Tag Archive | samozavest

VPLIV MEDIJEV NA SAMOPODOBO

Nov30

Lepota je v današnji kulturi pomembna, če ne že najpomembnejša vrednota. K postavljanju vitkosti na vrh piramide vrednot pa veliko prispevajo mediji, ki nas nenehno nagovarjajo, kakšnemu idealu naj sledimo. 

Kaj si mislim o sebi?
Preden se osredotočim na vpliv medijev na samopodobo, si poglejmo, kaj razumemo pod tem pojmom. Samopodoba je povezana s posameznikovim doživljanjem in vrednotenjem samega sebe. Na to vpliva več dejavnikov – izkušnje s samim seboj in drugimi: ali same sebe vidimo vredne ljubezni, smo zadovoljni s šolskim uspehom, s svojo postavo, se drugi radi družijo z nami, nam zaupajo, nas opazijo?
O telesni samopodobi govorimo, kadar se osredotočamo na svoje občutke o zunanjem videzu in telesnih sposobnostih. Socialna samopodoba zaobjema kakovost naših odnosov, zmožnost navezovanja stikov z drugimi ljudmi, še posebno vrstniki in nasprotnim spolom. O akademski samopodobi govorimo, kadar vrednotimo svoj uspeh na izobraževalnem oziroma poslovnem področju.
Pozitivna samopodoba je pomembna. Vliva nam pogum, da preizkušamo nove izzive in verjamemo vase. Omogoča nam, da spoštujemo samega sebe, tudi ko naredimo napako. Načeloma nas, ko spoštujemo sami sebe, spoštujejo tudi drugi. Nizko samopodobo spremljajo negativna sporočila o sebi, ki vplivajo na način, kako vstopamo v odnose, se družimo, sprejemamo izzive in podobno.
Samopodoba se lahko spreminja. Otroku, ki je imel pozitivno samopodobo, lahko neuspeh v šoli zniža samovrednotenje. Prav tako lahko imamo visoko samopodobo glede naših družabnih stikov, medtem ko se v svojem telesu ne počutimo najbolje.

Vitkost je povsod
V sodobni postmoderni kulturi nas na vsakem koraku spremlja neskončno število podob. Ob listanju revije, gledanju najljubše televizijske nadaljevanke, deskanju po spletu in ne nazadnje tudi pri hoji po ulici nas z velikih plakatov in izložb nagovarjajo idealne podobe ženskih in moških teles. Kako so ti ljudje lahko tako lepi? Preprosto. Z različnimi računalniškimi programi ali lepotnimi operacijami, s katerimi naredijo manjše (ali večje) popravke.

Lepota je kulturno pogojena
Kaj imamo ljudje za lepo, ni odvisno samo od našega okusa, ampak tudi od kulture. V srednjem veku, pa vse do prejšnjega stoletja, je bilo občudovano močnejše žensko telo, ki so ga povezovali z izobiljem in blagostanjem. Akt na slikarskem platnu je bil močnejše postave, suho telo pa je vse do 20. stoletja veljalo za neprivlačno. Sodobno kulturo telo ne zanima več kot materialna osnova, ampak predvsem kot videz. Povsod navzoči sodobni lepotni ideali častijo pomen vitkosti in težko dosegljivih telesnih značilnosti. Seganje po idealni zunanji podobi pa, čeprav ne smemo zanemariti vedno večjega pritiska na moško populacijo, zadeva predvsem ženske. V tem članku se osredotočam predvsem nanje, saj so bile tudi zgodovinsko gledano vedno bolj izpostavljene lepotnim idealom kot moški.

Koga kriviti?
Vzroke lahko iščemo že v spolni socializaciji deklic, s katero se ženske učijo identificirati kot seksualna bitja oziroma graditi identiteto skozi telo. Že v rosnih letih so deklice pri igri z nekaterimi igračami (na primer barbika) izpostavljene idealnemu ženskemu telesu. Če na kratko opišem podobo barbike: ima velike, navadno modre oči, prelesten majhen nosek, polne ustnice, veliko oprsje, preozek pas in dolge noge. Skratka, predstavlja podobo ženske, ki ne obstaja, in taka izkrivljena podoba ženskega telesa naj bi se usidrala v otrokovo podzavest ter vplivala na njegove predstave o sebi.
Statusa spolnih objektov se ženske naučijo skozi nenehno opazovanje, ki so ga deležne na vsakem koraku, in prek medijev, ki potrjujejo status ženske kot objekta pogleda (pornografija, moda, lepotna tekmovanja in oglaševanje). To ne določa samo odnosa med moškim in žensko, ampak tudi, kako se ženske vidijo.

Zakaj nisem kot dekle iz revije?
Podobe iz medijev nam vsiljujejo jasen ideal, ki je vseprisoten. Ženske posledično nenehno opazujejo razlike med svojim realnim in idealnim telesom. Po idealu hrepenijo in so zaradi njega nesrečne, saj je nedosegljiv. Mediji omogočajo dosego tega ideala z nakupom določenih izdelkov, ki obljubljajo zadovoljstvo in lepoto. Toda občutek zadovoljstva je kratkotrajen, saj na tržišče prihajajo nova merila lepote in z njim novi izdelki. Tako se ujamemo v zanko današnje potrošniške družbe, z nenadzorovanim zapravljanjem denarja in poseganjem v svoje telo. Izdelki in postopki nam obljubljajo večno zadovoljstvo. Vse, kar v resnici prinašajo, pa je nezadovoljstvo s svojo podobo, zapravljanje denarja in nenehni gon za tem, da ustrezamo ter da smo privlačni in popolni kot podobe iz medijev, ki nas budno opazujejo in nagovarjajo.
Primer vpliva medijev na samopodobo nazorno prikazujejo izsledki Fieldingove raziskave na otoku Fidži. Prebivalke Fidžija so v primerjavi z dekleti iz zahoda močnejše postave, kar je tam veljalo za lepo. S prihodom zahodnih televizijskih vsebin , kot so ER, Melrose Place in Xena, leta 1995 so se socialne vrednote na otoku močno spremenile. Po 38 mesecih predvajanja televizijskih programov so socialne vrednote in telesne podobe deklet, ki so bile povprečno stare 17 let, odsevale zahodno kulturo. Motnje hranjenja med dekleti so se iz treh odstotkov povečale na 15. V raziskavi, ki je sledila, se je presenetljivih 74 odstotkov deklet počutilo predebelih, 62 odstotkov pa je bilo v zadnjem mesecu na dieti.

Izgubljeni jaz v vrtincu popolnih podob
Ob tem ljudje pozabljamo na pravo bistvo, bistvo sebe in svoje sreče. Nič ne bi bilo narobe, če bi v medijih srečevali podobe, ki bi veljale za sprejemljive, sporno je to, da mediji postavljajo samo eno podobo kot pravilno, kot idealno. Treba se je zavedati te zanke, in vedeti, da ni treba doseči ideala, da smo lahko srečni. Ostati moramo zvesti sebi in predvsem zdravemu razumu, kajti pretiravanja lahko vodijo v številne bolezni ali nepotrebne lepotne popravke, pretiravanja in predvsem v osebno nezadovoljstvo. Dovoliti sebi biti jaz je največje zadovoljstvo, ki nam ga ne bo pričarala nobena idealna podoba iz medijev. 

Zanimivosti:

  • Ameriška dietna industrija na leto zasluži 40 milijard dolarjev.
  • 86 odstotkov najstnikov je na dieti ali pa menijo, da bi morali biti.
  • Modeli v reviji so bolj suhi kot 98 odstotkov deklet in žensk v Ameriki.
  • Idealna ženska z leti postaja bolj suha, medtem ko povprečna ameriška ženska z leti pridobiva na teži.
  • Naravne danosti za postavo, ki jo predstavljajo mediji, ima le en odstotek žensk na svetu.

OBČUTEK MANJVREDNOSTI, 2.DEL

Jun11
*članek je bil objavljen v reviji Vzajemna

Ko ne želimo čutiti občutka manjvrednosti, naredimo vse, da bi mu ubežali. Tako se otrok v šoli žene za petico, čeprav bi s trojko ravno tako lahko prišel na željeno univerzo. Nekateri odrasli svojo uteho iščejo v kupovanju dragih oblek, hiš, avtomobilov in si s tem skušajo pridobiti pozornost in občudovanje drugih. Kompenzacija z zunanjimi stvarmi, nam prinese začasno uteho. Vendar nas hkrati sili, da neprestano iščemo potrditev v zunanjem okolju in skušamo biti z vsakim novim dnem boljši. S tem mogoče res začasno ubežimo občutku manjvrednosti, vendar obežimu tudi občutku samega sebe. V iskanju neprestanega potrjevanja se izgubimo.

Občutki povezani z manjvrednostjo
Občutek manjvrednosti je v resnici coctail občutkov, med katerimi je pomembna sestavina tudi ljubosumje. Človek je ljubosumen na (fizične) lastnosti posameznika, ki jih sam ne poseduje. Pri tem se je prepričal, da je njegova sreča odvisna od tega, kaj imajo drugi. Ljubosumje mogoče ni takoj očitno, ko se soočamo z občutki manjvrednosti, navadno pa vodi v zavist in tekmovalnost, kjer želiš premagati vse in dokazati da si uspešen in vreden.
Drug občutek v coctailu je nizka samozavest in strah, da drugi ne vidi tvojih prednosti. Posledično potrebuješ neprestano dokazovati svojo vrednost. To te privede do prekomerne aktivnosti. Če se ustaviš samo za en dan, se boš počutil manjvrednega. Kako da ne, če pa danes nisi naredil ničesar, za kar bi te drugi lahko videli kot vrednega?
Tretji občutek je občutek večvrednosti. Vendar je le ta samo maska, ki zakriva tvoj pravi občutek manjvrednosti, ki ga gojiš v sebi. V odnosu z drugimi, se kažeš kot samozavesten, uspešen, pomemben, vendar pa ta samohvala bode v oči, saj ni pristna.
Četrti občutek je prezir. Otrok, ki je bil prezrt in ignoriran s strani staršev, razvije v sebi prezir in občutek manjvrednosti.  

Manjvrednost in romantični odnos
Partnerski odnos, kjer se eden izmed partnerjev počuti manjvrednega, lahko oslabi odnos. Prekomerna posesivnost, ki izvira iz tega občutka, naredi odnos preveč omejujoč. Partner pa se s časom počuti ujetega. Posesivnost od drugega zahteva prilagajanje, ki s časom uniči njegov pravi jaz. Zahteve so tako velike, da partnerja spremenijo v nekoga, ki to ni. S časoma to zbudi odpor do osebe, ki je posesivna.
Prav tako se občutek manjvrednosti lahko slika kot potreba po superiornost v odnosu. To se še posebej kaže v primerih, kjer partner ne more sprejeti, da ima drug partner višji dohodek ali pa bolje obvlada katero izmed stvari itd. V obeh primerih se odnos ne more razvijati in rasti.

Delo na sebi
Občutka manjvrednosti se ni mogoče znebiti čez noč, ravno zaradi tega, ker je v nas rasel najverjetneje že od samega otroštva. Vendar je z vztrajnostjo tudi občutek manjvrednosti moč ublažit.
Nekateri predlogi, ki jih lahko začnete preizkušati že danes so: nagradite se ob vsakem uspehu in se osredotočite na svoje pozitivne kvalitete. Opominjajte se, da ste vredni že sami po sebi in ne po tem kaj in koliko naredite. Prosite prijatelja, naj vam nudi pozornost, ko jo potrebujete. Na primer: Ema je dobila službo, ki si jo je nadvse želela. Pokliče prijateljico Petro in ji reče: ”Petra, dobila sem službo. Resnično potrebujem, da me pohvališ in mi poveš kako dobra sem.”
Izogibajte se destruktivni samo kritiki, kot na primer: ”Ema, poglej se kako si debela.” Delajte na tem, da stišate kritika v sebi, ko vam kaj ne gre tako kot ste načrtovali. Ob neuspehu, ne potrebujemo notranjega ali zunanjega glasu, ki nas bo še bolj potlačil, ampak spodbudo in podporo, ki se začne v nas samih.
Prav tako se poglobite v razumevanje občutka manjvrednost preko terapevtskega dela na samemu sebi.

“Dedek pripoveduje zgodbo o dveh volkovih. Prvi je ljubosumen, kritičen, pohlepen, zamerljiv, egoističen. Drugi je upajoč, ljubeč, dobro nameren, prijazen, zaupljiv, resnicoljuben, vreden. Vnuk vpraša dedka, kateri volk na koncu zmaga. ”Tisti, ki ga hraniš”. Torej, hranite svoj občutek vrednosti!

1.del članka OBČUTEK MANJVREDNOSTI

OBČUTEK MANJVREDNOSTI, 1.DEL

Jun11
*Članek je bil objavljen v reviji Vzajemna.

Občutek manjvrednosti se pojavi, ko je nekdo v manjvrednem položaju v primerjavi z drugimi. Osebe v sebi trpijo, ker niso takšni kot drugi. Ta položaj je lahko resničen, na primer različni socialni status, ali pa si ga posameznik namišlja.
Po mnenju Eriksona se občutek manjvrednosti razvije pri otrocih starih med 6 in 11 let, ko vstopijo v šolsko obdobje. V šoli se otroci soočajo z novimi socialnimi in akademskimi izzivi. Ob uspešni socializaciji v šolsko okolje se razvije občutek delavnosti, v nasprotnem primeru pa to vodi do občutka nevrednosti.
Za razliko pojava občutka manjvrednosti kot faze v razvoju, pa bomo v tem članku govorili predvsem o kompleksu manjvrednosti. V tem primeru posameznik postane občutljiv na kritiko in želen pohvale, prav tako pa mu ni tuje poniževanje drugih ljudi. Občutek manjvrednosti se lahko kaže tudi v pretirani zadržanosti ali agresiji. Oseba za masko teh dveh počutji pa je nesamozavestna in se doživlja kot neustrezna.                                                                  

Vzroki za razvoj občutka
Ključev do vzroka za razvoj občutka manjvrednosti je več. Prvi ključ se skriva v odnosu staršev do otroka in njihovi vzgoji. Na začetku otrok nima predstave o lastni vrednosti, le to dobi na podlagi tega, kako se do njega vedejo starši. Raziskava, ki je zajela 1000 staršev z otroci, starimi od 1. do 6. let, je pokazala, da kar 75% otrok sliši deset kritičnih pripomb na eno pohvalo, kar vodi otroka v vero, da je neprimeren in manjvreden. Naše vedenje do otroka vpliva na to, kako otrok vidi samega sebe v odnosu s svetom.
Drugi ključ je vizualna pomanjkljivost kot so različni telesni deficiti, teža, govorna napaka, težave z vidom itd. Znani psiholog Alfred Adler je svoje življenje posvetil preučevanju občutka manjvrednosti. Občutek manjvrednosti je najprej opazil prav pri ljudeh, ki so imeli fizično pomanjkljivost. Kasneje je opazil, da se občutek manjvrednosti lahko pojavi tudi pri fizično zdravih ljudeh.
Tretji ključ je intelektualna prikrajšanost. Pogosto se občutek pojavi tudi pri primerjavi lastnih uspehov z uspehom koga drugega. Resnici na ljubo, bomo pogosto našli človeka, ki je v nečem sposobnejši od nas. Zato lahko občutek manjvrednosti hranimo celo življenje. Vendar je vredno opozoriti tudi na to, da se nemalokrat zgodi, da učiteljica pred celim razredom omeni, da je ”Marko boljši od Katje” ali pa mama pred hčerko na glas razmišlja, zakaj je sosedov Tim dobil boljšo oceno.
Četrti in zadnji ključ je povezan s socialno/ekonomsko prikrajšanostjo. Dejstvo, da si ne moreš privoščiti šolskega izleta, iti na pijačo s prijatelji, si druge verske pripadnosti, rase, spolne usmerjenosti, posameznika močno zaznamujejo z občutkom neprimernosti in manjvrednosti.

Dva tipa manjvrednosti
Adler med seboj ločil dva tipa občutka manjvrednosti. Prvi, ali primarni tip, se pojavi v otroštvu in je del odraščanja. Vsi otroci so v primerjavi s svojimi starši v podrejenem, “manjvrednem” položaju. Slediti morajo odločitvam svojih staršev, ne glede na svojo voljo. Vloga tega občutka v otroštvu je, da otroka spodbudi k razvoju.
Po drugi strani pa se razvoj sekundarnega tipa manjvrednosti prav tako začne v otroštvu, s previsokimi pričakovanji staršev, njihovo kritiko in pričakovanjem uspešnosti in popolnosti. Najverjetneje se kot rezultat tega, v odraslosti pojavi sekundarni občutek manjvrednosti  kot rezultat previsokih in nerealnih ciljev, ki niso bili uspešno doseženi. Na primer, oseba, ki ima prekomerno telesno težo, se odloči, da bo shujšala v enem mesecu. Na podlagi teže, ki jo želi izgubiti, si je postavila prekratek čas za hujšanje, uspeh je posledično že v naprej obsojen na propad ob katerem se pojavi občutek manjvrednosti.

Kako prepoznati občutek pri sebi?
Manjvrednostni občutek se kaže na dva načina, prvi način je umik iz družbe. Oseba se umakne iz situacij, ki bi ji lahko zbudili občutek manjvrednosti. Če se ne družiš z ljudmi, se z njimi tudi ne primerjaš ali pa te z opazovanjem njihovega uspeha ne spominjajo na tvoj občutek lastne manjvrednosti. Umik iz socialnih kontaktov opozarja na strah in pomanjkanje samozavesti.
Drugi način je agresivnost, ki se kaže v prekomernem iskanju pozornosti in kritiziranju drugih. Želja po pozornosti in priljubljenosti pogosto vodi do žrtvovanja lastnih vrednot in načel. Kritika drugega, je le projekcija občutkov manjvrednosti na drugega in s tem umetno grajenje občutka lastne vrednost.
Strategija umika, je pogostejša od agresije, prav tako pa se manjvrednost lahko kaže v pretirani zaskrbljenosti in ubogljivosti.

2. del članka Občutek manjvrednosti