazah poporodne anksioznosti. Rizična faktorja za razvoj poporodne anksioznosti sta (poporodna) anksioznost v družini in zgodovina anksiozne motnje pri posamezniku. Kljub rizičnim faktorjem, lahko doleti vsakogar, neglede na pretekle izkušnje z anksioznostjo.
Prav tako je vzrok za razvoj motenj razpoloženj moč iskati v drastičnih hormonskih spremembah, ki se dogajajo v našem telesu med nosečnostjo in po njej. To je ranljivi čas za razvoj motenj kot sta depresija in anksioznost.

Preberi si osebni zgodbi TUKAJ in TUKAJ.

Nisi sama! Čustven video mam s poporodno anksioznostjo: 

_____

Na ljubljanskem kliničnem centru nudijo brezplačno pomoč v primeru poporodne stiske:

VRSTE ANKSIOZNE MOTNJE

Jun7

V članku na kratko predstavim različne vrste anksiozne motnje. Lahko se najdemo v več kot eni izmed njih. Zdravljenje anksioznosti je pomembno in učinkovito. Odlašanje z obiskom strokovnjaka stanje poglobi in poslabša.

Vrste anksioznosti Opis
Panična motnja (VEČ) Panični napad je kot preplavajoč občutek groze. Normalno doseže svoj vrh v 10 minutah in nato počasi pojenja. Nekateri simptomi napada nas lahko spremljajo še dolgo po njem. Pojavi se v stresnih trenutkih ali pa se ne navezuje na nobeno določeno situacijo. Ljudje imajo lahko samo en panični napad. V tem primeru ne govorimo o panični motnji.
Simptomi: hitro bitje srca, potenje, šibkost, omedlevica, vrtoglavica, vročina, mrzlina, tresenje, krči, slabost, bolečine v prsih, dušenje, izventelesnost, strah pred ponovnim napadom, strah, da umiramo, strah, da se nam bo zmešalo.
Tovrsti napadi nas lahko zelo omejijo, če jih ne zdravimo se lahko razivjejo v agorofobijo.
Agorofobija Eden izmed treh ljudi s panično motnjo razvije agorofobijo. Ta nastane zaradi ponavljajočih se paničnih napadov. Posameznik se zaradi straha pred ponovitvijo paničnega napada začne izogibati določenih krajev in situacij.
Agorofobijo interpretirajo na dva načina, in sicer kot strah pred neznanimi kraji in odhodom iz hiše ter kot izogibanje situacijam, kjer ni takojšne možnosti za pobeg.
Generalizirana anksiozna motnja (GAM) Ko se posameznik več kot 6 mesecev pretirano obremenjuje z vsakdanjimi problemi (zdravje, denar, družina, služba) govorimo o GAM. Pri zaskrbljenosti s samo enim področjem, še ne moremo govoriti o GAM.
Spremljevalni fizični simptomi: utrujenost, glavobol, napetost in bolečine v mišicah, težave pri požiranju, tresenje, trzanje, razdražljivost, potenje, slabost, vrtoglavica, pogosto uriniranje, zadihanost, vročica, težave s koncentracijo, nespečnost.
Specifična fobija Močen strah pred nečem, kar predstavlja zelo malo ali nobene nevarnosti (zaprti prostori, višina, dvigalo, letalo, tunel, avtocesta, psi, kri itd.). Čeprav se ljudje zavedajo, da je njihov strah pretiran, jim misel ali izpostavljanje tej situaciji povzroči panični napad ali anksiopznost.
Separacijska anksioznost (SA) SA je normal faza odraščanja, ki se pojavi pri 7 mesecih, doseže vrh med 10-18 meseci in počasi pojenja do otrokovega 3. leta. V tem obdobju se srečamo s težavami pri spanju otroka in ob separaciji (jokanje, anksioznost, oklepanje). Če starši v tem obdobju na strah odreagirajo pozitivno in otroka naučijo, kako se z njim soočiti, anksioznost preraste. V nasprotnem primeru vztraja v odraslosti. Kar 7% odraslih ima SA. V primerjavi z zdravili se je psihoterapija izkazala za boljšo metodo zdravljenja.
Za diagnozo SA potrebujemo vsaj 3 sledeče simptome: močan stres ob ločitvi od doma ali pomembne osebe; strah pred izgubo pomembne osebe (zaradi bolezni, nesreče); nezapuščanje doma zaradi straha pred ločitvijo; ne želite biti sami ali brez pomembne osebe; nočne more z vsebinami separacije; težave s spanjem, če pomembna oseba ni prisotna.
Socialna anksioznost=socialna fobija (SF) SF je močen strah v eni ali več socialnih situacij. Zaskrbljenost kako bo/je bilo v tej situaciji lahko traja dneve, tudi tedne, pred in po dogodku. Pojavlja se strah pred osramotitvijo in/ali ocenjevanjem drugih. Posledično, se umaknejo iz socialnih situacij. Pogosto si pomagajo s samozdravljenjem (droge, alkohol, hrana). 66% ima poleg socialne fobije tudi drugo mentalno motnjo, najpogosteje anksioznost ali depresijo.
Spremeljevalni fizični simptomi: zardevanje, potenje, tresenje, hitro bitje srca, slabost, driska, panični napad, jeclanje.