Archives

INTERVJU: ČUSTVENO ZAVEDANJE JE POMEMBEN DEL ČUSTVENE INTELIGENCE

INTERVJU JE BIL OBJAVLJEN NA SPLETNEM PORTALU MOŠKISVET.COM

Čustva imajo pomembno vlogo v našem življenju, a tako radi bežimo od njih, še posebej od tistih, ki jih težko sprejemamo, pa naj si bodo to strah, jeza, žalost in tako naprej. Razlogi, zakaj je temu tako, so lahko različni, a treba je vedeti, da so čustva naš notranji kompas in če jim prisluhnemo, ne bomo šibkejši, ampak močnejši. “Zame so čustva poleg razuma in našega telesa tretja veja informacij o nas in svetu. Seveda v življenju delamo drugačne odločitve, če nam manjka tretjina informacij,” pojasnjuje psihoterapevtka Eva Štajner. Več o čustvenem zavedanju si lahko preberete v nadaljevanju.

Biti v stiku s svojimi čustvi se nam zdi povsem naravno, a mnogokrat je ta vez lahko oslabljena ali pretrgana, kar močno zaznamuje naše odnose in se odraža na vseh področjih v našem življenju. Eva Štajner, psihoterapevtka: “Biti v stiku s čustvi ne pomeni, da jih razumsko razložimo. Biti v stiku s čustvi pomeni, da jih začutimo in da si jih pustimo čutiti.”

Kaj je čustveno zavedanje in zakaj je pomembno? 
Najprej bi se za trenutek rada ustavila pri pojmu čustva. Čustva so odzivi na nekaj, kar se dogaja v našem okolju, znotraj nas ali v odnosu z drugimi. Čustva ločimo glede na intenziteto in čas trajanja. Doživljamo lahko zelo intenzivna, a kratka čustva (npr. afekt), nežna in dolgotrajna čustva (npr. razpoloženje) ter intenzivna in dolgotrajna čustva (npr. strast ali obsesija).

Za čustveno zavedanje je treba vedeti, da obstajata dva nivoja čustvenega doživljanja. In sicer primarna čustva – torej prva čustva, ki jih občutimo kot odziv na situacijo. Primarno čustvo dostikrat ostaja potisnjeno v ozadje, je neizraženo ali celo nezaznano, medtem ko so sekundarna čustva odziv na naša primarna čustva in jih lažje zaznamo. Na primer, da čutimo razočaranje nad partnerjevim dejanjem. To razočaranje izrazimo z jezo. Jeza je sekundarno čustvo, razočaranje pa primarno čustvo. Jeza je lahko primarno ali sekundarno čustvo.

Čustveno zavedanje je sposobnost prepoznavanja lastnih čustev in čustev drugega. Drugim (in sebi) lahko jasneje sporočimo, kaj se v nas dogaja in posledično bolje poskrbimo zase. Pomaga nam pri razumevanju sebe in drugih, odločitvah, postavljanju mej in izražanju naših potreb ter želja. Čustveno zavedanje je pomemben del čustvene inteligence.

Oboje, premalo ali preveč čustev, je lahko znak pomanjkanja čustvenega zavedanja. Nekateri znaki, da je naše čustveno zavedanje pomanjkljivo, so, da drugi bolje razumejo naša čustva kot mi, premočen ali premajhen odziv na določene situacije, nezavedanje lastnih čustev, ko nas nekdo vpraša, kaj čutimo, mi pa ne čutimo ničesar. Želim poudariti, da močna čustva niso napačna – tako kot smo dostikrat lahko dobili odziv iz naše okolice – tu govorim o čustvih, ki so nenavadno močna v primerjavi s tem, kar se je zgodilo.

Smo v sodobnem času bolj pod pritiskom, da moramo biti neprestano srečni in zakaj to ni mogoče? 
Tako kot velja za vsa ostala čustva, velja tudi za veselje ali srečo, da pride in mine. Čustev ne moremo čutiti neprestano, ne glede na to, o katerem čustvu govorimo. V življenju se nam bodo vedno dogajale prijetne in neprijetne stvari, velike in male. In na situacije se bomo odzvali tudi s čustvi. Čustvenih odzivov ne moremo izločiti iz svojega življenja. Imamo pa lahko vpliv, kako se na ta čustva odzovemo, ali jih prepoznamo in/ali jih nato sprocesiramo na funkcionalen ali disfunkcionalen način.

Bolj ko se zavedamo samih sebe in svojih čustev, bolj se lahko izpostavljamo situacijam, ljudem in okolici, ki v nas zbujajo več pozitivnih čustev kot negativnih. Tako da zavedanje naših čustev v naše življenje lahko prinese večje zadovoljstvo.

Ne glede na to, kako zelo smo čustveno razsvetljeni, pa nikoli ne bomo stalno čutili sreče (strahu, jeze, ljubosumja).

Nekoč je veljalo, da fantje ne jokajo, danes neprijetna čustva niso več tabu oziroma več govorimo o njih. Zakaj ni dobro, da bežimo pred njimi?
Se strinjam s slednjim, več se govori o tem, še vedno pa jokanje pri moških ni dovolj normalizirano. Tudi marsikatera ženska od otroštva posluša, da z jokom izsiljuje. Večina klientov se opraviči, ko začne jokati na terapevtski uri. Oprosti, ker jokam, in potem pričnejo z razlago, zakaj jokajo. Z razlago pa se osredotočijo spet nazaj na razum in ne ostajajo s svojim čustvom žalosti.

Jok ima svojo funkcijo. Jok sprošča hormon oksitocin (povezovalni hormon) in endorfine. Te kemikalije pomagajo lajšati fizično in čustveno bolečino. Zanimivo je tudi, da potočimo solze iz treh različnih razlogov. Ali je naš jok odraz našega čustvenega stanja ali solze potočimo refleksno – torej ko režemo čebulo, ko pa imamo suho oko pa dobimo tako imenovane bazalne solze.

Na splošno neprijetna čustva še niso dovolj normalizirana. Po eni strani je razumljivo, saj je človeška tendenca, da se po najhitrejši poti odstranimo iz neprijetne situacije. To velja tudi za čustva.

Pri svojem delu s klienti veliko ostajamo s čustvi, jih ne preslišimo, ampak jih zaznamo, začutimo na ravni telesa in misli, jih ubesedimo, “dihamo v njih” in smo z njimi. Zanimivo je, da ima veliko ljudi v moji praksi težavo ostati tudi s prijetnimi čustvi, z zadovoljstvom, ponosom in pohvalo. Prijetna čustva ne gredo v njihov skript “Nisem dovolj dober”, ki so si ga zaradi preteklih življenjskih izkušenj ustvarili o samem sebi.

Če smo se zatiranja čustev naučili že v otroštvu, kakšne izzive imamo z njimi kot odrasli? 
Poglejmo najprej zatiranje čustev. Kako lahko sploh prepoznamo, da čustva zatiramo oziroma se jih izogibamo? Strategij je veliko, naj omenim nekatere: tako da se poskušamo racionalno prepričati v nasprotno, tako da zmanjšujemo pomen našega čustvenega doživljanja “Saj ni tako hudo” ali pa “Je že za nekaj dobro” ali tako da skušamo pozornost preusmeriti drugam (delo, droge …) itd.

Tako v nas ostajajo nepredelana čustva, ki se lahko kažejo tudi v obliki mentalnih in fizičnih bolezni ter vsesplošnem nezadovoljstvu v življenju, nekaj nam manjka.Zatrta čustva se v nas nabirajo in se kažejo tako, da se lahko na sedanje življenjske situacije odzovemo bolj močno, kot bi, če bi naša čustva bila primerno sprocesirana. Dostikrat je to indikator, da je današnja situacija le sprožilec za nepredelano bolečino iz preteklosti. Naši odzivi na čustveno situacijo so lahko tudi premajhni. To je verjetno bolj sprejeto v današnji družbi, vendar prav tako prinaša življenjske tegobe.

V prvi vrsti se je vredno vprašati, kakšen odnos imamo do čustev in kako to, da so nekatera čustva zatrta? Navadno je v družini ali družbi nekaj čustev, ki so zaželena in nekaj takih, ki niso dobrodošla. V preteklosti je lahko naše okolje imelo do čustev odklonilen odnos. Recimo “Ne bodi žalosten”, “Ah, saj ni nič takega, to boš že prebolel. “

To nam v sedanjosti preprečuje, da v popolnosti sprejmemo svoja čustva in/ali dovolimo drugim, da si vzamejo ves prostor za svoja čustva. Lahko da smo odraščali v okolju, kjer (določena) čustva niso bila dovoljena oz. niso požela odobravanja. Otroci so bili kaznovani, ker so izražali čustvo, četudi je bilo otrokovo čustveno izražanje ustrezno glede na situacijo. Posledično ti otroci začnejo svoja čustva dojemati kot neprimerna ali imajo težave z uravnavanjem čustev.

Kako lahko pridemo v stik s svojimi čustvi? 
Nesprocesirana čustva se na srečo kažejo tudi na našem telesu. Prvo se bo na čustva odzvalo telo in potem bomo v nekaj sekundah zaznali, kaj čutimo. Stik med telesnim signalom in zavedanjem je lahko pretrgan. Povezovanje odziva telesa na naše čustveno dogajanje je pomembno.

Jaz pri svojem delu začnem graditi povezavo s čustvenim svetom na zelo preprost način: s preletom telesa. Torej klienta povabim, da v mislih preleti svoje telo od glave do pet in samo zazna, kaj se v telesu dogaja – ali zazna napetosti, temperaturo, sproščenost, pekoč občutek. Ločevati začne med fizično bolečino in med neznano, najverjetneje čustveno vsebino, ki se kaže v njegovem telesu. 

Potem pa imamo dva nivoja stika s čustvi. Prvi je, da so čustva popolnoma odrezana in se sploh ne zavedamo, da jih čutimo. Tudi naše telo je vedno v redu. Kadar koli se čustva pojavijo, gremo v odvračanje od njih – alkohol, samopoškodovanje, delo, prekomeren stik z ljudmi, uporaba hrane kot sredstva za čustveno potešitev. Občutek je, kot da čustveni del ne obstaja. Dostikrat je v tem primeru potrebno ogledalo, pomoč, da se ta del lahko zgradi. Torej da terapevt klientu reflektira (morebitna) čustva v dani situaciji: “Uh, tole bi pa mene malo razjezilo,” ali pa: “Kar na jok mi gre, ko poslušam tvojo zgodbo.” Ustvariti je treba varen odnos, v katerem lahko klient začuti, da je njegovo ali njeno čustvo nekaj normalnega. Včasih je potrebno predhodno podeliti s klientom, kaj bi mi čutili v določeni situaciji, da sploh dobijo občutek, katero čustvo je normalno v teh okoliščinah. 

Veliko ljudi zazna, kaj čuti, ampak ne zna čustev ubesediti. Vedo, da se nekaj dogaja na čustveni in telesni ravni. Povedali bodo, da jim je nekaj neprijetno, vendar ne znajo opredeliti, kaj točno. Tako da je naslednji korak poimenovanje čustev.

Čustveno kolo je dobro orodje, ki nam lahko pomaga pri tem. V čustvenem kolesu imamo sedem ali več osnovnih čustev, nato pa je vsako čustvo posebej razdeljeno na mnoge odtenke, vsak odtenek, npr. čustva žalosti, je poimenovan s svojo besedo. 

Ko prepoznamo in poimenujemo čustva, je pomembno, da se z njimi spoprijateljimo, kot da bi sedeli s prijateljem. Veliko ljudi postane nestrpnih: “Mah, kdaj bom že nehal jokati, a ni že čas, da se to konča?” ali pa: “A je sploh v redu, da sem tako jezna?”  Posameznik čuti čustva, vendar želi (pre)hitro stran od njih. V takem primeru čustva vztrajajo še dlje, kot najverjetneje bi. S čustvi smo lahko na različne načine, jim damo besedo prek pisanja, jih damo v gib prek plesa, izrazimo na papirju, v mislih objamemo, govorimo o njih in iz njih. 

Od sposobnosti zavedanja, prepoznavanja do obvladovanja čustev: Kako si lahko pomagamo pri tem, da nas popolnoma ne preplavijo oziroma se jih nehamo bati? 
Dostikrat se bojimo neznanega. Čustva postanejo prijetnejša, ko jih bolj razumemo, četudi za začetek samo na razumski ravni. Berite o posameznem čustvu, nato se vprašajte, kdaj sem jaz čutil to čustvo, kako je bilo to čustvo (ne)sprejeto v mojem družinskem in družbenem okolju? Kako se mi telo odziva, ko čutim to čustvo? Kakšen je moj impulz, kaj bi najraje naredil, ko čutim to čustvo? Dihaj v del telesa, kjer zaznaš to čustvo, bodi z njim na ta način, vedi, da bo minilo. Pogovarjaj se z njim – vprašaj ga, zakaj je tukaj in kaj ti govori. Mogoče poroča o sedanji stiski, mogoče pa se oglaša zaradi vsebin iz preteklosti.

Biti popolnoma preplavljen s čustvi in strah, da te čustva preplavijo, sta dve različni zadevi. Slednje je normalno, strah namreč. Ne poznaš čustva dovolj, ne počutiš se, da ga obvladaš in ne veš, kako boš zmogel z njim. Tako kot prvi meseci nove službe, neprijetno ti je, ampak potem se že privadiš na novo delavno okolje, dobiš občutek, da ga obvladaš. Tudi na čustvo se navadiš. 

Biti preplavljen pa je lahko odziv travme in niso v igri samo čustva, ampak še misli in telo, skratka bolj kompleksna zadeva. V tem primeru mislim, da se je dobro obrniti na terapevta, ki se ukvarja s travmo. Nismo pa s čustvi samo preplavljeni. Lahko se nanje odzovemo tudi preblago. Pri tem nas čustva tako preplavijo, da gremo v umik, da se počutimo popolnoma omrtvičeno, brez čustev in depresivno. V tem stanju ne zaznavamo čustev, ne zaznavamo svojega telesa in misli. Navzven deluje, kot da čutimo premalo. Jaz rada rečem, da tam, kjer čutimo praznino, tam je ujetih mnogo čustev in občutkov.

Kako se lahko globlje povežemo tudi v naših odnosih? 
Bolj smo v stiku s svojimi čustvi, bolj avtentično se povežemo z drugimi ljudmi. Včasih se bojimo pokazati naša čustva, ker čutimo sram in se bojimo, da nas bodo drugi zavrnili. Da nismo v redu taki, kot smo. Če pretirano skrivamo svoja resnična čustva, lahko to povzroči težave v odnosu in posledično privede do občutka nepovezanosti. Na primer če ne izrazimo, da nam nekaj ne paše, bo naš partner dobil vtis, da je za nas to v redu in bo z vedenjem nadaljeval. 

Izražanje čustev pa lahko služi tudi kot indikator, ali je partner pravi za nas. Če nas nekaj zaboli in to izrazimo novemu partnerju, je pomembno vedeti, kako se nov partner odzove na naša čustva. Jih sprejme ali odkloni? Jih minimalizira? Jih ne jemlje resno? Želimo tako osebo v svojem življenju? Ali si želimo nekoga, ki bo naša čustva jemal resno in spoštljivo? 

INTERVJU: KAJ JE VAGUSNI ŽIVEC?

INTERVJU JE BIL OBJAVLJEN NA SPLETNEM PORTALU VIZITA.SI

Vagusni živec ima pomembno vlogo v našem telesu, saj gre za enega najkompleksnejših živcev, ki ima izjemno velik vpliv na nas, pa naj si bo to fizično, čustveno ali mentalno. O tem smo se pogovarjali tudi s psihoterapevtko Evo Štajner.

Vagusni živec je povezan z vsemi našimi vitalnimi organi in zaradi njegove razvejanosti mu nekateri pravijo tudi klatež. Prav tako je odgovoren za naše vsesplošno počutje, delovanje in odzive, o čemer si lahko več preberete v nadaljevanju. 

Kaj je vagus živec in kakšna je njegova glavna naloga? 
Vagus je najdaljši živec avtonomnega živčnega sistema in vsebuje senzorična ter motorična vlakna. Informacije potekajo po živcu v obe smeri. Večina vlaken prenaša informacije iz telesa v možgane, del živčnih vlaken pa prenaša informacije iz možganov v telo. 

Živčna vlakna so tako senzorična (80 odstotkov) kot motorična (20 odstotkov). V resnici ne govorimo o enem živcu, ampak o dveh: levem in desnem vagus živcu. 
Vagus živec poteka od dela možganskega debla, imenovanega medulla, vse do debelega črevesa. Na poti se razveja v številne organe in dele telesa. Tako na primer zagotavlja občutek okusa na korenu jezika ter v vratu stimulira večino mišic žrela in grla, ki so odgovorne za požiranje in vokalizacijo. Vagus živec je odgovoren za uravnavanje funkcij notranjih organov, kot so prebava, srčni utrip in frekvenca dihanja. Seže vse do jeter, vranice, žolčnika, ženskih razmnoževalnih organov in ledvic. Odgovoren je za nekatere reflekse, kot so kašljanje, kihanje, požiranje in bruhanje.

Vagus živec je glavni živcec v našem parasimpatičnem živčnem sistemu. Drugi trije živci parasimpatičnega živčnega sistema so okulomotorični živec, obrazni živec in živec za jezik in žrelo. Parasimpatični živčni sistem nadzoruje določene avtomatske telesne funkcije, kot so prebava, srčni utrip in imunski sistem. 

Ali lahko poveste kaj več o parasimpatičnemu živčnem sistemu, čigar pomembni del je vagus živec?
Parasimpatični živčni sistem je del avtonomnega živčnega sistema, druga dva dela tega sistema sta simpatični živčni sistem in enterični živčni sistem, ki je notranji živčni sistem prebavil. Slednji se včasih obravnava kot del avtonomnega živčnega sistema, včasih pa kot samostojni sistem.

Parasimpatični sistem spodbuja k umirjanju živcev in vračanju k pravilnemu delovanju prebave. V telesu teži k homeostazi po odzivu boj ali beg. V nasprotju s tem sistemom je simpatični živčni sistem odgovoren za aktivacijo odziva boj ali beg. Ta sistem je vedno na preži, tudi ko odziv boj ali beg ni aktiviran, skenira okolico za morebitno nevarnost. 

Običajno simpatično in parasimpatično živčevje delujeta sinergistično in skupaj ustvarjata v telesu stanje ravnovesja oziroma tako imenovano homeostazo. Terapije, usmerjene v stimulacijo vagus živca, pomagajo telesu preiti nazaj v fiziološko in psihološko homeostazo. 

Zakaj nekateri ljudje zamrznejo?
Kot rečeno, simpatični živčni sistem skenira okolico za morebitno nevarnost in po potrebi v našem telesu poskrbi za odziv z bojem ali begom. Ko ta sistem doseže točko preobremenjenosti, se zgodi nevrološki izklop ali tako imenovana zamrznitev. 

Polivagal teorija, katere utemeljitelj je Stephen Porges, opredeljuje, da se zamrznitveni odziv pojavi, ko boj ali beg nimata več smisla. Preživetveni odziv je po Porgesovem mnenju hirearhičen. Najprej nastopita boj ali beg in če nam ne preostane nič drugega, preidemo v zamrznitev. Hirearhični odziv preživetvenega sistema ni znanstveno potrjen.

Tako kot boj in beg ima odziv zamrznitve prilagoditveno funkcijo. Preučevanje tega odziva pri ljudeh je deležno malo znanstvene pozornosti z izjemo posttravmatske stresne motnje in pri žrtvah spolne zlorabe. Žrtve tovrstne zlorabe pogosto opisujejo paralizacijo in nezmožnost ukrepanja (odpoved glasu in odpoved motoričnih funkcij) med napadom, kljub temu da niso izgubile zavesti. 

Torej vsi se lahko odzovemo z zamrznitvijo, ki vključuje motorično in glasovno nezmožnost. Popolna zamrznitev je redka.  Odziv se ne pojavi le pri fizični ogroženosti, ampak tudi pri socialni ogroženosti, na primer ko zaznamo jezen obraz.

Vredno je omeniti, da sedaj preučujejo tudi morebiten četrti odziv na nevarnost, in sicer prilagajanje. Želimo se izogniti nevarnosti (konfliktu, zlorabi …) tako, da ugodimo in se prilagodimo drugemu. 

In če je naše telo v nenehni pripravljenosti? 
Znano je, da je živčni sistem pri osebah, ki so preživele travmo, kot zataknjen v simpatičnem živčnem sistemu (boj in beg). 

Študija ACE (ang. Adverse Childhood Experiences) o obremenjujočih izkušnjah v otroštvu je odkrila povezavo med otroško travmo in kasnejšim zdravstvenim stanjem ter dobrim počutjem v življenju. 

Drugače rečeno: Ko smo se odselili od doma, nismo s seboj odnesli samo materialne, ampak tudi psihološko prtljago. Odkrili so povezavo med tveganim vedenjem (pitje, kajenje, uživanje drog, vpletenost v kazniva dejanja, slabši šolski uspeh …), psihološkimi težavami (depresija, anksioznost …) in resnimi boleznimi (rak, bolezni srca in sladkorna bolezen) v poznejšem življenjskem obdobju.

Te izkušnje vplivajo na naš nevrološki, imunski in hormonski sistem.

Raziskovalci menijo, da je temeljni mehanizem, zaradi katerega obremenjujočeizkušnje v otroštvu vplivajo na naše zdravje, dolgotrajni kronični (toksični) stres. Kopičenje prekomernega stresa v telesu ovira razvoj zdravega živčnega, imunskega in hormonskega sistema. 

Kot  obremenjujoče izkušnje so raziskovalci opredelili:
fizično in čustveno zanemarjanje,ločitev,duševno bolezen, zapor in brezdomstvo,fizično nasilje in zlorabo prepovedanih substanc, čustveno in spolno zlorabo ter poporodno depresijo

.Kasneje so dodali še nekaj drugih obremenjajočih izkušenj v otroštvu:spolna zloraba med vrstniki,samomor v družini in smrt starša,vrstniško ustrahovanje in nasilje v skupnosti.

Več  obremenjujočih izkušenj smo doživeli, večji vpliv na zdravje in psihološko počutje izkusimo kasneje v življenju.

Kako lahko vplivamo nanj?
Na vagus živec lahko vplivamo prek stimulacije, je pa vredno omeniti, da se odzivnost vagalnega živca s starostjo zmanjšuje. 

V medicini se stimulira vagus živec prek tako imenovane stimulacije vagus živca (VSN). Prek operativnega posega namestijo napravo pod kožo prsnega koša, ki jo z žico povežejo z levim vagusnim živcem. Naprava tako informacije vagus živca prenaša v možgane. Tovrstno zdravljenje se uporablja pri epileptičnih napadih, pri težki obliki depresije, ki se ne odziva na  zdravila in psihoterapijo. Pri slednji so rezultati za učinkovitost te naprave mešani. Podobne naprave pa so bile v Ameriki odobrene tudi za zmanjševanje prekomerne telesne teže, saj vagus živec sodeluje pri občutku lakote in sitosti. V medicinskem svetu sedaj tudi izdelujejo neinvazivne naprave, torej brez operacije. 

Poleg teh naprav pa se v medicini pri pacientih s prehitrim bitjem srca uporabljajo vagalni manevri. Ti so nizko tvegani, vendar se izvajajo le pod nadzorom zdravnika. 

Kaj lahko naredimo sami? 
Sami lahko stimuliramo živec prek gibanja. Kakršno koli gibanje pozitivno vpliva na vagus živec. 

Po drugi strani slaba drža negativno vpliva na vagus živec. Grgranje, brundanje in petje stimulira vagus živec, saj to spodbuja mišice v zadnjem delu grla. Prav tako smeh stimulira vagus živec. 

Hlad (potopitev obraza v hladno vodo, hladna prha, mazanje ledu za ušesi in po vratu) vpliva na znižanje srčnega utripa. Hladna voda spodbudi tako imenovani potapljaški refleks. Živec lahko stimuliramo tudi prek umirjenih dejavnosti, kot so meditacija, joga, masaža vratu in stopal ter umirjeno počasno dihanje. 

Obstaja veliko dihalnih vaj, sama rada izvajam vajo, pri kateri vdih in izdih trajata enako dolgo. Recimo pet sekund traja vdih in pet sekund izdih. Prav tako napenjanje trebušnih mišic, kot da bi hoteli opraviti veliko potrebo, stimulira živec. Živec lahko stimuliramo na kar nekaj načinov na njegovi poti od možganskega debla do črevesa.

Kaj se zgodi, ko je stimuliran?
Glede na to, da predstavlja vagus živec velik del parasimpatičnega živčnega sistema, njegova stimulacija pripomore k umiritvi (počitek in prebava).

Polivagalna teorija pravi, da je mogoče okrepiti živčni sistem, ki ni do konca dozorel ali pa se je zaradi travme disreguliral. Načeloma se izpostavimo nizko stresni situaciji in nato gremo nazaj v objem varnosti. S tem nihanjem iz stresa v varnost postopoma krepimo naš živčni sistem. 

Podobno delamo tudi pri terapiji z izpostavljanjem (ang. exposure therapy), ki se uporablja pri anksioznosti. Tam se postopoma izpostavimo vedno bolj stresni situaciji in v situaciji poskušamo umiriti sebe in telo. Ni potrebe, da dosežemo popolno umiritev, ampak je cilj, da se stresni odziv v dani situaciji zmanjša. 

Stimulacija vagus živca ustvarja psihološko ugodje, izboljša razpoloženje in občutek varnosti.

NEZVESTOBA: HISTERIČNA NAVEZANOST JE SKORAJ NEKONTROLIRANO SPOLNO POŽELENJE (INTERVJU)

INTERVJU JE BIL OBJAVLJEN NA SPLETNEM PORTALU ZADOVOLJNA.SI

V romantičnem odnosu lahko doživimo prevaro, zaradi katere se naš notranji in zunanji svet obrne na glavo. Prevara se v terapevtskih vodah šteje za travmo, hkrati pa v nas lahko sproži tudi nepričakovane odzive. Ste že slišali za histerično navezanost?

Prevara nas običajno močno boli, in medtem ko nam razum govori, da je odnosa konec, se v nas lahko prebudi tudi močna spolna želja po partnerju. To reakcijo na prevaro imenujemo histerična navezanost. “Tukaj ne govorimo o tem, da ti je partner kljub prevari še vedno privlačen in imaš do njega romantična čustva. Gre za skoraj nekontrolirano spolno poželenje, partnerja želiš na vsak način nazaj. Tako fizično kot v prenesenem pomenu,” pojasnjuje psihoterapevtka Eva Štajner. 

Kaj je histerična navezanost?
Histerična navezanost je reakcija na prevaro v romantičnem odnosu. Po prevari ljudje na fizično bližino partnerja navadno reagiramo na dva načina. Partnerja se ne želimo niti dotakniti, misel na to nam vzbuja močan telesni odpor. Ali pa poleg bolečine in jeze nad prevaro čutimo močno spolno poželenje po partnerju. Slednje se imenuje histerična navezanost. Ker pa ima beseda “histerično” zelo negativno konotacijo, posledično nekateri imenujejo ta pojav hiperpovezovanje (eng.” Hyperbonding”). 

Dokler hiperpovezovanje traja, imata partnerja zelo pogoste spolne odnose. Mnogi poročajo, da seks še nikoli ni bil tako dober. Izkazovanje telesne bližine drug drugemu pa za zdaj pomaga pomiriti negotovosti in nestabilnost v romantičnem odnosu, ki jo je povzročila prevara. 

Pomembno je poudariti, da hiperpovezovanje še ni dobro raziskan pojav. Lahko se zgodi vsakomur, ne glede na spol, tako da naj vas beseda “histerično” pri tem ne zavede. V praksi opažam, da se hiperpovezovanje ne dogaja samo po prevari, ampak tudi, ko se odnos ne zaključi na našo željo. Torej, hiperpovezovanje ni nujno izživeto, ker nas naš partner mogoče ne želi več nazaj. 

Hiperpovezovanje v prevaranem partnerju vzbudi močan notranji konflikt. Do partnerja čutite močna negativna čustva zaradi prevare, hkrati pa do njega čutite še magnetno spolno poželenje. Telo vam pravi “Ti si moj.”, razum pa vam pravi “Odnosa je konec.”. Gre za zelo prvinski občutek. Ljudje, ki ga doživljajo, pogosto poročajo o tem, da njihov podporni sistem, njihovega vedenja ne razume in celo obsoja. Vendar je hiperpovezovanje ena izmed reakcij na prevaro oz. neželen konec odnosa. 

Kdaj lahko pride do histerične navezanosti in po čem jo bomo prepoznali? 
Torej, do hiperpovezovanja pride po prevari ali neželenem zaključku odnosa. Sama sem se začela spraševati, kaj privede do tako močne želje pridobiti nekoga nazaj? Kaj se zgodi v naših možganih, ko nas nekdo zapusti ali izda?

Odnos pozitivno vpliva na tri hormone: oksitocin, tako imenovan “hormon” ljubezni, ki povečuje občutek povezanosti, dopamin, ki je povezan z užitkom in nagrajevanjem, ter serotonin, ki pomaga uravnavati naše razpoloženje in je povezan z občutkom sreče. Ob tem, ko se odnos konča, se znižajo tudi endorfini. Endorfini so hormoni, ki se sproščajo, ko telo občuti bolečino ali stres. Lajšajo bolečino, zmanjšujejo stres in izboljšajo razpoloženje. Znižana raven le-teh bi znala pojasniti, zakaj konec odnosa čutimo tudi kot fizično bolečino. 

Naš partner živi v naših nevronskih povezavah, pričakujemo, da ga bomo videli, slišali, čutili in se ga dotikali. Naši možgani iščejo to osebo. Tako sem prišla do kar nekaj raziskav, ki potrjujejo, da romantična zavrnitev deluje na iste možganske centre kot želja po kokainu. Hiperpovezovanje bi lahko bil eden izmed načinov, kako skušamo premostiti odtegnitev tega pozitivnega hormonskega koktejla. Drugi razlog, zakaj je zavrnitev boleča, pa znanstveniki iščejo v evoluciji. Včasih je biti zavrnjen iz družbene skupine pomenilo, da si bil odrezan tudi od zavetja in hrane, kar je ogrožalo naše preživetje. 

Kakšen bi znal biti namen hiperpovezovanja? 
Eden razlog bi znal tičati v tem, da preko hiperpovezovanja želimo vrniti življenje (in telo) v stare tire. Končati odnos ne pomeni samo izgubiti partnerja, ampak pogosto tudi izgubo doma, ekonomične stabilnosti, rutine in vizijo prihodnosti. Drug razlog izhaja iz tako imenovane ego pozicije – “pridobiti želim nazaj, kar je moje”, kar mi pripada. Gre za to, da označujemo “teritorij”. On/ona je moja. Mnoge je sram deliti, kar doživljajo pri tem, zato želijo normalizirati sledeče: lahko se vam zgodi, da želite imeti spolni odnos na istih mestih, kot ga je imel vaš partner z drugo osebo. S tem se razvrednotijo njuni posebni trenutki. Lahko se vam tudi zgodi, da vas misel na to, da je vaš partner spal z drugim, vzburja. 

Tako preidemo v tretji razlog, da si ga sedaj, ko vidimo, da je naš partner zaželen tudi pri drugih, še bolj želimo. Tukaj v praksi pogosto vidim, da se pojavi hiperpovezovanje tudi, če smo partnerja zapustili mi. Ko ga vidimo z drugim, se v nas sproži močno poželenje po njem. Hiperpovezovanje se nam lahko sproži tudi zaradi občutkov krivde in prepričanja, da smo za afero/konec odnosa odgovorni sami. Preko nje želimo odnos popraviti. Ti občutki se pogosto pojavljajo pri ljudeh z nižjo samozavestjo. Prepričani so, da jih je partner prevaral, ker zanj niso bili dovolj dobri. Raziskave so pokazale, da so manj samozavestni ljudje pogosteje prepričani, da je partner v njih odkril nekaj nezaželenega in jih zato zapustil. Skrbi jih, da ne glede na njihov trud, ne bodo našli novega partnerja in da bodo njihova prihodnja razmerja neuspešna.

Ali je histerična navezanost lahko tudi dobra za odnos (in v kakšnem primeru)?
Na to, ali se bomo na prevaro odzvali s hiperpovezovanjem, nimamo vpliva. Težko je soditi, ali prinaša kaj dobrega. Jaz v hiperpovezovanju vidim določen namen in v praksi raziskujem le-tega, ter kakšni občutki so za to reakcijo. Hiperpovezovanje služi kot poskus reparacije in normaliziranja travmatičnega stanja, ki ga prevara prinese. Bodimo pa pozorni, da nam hiperpovezovanje ne služi kot otopitev bolečine ob prevari. Kot rečeno, po eni strani v nas čutimo bolečino, po drugi strani pa močno spolno privlačnost do partnerja. Izživimo naj ne le močne spolne privlačnosti, ampak tudi bolečino izdaje. 

Kako dolgo traja in od česa je odvisna? Si lahko sami pomagamo ali je priporočljivo, da poiščemo pomoč terapevta? 
Splošno pravilo je, da če se določeno stanje ne začne izboljševat po šestih mesecih, si je priporočljivo najti terapevtsko pomoč. Vendar, iskreno, je včasih to priporočljivo storiti že prej. Terapija ni le reparacija nečesa, česar nismo zmogli predelati sami, kot jo marsikdo vidi. Jaz jo vidim kot podporo, ko gremo skozi razburkane vode življenja. In prevara, in z njo hiperpovezovanje, zagotovo spada v to kategorijo. 

Hiperpovezovanje traja približno tri do štiri mesece in v tem času je priporočljivo biti pozoren na to, da se ne osredotočamo samo na telesne užitke in popolnoma zanemarimo bolečino prevare. Prevara se v terapevtskih vodah šteje kot travma in mi reagiramo nanjo v skladu s tem – nespečnost, spremenjen apetit, občutek neresničnosti, flashbacki, preplavljenost s čustvi ali otopelost itd. 

Ko histerična navezanost mineva, nas začnejo preplavljati občutki jeze, bolečine, obupa, žalosti ob prevari. Pomembno je, da se resnično vprašamo, ali seksamo s partnerjem v sklopu svojih mej. Marsikdo se po spolnosti počuti izkoriščeno ali umazano, ker ni poslušal meje svojega telesa in je partnerju spolno ugodil, samo da bi ga pridobil nazaj. Lahko se tudi zgodi, da partner, ki je varal, zaradi občutka krivde, sramu, kesanja pristaja na spolnost. 

Vprašajte se tudi, ali zamenjujete intimnost s spolnostjo? Mnogi ljudje so pod vtisom, da je izraz intimnost sinonim za seks. Čeprav je spolnost ključni del intimnosti, obstajajo tudi druge oblike intimnosti. Samo spolnost na dolgi rok ne bo popravila intimnega odnosa s partnerjem. Skratka, biti pozoren na svoje spolne meje je pri hiperpovezovanju zelo pomembno. 

KNJIGE O ŽALOVANJU IN SMRTI

S tabo želim deliti knjige o žalovanju in smrti, ki so se znašle na moji nočni omarici, ko sem nenadno izgubila ljubo osebo. Branje lahko lajša našo psihološko stisko ob izgubi. Predlagane knjige ne odsevajo mojega osebnega mnenja. Prebrala sem vse, kar mi je prišlo pod roko, vse, samo da si malo olajšam stisko. Z nekaterimi knjigami sem se bolj povezala, spet druge so mi bile zanimive, tretje praktične. Želim ji deliti s tabo. Upam, da najdeš nekaj zase. Zapisala sem slovenske naslove knjig, za katere sem našla prevod, če slovenskega prevoda nisem našla je naslov knjige v angleškem jeziku.

KNJIGE O:

UMIRANJU

Being with Dying: Cultivating Compassion and Fearlessness in the Presence of Death, avtorica Joan Halifax
Knjiga opisuje budistični pogled na umiranje. Vključuje lekcije za umirajočega in tistega, ki skrbi za umirajočo osebo.

“Ko sedim z umirajočim, se previdno vprašam, katere besede mu bodo pomagale? Ali res mora biti vse izrečeno? Ali lahko doseževa večjo intimnost skozi skupno izkušnjo, ki presega besede in dejanja? Ali se lahko prepustim in zaupam, da ne potrebujem posredovati s svojo osebnostjo v nežno povezavo, ki si jo deliva?” (Stran 10)

Darovi minevanja, avtorica Manca Košir
Avtorica se dopisuje z ljudmi, ki imajo izkušnjo soočanja s smrtjo, hudo boleznijo ali pomočjo ljudem v stiski.

“Takrat nisem imela še prav nobenih podobnih izkušenj o predsmrtni zmedenosti, ki lahko nastopi v zadnjih dneh in urah, kadar v umirajočem ni potrebnega miru in v okolici ni potrebne podpore.” (Stran 173)

“Moje poslanstvo je biti. Moje poslanstvo je ne bežati od sebe. Moje poslanstvo je čutiti bližino s seboj. Zmoči navzočnost. V vsakem trenutku. In v tej navzočnosti v ljubeči naklonjenosti služitu.“ (Stran 71)

O SMRTI

Strmenje v sonce, avtor Irvin D. Yalom
Avtor nas skozi knjigo uči, kako se naj soočamo s strahom pred smrtijo, ki je pogosto v osrčju naše anksioznosti.

“Zastrašujoča vizija neizogibne smrti, je dejal, vpliva na človekovo uživanje v življenju in nobenega užitka ne pušča nemotenega.” (Kindle 92)

“Ko smo utrujeni, nas ideje, ki smo jih že obvladovali, ponovno napadejo.” (Kindle 1165)

Kolo življenja : spomini na življenje in umiranje, avtorica Elisabeth Kübler-Ross
Avtorica je svoje življenje posvetila preučevanju umiranja in smrti. Svoje ugotovitve je zapisala v mnogih knjigah. Jaz sem se odločila prebrati knjigo, ki se dotika njenega življenja.

“Ko se je pribljiževal smrti, je moj oče zavračal hrano. Bilo je preboleče. Vendar je prosil, za različne steklenice vina iz svoje kleti. Kakšen karakter. Zadnjo noč, sem ga opazovala spati v neznosni bolečini. Na neki točki, sem mu celo dala injekcijo Morfija. Naslednje popoldne, se je zgodila zelo nenavadna stvar. Moj oče se je zbudil iz mučnega spanja in me prosil naj odprem okno, zato da bo bolj jasno slišal zvonenje cerkve. Nekaj trenutkov sva skupaj poslušala znani zvok cerkve. Nato se je moj oče začel pogovarjati s svojim očetom in se mu začel opravičevati, da ga je pustil umreti v domu za upokojence.“ (Stran 124)

PROCESU ŽALOVANJA

In It’s OK That You’re Not OK, avtorica Megan Devine
Knjiga avtorice Megan Devine je ena izmed mojih najljubših. Mnogi, ki trpijo ob izgubi se ne počutijo razumljene v svojem žalovanju. Še posebej v naši kulturi, ki želi “rešiti” žalovanje in pričakuje, da odžalujemo v nekaj mesecih. Avtorica v knjigi predstavi veliko bolj realistični pogled na žalovanje.

“Trpljenje nastane, ko nam ni dovoljeno čutiti kar čutimo. Trpljenje nastane, ko nam rečejo, da je nekaj narobe s tem kar čutimo. Trpljenje nastane, z vsem sranjem, ki ga slišimo od dobronamernih prijateljev, kolegov in tujcev, ki nas obsojajo, popravljajo in svetujejo, kako naj se bolje spopademo z našim žalovanjem. Trpljenje se pojavi tudi, ko ne jemo, ko ne spimo dovolj, ko preživimo preveč časa s toksičnimi ljudmi ali pa se pretvarjamo, da nas stvari ne prizadenejo. Trpljenje se pojavi, ko v mislih ponavljamo dogodke, ki so pripeljali do smrti ali izgube, ko se kaznujemo, da nismo preprečili izgubo, da nismo naredili ali vedeli več. Trpljenje s seboj prinaša tesnobo, strah in osamljenost.“ (Stran 89)

Anxiety: The Missing Stage of Grief: A Revolutionary Approach to Understanding and Healing the Impact of Loss, avtorica Claire Bidwell Smith
Avtorica piše o tesnobi, ki jo prinaša s seboj žalovanje. V tej knjigi boš našel strokovno razlago o anksioznosti in praktične nasvete kako se spopadat z anksioznostjo pri žalovanju. Knjiga je primerna tudi na splošno za ljudi z anksioznostjo.

“Dokler nisi sam izgubil ljube osebe, je nemogoče doumeti velikost tovrstne izkušnje.” (181 Kindle)

“Po izgubi ljubljene osebe imamo občutek, da so naši strahovi veliko večja grožnja kot so bili pred izgubo. Priča si bil smrti, in sedaj je neizogibnost le te veliko bolj resnična kot kadarkoli poprej v življenju. Torej, ko imaš strašno misel o izgubi te osebe, o lastni minljivosti, o skrbi, da boš izgubil še nekoga drugega, tvoje telo in misli reagirajo veliko močneje kot pred izgubo.” (317 Kindle)

“Ko gremo čez veliko izgubo v življenju, postanemo veliko bolj pozorni na senzacije našega telesa. Pred izgubo verjetno nismo niti opazili teh senzacij, medtem ko smo sedaj preokupirani z mislijo, da se nekaj podobnega lahko zgodi tudi nam.” (362 Kindle)

IZGUBI

Partnerja
A Grief Observed, avtor C.S. Lewis
Avtor opiše svoj proces žalovanja po izgubi žene.

“Vem, da je stvar, ki si jo želim, stvar, ki je nikoli ne morem imeti. Staro življenje, šale, pijačo, prepire, ljubljenje, majhne, srče parajoče, navade.“

„Si vedela, draga, koliko si vzela s seboj, ko si odšla? Odvzela si mi celo preteklost, celo stvari, ki jih nikoli nisva med seboj delila.“ (Kindle 495)

A Matter of Death and Life, avtor Irvin D. Yalom
Dva avtorja krojita zgodbo te knjige. Irvin, ki opisuje proces izgubljanja svoje žene. In Marilyn, ki izgublja življenje v bitki z rakom.

“Ko se bom srečal s smrtjo, z mano ne bo več Marilyn, vedno dosegljiva, vedno ob meni. Tam ne bo nikogar, ki me bo držal za roko. Ja, moji otroci in osem vnukov in mnogo prijateljev bo preživelo čas z mano, a žal ne bodo imeli moči, da bi prodrli v globine moje osamljenosti.“ (Kindle 953)

Leto čudodelnih misli, avtorica Joan Didion
Avtorico spremljamo eno leto po izgubi svojega moža in hčerke. Knjiga je bogata z osebno izkušnjo in razsikavami o žalovanju in bolezni.

“Kljub našim pripravam in naši starosti (smrt), sproži stvari globoko v nas. Smrt sproža reakcije, ki nas presenetijo in na plan privre spomine, za katere smo mislili, da so že zdavnaj ugasnili.“ (Stran 27)

“Osebe pod šokom resnične stiske niso le duševno razburjene, ampak je tudi njihovo telo neuravnovešeno. Ne glede na to, kako mirni ali nadzorovani so na videz, nihče v takšnih okoliščinah ne more ostati normalen.“ (Stran 57)

Starša
The Orphaned Adult: Understanding and Coping with Grief and Change After the Death of Our Parents, avtor Alexander Levy
Še ena izmed meni ljubših knjig, kjer avtor opisuje žalovanje, po tem ko izgubimo starša. Ko smo odrasli, je izguba starša naravni process, vendar se je tovrstna izguba izkazala za veliko bolj bolečo, kot smo sprva mislili.

“Izguba starša je močan dogodek, ki nekatere potisne v odraslost in kreativnost, spet druge nazaj v adolescenco. Mogoče bi znala biti izguba starša v odrasli dobi, kriza srednjih let.“ (Stran 60)

„Izguba starša razdeli odrasle na tri različne stopnje: na čas z dvema staršema, čas z enim staršem in čas brez staršev. Smrt vsakega starša je prag za naslednjo stopnjo. Ponavadi si tisti, na določeni fazi ne znajo predstavljati, kako je ljudem, ki so napredovali na naslednjo stopnjo. In ker imajo tisti na isti stopnji skupno izkušnjo, se ponavadi združijo skupaj in postanejo prijatelji.“(Stran 99)

Otroka: glej knjige pod sekcijo Nenadna izguba.

NENADNI IZGUBI

Na splošno
The Sudden Loss Survival Guide: Seven Essential Practices for Healing Grief (Bereavement, Suicide, Mourning), avtorica Chelsea Hanson
Avtorica preko svoje izkušnje in izkušnje drugih ljudi zbere sedem napotkov, ki pomagajo pri nenadni izgubi ljubljene osebe.

“Pol leta po nenadni izgubi mame, sem nenamerno shujšala na 45 kilogramov. Trpela sem za hudimi migrenami in nespečnostjo. Fizično mi je bilo slabo od žalovanja-nekaj kar nisem niti vedela, da se ti lahko zgodi. Kljub mojemu slabemu stanju, sem navzven delovala “v redu”. Verjetno je to bila kombinacija treh stvari – želje drugih, da sem v redu, moje nezmožnosti prositi za pomoč in pretvarjanja, da sem ok. Znotraj, sem vedela da je stanje drugačno. Čutila sem, da je del mene izgubljen. Bila sem zmedena in nisem zmogla učinkovito funkcionirati.” (Kindle 1497)

Zaradi nesreče
The Loss of Lacey: A Mother’s Story of Facing Her Greatest Fear and Coping with Devastating Grief, avtorica Nancy Jarrell O’Donnell
Sledečo knjigo bi priporočila vsem, ki gredo čez nenadno izgubo, ne glede na razlog. Avtorica knjige, je izgubila hči Lacy v prometni nesreči. Knjiga prikaže čustveno intenziteto skozi katero gremo ob nenadni izgubi. Njena bolečina je oprijemljiva. Knjiga vsebuje tudi veliko praktičnih nasvetov podprtih z raziskavami.

“Leta kasneje, sem razumela, da je tovrstno obsesivno vedenje-vsiljive vizije in potreba po vedeti-značilna za nekoga, ki gre čez traumatično žalovanje. V času, ko se je to vse dogajalo, sem se počutila samo noro.” (Stran 28)

“Način smrti in njene okoliščine igrajo pomembno vlogo pri izkušnji travmatičnega žalovanja.” (Stran 31)

“Bila sem preplavljena z vsem „kaj bi morala“ narediti, da bi preprečila njeno smrt. Naučila sem se ustaviti tovrstno razmišljanje. Slednje ne bo prineslo nazaj Lacy, ampek me bo potisnilo v še slabše stanje. Starševska krivda pride avtomatsko s tem, ko postanemo starši. Dnevno sem delala na tem, da nisem dovolila krivdi in sramu, vplivati na moje že tako ali tako drastično spremenjeno življenje.“ (Stran 32).

Zaradi samomora
Silent Grief: Living in the Wake of Suicide, avtor Christopher Lukas
Knjiga govori o globokih posledicah, ki jih ima samomor na posameznika. Govori o tabuju, spregovoriti o tem, da je ljubljena oseba storila samomor, piše o sramu in depresiji, ki sledijo temu travmatičnemu dogodku.

“Preživeli (samomora) se začne spraševati, zakaj toliko ljudi okoli njega ignorira njihovo bolečino ali pa reagirajo nanjo zelo kruto. Zakaj ne dobijo iste podpore kot bi jo dobili, če bi ljubljena oseba umrla v prometni nesreči?” (Stran 37)

“Najpogostejša reakcija na samomor ljubljene osebe je krivda. Kar naenkrat se pojavi nešteto razlogov, zakaj smo mi odgovorni za smrt. Kaj vse bi lahko naredil, da bi bližnja oseba ostala živa? Sem naredil dovolj? Sem jo zanemarjal? Sem ignoriral očitne znake?”(Stran 39)

“V primerjavi z drugimi preživelimi samomora bližnje osebe, sta krivda in depresija bolj intenzivni in trajata dlje časa pri starših, katerih otroci so naredili samomor. Vsak starš s katerimi smo govorili, izrazi isti občutek: “Naša naloga je bila, da svojega otroka zaščitimo”- te naloge nismo opravili. Misel, da če je en otrok naredil samomor, ga lahko naredijo tudi ostali otroci, je njihova najhujša nočna mora. Včasih starši izrazijo močno jezo na otroka, ki je naredil samomor, sledi ji zanikanje te jeze, nato krivda in depresija.” (Stran 127)

No Time to Say Goodbye: Surviving The Suicide Of A Loved, avtorica Carla Fine
Avtorica knjige najde svojega moža mrtvega v svoji zdravniški pisarni. Vzel si je svoje življenje. Iskreno piše o svojih občutkih zmede, krivde, sramu, jeze in osamljenosti, ki so skupne vsem svojcem po samomoru ljubljene osebe.

“V samomoru ni dostojanstva ali zasebnosti. Policija, hišnik, sprehajalec psov in naključni mimoidoči, so vsi izvedeli istočasno z menoj, da je moj mož naredil samomor.” (Stran 27)

“Po smrti moža sem čutila, da ljudje govorijo o meni. Čutila sem, da se sprašujejo o moji integriteti kot žena. Počutila sem se izpostavljeno, sojeno in objektivizirano. Prijatelji so me postopoma začeli izključevati iz druženj. Ne vem, ali so me zapustili, ker sem bila samska ženska ali zato, ker je moj mož storil samomor, ali oboje. Vse kar vem je, da ko sem bila povabljena na dve poroki od bližnjih prijateljev, sem na eni poroki sedela pri mizi vdovcev, na drugi pa za otroško mizo. Moj krog prijateljev – pari, so sedeli skupaj.” (Stran 144)

“Pri mnogih starših, katerih otroci so storili samomor, se krivda še poveča, zaradi (resničnega) občutka, da jih drugi obsojajo za dejanja svojih otrok.” (Stran 157)

Zaradi umora
Coping with Traumatic Death: Homicide, avtor Bob Baugher
Knjiga je praktični priročnik, ki ti pomaga razumeti kaj pričakovati na sistemski ravni po umoru ljubljene osebe. Knjiga je opremljena z napotki in osebno zgodbo očeta, ki je izgubil hčer. Priročnik je napisan za ameriški pravni sistem, vendar zna biti v pomoč tudi pri ostalih pravnih sistemih.

“Veliko družin, ki so izgubile ljubljeno osebo zaradi umora poroča, da so mediji samo še dodali k bremenu travmatične izgube.” (Kindle 220)

“Po sojenju, boš morda padel v “Črno luknjo”. Čutil boš kako padaš v stanje zmedenosti in potrtosti. Kar te lahko še bolj zmede. Imel boš občutek, da se ti bo zmešalo. In na nekem nivoju se ti meša-žalovanje je valovanje intenzivnih občutkov, ki prihajajo in odhajajo.” (Kindle 553)

I Am Jessica: A Survivor’s Powerful Story of Healing and Hope, avtorica Jamie Collins
Na noč, ko je desetletna Jessika prespala pri svoji prijateljici, je bila njena družina brutalno umorjena. Sedaj odrasla, z bralci deli svojo izkušnjo soočanja s tem travmatičnim dogodkom.

“Sploh si ne predstavljam, kako naj grem čez to, ali naj bi sploh šla čez to? Kako lahko sploh nekdo to preboil? To dejanje je bilo tako kruto.” (Kindle 1046)

“Drugačna je. To lahko zaznam. Takoj sem to opazila. Sedaj je bolj v vlogi tihega opazovalca. Samo sedi, ali stoji tam, in opazuje. Vedno samo opazije, ampak ne sodeluje. Ne zabava se resnično z nami. Ne zares. Če se zgodi nekaj semšnega se nasmeje, vendar je to bolj nasmeh priznanja in ne resnična reakcija. Ko se nasmeji, njen nasmeh ne seže do oči. Njene oči so mrtve. Daleč stran. Oddaljene.” (Kindle 1489)

A Grief Like No Other: Surviving the Violent Death of Someone You Love, avtorica Kathleen O’Hara
Avtorica opiše svoj process žalovanja, po brutalnem umoru njenega sina. Knjiga je v veliko pomoč pri razumevanju in normalizaciji čustev, ki sledijo po umoru ljubljene osebe.

“Od trenutka, ko izveš, da je ljubljena oseba mrtva, ko izveš za brutalno nasilje, postaneš neprostovoljno del situacije, za katero nimaš nobenega scenarija. Vse se dogaja zelo hitro; šokiran si nad tem kar slišiš in vidiš. Nisi več samo opazovalec, ampak si del tega scenarija.” (Stran 5)

“Znal se boš počutiti kot da si ti tisti, ki je problematičen, da te družba, katere del si bil pred umorom, zavrača. Kot da si naredil nekaj narobe, in na žalost obstajajo ljudje, ki nezavedno ali nenamerno pritrdijo tem občutkom. Na primer, ko sta Aaron in Brian izginila, so ljudje, ki ji poznam, menili da je moj sin vpleten v nekaj, za kar jaz ne vem, in to je razlog, zakaj je pogrešan.“ (Stran 9)

„Mučimo se s tem, kaj bi lahko naredili drugače. V glavi brez prestanka premlevamo naše življenje. Težave imamo priklicati zadnji pogovor pred umorom-zakaj nismo izrazili naše ljubezni, zakaj se nismo posloviti? Zelo smo kritični do sebe in vidimo naše napake, in jih napihnemo- zakaj nismo bili prijaznejši, bolj radodarni z našim časom in pozornostjo in tako naprej. Naredimo neskončno listo stvari, kaj bi lahko naredili, pa nismo. Prosimo samo še za en trenutek s to osebo, da izkažemo ljubezen, da spremenimo dejanja, ali celo spremenimo celotno preteklost, prosimo da raje umremo mi namesto njih. Vendar smo namesto tega postavljeni pred grozno spoznanje, da ne glede na to kaj storimo, ne moremo spremeniti kar se je zgodilo in se moramo naučiti s tem živeti“(Stran 99)

PSIHOLOŠKA CENA ODRAŠČANJA V PREMOŽNEJŠI DRUŽINI

V tem članku bom pisala kako vzgoja v premožni družini vpliva na naše psihološko zdravje. Razsikave namreč potrjujejo, da otroci iz premožnejših družin (letni dohodek nad 100,000 funtov), v primerjavi z vrstniki pogosteje trpijo za anksioznostjo, depresijo in psihosomatskimi simptomi. Prav tako so otroci iz družin, kjer je bilo bogastvo prisotno v večih generacijah, bolj nagnjeni k kriminalnemu vedenju, motnjam hranjenja in odvisnosti, Pomembno je poudariti, da ni premoženje, kot tako vzrok za večje tveganje za razvoj psihološke bolezni, ampak na to vpliva tudi okolje in kulturni kontekst.

Pomanjklivosti odraščanja v premožni družini
• Na žalost mnogi premožni starši zanemarjajo svoje otroke. Preveč so zaposleni, da bi bili dovolj prisotni v njihovem življenju in jim nudili čustveno podporo. Otrok ima mogoče preveč materialnih stvari, vendar strada za starševsko pozornostjo in ljubeznijo.
• Starši preveč posegajo v otrokovo življenje. Hodijo čez otrokove meje in se mu ne pustijo razviti po svoje. Govorijo mu kaj in kako naj naredi stvari, poleg tega le te urejajo namesto njega. Kar kasneje lahko vodi do občutka nejasne identitete. Ko nimamo prostora za raziskovanje in odkrivanje, se naša identiteta ne razvije v koherentno celoto.
• Pretirano visoka pričakovanja, ne samo od naših staršev ampak tudi od okolice-učiteljev, trenerjev in vrstnikov. Otrok lahko čuti ogromni pritisk, da mora uspeti. Hkrati pa se od njega zelo malo pričakuje v smislu odgovornosti. Starševska pričakovanja so lahko še posebe visoka v družinah, kjer imajo premoženje in socialni status že več generacij. Vse prepogosto v teh družinah ni prosora za individualnost, saj te vsi tretirajo kot del družinske dinastije. Medtem, ko takšno prilagajanje ustreza nekaterim otrokom, drugim ne. Konflikt nastane, če je isto pričakovano od vseh otrok v družini.
• Od otrok se ne pričakuje, da se bodo kasneje sami preživljali in poskrbeli zase. Kar jim v ozadju daje občutek, da tega niso sposobni. Posledično jih to še bolj veže na lastno družino, tudi če se od nje želijo osamosvojiti. Občutek, da znamo poskrbeti sami zase igra pomembno vlogo pri razvoju pozitivne samopodobe.
• Premožni otroci so pogosto tarča zavisti. Vrstniki jih vidijo kot uspešne, samo zato ker so bili rojeni v premožni družini. Težko je ločiti ali te ljudje sprejemajo zaradi tega kar imaš, ali zaradi tega, kar si. V njih se lahko razvojejo občutki krivde, da imajo tako veliko. Posledično se lahko v družbi umaknejo in ne izpostavljajo.
• Po drugi strani so deležni pretiranega občudovanja s strain okolice. Ljudje ne občudujejo njih, ampak njihovo premoženje. Tvoja identiteta je močno povezana z družinskim premoženjem, brez njega se počutiš nesigurno in ne preostane ti drugega kot da nasaljuješ tradicijo. To ustvari velik pritisk v nas samih. Ker smo tako vajeni občudovanja, se brez njega počutimo izgubljeno. Pomanjkanje občudovanja nam lahko zbudi občutke jeze, in dvom vase.

Osebnostne karakteristike, ki se pogosto pojavljajo pri premožnih otrocih
Tovrstno okolje vzgoji otroka z določeni karakteristikami, ki se otroku zdijo normalne, vendar s strani okolice niso dobro sprejete. Za njihovim hrbtom, se lahko ljudje zgražajo nad njihovim vedenjem. Zaradi njihovega statusa v družbi jih s problematičnim vedenjem le redko kdo sooči. Ti otroci težko zgradijo realno predstavo o sebi in svetu, saj se jim določen tip vedenja prepogosto dovoljuje. Pri njih se najpogosteje pojavljajo sledeče karakteristike:
• Pomanjkanje empatije in občutka za druge: mnogi med njimi se imajo za empatične ljudi in so presenečeni, ko jih okolica doživlja drugače. Pogosto mešajo njihovo dobrodelnost z empatijo. Glede na to, da so kot otroci prejemali materialne dobrine namesto čustvene podpore ta zamenjava dobrodelnosti z empatijo ni tako nenavadna. Nekateri izmed njih skrivoma pričakujejo hvalo za njihovo pomoč ali pa se z njo odprto hvalijo.
• Sebično in brezčutno vedenje, do katerega se čutijo upravičeni. Pogosto želijo spregledat negativni odziv ljudi na njihovo vedenje in si ga interpretirajo drugače. Čeprav mnogi izmed njih lahko začutijo, da njihovo vedenje ni bilo dobro sprejeto, si to zanikajo.
• Prepričanje, da so do stvari upravičeni in jim pripadajo.
• Problemi s prevzemanjem odgovornosti v medosebnimi odnosi.
• Elitizem in materializem prežema njihov karakter, odnose in življenje.
• V intimnih odnosih so lahko nagnjeni k narcizmu in mačizmu.
• Z rastjo njihovega premoženja raste tudi občutek kontrole. Verjamejo, da lahko vplivajo na vse aspekte njihovega življenja in posledično od drugih zahtevajo perfekcionizem in pokoro.

Problematična področja vedenja, ki se skrivajo za psihološko motnjo
• Pomanjkanje samodiscipline: otroci iz premožnih družin imajo težavo s koncentracijo in ohranitvijo motivacije. Prav tako težko preložijo zadovoljstvo in pričakujejo rezultate prehitro. V odnosih pogosto niso konsistentni in kršijo v naprej postavljena pravila, kar se dogaja tudi v terapevtskem odnosu. V terapiji je odpoved v zadnji minuti in prestavljanje ure brez pravega razloga zelo pogosta.
• Pozna zrelost: bogato okolje preprečuje otrokom, da dozorijo. Večina premožnih otrok s časoma dozori, vendar mnogi zelo pozno, nekateri pa se celo izogibajo temu procesu.
• Nizka samopodoba: Oseba, vzgojena v premožnem okolju, dobro opiše, kako se zgradi nizka samopodoba: “Nikoli me niso naučili delati praktičnih stvari, zato ker je bilo vse narejeno zame. S tem, ko so mi odvzeli možnost, da preko napak in uspehov izpolnim svoje razvojne naloge, so v meni zgradili narcisistično pričakovanje, da mi mora biti vse dano. V resnici se v sebi počutim kot da tega ne zmorem narediti sam.” Otroci, ki jih je moč opredeliti visoko na spektru Narcisistične osebnostne motje, se ne zavedajo svojega močnega občutka nevrednosti. Skušajo ga prekriti z narcisističnim vedenjem, vendar je to le simptom zelo nizke samopodobe.
• Šibka identiteta: Njihova identiteta je v naprej določena. Rodili so se v bogato družino, ki jim privzgoji občutek materialne superiornosti in visokega statusa. Vsa pravila, ki naj bi jim sledili, jim preprečujejo gradnjo lastne identitete.
• Sumičavost in paranoja: Najpogosteje so jih že starši vzgojili tako, da naj ne zaupajo drugim. „Ljudje želijo samo tvoj denar.“, “Želi te samo izkoristiti”. Ni lahko živeti z občutkom, da mogoče človeka zanima samo denar in ne ti kot oseba. Posledično se ti otroci pogosto izolirajo od družbe. “Odraščali smo z opozorili o vsaki punci in prijatelju, ki smo ga imeli. Tako sem se naučil, da sm sumičav in še sedaj mi je težko iti preko tega občutka, ko vstopam v odnose.”
• Strah pred neuspehom je zelo pogost med premožnimi otroci. Pogosto menijo, da ne morejo preseči uspeha svojih staršev. Sumijo, da je njihov uspeh posledica družinskega premoženja in statusa. Vse to jim jemlje samozavest. Težko je biti prepričan ali jih imajo ljudje resnično radi in ali so uspešni zaradi njih samih.
• Pomanjkanje motivacije: “Moja največja težava je moja lenoba in vedenje, da ne bom uničen, če mi ne uspe“. Zaradi ugodnja bogastva, je težko vztrajati pri ciljih, ko se stvari zalomijo. Ker jim je strah pred preživetjem odvzet, je njihova motivacija pogosto kratkotrajna. “Mogoče si želiš in se trudiš, vendar nimaš istega pritiska, da moreš zaslužiti dovolj, da lahko živiš. In to vzame stran velik pomen in smisel dela. Navečje proklestvo bogastva zame in za mnoge ostale je iluzija, da ne potrebuješ narediti veliko s svojim življenjem.”

Zaključna misel
Otroku je pomembno dati čustveno podporo in ne samo materialnih stvari. Prva je veliko pomembnejša kot materialne dobrine. Ključno je, da se naučijo prevzemati odgovornost, drugače bodo imeli težave s samozavestjo in gradnjo pozitivne identitete. Pomembno jih je izobraziti o financah, odgovornosti in jih motivirati za delo. Ne potrebuje trdo delo, samo delo. Tako se bodo naučili preložiti zadovoljstvo in bodo ponosni na svoje lastni dosežke. Otroci imajo svoje lastne želje in potrebe. Njihova dolžnost ni slediti pričakovanjem svojega starša. Prav tako ni dolžnost starša, da jih finančno podpira, ko odrastejo.
Pomembno je, da si otrok iz premožne družine najde pomoč, če se počuti anksiozno, depresivno, brez motivacije in občutka kdo je. V procesu terapije jim je navadno privilegij “odvzet”, kar zna biti zelo težko za nekatere. Vendar, ko preidejo ta del, začnejo odkrivati nekaj veliko bolj pomembnega-samega sebe.
Osnova tega članka je knjiga Madeline Levine: The price of Privilege in moje osebne izkušnje dela z ljudmi, ki so odrasli v priviligiranem okolju. Prepogosto imamo občutek, da ljudje z denarjem nimajo težav. Kot vidimo imajo veliko večje tveganje za razvoj psiholoških motenj v primerjavi z vrstniki. Njihove težave so mogoče drugačne od naših, vendar niso zato nič manj pomembne. Pri delu z njimi je pomembno doseči ločitev med njimi in premoženjem njihove družine, delo na občutku, da so sposobni poskrbeti zase, delo na zavedanju, kako izpadejo pred drugimi ljudmi, delo na prevzemanju odgovornosti in jim pomagati postali to kar v resnici so.

2.DEL: POSLEDICE NARCISTIČNEGA STARŠEVSTVA PRI ODRASLEM OTROKU

Odraščanje v dobrih ali slabih družinskih razmerah vpliva na razvoj naše osebnosti, na naš pogled na svet in nase. Na žalost odraščanje v narcistični družini ne ustvari dobrih pogojev za otroka. Najverjetneje se globoko v sebi počutiš manjvrednega, kar vpliva na vse aspekte tvojega življenja. V tem članku bom pisala o težavah, s katerimi se srečuje odrasli “otrok”, ki je odraščal z narcističnim staršem.

Bolečina otroštva
Zelo težko se je sprijazniti s tem, da narcistični starš ni sposoben ljubezni. Potrebno je, da odžaluješ izgubo ljubečega otroštva, ki ga nikoli nisi imel. Del procesa je tudi sprejemanje tega, da se narcistični starš ni sposoben spremeniti do te mere, da ti bo končno izkazoval pristno ljubezen. Včasih sprejetje tega pozitivno vpliva na odnos z narcističnim staršem. V nasprotnem primeru, želim poudariti, da ni popolnoma nič narobe, če želiš z narcističnim staršem prekiniti vse stike.  V nekaterih primerih je to nujno potrebno.
Pogosto pozabimo na ne-narcističnega starša. Tudi on je del družinske dinamike. Ta starš je dovoljeval zlorabo. Najpogosteje je tih opazovalec zlorabe, tu in tam na samem kaj reče narcističnemu staršu, vendar se zares nikoli ne postavi in zaščiti svojega otroka. Navadno otrok brani tega starša, ker je v otroštvu predstavljal “varnost” in oazo miru. Z njim si se lahko normalno pogovarjal, te je poslušal in spodbujal. Na terapiji, ko predelamo jezo in bolečino nad narcističnim staršem, se pogosto jeza usmeri na „dobrega“ starša. „Eden izmed srce parajočih trenutkov zame je bilo zavedanje, da je moj oče vedel kaj se dogaja. Po tem, ko me je mama pretepla, mi je v sobo prinesel sladkarije.“

Nizka samopodoba
Navadno se otrok narcisističnega starša pogosto vpraša ali je vreden ljubezni. Ne verjameš, da lahko karkoli vrednega pride iz tebe. “Počutim se nevredno in nemogoče je, da bi me kdo zares lahko imel rad. Če mi kdo pokaže naklonjenost, vem da to počnejo samo zato, ker nekaj želijo od mene.”
Kronično si neprepričan vase in pretirano zaskrbljen kaj si mislijo drugi. Ne počutiš se varno, ker nikoli nisi izkusil brezpogojne ljubezni, ki je jedro občutka notranje varnosti. “Dnevno se borim proti stvarem, ki sem jih slišala od narcističnega očeta, neumnica, lena si, debela si, delaš dramo, mentalno si zaostala, sebična si, paranoična si, hipohondrična si, in še bi lahko naštevala.”

Šibka identiteta
Otrok je v narcistični družini prisiljen ignorirati svoje lastne potrebe in želje, saj so meje med otrokom in narcističnim staršem zamegljene. Starš ni uglašen s svojim otrokom. Svojo čustveno stanje je slikal na svojega otroka. Kar kasneje pri otroku prinese občutek zmede o tem, kdo sploh je. Prav tako pogosto ne veš, kako brati signale svojega telesa, saj tvoj starš poleg čustev ni pravilno poimenoval tudi telesnih občutkov. Če nismo povezani s svojimi občutki, nas telesne senzacije, kot so srčna bolečina, hitro bitje srca, kratka sapa, čir na želodcu, presenetijo in prestrašijo (anksioznost). Nepovezani smo s svojimi občutki in telesom, kar privede do izgorelosti in pogosto do bolezni. Nadaljnja posledica take vzgoje je nezaupanje svojim občutkom in težava pri izražanju čustev. Skrbi te, da če boš naredil po svoje, da boš izgubil ljubezen drugega. Zato ker si bil naučen ustreči drugemu, kar verjetno še vedno počneš, se tvoja identiteta nima priložnosti razviti. „Zelo dolgo sem čutila, da moje telo ni moje telo. Lahko je bilo zlorabljeno, ali pa žgečkano, dokler se nisem zjokala ali pa je bilo prisiljeno v ples. Čeprav je bilo to dolgo nazaj, sem še vedno zelo občutljiva, če me kdo zgrabi ali povleče.”

Krivda in sram
Velik znak, da te je vzgojil narcistični starš, je neprestani občutek krivde in/ali sramu. Občutka prideta zaradi tega, ker kot otrok nisi bil sposoben zadovoljiti (nerazumnim) pričakovanjem tvojega narcističnega starša. Prav tako lahko s sabo nosiš kronični občutek praznine, ki ga skušaš zapolniti z (nehotnim) iskanjem adrenalina, drame in razgibanosti. Lahko se poslužiš promiskuitetnega vedenja ali pa z razvpitostjo opozarjaš nase.

Izogibanje napakam
Otrok narcističnega starša se izogiba napakam, tudi pri stvareh, ki so nove ali pa jih ni še nikoli poskusil. Nekatere je grozno strah iti ven iz ustaljenih tirov, kjer bi tvegali nepopolnost in posledično kritiko. Narcistični starš te je naučil, da obstajata samo zmaga ali poraz. Tako verjameš, da moraš biti popoln in ne smeš zaprositi za pomoč-to je namreč poraz in znak šibkosti. Ko si bil šibek pred staršem, je ta to izkoristil v svoj prid. Sedaj skrivaš šibkost tudi pred drugimi.

Meje
Najverjetneje imaš šibke meje in ne znaš reči “ne”. Prav tako postavljaš druge na prvo mesto. Zelo težko se ti je izpostaviti in konfrontirati drugega. Pomembno je, da delaš na svojih mejah, da se naučiš začutiti sebe in ločiti, kje se začneš ti in drugi konča. Ko se najdeš in začutiš, kdo si ti in nehaš igrati vlogo, ki ti jo je vsilil tvoj narcistični starš, se osvobodiš iz njegovega oprijema.

Pozornost na spremembe
Tako kot v borderline družinah, je otrok v narcistični družini pozoren na vsako spremembo v okolju in vedenju. “Sprememba tona glasu? Majhna sprememba obrazne mimike? Neverbalna komunikacija, ki je kontradiktorna povedanim besedam? Zaznano!” Prisiljen si bil biti “čustveni detektiv”, da si lahko preživel v svoji družini. Lahko si visoko občutljiv na potrebe druge osebe, vendar si prav tako na trnih, kaj te čaka za naslednjim ovinkom. Pogosto prevzemaš nase čustva drugih, zdrave meje med tabo in svetom niso vzpostavljene. “Neprestano se zavedam telesne govorice drugega človeka. To je prišlo iz moje družine, kjer sem konstantno hodila po jajcih in bila pozorna na to, kdaj bo spet počilo. V močan stres me spravlja, ko mi ljudje govorijo nekaj, njihovo telo pa mi sporoča nekaj drugega.”

Ko narcis postane narcis
Če si v svoji družini veljal za “zlatega otroka”, obstaja velika možnost, da boš sam postal narcističen. Lahko postaneš egocentričen, imaš potrebo po tem, da imaš vedno prav, slabo sprejemaš kritiko, zahtevaš popolnost od sebe in drugih, lahko se neprestano počutiš, da te drugi nepravično obravnavajo in obupno iščeš ljubezen. Če si gledal svojega starša, kako izkorišča drugega, ti lahko manjka moralni kompas in posledično lahko tudi prevzemeš to vedenje. “Sem ignorantski. Lahko mi poveš stvari, in verjetno te bom celo vprašal, kam si šel na počitnice, kako dolgo si bil tam, s kom si bil tam, in čez dve minuti bom vse pozabil. Naučil sem se odmisliti krike in glas svoje mame, ki mi neprestano govori, kaj naj naredim, in sedaj sem sam isti. “
Poleg narcisizma lahko razviješ druge psihološke motnje, kot so Borderline osebnostna motnja, anksioznost, depresija, odvisnost, shizoidna osebnostna motnja. “Se samopoškodijem, poslužujem se britvic, pretiranega samozadovoljevanja, grizljanja ustnic in dlesni.”
Poleg psiholoških problemov lahko razviješ mnogo telesnih simptomov (psihosomatika), kot so migrene, kronične bolezni, težave z nadledvično žlezo in srcem. “Jaz jem. Čeprav sem debela, ne znam nehati. Z veseljem bi zamenjala svojo motnjo, z motnjo, ki ni tako opazna navzven kot na primer deloholizem ali prekomerna telovadba. Ampak to je motnja, ki jo imam. Želim si, da bi jo bila sposobna opustiti. “

(Romantični) odnosi
Odraščanje v narcistični družini za sabo potegne veliko nezdravih vzorcev, ki jih otrok prenaša naprej v (romantične) odnose. Poglejmo nekatere najpogostejše aspekte takih odnosov:

  • Vsi otroci so ranljivi pred svojimi starši, vendar se otrok narcističnega starša hitro nauči, da je svoj notranji, ranljivi svet najbolje zadržati zase. Gre za globoko rano, ki jo povzroča narcistični starš, ko izkoristi otrokovo ranljivost v svoj prid. Posledično ne zaupaš ljudem. “Ne morem zaupati nikomur. Prav tako 100% ne zaupam svoji punci in svojim prijateljem, čeprav niso nikoli izdali mojega zaupanja. Vedno je prisoten dvom: “Mi boš zabodel nož v hrbet?”, „Zakaj se moja punca pretvarja, da me ima rada?“. »Na delu naredim vse sam, ker ne zaupam drugemu, kar vodi v to, da sem včasih preobremenjen.“ Prav tako se pogosto zgodi, da ne zmoreš tolerirati svojih čustev. Po drugi strani pa nekateri radi prehitro zlijejo svoja čustva neznancem, v upanju, da bo nekdo videl njihovo bolečino in jih rešil. Kar navadno pripelje do toksičnega odnosa.
  • Navajen si slabega ravnanja in ne prepoznaš, da partner v odnosu s tabo slabo ravna. Če se tega ravnanja zaveš, ne veš kako ga prekiniti.
  • Mnogi otroci narcističnega starša obupano iščejo ljubezen. Navadno idealizirajo romantično ljubezen. Ideje pobirajo iz novodobnih ljubezenskih filmov. Kar pa je lahko tudi ena izmed strategij, kako se izogneš pristni navezanosti na drugega, saj iščeš nekaj, kar ne obstaja. V svoji praksi vidim, da se jih večina zaveda, da imajo napačno predstavo o romantični ljubezni, vendar jo še vedno iščejo. Vedno znova, ko vstopaš v disfunkcionalni odnos, odpiraš staro travmo, ki ti jo je povzročil narcistični starš, znajdeš se v peklenskem krogu iz katerega ne znaš izstopiti. “Poročila sem se s čustveno nedosegljivim moškim. Bila sva poročena 23 let. Končno sem zbrala pogum in ga zapustila. V novem odnosu sem mislila, da sem končno našla ljubezen. Mislila sem, da sem našla svojo dušo dvojčico, svojo polovico. Po enem letu najinega razmerja, sem ugotovila, da sem se zapletla s prikritim narcisom.”
  • V odnosih tvoriš nevarno navezanost, najpogosteje izogibajočo navezanost, kjer pred svojim strahom pred pristno bližino ubežiš tako, da ljudi ne pustiš blizu. “Nikoli si ne bom več dopustil, da bom odvisen od drugih.” Naslednja pogosta forma nevarne navezanosti je anksiozna. Kjer loviš in dušiš svojega partnerja, „Zakaj me ne ljubiš? Zakaj nisi pozoren name?”.
  • Nekateri ostanejo v disfunkcionalnem odnoso, samo za to da imajo nekoga. Dolgoletni odnos lahko prinese neke vrste tolažbo in občutek bližine nekomu, ki se počuti izolirano. Vendar ima večina otrok narcističnega starša velik strah pred bližino. Še posebej jih je strah oseb, s katerimi bi lahko tvorili zdrav partnerski odnos. Bližina zate pomeni, da ima ena oseba popolno oblast nad tabo-kar je bilo v otroštvu resnično, vendar sedaj nehote ta strah prenašaš na partnerja. To privede do tega, da na vse pretege braniš svojo svobodo in se umakneš (lahko samo emocionalno) iz odnosa, ko stvari postanejo preveč intenzivne. Vztrajanje v dolgotrajnem odnosu, ki ne deluje, lahko kaže na strah pred bližino. “Raje sem v tem odnosu, kjer točno vem kaj me čaka, kot pa v odnosu, kjer bi se mogla soočit s svojim strahom pred bližino.”
  • V zgodnji odraslosti se bolj intenzivno navežeš na toksičnega partnerja in te bolj privlači kaotični, razburkan in dramatični odnos. Na žalost ti je verbalna in fizična zloraba tako poznana, da jo na nekem nivoju sprejemaš kot normalno. Tako da ni čudno, da vedno opravičuješ slab partnerski odnos in v njem vztrajaš.
  • Pogosto se znajdeš v odnosu, kjer samo daješ, nič pa ne dobivaš nazaj. Temu rečemo tudi soodvisnost. To nenehno dajanje ima korenine v občutku, da nikoli nisi dovolj dober in da moreš močno delati, če želiš prejeti ljubezen (narcističnega starša).

Pomembno je, da se naučiš preusmeriti pozornost od drugih, k sebi. Naučit se moraš biti dober starš samemu sebi. Pri tem ti lahko pomaga psihoterapija, do neke mere (zdrav) romantični odnos, prijatelji ali ljubeč sosed. Težava je, da imaš sam pokvarjen radar za zdrave odnose. Zato je zelo pomembno, da se naučiš prepoznati slab odnos in od njega oditi-torej mu postaviti meje. Premik od disfunkcionalnega k zdravemu odnosu do sebe in drugih zahteva veliko dela na sebi. Disfunkcionalni vzorci so se gradili vsaj dve desetletji, težko je pričakovati, da jih boš premagal v nekaj mesecih. Otrok kot spužva pije vse, kar se dogaja okoli njega. To spužvo je potrebno zelo dobro ožeti in jo napolniti z novo, čisto vodo, ki je samo po tvojem okusu.

Če želite poglobiti svoje razumevanje odnosa s starši, si oglejte mojo spletno delavnico “Ozaveščanje ran in vzorcev iz otroštva.”

Ta delavnica vam bo pomagala pri razumevanju vzorcev, vlog in navezanosti, ki jo imate v svoji družinski dinamiki, ter osvetlila vaše vedenje in rane, ki jih nosite s seboj. Naučila vas bo tudi, kako ravnati s svojimi čustvi, ki se bodo sprožila ob tem samospoznavanju.

1.DEL: VZGOJA V NARCISTIČNI DRUŽINI

Narcisizem lahko postavimo v spekter, ki prehaja od zdravega do patološkega narcizma. Oseba z Narcistično osebnostno motnjo (NPD) s seboj nosi veliko bolečino iz otroštva, s katero se ne more soočiti. Pretvarjajo se, da ta bolečina ne obstaja ali pa si jo lajšajo tako, da se znašajo nad drugimi. Narcisizem ne potrebuje biti skrajen, pogosto se skriva za masko “delam kar je najboljše za mojega otroka”. Narcisizem se nadaljuje preko generacij. Kar pomeni, da otroci narcisa sami postanejo narcistični ali pa postanejo soodvisni v odnosih. Nacistični starši imajo veliko skupnega z Borderline starši. Ena izmed razlik med njimi je namen pri uporabi  manipulacije. Medtem ko borderline osebnostna motnja manipulira ker želi preprečiti zapustitev, narcisi manipulirajo, ker želijo obdržati navidezno popolnost.

Karakteristike narcisističnega starševstva

Posesivnost
Narcisistični starš živi skozi svojega otroka in ga želi posedovat. Kakršni koli otrokov korak v samostojnost, predstavlja takemu staršu grožnjo. Če ne ogrožaš narcisistične maske svojega starša, se bo do tebe vedel v redu ali pa te še naprej ignoriral. Vendar, v trenutku, ko postaneš “težaven” ali ne slediš njihovim pričakovanjem, postaneš tarča narcisističnega vedenja (izbruhi jeze, manipulacija). Zelo težko te pustijo odrasti, to se pogosto pokaže, ko začneš formirati romantične odnose. “Moja mama mi je vedno govorila slabo o moji punci, ko je ni bilo zraven. Neodobravanje je kazala na vsakem koraku, recimo božično čestitko ni nikoli naslovila tudi nanjo.” Po mnenju narcističnega starša, noben partner ni nikoli dovolj dober za njihovega otroka.

  • “Če sem jo podpirala ali pa ji nisem nasprotovala, je bila moja mama zelo očarljiva. Vendar, v trenutku, ko se z nečim nisem strinjala, je poskrbela za to, da je naredila moje življenje neznosno.”

Meje
Osebne meje otroka niso nikoli upoštevane. Narcistični starš jih prekorači z namenom, da oblikuje otroka po svoji predstavi. Vstopal bo v tvoj osebni prostor in brskal po tvojih osebnih stvareh. Včasih bo informacije, ki jih je pridobil, uporabil proti tebi, samo zato, da boš naredil tako, kot on od tebe pričakuje. Narcistični starš zelo rad postavlja tudi zelo vsiljiva vprašanja in “spregleda” tvoje nelagodje ob njih. Meje v narcističnem domu so prekoračene pogosto in na mnoge načine. Verbalno in fizično nasilje je zelo pogosto.

  • „Moja mama je razdajala mojo lastnino drugim, včasih celo v pričo mene. Da ne omenim, da je zelo rada izražala (svoja) mnenja v mojem imenu in se dogovarjala z drugimi ljudmi kdaj se bom jaz srečala z njimi, brez da bi me sploh vprašala.”
  • “Mami sem povedala, da na mojo zabavo ne sme pripeljati svojih prijateljev. Kljub temu je prišla z njimi, še več, zlagala se jim je, da sem jih jaz povabila. Ko so bili na mojih vratih, jih nisem mogla napoditi, saj niso vedeli kaj se v resnici dogaja.“
  • „Ko sem pri 15. letih prišla domov iz šole, je bila moja soba popolnoma obrnjena na glavo. Vse je bilo prečesano. Mama je bila besna. Baje nisem pravilno zložila oblek, zato se je odločila, da bo prebrskala vse moje predale. Ker obleke niso bila zložene po njenem standardu, je vse vrgla na tla. V procesu je našla in prebrala moj dnevnik. To je bil zelo slab dan zame. Še tedne po tem sem morala hoditi naokoli z dolgimi rokavi, da sem prekrila udarce, ki mi jih je povzročila ta dan.”

Pomanjkanje empatije
Narcistični starš se je nezmožen uglasiti s potrebami in čustvi svojega otroka. Tako jih tudi ne zmore ovrednotiti in potrditi resničnost otrokovega čustvenega doživljanja. Samo čustva narcističnega starša so pomembna. Eden izmed največjih težav narcističnega starševstva je prav nesposobnost prepoznavanja otrokovih čustev, kar ustvari nesamozavestnega otroka z nefunkcionalnimi vzorci do sebe in drugih. Posledično tudi otrok ne čuti globoke povezave s svojim narcističnim staršem.

  • “Moja mama ne upošteva mojega mnenja in ignorira moje izkušnje. Tudi, če se pogovarjamo o področju, kjer sem strokovnjakinja, mi ne verjame. Nikoli ne posluša, kar ji pravim.”
  • “Moja mama vidi sebe kot ljubečo osebo. To je daleč od resnice. Zelo hladna oseba je, nesramna, ignorantska in preračunljiva. Popolnoma je nesposobna sočutja.“

Manipulacija
Narcistični starš se posluži veliko načinov manipulacije za dosego svojega cilja. Najbolj pogoste taktike čustvenega izsiljevanja so:

  1. Ignoriranje: Narcistični starš te lahko ignorira dneve ali tedne, če ne delaš tako, kot želi on od tebe. “Če nisem bil uspešen v šoli, moja mama ni govorila z mano, dokler nisem popravil ocene.” Prav tako obstaja podtip narcističnega starša, tako imenovani “Narcis, ki ignorira”. Ta starš se ne zanima za svojega otroka. Z njim se ukvarjajo samo, ko je to potrebno. Navadno takrat, ko se je treba pokazati pred drugimi kot popolna družina ali pa ko je potrebno otroka usmerjati, v skladu z predstavami narcističnega starša. “Moja mama je kazala zanimanje samo, ko je bilo nekaj povezano s šolo. Ko sem poskušal z njo govoriti o čem drugem, me ni zares poslušala.”
  2. Odvzem ljubezni: Narcistični starš izkazuje svojo ljubezen takrat, ko želi otroka nagraditi in do njega ne kaže brezpogojne ljubezni. Prav tako vedno grozi z odvzemom ljubezni in tako s tem kaznuje otroka. Ljubezen izrablja v svoj prid kot nagrado in kaznovanje.
  3. Grožnje: Narcistični starš uporabi tvoje osebne informacije, ki si jih delil z njimi, v trenutku, ko želi nekaj doseči pri tebi. Pri takem starševstvu se hitro naučiš zadržati stvari zase in jih skriti pred svojim staršem.
  4. Krivda in sram: Narcistični starš bo v tebi zbudil krivdo in sram, če želiš narediti nekaj po svoje. “Aha, šel boš na potovanje in jaz morem ostati doma s tvojo mamo? Kako lepo od tebe. Kar pojdi in uživaj” ali pa “Zato ker ne igraš klavirja dovolj dobro, jaz izpadem kot idiot.”
  5. Med dvema ognjema: Narcistični starš uporabi svoje otroke za manipulacijo drugih-najpogosteje svojega romantičnega partnerja. Otrok je postavljen na sredino med dvema staršema in se je primoran ukvarjati z odraslimi problemi. Ko je otrok prisiljen izbrati enega izmed staršev, to za seboj pusti globoko travmo. „Kako naj se postavim na očetovo stran, če pa me mama potrebuje.“

Vsi ti načini manipulacije otroku preprečujejo, da se razvije v zdravega posameznika z močno identiteto.

Narcistični bes
Bes bazira na strahu. Vse kar ogroža njihov obrambni sistem, ki jih ščiti pred globokimi notranjimi občutki manjvrednosti, je potrebno uničiti. “Moja mama je znorela, ko sem ji povedal, da se ne želim več pretvarjati pred sorodniki, da še vedno študiram medicino. Začela me je tepsti in kričati nerazumljive besede. Nisem si drznil niti pomisliti, da bi svojim sorodnikom povedal resnico.”

Oni so najpomembnejši
Narcisistični starš vzame ves prostor. Imajo globoko potrebo po pohvali in odobravanju. Iz drugih naredijo svoje poslušalce. Seveda pri tem ne opazijo njihovega dolgočasja, utrujenosti ali želje, da tudi oni želijo kaj povedati. Zelo radi se postavijo pred drugimi in pokažejo svojo “posebnost”. Obožujejo izpostavljati svoje atribute, pa naj bo to materialna dobrina, izgled, dosežek, projekt, veze ali svoja družina. Pretirano iščejo pozornost, s katero polnijo svoj umetno napihnjeni ego.

  • “Moja mama prireja zabave za nenavadne stvari. Na primer, smrt daljnega sorodnika, ki je umrl zelo dolgo nazaj ali pa za manjši osebni dosežek. Zelo rada prireja zabave, zato da je lahko v središču pozornosti.”
  • “S sestrami sem sedela za jedilno mizo in se pogovarjala z očetom. Nenadoma je mama zdrsnila iz stola in omedlela. V trenutku, ko smo želeli poklicati rešilca, je prišla k zavesti. Isto se je ponovilo še nekajkrat. Če se je pogovor za mizo obrnil stran od nje, je omedlela. Začeli smo jo ignorirati in jo pustili ležati na tleh. Obležala je tam nekaj trenutkov nato pa se pretvarjala, da je ponovno pridobila zavest.”

Pomemben je videz
Za narcističnega starša je zelo pomembno, da njegova družina navzven izgleda popolno. Veliko vložijo v to, da drugi zaznavajo vašo družino kot ljubečo, uspešno in zavidanja vredno. Otrok se navadno zaveda, da se celotna družina pretvarja, vendar raje sodeluje zaradi strahu pred narcističnim staršem.

  • “Sem v terapiji, kjer se soočam z dejstvom, da sem bila vzgojena v narcistični družini. Tega se niti nisem zavedala, dokler nisem bila že odrasla. Vedno sem mislila, da je nekaj narobe z mano. Vsi so imeli radi mojega očeta. Vedno so govorili, kako čudovit je, očarljiv in koliko je žrtvoval za svojo družino. O njem so vsi mislili tako pozitivno, zato ker je skrbno načrtoval, kako se obnašati pred drugimi ter lagal in manipuliral, da je vzdrževal to sliko. Izrabil in prizadel je druge ljudi, da je on izpadel boljše.“
  • „Najhuje pri vzgoji v taki družini je to, da nihče ne ve kaj se dogaja v resnici. Tako dobro zna moja mama zmanipulirat ostale. Vsi mislijo, da je moja mama predana ženska, ki je vzgojila dva težavna otroka. Čeprav ne prenesem svojega brata, oba trpiva na zelo podobni način. Na mojo srečo je meni uspelo zbežati pred mamo, ki naju je zlorabljala. Preselila sem se 3000 kilometrov stran, medtem ko moj brat ni imel te možnosti. On se še vedno zanaša nanjo za svoje lastno preživetje.“
  • „Zelo ji je pomembno mnenje drugih. Stokrat sem že slišal „Kaj si bodo pa sosedje mislili?“ Če sem imel problem, je nikoli ni skrbelo, kako naj mi pomaga, ampak kako bo to izgledalo pred drugimi. Pomembno je bilo vzdrževati popolni videz, ne glede na to, ali si trpel ali ne.“

Vse jemljejo osebno
Narcistični starš vzame občutke in dejanja otroka osebno. Hitro se ujezijo, če se otrok z njimi ne strinja in jih ne oponaša. Od otroka pričakuje, da je srečen, ko je srečen on in žalosten, ko je žalosten on. Drugače to razumejo kot izdajo. Tako hrepenijo po pohvali in potrditvi, da so posledično zelo občutljivi na kritiko. Otrok se hitro nauči biti previden okoli svojega narcističnega starša, da se ta ne bi ujezil ali pa zagrozil z odvzemom ljubezni. Otrok nikoli ne more biti pristen. Seveda se staršu tudi upre, vendar se kljub temu, da se je postavil zase, počuti slabo in krivo.

  • „Moja mama se laže za banalne stvari. Na primer: popravila mi je majico in gumb zašila na napačno stran. Ko sem ji to povedala, menila sem namreč, da je smešno, si je zmislila, da je gumb sam prodrl skozi, na napačno stran. Nikoli ne more sprejeti, da je naredila nekaj narobe in se nikoli ne bo opravičila. Nikoli je nisem slišala reči „oprosti“.“

Ogroženost
Narcistični starš se lahko počuti ogroženega s strani otroka. Ogroža ga njegov potencial, uspeh ali lepota, saj ti atributi ogrožajo starševo samozavest. Posledično lahko ponižujejo otroka z namenom, da pri sebi vzdržujejo občutek večvrednosti. Spotikajo se ob malenkosti, obsojajo in kritizirajo svojega otroka, ga primerjajo z drugimi in ne priznavajo njegovega znanja in uspeha. Kadarkoli kdo pohvali tvoj uspeh, bo narcistični starš le tega pripisal sebi: “Ja, to ima po meni. Vedno sem bil dober v atletiki.”

  • “Ko sem se poročala, mi je povedala, da poroka ni namenjena nevesti, ampak njeni mami. Želela sem, da je moja priča in ji rekla, naj si izbere obleko v svoji najljubši barvi. Izbrala si je belo barvo.“

Večvrednost in grandioznost
Narcistični starš ima napihnjen ego. Napihuje ga s pretirano predstavo o tem, kaj počne in kdo je. Nekateri otroci narcističnega starša postanejo enaki. “Mi smo boljši kot vsi ostali.” Občutek večvrednosti največkrat bazira na površinskih, egoističnih in materialnih stvareh. Počutijo se pomembnejše od drugih zaradi materialnih dobrin in statusa, ki ga imajo v družbi.

Soodvisnost
Narcistični starš je zelo odvisen od zunanje potrditve in drugih. Soodvisnost je lahko čustvena, fizična ali finančna. Poskušajo te narediti čim bolj odvisnega od njih-s tem te lahko kontrolirajo. Najpogosteje to naredijo tako, da te infantilizirajo, tako da ti dajo občutek nesposobnosti glede vsega, kar počneš ali pa delajo stvari namesto tebe. Primer infantilizacije je mama, ki spremlja svojega otroka na razgovor za delo. Na žalost se to vedenje ne preneha tudi, ko odrasteš. Včasih postane še hujše, saj se narcistični starš boji, da bo izgubil kontrolo nad svojim otrokom. Po drugi strani se soodvisnost kaže tudi preko tega, da starš zahteva od svojega otroka, da skrbi zanj do konca življenja.

  • “Moja mama pričakuje, da jo bom vedno finančno podpirala. Pravi, da ne more živeti brez mene.”
  • „Moja mama vkoraka v mojo pisarno (sem uspešen podjetnik), ponižuje moje zaposlene in mi pove, da bom v življenju propadel, če ne dokončam srednje šole. Moja mama me je šolala doma, samo zato, da me je lahko kontrolirala in mi preprečila, da dejansko dokončam šolanje. Iz šole me je izpisala pri 11. letih, zato ker je imela še enega otroka in se ji je zdelo šolanje doma bolj primerno. Pri 16. sem moral delati polni delavni čas, pri 17. sem končno uspel pobegniti stran od doma.“
  • “Odraščala sem v tipičnem soodvisniškem odnosu, kjer sem vedno iskala zunanjo potrditev. Glede na to, da sem se vedno osredotočala na počutje svoje mame, nisem razvila svoje identitete. Imam nizko samozavest in se preveč osredotočam na potrebe drugih ljudi.“

Poniževanje
Narcistični starš pogosto ponižuje, zbada in nadleguje svojega otroka. Pogosto se spotika ob stvari, zaradi katerih si že tako ali tako nesiguren. “Moja mama se je norčevala iz moje lepotne pike na obrazu.” Pogosto uberejo taktiko primerjanja. Govorijo o tem, kako čudovita je druga oseba ali pa kako dobro delo je opravila, čeprav si sam opravil delo na istem področju.
Narcističnis starš ti bo pokvaril veselje že samo z načinom in tonom, kako ti čestita za tvoj uspeh. Če boš pojamral, kako se ti je zgodila krivica, bo stopil na stran druge osebe, čeprav je ne pozna. Nemogoče je soočiti nekoga glede njihovega tona glasu, kretenj ali pogleda. Še posebej narcistični starš nikoli ne bo prevzel odgovornosti in bo vse zanikal. „To je vse v tvoji glavi.“ Normalno, da konstantno poniževanje prinese nizko samozavest pri otroku narcističnega starša.

  • “Ko sem postala bolj samostojna, je moja mama začela kritizirati vse. Moji prijatelji niso bili dovolj dobri, moj fant je bil zanič, moja oblačila so bila staromodna itd. Ko sem začela delati, je želela, da ji priskrbim telefon z naročnino. Naslednji mesec je nabila naročnino na 400 eurov, komaj sem jo uspela pokriti s svojo prvo plačo“

Favoriziranje otrok
Narcistični starš si pogosto izbere najljubšega otroka oz. tako imenovanega “zlatega otroka”. Ta otrok ne more narediti ničesar narobe, je najpametnejši in najboljši v vsem, česar se loti. To je nekaj, kar narcistični starš verjame in bo vsilil to mnenje tudi zlatemu otroku. Drugi otrok je “črna ovca”. Po mnenju narcističnega starša je vir vseh problemov, vse kar počne ni dovolj dobro in so krivi za vse. Črna ovca predstavlja vse kar ni popolno v družini. Vlogi zlatega otroka in črne ovce se lahko tudi menjavata. Posledično to prinese zelo slabe odnose med brati in sestrami. Narcistični starš preko opravljanja (opravlja enega otroka drugemu) preprečuje kvalitetni odnos med brati in sestrami. Posledično vsa komunikacija poteka preko narcističnega starša, kar ta tudi želi. Zlati otrok lahko postane narcis ali pa se počuti izredno krivo, da ga narcistični starš favorizira in mu prihranja zlorabo.

  • “Ni mi bilo jasno, kako lahko moj oče tako zaničuje moje brate. Vedno so bili bolj talentirani kot jaz. Imam močen občutek krivde, gledala sem brate, ki jih imam rada, kako so pokasirali očetov bes. Počutila sem se, kot da bi mogla popraviti te stvari. Moj oče je rekel naj grem v sobo in naj bom zelo, zelo tiho, medtem ko je on svojo jezo znesel nad mojimi brati. „
  • „Moj brat je zlati otrok. Ničesar ni naredil narobe, bil je popolni dojenček, popolni malček, in ko je v srednji šoli razbil tri avte, ni bil on za nič kriv. Jaz sem neprestano jokala, ko sem bila otrok, moja mama je zaradi tega morala prekiniti s svojo univerzitetno izobrazbo, vedno sem izgubljala stvari in moja mama ni mogla imeti mačke, zato ker me je mačka enkrat opraskala, ko sem bila majhna. „
  • „Moj oče je bil diagnosticiran za rakom, dali so mu 2 leti. Postal je zelo depresiven, vendar ne zaradi umiranja, ampak zaradi moje sestre. Meni je jokal, kako žalosten je, da ne bo mogel biti tam za mojo sestro. Ona nima še fanta in potrebno jo je izobraziti, kako naj privlači moškega. Nato me je obsodil, da je problem v meni, ker je nisem naučila, kako naj dobi fanta, sej sem vendar starejša sestra. Prav tako mi je očital, da je nisem prepričala, da naj gre na plastično operacijo, zaradi neke nepravilnosti na njenem obrazu.“

 

Če želite poglobiti svoje razumevanje odnosa s starši, si oglejte mojo spletno delavnico “Ozaveščanje ran in vzorcev iz otroštva.”

Ta delavnica vam bo pomagala pri razumevanju vzorcev, vlog in navezanosti, ki jo imate v svoji družinski dinamiki, ter osvetlila vaše vedenje in rane, ki jih nosite s seboj. Naučila vas bo tudi, kako ravnati s svojimi čustvi, ki se bodo sprožila ob tem samospoznavanju.

ČETRTI DEL: ODNOS MED BORDERLINE MAMO IN OTROKOM PO POSAMEZNIH OBDOBJIH RAZVOJA

Dojenčki
Raziskave so pokazale, da je Borderline mama neuglašena s svojim dojenčkom. Pogosteje (v primerjavi z neborderline mamami) je brez občutka, močno vdira v otrokov osebni proctor in se manjkrat odzove pozitivno na dojenčka. Mame z BDP se redkeje nasmejijo svojemu dojenčku, redkeje se ga dotikajo in ga oponašajo ter se z njim manj igrajo. Pogosto imajo težave pri prepoznavanju otrokovih čustev in se na njih primerno odzvati. Ta neuglašenost mame z dojenčkom v tako ključnem razvojnem obdobju povzroči večje tveganje za razvoj kasnejših razvojnih in psiholoških motenj pri dojenčku. Prav tako dojenček nima občutka varnosti in udobja. Newman in ostali so odkrili, da so malčki med 3. in 36. meseci pokazali manj interesa za interakcijo s svojo mamo med prosto igro v primerjavi z mamami brez osebnostne motnje.

Predšolski otroci
Macfie in Swann sta raziskovala navezanost med mamo in otroci. V vzorec sta vzela 30 otrok med 4. in 7. letom ter, kot kontrolno skupino, 30 otrok z varno navezanostjo. Odkrila sta, da je zamenjava vlog (kjer otrok postane starš) občutno višja v odnosu z Borderline mamo. Otroci imajo večjo negativno pričakovanje od odnosa z mamo, od nje večkrat pričakujejo nepredvidljivost in nevarnost. Prav tako so imeli ti otroci višji strah pred zapustitvijo. Pokazali so tudi višjo stopnjo konfliktnega obnašanja-otrok pospravi svojo sobo in jo nato ponovno razmeče ter zaradi osramočenja samega sebe-otrok pravi, da je slab.

Šolajoči otroci
Različne raziskave so pokazale, da imajo otroci Borderline mam več psihiatričnih diagnoz (npr. ADHD). Prav tako izražajo več Borderline simptomov v otroštvu. Ti otroci so ranljiva skupina za kognitivne motnje, težave v medosebnih odnosih-disfunkcionalno vedenje, samokritičnost, nevarna navezanost, prekomerno iskanje potrditve, ruminativno mišljene (=neprestano premlevanje negativnih dogodkov).

Najstništvo
Najstniki z Borderline mamami izražajo več problemov pri vzdrževanju pozornosti, agresijo, anksioznost, depresijo, nizko samozavest in prestopniško vedenje.
Na splošno so v raziskavah odkrili, da se Borderline mame počutijo manj sposobne in zadovoljne ter bolj pod stresom glede starševstva.

DSM IV: Kriteriji Borderline osebnostne motnje
1. Skrajno vedenje, da bi se izognili resnični ali namišljeni zapustitvi.
2. Nestabilni in intenzivni intimni odnosi, ki nihajo med idealizacijo in razvrednotenjem bližnje osebe.
3. Motnje identitete-nestabilni občutek sebe in samopodobe.
4. Impulzivnost na vsaj dveh področjih, ki sta potencialno samodestruktivni-promiskuitetno vedenje, motnje hranjenja, zloraba drog in alkohola, nepremišljena vožnja itd.
5. Ponavljajoče se samomorilno vedenje, samopoškodovanje.
6. Nestabilno močno nihanje razpoloženja-jeza, anksioznost, razdražljivost, ki traja nekaj ur, največ nekaj dni.
7. Kronični občutki praznine in nevrednosti.
8. Neprimerna jeza in nezmožnost kontrole le-te-pogosta razdražljivost in pretepi.
9. Prehodna obdobja paranoje in disociacije.
BDP pogosto spremljajo druge psihološke motnje. Najpogostejša je bipolarna motnja, depresija, anksioznost, zloraba drog in ostale Mejne (mislim, da je tukaj samo »osebnostne motnje«, brez »mejne«) osebnostne motnje (npr. Narcizem)

Film: Mommie Dearest

Če želite poglobiti svoje razumevanje odnosa s starši, si oglejte mojo spletno delavnico “Ozaveščanje ran in vzorcev iz otroštva.”

Ta delavnica vam bo pomagala pri razumevanju vzorcev, vlog in navezanosti, ki jo imate v svoji družinski dinamiki, ter osvetlila vaše vedenje in rane, ki jih nosite s seboj. Naučila vas bo tudi, kako ravnati s svojimi čustvi, ki se bodo sprožila ob tem samospoznavanju.

DRUGI DEL: ŠKODA ZARADI ODRAŠČANJA V BORDERLINE DRUŽINI

V naslovu tega članka sem uporabila besedo „škoda“-zelo močna izbira besede. Vendar v moji praksi odrasli-otroci, ki so odraščali z Borderline staršom, občutijo ravno to-počutijo se oškodovane. V tem članku bomo šli v večje globine, ki jih imam v mislih s to besedo. Kakšen je njihov notranji svet? Za začetek naj omenim, da se pogosto srečujejo z anksioznostjo, nizko samopodobo, s težavami v intimnih odnosih in skrivajo svojo ranljivost.

Branje misli
Otroci Borderline starša postanejo zelo občutljivi na razpoloženja in potrebe drugih ljudi. To je posledica tega, da so se morali prilagoditi na razpoloženje svoje mame in predvideti, kako bo reagirala. Mnogi so odrastli v strahu pred svojo mamo. Neprestano so tipali in se prilagajali zunanji situaciji. Na ta način so skušali preprečiti izbruhe jeze in dramo.
V intimnih odnosih se tako odzivajo na ta nevidna pričakovanja drugega. Problem nastane, da se prilagajajo na nekaj, kar druga (zdrava) oseba od njih ne pričakuje. Skrivno pričakovanje s strani druge osebe ni več tam, tako kot je bilo v njihovem otroštvu. Otroci borderline družin zelo težko prenehajo s tem vedenjem in težko zaupajo, da se jim ne bo zgodilo nič slabega, če se na podtalno sporočilo ne bodo odzvali. Realizacije, da smo vsi odrasli in odgovorni sami zase, jim je tuja. Problem nastane, ko se zapletejo v odnose, ki so zelo podobni odnosom doma. Tako preigravajo isto dinamiko v svojem intimnem odnosu.

So moja čustva resnična?
Otroci borderline staršev pogosto dvomijo v svojo zaznavo in čustva. V njihovo zaznavo se je vedno dvomilo in njihova čustva niso bila upoštevana s strani Borderline starša. To najpogosteje vodi v neprepoznavanje lastnih čustev. Ko ti starš neprestano sporoča, da je tvoja zaznava nepravilna, začneš dvomiti vanjo in v svojo realnost.
Zelo težko izražajo svoja čustva, saj težko ločijo med tem, katero čustvo je njihovo in katero od druge osebe (beri Borderline starša). Dvom v lastno zaznavo se tudi kaže v njihovem pogledu na svoje otroštvo. Se je res zgodilo, tako kot se jaz spominjam?
Težko se zanesejo na lastno zaznavo, ker njihov Borderline starš nikoli ne prevzame odgovornosti za svoje vedenje. V obdobju miru začnejo še bolj dvomiti o tem, če se je drama, ki jo je povzročil Borderline starš, resnično zgodila. “Mogoče pa le ni bilo tako slabo.”
V odraslosti se dvom lahko sproži vsakič, ko naletiš na nestrinjanje s strain drugega. Če nisi 150% v to, kar praviš, se raje potegneš nazaj in začneš dvomiti v svojo zaznavo. Še več, tudi če si 150% prepričan, da vidiš rdečo sliko, lahko začneš dvomiti v svojo zaznavo, če te “nasprotnik” vztrajno skuša prepričati, da je slika oranžne barve. Posledično iščeš potrditev v zunanjem okolju, da je to, kar ti zaznavaš in čutiš, resnično.

  • “Ko sem odkrila, da mi je mama vzela ves denar iz mojega bančnega računa, sem bila zgrožena. Vendar sem na nekam nivoju čutila olajšanje. Drama z mojo mamo se je vedno dogajala za zaprtimi vrati, tako da sem imela težavo vrjeti, da se to resnično dogaja. Ampak s tem sem vedela, da je vse resnično. Zdaj sem imela dokaz. In končno sem lahko pretrgala stik z njo brez slabe vesti.”

Težave z zaključevanjem
Mnogi otroci Borderline starša imajo težave fizično ali čustveno zapustiti svojega starša in posledično tudi nezdrave intimne odnose. Zato ker so neprestano poslušali, kako slabi so, ker želijo odrasti, postati samostojni, čutijo nepopisljivo krivdo, če želijo zapustiti ali odrezati svojega starša. Ta krivda jih veže nanj in jo zelo težko ne čutijo več. V svojem delu opažam, da je to čustveno vez, ki je prežeta z občutki krivde, najtežje predelati. Otroci Borderline starša se počutijo obvezane, da so v stiku s svojim staršem. Čeprav je zunanjemu opazovalcu očitno, da to počnejo iz dolžnosti in krivde in ne iz lastne želje po stiku.

Prekomerna kritičnost
Otroci Borderlina starša se počutijo nezadostne in nevredne. Imajo nizko samopodobo in so zelo kritični, celo brutalni, do samega sebe. Izgleda, da internalizirajo svojo kritično mamo, in se sedaj do sebe obnašajo na isti način, kot se je Borderline starš do njih.

  • “Odrasla sem v samosovraštvu in zanašanju na mojo mamo glede svoje vrednosti.”

Iluzija ljubezni
Otrok Borderline starša nosi v sebi konflikt med idejo, da je odraščal v ljubečem okolju, medtem ko to v resnici ni. Ne čutijo ljubezni do svojih staršev, vendar za to obtožujejo sebe. Ta zanka se ustvari, ker jim je Borderline starš nenehno sporočal, da se do njega ne vedejo ljubeče in da je problem v njih, saj so nehvaležni, slabi, problematični otrok.

  • “Pogosto sem se počutila noro, da čutim sovraštvo do svoje mame. Mogoče bi mi moja mama začela vračati ljubezen, če ne bi bila tako slab otrok in bi se bolj potrudila. Nisem se zavedala, da za mojo mamo nikoli ne bo nič dovolj dobro.”
  • “Počutim se kot slaba hči, ker imam sovražne občutke do svoje mame. Včasih celo mislim, da bi mi bilo lažje, če bi bila moja mama mrtva. Svoja čustva delim s fantom in prijatelji in vsi mislijo, da je moja mama najbolj prijazna oseba na svetu. Ona pa le manipulira z vsemi. Posledično mene zaznavajo kot nekoga, ki pretirava.“

Sanjarjenje
Mnogi otroci Borderline staršev pobegnejo pred grozljivim družinskim okoljem v sanjarjenje. Če ne razrešijo svoje preteklosti, se sanjarjenja poslužujejo tudi v odraslosti. Zelo pogosto otrok fantazira, da mu starši umrejo. Samo otroci, ki so izredno čustveno in fizično zlorabljeni, imajo take fantazije. Želijo, da se nasilje neha. Njihovo fantaziranje je edini način, kako obežijo neznosnemu okolju.

  • “Obežala sem svojemu otroštvu, tako kot večina zlorabljenih otrok, s pomočjo disociacije in sanjarjena. Drevesa, omare, okna so me klicala k sebi. Tam sem lahko zbežala v sanjarjenje, stran od tega okolja.”
  • “Spomnim se, da sem preigraval Tom in Jerry risanko neprestano v svoji glavi, ko sem skušal zaspati. To je bil edini način, da sem se umiril in lahko zaspal.”

Jeza
Poleg krivde, dvomov, občutkov nevrednosti, otrok Borderline starša čuti ogromno jezo do njega. Čutijo, da ni pravično (in res ni), da so odraščali v takem okolju in od tam pobrali vse čustvene in fizične probleme, ki jih imajo sedaj. Jezni so, da se ukvarjajo s svojimi problemi na terapiji, medtem ko njihov starš ne prevzema nobene odgovornosti.

  • „Jezna sem, da nisem imela otroštva, da sem bila priča groznim stvarem, da sem bila zlorabljena na mnogo načinov in da imam posledično zelo slabe odnose s svojimi brati in sestrami. Besna sem. Ampak bolj kot karkoli, sem besna na to, da moja mama ne bo tega nikoli dojela. Nikoli ne bo videla in razumela moje bolečine, ki jo je povzročila ona. Vse kar si želim je, da bi dojela kaj mi je naredila in videla koliko energije sem morala vložiti v to, da sem prišla ven iz tega šita v katerega me je potunkala. Želim opravičilo. In potem želim, da me pusti pri miru. Skušam se sprijazniti s tem, da tega verjetno ne bom nikoli dobila, kar še bolj podžge mojo jezo. Ugggggh.”

Strah, da boš postal kot starš
Strah, da boš postal tak kot svoj starš narašča z leti. Nekateri otroci Borderline staršev zanikajo svojo željo po otroku, ker jih je tako strah, da bi ponovili vzorce. S tem skušajo prekiniti bolečino, ki jim jo je povzročilo odraščanje v Borderline družini. Mogoče tvoje primerjanje s staršem ni očitno na prvi pogled, vendar se lahko kaže v zelo majhnih stvareh, kot so na primer “Jaz ne pijem kave, tako kot jo je moja mama.” Premagati to primerjavo in se zavedati, da te podobne ali iste lastnosti, še ne delajo tvojega starša, je zelo težko.

  • “Svoje življenje sem posvetila temu, da sem si dokazovala, da nisem ista kot ona. V glavi sem ob vsakem večjem dogodku naredila check listo-„Nisi ista kot mama.“ Imaš diplomo. Kljukica. Še vedno govoriš z očetom po 21. letu. Kljukica. Nisi odvisna od alkohola ali tablet. Kljukica. Če pogledam za nazaj, je bilo moje neprestano primerjanje z mamo, zaskrbljujoče.”

Odnos
Otroci Borderline staršev imajo pogoste težave v partnerskih odnosih. Zelo pogosto razvijejo soodvisniški odnos. Prav tako se poslužujejo manipulacij ali pretirane ustrežljivosti (podrejanja), samo da bi obdržali obstoječi odnos. Zelo pogosto se znajdejo v bolečem, disfunkcionalnem odnosu. Niso sposobni resnične bližine. Pred bližino zbežijo z neprestanimi konflikti v odnosu, distanciranjem (čustvenim ali fizičnim), manipulacijo in soodvisnostjo.
Zato, ker jim je bilo pogosto rečeno, da je zunanji svet slab, imajo pri formiranju odnosov težave z zaupanjem. Prav tako težko verjamejo, da so vredni ljubezni.

  • “Pred kratkim sem se zavedala zakaj so vsi moji odnosi (ljubezenski ali prijateljski) površinski in ne trajajo dolgo. Okoli sebe sem zgradila nevidni oklep, ki me ščiti. Če mi ljudje ne pridejo preblizu, me ne morejo prizadeti.”
  • “Težavo imam pri izražanju svojega mnenja in se postaviti zase, ko imam prav. V odnosu sem štiri leta in preko terapije sem se zelo spremenila . Na začetku tega odnosa sem bila podredljiva in nisem želela povzročiti nobenega konflikta. Zdaj postajam bolj samozavestna in sem bolj mirna z konfrontacijo in konfliktom.“

Realistična pričakovanja
Verjetno je najtežje sprejeti, da Borderline starš nikoli ne bo sposoben uvideti svojih napak in razumeti, zakaj se ga njegov otrok izogiba ali mu postavlja meje. Borderline starš ne prevzeme odgovornosti za svoja dejanja in v tebi zbudi občutek, da pretiravaš. “Saj sem ti samo delala uslugo. To je za tvoje dobro.” Zelo težko je sprejeti, da te tvoj starš nikoli ne bo zares slišal, razumel tvoje bolečine in se opravičil.

  • “Zakaj se me izogibaš?
    Zato, ker si me prizadela v preteklosti in se ne želim več izpostaviti tej možnosti.
    Jaz sem te prizadela? Kdaj?
    Kot otroka si me pretepala s pasom.
    Ne spomnim se tega. To si izmišljuješ, ti usrane.”
  • “Moja mama se ni sposobna opravičiti. Ne prenese kritike. Ko gre za primerjanje moči, mora ona vedno zmagati.”

Kaj prinaša prihodnjost?
Na žalost si zaradi odraščanja v Borderline družini nagnjen k razvoju psiholoških motenj in težav, kot so depresija, anksioznost, Postravmatski stres, narcisizem in BDP. Predelava ran, ki so ti bile zadane v otroštvu, je navadno življenjski proces. Čeprav s časom postane veliko lažje, če delaš na sebi. Izobrazba na tem področju (prebiraš literaturo o Borderline družinah, motnji itd.) je pomemben prvi korak k razumevanju kaj se je dogajalo v tvoji preteklosti. Kajti, spremeniš lahko samo tisto, česar se zavedaš. Osebno bi otrokom Borderline staršev priporočila psihoterapijo, kjer lahko delajo in predelajo svoja čustva, bolečino in preko terapije dobijo zdravo izkušnjo intimnega odnosa. S časom se boš premaknil k bolj zdravim odnosom. Prav tako želim poudariti, da Borderline starš prav tako trpi za svojo bolečino. Vendar je naša odgovornost, ko se odločimo za starševstvo, da predelamo svoje rane iz otroštva in jih ne prenašamo naprej v tako brutalni obliki. Zato je zelo pomembno, da poskrbiš za svoje rane iz otroštva in s tem prekineš disfunkcionalni krog tvoje družine.

Če želite poglobiti svoje razumevanje odnosa s starši, si oglejte mojo spletno delavnico “Ozaveščanje ran in vzorcev iz otroštva.”

Ta delavnica vam bo pomagala pri razumevanju vzorcev, vlog in navezanosti, ki jo imate v svoji družinski dinamiki, ter osvetlila vaše vedenje in rane, ki jih nosite s seboj. Naučila vas bo tudi, kako ravnati s svojimi čustvi, ki se bodo sprožila ob tem samospoznavanju.

TRETJI DEL: VRSTE BORDERLINE STARŠEVSTVA

Mnenja strokovnjakov, ali lahko BDP osebnostno motnjo razdelimo na posamezne podtipe, so deljena. Posledično je raziskovanje tega področja prineslo različne delitve BDP tako v strokovni kot poljudni literaturi. V tem članku bomo pogledali delitev tako po strokovni kot poljudni literaturi. Delitev služi kot smernica, oseba z BDP-jem lahko spada pod več podtipov te osebnostne motnje.

Poljudna literatura
Dr. Christine Lawson v knjigi, Understanding the Borderline Mother, loči med 4. podtipi borderline mam, ki jih razdeli na visoko in nizko funkcionalne.

Visoko funkcionalne BDP mame
Čarovnica
Čarovnica reagira zlobno, ko se počuti ogroženo, zavrnjeno in kritizirano. Ta tip išče moč in kontrolo nad drugimi in reagira z nepredvidljivim besom, ko nekaj ne gre po njeno. Člani družine živijo v strahu, da bodo v njej sprožili izpad jeze. Podzavestno se sovraži in se vede zelo kruto do svojih otrok. Okupirana je sama s seboj in se ne ozira na druge. Čarovnica ne obžaluje in se nikoli ne bo opravičila za vso zlo, ki ga je povzročila svojim otrokom. Razlog za njeno kontrolo je strah pred zapustitvijo. Ta podtip BDP ne odnese veliko od psihoterapije. Njeni otroci navadno razvijejo depresijo, sram, nesigurnost in Post traumatsko stresno motnjo.

  • „Prišlo je do problema z mojim spričevalom. Napisano je bilo, da sem dobila 0 (ni oddano), čeprav sem vedela, da sem seminar oddala. Tisti dan nisem imela dovolj časa, da bi o tem govorila z učiteljico, zato sem to želela narediti naslednji dan. Spričevalo sem pokazala mami in ji pojasnila zakaj sem dobila 0. Kljub temu me je udarila, kričala name, ker sem dobila 0, mi povedala, da sem lena in da mi ni mar za svojo izobrazbo. Kljub temu, da sem ji dokazala, da sem seminar naredila in sprememba ocene ne bo problem, je še vedno kričala name, me kaznovala in mi vzela stvari ter me ponovno udarila.“

Kraljica
Otroci kraljice morajo postati njeni zvesti služabniki. Kraljica je center pozornosti, njeni otroci so tam za to, da ustrežejo vsaki njeni potrebi. “Daj mi svojo pozornost. Ljubi me, ljubi me, dokaži da me ljubiš in naredi vse, kar ti rečem.” Če se z njo ne strinjaš, ne narediš, kar te prosi in slediš svojim potrebam, je ne ljubiš. Otrokom ni dovoljeno imeti svojega mnenja in potreb. V tem okolju nimajo spodbude, da se razvijejo v samostojne posameznike.
Kraljica se pretvarja, da je popolna ženska, samostojna, vsemogočna in da ima vse pod kontrolo. Kraljice so manipulativne in verjamejo, da jim stvari pripadajo. Prečkajo meje osebnega prostora, brez da bi to prepoznale, kaj šele obžalovale. Znotraj nosijo občutek kronične praznine in so se nesposobne same potolažiti in umiriti. Vedno potrebujejo nekoga drugega, da to naredi zanje.

Nizko funkcionalne BDP mame
Zanemarjena mama
Zanemarjena mama igra žrtvev. Govori, kako vsi z njo ravnajo nepravično in samo ti jo lahko zaščitiš. Od otroka pričakuje, da jo reši. Njihovo BDP motnjo pogosto spremljajo depresija, anksioznost, nerealni strahovi, občutki ranljivosti, obupa, nemoči in brezupnost. Hkrati zavračajo pomoč družinskih članov. Na ta način kontrolirajo druge. Menijo, da ljudjem ni za zaupati in da so le-ti škodoželjni. Otroci dobijo občutek, da jo lahko rešijo, če bodo naredili še več, se naučili več, ji dali več. Na žalost ona ostaja žrtev, ne glede na to, koliko in kaj narediš zanjo. Na ta način te kontrolira in preprečuje, da jo boš “zapustil.” Otroke zanemarja, le-ti se počutijo sami in jezni. Otrok v svojih nadaljnih odnosih razvije soodvisnost.

Samotarska mama
Navzven samoratska mama izgleda samozavestno, odločno in samostojno. V resnici se boji zunanjega sveta, ne zaupa ljudem, hitro izbruhne in je paranoična. Stalno se počuti izdano in kritiko jemlje zelo osebno. Je perfekcionist, z visokimi pričakovanji. Pogosto se jezij in kritizira druge, kadar ne zadostijo njenim pričakovanjem. Nima nobene želje po gradnji intimnih (prijateljskih) odnosov izven svoje družine. Njeni otroci so njihova družba. Samozavest črpaja iz dela in hobijev.

  • „Moja mama mi je pogosto povedala, da se je s starostjo začela bati vsega. Nikoli ni želela iti ven s prijatelji, razen če smo šli mi z njo. Mi smo bili njeni pravi prijatelji. Če sem iskrena, smo se družili z njo, ker smo se čutili obvezane, namreč, koga drugega pa ima kot nas?“

Borderline podtipi v akademski literaturi
V tovrstni literaturi sem našla več razčlenitev BDP-ja.

  1. V knjigi The Essential Family Guide to Borderline Personality Disorder, Randi Kreger razdeli BDP na:
  • Nižje funkcionalen/konvencionalni podtip se samopoškoduje in je pogosto hospitaliziran. So zelo nizko funkcionalni, kar pomeni, da ne morejo delati ali hoditi v šolo. Avtor poimenuje njihovo samodestruktivno vedenje kot „avto agresijo“, kar korelira z idejo, da so simptomi njihovega BDP-ja usmerjeni na uničuje sebe.
  • Višje funkcionalni/nevidni podtip v večini situacij dobro funkcionira, vendar pogosto eksplodira v izbruh jeze, čustveno zlorabo, kritiko in nasilje. Simptomi njihovega BDP-ja so tako usmerjeni navzven-na druge ljudi v njegovi okolici.
  1. Prva raziskava je razdelila BDP osebnostno motnjo glede na psihološko motnjo, ki pogosto spremlja BDP. Tako so osebe kategorizirali v tri dele.
  • Del A osebe se nagnjene k paranoji in ekscentričnemu vedenju,
  • Del B imajo bolj dramatično in arogantno osebnost,
  • Del C osebe so bolj boječe.
  1. Druga raziskava je skušala razdeliti adolescentne punce in fante v BDP podtipe. Raziskava je odkrila zanesljive podtipe BDP-ja pri puncah, vendar ne pri fantih. Punce je bilo mogoče opredeliti v enega izmed sledečih tipov: visoko funkcionalni-ponotranjeni podtip, depresivni ponotranjeni podtip, histrionični in agresivni pozunanjeni podtip.
  2. Tretja raziskava je našla tri BDP podtipe: umaknjeni-ponotranjeni, močno moteni-ponotranjeni in anksiozen-pozunanjeni tip. Posamezniki v podtipih se odzivajo drugače na zdravljenje BDP motnje. V tej študiji osebe z močno motenim-ponotranjenim tipom niso kazale nobenega napredka z zdravljenjem, medtem ko umaknjen-ponotranjen in anksiozen-pozunanjen tip so.
  3. Zadnji podtipi BDP, katere bi želela omeniti, je razdelitev po T. Millonu, ki je preko svojega dela z Borderline osebnostno motnjo odkril 4 podtipe:
  • Prestrašeni podtip je posameznik, ki je poleg BDP tudi soodvisen v odnosih. Globoko v sebi so pogosto razočarani nad dejanji drugih. Če jih preveč podrezaš bodo izbruhnili v bes, vendar bodo prej poškodovali sebe ali naredili samomor kot storili nekaj drugemu. Nekateri simptomi značilni za ta podtip so:
    -velika odvisnost od drugih,
    -niha med družabnostjo in umikom iz družbe,
    -pasiven,
    -permisiven,
    -obdobja jokavosti in depresije,
    -lahko se nenadoma ujezijo, kar preseneti druge,
    -paranoja,
    -prej se bodo čemu odpovedali kot pa si vzeli nekaj zase,
    -igrajo žrtev, kar vzbuja empatijo v drugih,
    -strah pred zapustitvijo lahko sproži psihotično epizodo, obup in samomorilnost,
    -njihovo vedenje je neodgovorno,
    -poslužujejo se uporabe drog, alkohola, hrane, zapravljanju denarja in spolnosti za to, da se lahko umirijo,
    -pogosto fantazirajo, da ubežijo realnosti,
    -podarja ali uničuje svojo lastnino,
    -pogosto trpi za kronično boleznijo ali psihosomatiko.
  • Impulzivni podtip pogosto spremlja Histronična (anksiozna) osebnostna motnja. Ti posamezniki radi flirtajo, so površinski, očarljivi in zmuzljivi. Imajo veliko energije in iščejo nove avanture in adrenalin. Pogosto bodo reagirali, preden bodo pomislili in posledično pristali v vseh možnih dramah-kar jim tudi daje to vznemirjenje, ki ga iščejo. Ti posamezniki so zelo karizmatični in brez težav se ujameš v njihovo očarljivost. Tovrstna oseba je v neprestanem konfliktu z družbo. Izbruhi besa niso običajni za njih. Včasih imajo poleg BDP še antisocialno osebnostno motnjo. Ta oseba operira v “zapuščen otrok” načinu-išče kakršnokoli pozornost, prav tako pa v “jezni otrok” načinu. Jezni otrok verjame, da si drugi zaslužijo kazen, za to kar so jim povzročili. Ta podtip BDP ima pogosto slabo kontrolo, impulzivno vedenje, zlorabo drog in samopoškodovanje. Na drugem koncu spektra pogosto ne skrbijo zase in jim je nadvse pomembno kaj si ljudje mislijo o njih. To se kaže v tem, da vložijo veliko truda v to, da se izognejo kritiki in neodobravanju.
  • Čemerni podtip je nepredvidljiv, razdražljiv, nepotrpežljiv, pogosto se pritožuje, je nesramen, nezadovoljen, trmast, pesimističen in zamerljiv. Njihov notranji konflikt se preigrava med željo, da bi se zanesli na ljudi in hkrati držali distanco, zato da ne bi bili prizadeti. Nihajo med občutki nevrednosti in jeze. So pasivno agresivni. Njihova jeza je lahko izredno eksplozivna. Pripravljeni so se poškodovati ali čustveno deprivirati za to, da zbudijo v drugem sočutje, ki potem zadovolji njihovi potrebi po pozornosti. Imajo nestabilno osebnost in izreden strah pred zapustitvijo. Operirajo v “jezen otrok” načinu. Ko je jezen bo prizadel družino in prijatelje. Pogosto ne prevzemajo odgovornosti za njihovo jezo in škodo, ki jo naredijo s tem-za vse so krivi drugi. Ne znajo izraziti svojih potreb na zdrav način, njihovi odnosi se vrtijo okoli igrice “če bi me ljubil, bi naredil…” in “Moral bi vedeti, kaj si jaz želim oz. kako je treba speljati stvar (po moje).”
  • Samopoškodovalni podtip prežema zagrenjenost, ki jo preusmerijo nase. Pogosto bodo samo-destruktivni. V sebi čutijo tako sovraštvo, ki jih vodi v različne oblike škodljivega vedenja-do prehitre vožnje, neskrbi za svojo zdravje, ponižujočih spolnih izkušenj. Poleg BDP imajo pogosto depresijo. V sebi nosijo občutek, da nobenemu ni mar in se tako vedejo tudi sami do sebe. Operirajo v “zapuščen otrok” načinu. Glede na to, da ne čutijo ljubezni od zunaj, se samopoškodujejo z namenom, da vsaj nekaj začutijo. Živijo v strahu pred zapustitvijo in nimajo nobene ideje kdo sploh so. Misli o samopoškodovanju in izvršitev le-tega sta tipična za ta podtip.

Če želite poglobiti svoje razumevanje odnosa s starši, si oglejte mojo spletno delavnico “Ozaveščanje ran in vzorcev iz otroštva.”

Ta delavnica vam bo pomagala pri razumevanju vzorcev, vlog in navezanosti, ki jo imate v svoji družinski dinamiki, ter osvetlila vaše vedenje in rane, ki jih nosite s seboj. Naučila vas bo tudi, kako ravnati s svojimi čustvi, ki se bodo sprožila ob tem samospoznavanju.